Po ovinkih v Afriko

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Po ovinkih v Afriko
Dr. R. Marn
Izdano: Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, 12.–30. maj 1926, Ljubljana
Viri: dLib 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 116, 117, 118, 120, 121, 122
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17.dno

1. Od Sušaka do Krfa.[uredi]

Železniška direkcija v Ljubljani nam je dala prav udoben voz na razpolago, ko smo se 25. aprila odpeljali iz Ljubljane proti Sušaku. Štel sem glave svojih dragih in glej — manjkala je ena: g. Fraglob. Malo pred odhodom sem ga videl hiteti po peronu in vprašati kondukterja: »Kje je vagon za Afriko?«

Ta se mu je namuznil, pokazal naš voz in rekel: »Tale je, toda g. direktor ga ne pusti čez morje!«

Malo smo spali, malo žlobodrali in zgodaj zjutraj smo zdrčali čez Gorski Kotar in uzrli morje, naše morje. Ni nas pozdravilo z vedrim licem, ampak strele so švigale nad njim in lilo je iz nizkih oblakov. V Sušaku se je pri našem prihodu vlila ploha, toda kmalu je zopet zasijalo solnce, ko smo ogledali elegantni parnik »Karadžordže« ob obali. Slovenci smo dospeli prvi in imeli časa dovoli da smo se udobno vgnezdili po kabinah. Bilo nas je pet dam in 15 gospodov; le eden, naš dragi Pagatko ni mogel radi nenadne obolelosti z nami.

Postavili smo se pa: el. naše dame so bile za pogledati in starosta na ladji je bil tudi Slovenec: sedeminsedemdeset letni g. Kušlej, ki je mnogo bolje prenašal vse napore in nevihte na ladji kakor marsikateri mladenič.

Popoldne smo odpluli in zavili s parnikom proti jugu, ploveč tesno ob obali, da smo lahko videli vsa primorska letovišča: Kraljevico, Crikvenico, Selce, Novi, Senj itd.

Prva večerja na brodu nas je vse pobližje seznanila. Aranžer in vodja izleta g. Milič ki smo ga vzljubili vsi brez izjeme, je prisrčno pozdravil vse udeležence, posebej še Slovence, v katerih imenu se mu je zahvalil Kušlej.

Pri animirani zabavi so se vrstile napitnice tudi na domovino, ki jo za dalj časa ostavljamo. Znani Radičev finančnik je govoril v imenu Hrvatov, neki veliki župan n. r. v imenu Srbov in naš starosta g. Kušlej v našem. Poslednji je imel cel parlamentarni govoro, res lep in vznešen, prožet od ljubezni do domovine. Da so omenjeni predstavitelji naših plemen pili pobratimstvo, je po sebi umevno. Sploh se je končal pozdravni večer kakor se končajo večeri v veselo in prešerno razpoloženi družbi.

Drugi dan vožnje je bil malo siten. — morje razburkano in ladja se je gugala. Prve žrtve so darovale morskemu bogu svoj tribut, toda pohvaliti moram junaštvo naših ožjih rojakinj in rojakov: vsi so se znašli pri obedu razen gospe Marice, ki je bila pa takorekoč bolehna že od doma.

Slovenska kolonija se je pomnožila še za tri člane, ki so se nam pridružili šele na »Karadžordžu«. Pluli smo ob dalmatinski obali in videli Zader. Split, dalje doli Orebić Trsteno, S’ano, od daleč Gruž in potem naš lepi Dubrovnik. »Karadžordže« je veselo pozdravil naše Benetke in v polni gala zaplul med Dubrovnikom in otokom Lokrimom proti jugu. Cavtat smo le od daleč videli, istotako vhod v Boko Kotorsko. Pač pa smo mimo Bara zabrodili v albanske vode in noč nam je vzela nadaljni razgled. Pri večerji smo konstatirali, da je hrana vedno boljša in da se vino bolje prileže kakor početkom potovanja. Ker smo se že bližje in bližje spoznavali, so se že začele zbijati šale na račun enega ali drugega. Skušalo se je konstatirati, kdo je delal bolj žalostne obraze čez dan, ko se je parobrod zibal in od koga so imele ribe največ profita. V veljavo so spet prišli »Križevački štatuti« in večer se je končal kakor prejšnji.

