Poet

← Križ v jeseni

Poet Lojze Grozde

Moj Bog (2) →

Viri:	Plamen, 1939–1940, stran 158; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, stran 88, (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zapoj mi, pesnik, še o sreči kaj,
da bo vesela pesem vsaj enkrat,
ker zmeraj jokaš, saj si vendar mlad,
vse sanje, misli, ves svet tvoj je zdaj.

O sreči, dragi, ti zapojem naj?!
Pa veš li, kaj je sreča, dragi brat,
si jo imel že vso katerikrat?
Še meni, mojemu jo srcu daj!

Tako skrivnostno moje je srce,
le nedosežno se mu sreča zdi,
ko to doseže, nove so želje.

Za sebe res si ga, gospod, ustvaril,
zato nikjer pokoja ne dobi,
dokler ga v sebi Ti ne boš podaril!