Pod svetilko
| Pod svetilko. Rikard Katalinič-Jeretov |
Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.
| |||||||||||||
Veliki čoln je polzel počasi, počasi h kraju. Na prednjem delu čolna v železnem svečniku je plamenel močan ogenj. Trske so prasketale v jezikih ognja in metale iskre, a morje se je pod bakljo iskrilo in žarelo. V čolnu je veslal krepak mladenič. Solnce ga je ožgalo, morje ga je opralo, v resnici pravi junak.
Na prednjemu delu čolna je stal ob baklji kot kip postaren človek. Držal je osti, da jih zažene v morje, kakor hitro se prikaže lubin[1] ali kakšna druga riba. Že se mu je belil ta ali oni las na glavi, ali še je bil krepak in močan Tudi njemu je bilo videti, da se je mnogo boril z besnimi valovi, da se je pobratil z viharjem in posestril z nevihto.
»Tone,« je spregovoril tiho veslač.
»Ne govori, France, da ne splašiš ribe. Ali si ženska, da ne znaš molčati?«
»Na srcu imam nekaj« je zašepetal Frane.
»Za vraga, pobegnil mi je krasen lubin. Sedaj govori, žalost; ko mi ga je odnesel bes,« in ribič se je okrenil k veslaču.
»Jaz te nocoj nisem pozval sem, da bi lovila. To je bil le izgovor « je začel Frane. »Na samem sem se hotel porazgovoriti s teboj kakor z bratom. Ali preje ...«
»Kaj preje?« Ribič se je obrnil popolnoma in sedel »Govori!«
»Daj mi častno besedo, da se ne boš jezil, da ne boš vzrojil.«
»Naj bo karkoli, dam ti jo. Beseda ni konj!« In ponudil mu je desnico.
»Ti, Tone, si se vrnil iz Amerike. Bogat si se vrnil, in ljudje govorijo, da si ustanoviš dom.«
»Hočem, Frane.«
»In govorijo, da vzameš Ivičevo Menu.«
»A?!«
»Ali je resnica?«
»Kaj tebi mari — glej ga, glej ga —!«
»Glej, ti se še jeziš. A jaz hočem biti odkritosrčen s teboj. Jaz ljubim Meno.«
»Ti?!«
»Ne jezi se, za Boga. Ona ljubi mene, in ne bodi najini sreči na potu!«
»Meni je obljubila zvestobo.« je vzrojil ribič.
»Po sili. Ker hočejo stariši tako, pri tebi poje mošniček: ali ona je meni sama rekla: »Govori s Tonom, jaz ne morem, bojim se.« Če je ne i:ustiš, grem po svetu in umrjem od bolesti. Tvoje sreče ne bom motil, tudi tvoje hiše nočem črniti. Ne vem, kako bo Meni pri tebi, ali ovenela bo kakor roža brez solnca. Še majhni otroci smo bili, ko si bil ti v Ameriki. Igrali smo se — skrivali in lovili no pečinah. A nekoč sva se našla v mraku na obrežju. In jaz sem ji dejal ves blažen: »Meno, poljubi mé.« »Mama me bo kregala,« mi je odvrnila ona, a zbežala ni. Pritegnil sem jo k sebi in sem jo poljubil. S tem poljubom so se strnila najina srca — in obljubila sva si večno zvestobo. Menda je Bog tako hotel in kar Bog zaveže, ni prav, da se razveže ...«
Ribiču Tonetu se je oko zasvetilo.
»Govori, Tone — v tvoji besedi je moja sreča, ali žalostna usoda.«
»Vzemi jo, brate« spregovori ganjen Tone. »Sprejmi moj blagoslov in od Boga darovano srečo. Vrnem se v svet, ker mi ni dano, da bi me objemale njene roke. Umrem samski.«
»Hvala ti, stokrat hvala! Ostani pri nas! Čuvali te bomo, in ljubili kakor očeta. Jaz se te ne bojim. Tvoje srce ]e zlato.«
Tone si je obrisal solzo in dejal: »Tam na obali je moja hiša. Jaz itak nimam nikogar. Naj bo tvoja in Menina. Stanoval bom pri vaju in vaju gledal, kako se bosta ljubila. Jaz Menu nisem ljubil, hotel sem le gospodinje na stare dni. Bog je hotel drugače, blagoslovljeno bodi njegovo ime!«
»Tone!«
»Frane!«
In dva mornarja sta se objela in poljubila. Taka srca ustvarja mogočno morje, jih rodi besna nevihta ...
Na svečniku je ugasnil plamen: a v srcu teh ljudi je izbruhnil novi plamen, plamen one svete ljubezni, katero Bog hoče. da naj bo med ljudmi, ki jih je ustvaril po svoji podobi.
- ↑ Neke vrste riba.