Ne bom popisoval, kako je moj sopotnik Mikulič stokal v kabini. Bilo je res neznosno vroče. Meni ni bilo nič, ker se udam v vsak položaj in zato tudi lako vse prenesem. Nervozni Mikulič je pa brcal in se obračal v svojem gnezdu, da sem mu končno rekel, naj gre v zgornji salon poslušat radiokoncert ali pa — če bi slučajno naletel — predavanje o potrpežljivosti. V polsnu sem še slišal, kako je klical kranjske hudirje.

2. Na Krfu.[uredi]

Pristali smo blizu Krfa že zgodaj zjutraj. Krf nima takega mola, da bi mogli večji parniki pristati, zato je iz pristanišča priplulo nebroj malih ladjic, na čelu ladjica v naših državnih barvah z našo zastavo. Prišel nas je naš konzul pozdravit in je pripeljal s seboj čolne za izletnike.

Stopili smo v čolne in opravili najprej čin pijetete — odveslali na otok Vido, ki bo v naši zgodovini na veke nosil ime »otok mrtvih«. Srbski junaki so po strašni Golgoti preko albanskih gora dospeli k morju in se nadejali rešitve. Da, bili so njih zavezniki Italijani s svojimi ladjami na albanski obali, toda pustili so junake, da so gladu umirali. Slednjič so jih vendar zavezniške ladje prepeljale na otok Vido pred Krfom in tu šele so dobili siromaki dovoljno hrane. Bilo pa je prepozno — želodci niso ničesar več prenašali. Poleg onemoglosti so nastopile še druge bolezni in junaki so umirali kakor klasje pod srpi. Baje je 70.000 srbskih vojščakov pomrlo na Vidu. Je zdaj tu veliko pokopališče z mnogimi spomeniki in cvetličnimi nasadi, toda vse preraščeno z visoko travo. Užalostile so se nam duše, ko smo to videli; ne. junaki so zaslužili, da bi spali pod cvetno odejo s krasnimi spomeniki.

Položili smo na groblje lep venec s trakovi v državnih barvah in voditelja izleta g. Milič in dr. Marn sta imela v srce segajoče govore v spomin padlih junakov. Obenem smo poslali ljubljenemu našemu kralju udanostno brzojavko.

Odpluli smo v čolnih na Krf, mesto z okrog 30.000 prebivalci, do štiri petine Grki. Med tesnimi ulicami vlada velik promet in grška živahnost. Snažnost pa smo precej pogrešali.

Z avtomobili smo se peljali v kakih 8 km oddaljen Ahilejon bivše letovišče avstrijske cesarice »Elizabete, pozneje »kajzerja« Viljema, zdaj last grške vlade. Grad ki ga je zgradila okrog 1890 Elizabeta je dobro ohranjen, istotako krasni eksotični park z nebrojnimi mrarnomimi kipi čeznaravne velikosti. Elizabeta je dobro razumela življenje; tu se je tolažila v krogu umetnin in eksotične narave na tudi v družbi mladega svojega tajnika.

Naš Mikulič je zasledil tik gradu grški kafejon kamor je baje hodila Elizabeta na »malo južino«. Mikuličevo geslo: vse videti, vse poskusiti, nas je pri pokušanju grških vin precej zamudilo, zlasti še, ker smo po povratku v mesto še v dveh kafejonih morali pokusiti grške specialitete. Sirena na parniku nas je divje klicala; priganjal sem prijatelje, toda zakasnili smo vseeno pol ure. Vse posledice te zamude sem moral jaz prenesti: poleg strogega opomina me je admiral Milan za 48 ur še degradiral od viceadmirala na kontreadmirala in to vpričo vseh izletnikov.

