Podgorska svetnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ptička Podgorska svetnica
(Poezije)
Dragotin Kette
Take so
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem> Ko pribiža se mrak, zapusti beli dvor in gre k Matere božje kapelici gor gozdarjeva hčerka Marica. Pred kamenim deva oltarjem kleči … Raz obokani strop pa svetilka visi, vsa v ročah je lurška Devica.

Pa podgorska že mamka zanetila je, aj večernica zvezda zasvetila je, aj že vetrc zavel od zapada. Ko še rožica moli, devojka tam, pridrevé, pridrevé Mariji pred hram lovski psi kakor blisk iznenada.

Kako je njen pógled boječ in plah, njene grudi prebele pa zožil je strah in kako pač dekle trepetá mi! Glej, tu se prikaže iz temnih vej, jo pogleda začuden in stopi naprej mlad lovec, da, s puško na rami!

»Nič psov se, prelepa devojka, ne boj, in dovoliš, da grem tja do ceste s teboj, do cesarske, do belega doma? Gotovo si lepa gozdarjeva hči, o kteri vse ljudstvo okrog govori, da večer vsak h kapelici roma?«

Ni vedela ona ni kaj ni kako in molče mu podala je belo rokó in besedo poslušala sladko; a ko se na cesti tam ločil je, oj to se lepo priporočil je in obljubil ji priti čez kratko.

»Lepa hčerka mojà, prej vesela tako, zakaj si, zakaj si začela tako povešati lice otožno? In zakaj tak zamišljena, hčerka, sediš? Si li bolna, li morda si česa želiš, ali morda tak moliš pobožno?«

»Saj nisem ne bolna, prav nič se ne boj, in tudi molila še nisem nocoj!« očetu je hčerka dejala; »In tudi ničesar srce ne želi.« Ah, to si lagala, gozdarjeva hči, ko to si očetu dejala!

»No, če bleda bi nunica rada bilà in k častitim klarisinjam rada bi šla, ne bo se ti nikdar branilo.« Tako je gozdar lepi hčerki dejal, a nikdar ni vedel, a nikdar ni znal, kaj srce je mladi težilo ...

In prešel je dan in pretekla je noč, minil eden teden, o, dva sta že proč, pa na cesti — poglej — na cesarski, pred kočijo konjiča, hej, vrana mi dva ko ptiča brzà nad poljanami dva letita proti hiši gozdarski.

»Bog vas živi, gozdar, Bog ohrani vaš krov, a jaz sem pripeljal se danes na lov na srnico s puškico tenko.« »Predlanskim tu zvrnil se zadnji je par . . .« »O, saj meni ni take srnice mar, vašo hčerko mi dajte za ženko!«

»Mojo hčerko bi radi za ženko svojà? Prav lepo! Jaz nimam prav nič zoper to, ali ona je živa svetnica! In prejkone pojde v kak tih samostan, in prejkone boste prosili zaman. no, vendar mogoče ... Marica!

Poslušaj me, ljubljena hčerka mojà: da bila bi ženka mu, lepa gospa, ta lepi mladenič te snubi; iz srca bi rad bil zakonski ti mož, a kaj, ko ga menda hotela ne boš ...« »A kaj da ne, očka moj ljubi?...«

In pohitel je lovec k nevesti vesel in za belo rožico je ljubo prijel in poljubil na lica razvneta. Zasmejal se starec in tlesknil ob dlan: »Ho, hčerka, od kdaj pa je to — samostan? No, to ste, no to ste dekleta!«