Nikoli več rajši pustim Mikuliča grškim kozam da ga požro! Najlepše je pa bilo, da je naš starosta Kušlej še huiskal admirala, naj nas pošteno ozmerja, mesto da bi ga miril. Ko smo Kušleju to očitali, se je globoko nasmejal in rekel: »Še v »Slovencu« Vas bom ožigosal in sicer radi tega, ker ste se vrnili na brod brez specialitet. Ali ne veste, da bi tudi jaz rad študiral grško »vinologijo«! Hinc illae lacrimae: sline so se mu cedile!


3. Proti Malti.[uredi]

»Karadžordže« je s Krfa zavil iugozapadno proti stopalu Italije po Jonskem morju. Bil je tretji dan vožnje, ki nam je še pri precej mirnem morju potekel v najboljšem razpoloženju. Izletniki so se bali morja, so postali hrabri in se že začeli bahati na krovu, da se ničesar ne plašijo, naj pride še tako velik vihar. Izkazalo se je pozneje, da so bili junaki le v besedah.

29. aprila smo zjutraj zagledali v nebesnih obrisih obalo, bila je Sicilija. Ploveč ob nji srno gledali mesto Sirakuzo, druge manjše kraje in obilo svetilnikov, okrog poldne pa smo okrog južne točke Sicilije krenili proti Malti.

Od daleč sta nam plula naproti dva velika parnika na desni in levi. Ko sta se približala, smo opazili, da ploveta pod jugoslovansko zastavo. Kakšen ponos nas je navdal, ko so se na prostranem morju srečali trije veliki parniki z našo zastavo. Ali se nam je to kdaj sanjalo?

Slovenci so se na brodu večinoma zbirali na kapitanovem mostičku, kamor je inače vsem potnikom dostop prepovedan, ali pa pod mostičkom. No ja, bili smo vedno spredaj gledali z bistrimi očmi, z razprostrtimi kartami in različnimi nemškimi potopisi. Seveda smo vse najbolje vedeli ali vsaj hoteli vedeti. Drug se je bolj razvijal od drugega: celo naš Fraglob je s svojo »božjo oblastjo«, tristo zelenimi gadi in govorečimi rokomi skušal imponirati, ko je skoro tri dni s čemernim obrazom in trepetajočim želodcem žalosten prihajal na krov. Bal se pa ni nič, ker je imel rešitev v posebnem za to konstruiranem kovčku: napihnjene svinjske mehurje, ki so pa, kakor nam je njegov sopotnik pravil — postajali vsak dan bolj mršavi dočim se je njih gospodar ob dobri in obilni hrani vsak dan bolj debelil.

Naprej ne bom pravil, sicer bodo rekli, da opravljam.

Pozno popoldne se nam je bližal otok Malta. Na višjih vrhovih smo videli velikanske utrdbe. Saj pa je tudi Malta najvažnejša strategična točka v Sredozemskem morju, ključ do vzhoda in Sueškega prekopa. Angleži so sedaj gospodarji otoka; z Gibraltarjem imajo dve točki, ki dominirata v tem morju. Malta je zelo členkovit otok z mnogimi zalivi, kar smo takoj videli, ko smo zapluli v glavni zaliv. Vsidranih je bilo v njem polno angleških bojnih ladij, poleg njih cela francoska eskadra, ki je Prišla na obisk. Takega življenja nismo še doživeli, zato nas je vse tem bolj zanimalo. V luki vse polno ladij, največ bojnih; okrog luke se pa dviga atnfiteatralično mesto Malta. Ko je »Karadžordže« vrgel sidro, je priplula k njemu mala ladja z našo zastavo pri krmilu. In kar nam je najbolj vzbudilo začudenje in ponos — napis na ladji: »Ljubljana«! Kaj takega sredi Sredozemskega morja nismo pričakovali.

Na »Ljubljani« se je pripeljal aranžer za naš izlet na Malti in skoro je za njim priplulo polno čolnov, ki naj bi nas sprejeli in prepeljali na suho. Joj, koliko je bilo govorjenja pri teh čolnarjih. Krapeževe kavke v Zvezdi so nedolžni golobčki v primeru s temi Maltežani. Imajo poseben dijalekt. mešanico iz italijanščine, grščine in malenkostno angleščine.

Ko smo dospeli na obalo, so nas dvigala dvignila kakih 80 metrov v višino na javen trg s palmami, kaktusi itd. Tu so nas čakali avtomobili in zapeljali v mesto. Najprej smo si ogledali velikansko katedralo malteškega viteškega reda; kar klonili smo pod veličino katedrale in bogastvom v notranjosti. Srebro in zlato prevladujeta povsod. Tla katedrale so obstojala iz samih marmornatih pokrovov nad sarkofagi, v katerih so počivali vitezi malteškega reda. Bila je to res veličastna cerkev. Od tu smo se odpeljali v glavno režijdenco omenjenega reda danes sedež angleškega guvernerja. Zopet največja razkošnost povsod; velikanske stene so pokrivali od vrha do tal krasni gobelini, ki so po večini predstavljali boje reda s sovražniki, v prvi vrsti s Turki. Vsak gobelin je bil vreden nad milijon dinarjev in teh je bilo v velikanski palači nebroj. Po vseh dolgih vežah so stali železni vitezi v polni srednjeveški opravi — seveda so bili to le bojni oklepi z zaprtimi čeladami in čevlji. Pokazali so nam tudi razkošno plesno dvorano, kjer so ta večer priredili angleški oficirji francoskim velik ples.

Avtomobili so nas nato peljali po mestu, v katerem so bile palače in hiše druga drugi podobne z balkonom v prvem nadstropju. Opazili smo nebroj redovnikov vseh vrst, ki so tudi na pragu prodajalen stali kot prodajalci. Povedali so nam, da je večina zemljišč na Malti v posesti raznih redov. Posebne noše nismo opazili le da nosijo ženske nad glavo obširno pokrivalo, ki se neha za pasom — faldetta imenovano. Peljali so nas tudi v katakombe iz feničarske dobe, kjer smo videli velikanske kupe človeških kosti.

Zemlja se nam je zdela zelo rodovitna, ker je bilo vse v najbujnejši kulturi; opazili smo le, da so vrtovi in njive obdani z visokimi zidovi kot zaščito proti hudim vetrom. Peljali smo se skoro po celem otoku in ob obali, kjer leži angleški del mesta s krasnimi, v enotnem slogu zidanimi vilami in hišami. Snažnost in čistočo smo opazili po celem mestu in tudi v selili.

Po nakupu cigar cigaret in razglednic smo šele po deseti uri zvečer dospeli na naš priljubljeni hotel »Karadžordže«. Tedai se je šele pričela večerja med jedjo je naš parnik dvignil sidro in odplul iz zaliva na široke morje — viharju nasproti.

4. Vihar Afrika.[uredi]

Ko smo si ravno pod vtisom obiska na Malti pripovedovali, kaj je vsak kot posebnost opazil, drugi so zopet poslušali radiokoncert je začelo bučati morje in zaganjati svoje valove v naš parnik. In začel se je ples: guganje ladje zdaj na desno, zdaj na levo. Kdor je že legel spat, ga je prebudil ropot padajočih predmetov s polic in pa zibanje postelje. Mrzlokrvna pasma je kljub temu ostala v gnezdu; bili so fatalisti. ki jim je bilo vseeno, ali tu ali tam. Zato so pa drugi neprostovoljno skakali okoli in njih noje so iskale, kako bi skočile v hlače; navadno pa je noga stopila poleg. Največ izletnikom se je vrtelo v glavi, da niso vedeli, kje da so, drugi so darovali morskim bogovom, ostavili kabine in se prizibali na krov, iskajoč svežega zraka. Meni ni bilo nič, zato sem odšel spat. Mikulič se je že zibal v spodnjem gnezdu, ko sem jaz splezal gori. Opazil sem, da je steklo na oknu počeno in da se pri vsakem zibanju ladje na levo, zaganjajo valovi v okno, pri čemer je vedno malo vode brizgnilo na polico poleg moje postelje, ki je bila le kakih 30 cm od okna.

Legel sem; a kaj, ko sem bil zdaj na onem, zdaj na drugem koncu ozke postelje in sem se moral vedno prijeti, da nisem zdrčal doli. Ko so valovi močneje butali ob okno je brizg vode dosegel tudi posteljo in kmalu je bil del odeje ves moker. Voda se je zlivala s police na tla in skoro se je pri gibih ladje podila z enega konca v drugega. Čevlji, ki so plavali po vodi so delali ropot kakor bi se podgane podile po kabini. Mikulič je pod menoj samo zdihoval in se odmikal od stene, da bi ne bil ponovno krščen, kar bi mu seveda nič ne škodilo, ker se ga je prijelo že dosti »židovskih« lastnosti.

Da bi malo zavrl dohodu vode, sem zatvoril notranjo železno zaklopko na oknu. Vode je bilo pa že toliko v kabini, da se je izlivala na hodnik in tam opozorila služitelje na povodeni v naši kabini. Došli so hitro, pobrali premočene preproge, in začeli z zajemalkami lovit vodo ter s cunjami sušiti tla, obenem pa so polovili čevlje in lepe moje nove hlače, ki so odtedaj menda za vekov veke izgubile svoje modne poteze.

Tako je ples trajal do jutra in tudi čez dan ni odnehal. Bledi, shujšani in kislih obrazov so prihajali ljudje iz svojih gnezd in začelo se je izpraševanje. Nad polovica izletnikov je občutila ples tudi po želodcih in darovanje je bilo obilno.

No, ko se je pozno popoldne prikazala afriška obala — naša zaželjena dežela — se je tudi morje umirilo in bilo je mahoma vse pozabljeno. Samo rekli smo da razumemo činjenico, da gredo naši ljudje povsod drugam raje kot v Afriko, ko je dohod tako otežkočen.

Bližali smo se obali ju razločevali posameznosti. Mislili smo, da bomo takoj videli Saharo in puste kraje, pa nič tega. Visoka brda, zelena in poraščena so se spuščala strmo v morje, kar je napravljalo ves drug vtis kakor nerodovitna pusinla.

Tuneški zaliv, v katerega smo zavili je velikansk in tvori morje zase, šele zdaj se je valovie umirilo in ladja nehala zibati. Od daleč smo ugledali na desno majhen griček s hišami in veliko cerkvijo. Ta kraj se je raztezal globoko na levo kakor veliko mesto.

Tunis. Tunis! smo klicali. No, pa ni bil Tunis, ampak na desnem brdu je bila stara Kartagina in mesto Goleto, katero je zdaj naš parnik pozdravil s sireno in pokazal na jamboru zastavico: Zahtevam pilota! Skoro je pridrčal iz Golete motorni čoln in pripeljal pilota, ki je stopil k krmilu »Karadžordža« ter poveljeval na kapitanovem mostičku. Dohod v Tunis je mogoče izvršiti le po ozkem kakih 8 km dolgem kanalu. Prešli smo tudi to in tesno ob molu zasidrali naš parnik.

Pristanišče Tunisa se nam je zdelo precej zapuščeno, namreč od ljudi. Sicer je pa železnica in pa vel’kanska skladišča kazalo, da se tu vrši velik trgovski promet.


5. Tunis[uredi]

Do večerje smo imeli le še uro časa, toda nismo strpeli na brodu. Po dolgem viharju smo si z gugajoče ladje želeli na kopna tla. Prišli smo od obale v evropski del mesta s krasnim bulvarjem, i obsenčenim od lepega drevoreda. Življenje zelo živo. Zlasti so našo pozornost vzbujali Arabci in Arabkinje v narodnih nošah. Najbolj smo se čudili, da imajo ti otroci vročega podnebja toliko različnih halj na sebi. Arabkinje so popolnoma zakrite in niti košček nosa ali oči se ne vidi. Videli smo tudi prve zamorce in zamurkle, ki pa ne skrivajo svojih obrazov, ampak se nosijo evropsko. Lepe kavarne in restavracije so bile polne obiskovalcev, tudi Arabcev, ki so naravnost idealno lepi ljudje, seveda moški, ker žensk nismo videli, kvečjemu kako siromašno starko. Pač pa so arabski otroci obojega spola najvsljivejše muhe, kar smo jih našli na vsem potovanju. Bodisi da prodaja razglednice, izdelke domače industrije ali samo prosjači, ne gre ti izpod nog, da sem večkrat kar nož potegnil in grozil, da ga zabodem. Mlade frklje ti mečejo poljubčke, se obešajo nate in prisiljen si, da vržeš drobiž med nje. Sedež na bulvarju k kavarniški mizi, pa že čutiš, da ima nekdo s tvojimi nogami opraviti. Mladi Arabec že obdeluje tvoje čevlje, če so umazani ali pa ne. To nadlegovanje arabskih otrok je bilo naravnost neznosno v Tunisu in Alžiru.

Po večerji na parniku je večina izletnikov šla zopet v mesto v različne dele mesta.


Drugo jutro, 1. maja, smo si šele v lepem vremenu ogledali mesto. Tunis ima okrog 200.000 prebivalcev, od teh daleko nad polovico muslimanov, dalje Italijanov, Francozov in Židov. Po imenu vlada nad pokrajino Tunis še vedno domači bej pod francoskim protektoratom, ki pa je tako obsežen, da skoro bej nima besede. Tunis ima sicer svoj denar in svoje znamke ter za muslimane lastno sodišče; glavno besedo imajo pa le Francozi Bei ima n. ur. Lastno telesno stražo 300 mož, ki so pa le za parado.

Nebroj vozov nas je zjutraj odvedlo po mestu, najprej po evropskem delu, potem smo prišli v arabski del Souk. Obiskali smo velikansko poslopje, odnosno skupino poslopij Dar-el-Bev, takozvano mestno palačo, ki je sedež francoskih upravnih oblasti in kamor prihaja enkrat na teden tudi bej reševat gotove akte. Videli smo razkošne prostore, zborovainice v zlatu in gobelinih ter umetniške rezbarije. S terase obširnega poslopja se nam je nudil krasen razgled čez mesto.

Čudili smo se, da ni nikakih odprtin, toda uganka se je sama razrešila, ko smo iz te palače takoj prišli v arabski del mesta, katerega značilnosti so ozke pokrite ulice s prodajalno pri prodajalni, kakor satovje v panju. Kar vrtelo se nam je od neštetih bazarjev, koder je nakopičeno vse blago orienta in okcidenta. Da se je mnogo nakupilo, ni dvoma, ker je bilo blago razmeroma ceno pri nizkem kurzu franka in ker si je vsakdo želel kupiti spomin na Afriko. Arabci so dobri, živahni trgovci in najhujši barantači. Dočim je nas eden za blago plačal 200 frankov, je drugi za isti komad plačal le 100 frankov. Precej olajšani frankov smo po poldrugournem tavanju po soukih prišli zopet v evropsko četrt.

Tudi tu se je dosti nakupilo, ker so bile cene naravnost nizke. Za primer naj navedem, da so se čevlji dobili že za 30 frankov, dober slamnik za 25 frankov itd. Če vzamemo tečaj 1 frank je 1.90 dinarjev, bi rekli: napol zastonj.

Po kosilu so nas avtomobili odvedli v okolico, in sicer v park, Belvedere s krasnimi nasadi in palmovimi drevoredi, dalje v Bardo, nekdanjo zimsko prestolico bejev, ki je tvorila mesto zase. Največja palača je pretvorjena zdaj v muzej du Bardo ali Musee Alaoni, ki nam pokazuje vse izkopanine Tunezije iz predrimske, rimske, starokrščanske, mavriške in drugih dob. Najbolj interesanten je v manjšem poslopju nastanjeni arabski muzej. Ni namen tega opisa, da bi zašel v podrobnosti omenjam le, da menda takih mozaikov nima noben drug muzej.

Poleg muzeja stoji bejeva palača, urejena z orientalsko razkošnostjo v zlatu in umetnih rezbarijah. V lepem parku pred bejevo palačo nas je naš fotograf, ki ga imamo s seboj, v lepi skupini ujel v luknjo.

6. Kartagina.[uredi]

Zasedli smo zopet bencinske kočije in dirjali po ravnem vrlo marljivo obdelanem polju in po lepi gladki cesti proti severozapadu na kraj, kjer je nekdaj stala stara Kartagina, bivša kraljica morja, strah in trepet starih Rimljanov.

Tri punske bitke, Hanibal, Hasdrubal, Čicero, Scipco itd. ta imena so vsakemu, ki je le malo poduhal srednje šole, znana iz zgodovine, ki se je niti od daleč nočem tu dotakniti, kakor mi tudi na misel ne pride, da bi opisal izkopanine, posamezne znamenitosti, ki so jih odkopali, oziroma odkrili kot ostanke tega nekdaj najbolj slavnega pomorskega mesta.

Vsak kamen, vsaka ruševina spominja na mesto in če si kdo hoče ustvariti natančnejšo sliko, naj po možnosti vzame kak opis teh ruševin v roko ...

Kartago je 16 km oddaljena od Tenisa in do nje vodi, kakor sem že omenil, gladka cesta, električni tramvaj in železnica. Izmed znamenitejših stvari, ki smo jih videli, naj omenim amfiteater, ki so ga izkopali izpod ruševin, rimski cirkus, ostanke vodovoda itd. Bogat muzej nudi tudi lepo sliko ostankov stare Kartagine. Na najvišjem hribčku stoji lepa, velika katedrala, zgrajena koncem preteklega stoletja in pa duhovni seminar. Vse drugo, dragi čitatelji, berite drugod, kjer je bolj natančno opisano.

Po ogledovanju smo se šli okrepčat in pri tem smo videli prvo opico na drevesu, ko smo si vendar predstavljali, da jih bo kar mrgolelo po palmah, platanah in drugem drevju. Glej ga spaka, še ta opica, ki smo jo videli, je bila na verižici nrivezana. O Afrika, Afrika kje si?

Preden smo se odpeljali iz Kartagine, moram še omeniti doživljaj dr. Ferenca. Njegova soproga gospa Katja rada povsod nakupuje stvari, dr. Ferenc jih pa silno nerad nosi in vedno godrnja, če mora zavojčke vlačiti seboj. V Kartagini pa je ga. Katja spravila precej veliko skalo v avto. Ko hoče dr. Ferenc sesti vanj, opazi to skalo, in pravi: »Kaj pa ta skala?«

»No ja,« mu nedolžno odgovori gospa Katja, »za spomin na staro Kartagino sem jo vzela s seboj. Bolj izrazitega spomina vendar ne morem dobiti«.

Da ste videli dolgi obraz dr. Ferenca. »Zdaj bom pa še skalo nosil po svetu,« je zarenčal, prijel skalo in jo treščil v kraj ceste ...

Pozabiti tudi ne smem, da je bila prva pot naših gospe Poldi in Stanke, ko sta stopili na afriška tla, k frizerju, da jima je odvzel dolge lase in jima uredil lepi bubiglavici. »Kako to?« sem vprašal, »pa ravno tukaj?«

»Najine plave lase bo prodal frizer Vašim zamurklam,« sem dobil za odgovor ..

»Kje so tigri, kje so zamurkle, kje so opice?« so padali zdaj očitki name, »eno staro zamurklo in eno privezano »afno« smo videli, tigra nobenega, čeravno gledamo za vsak grm. Vi ste nam pa vse to napovedovali v »Jutrovem« podlistku.

Jaz pa pojdem v Afriko ... Drugi dan smo že v Afriki, pa še Sahare nismo videli.«

Vse to je letelo name, jaz pa sem molčal in si mislil, da je velika pregreha opisovati nekaj, kar se bo šele zgodilo. Skušal sem jih spraviti v dobro volio, zato vprašam: »Ali veste, kakšen je razloček med zamurklo in Severno Afriko?«

Ugibali so in ugibali, nazadnje sem pa moral sam povedati: »Severna Afrika mora ležati na severu Afrike, zamurkla pa lahko tudi na jugu leži.«

No, zdaj bi me pa kmalu natepli, če bi se ne umaknil v avto. To je storila tudi ostala družba in zdrčali smo zopet proti Tunisu.

Povedati moram še, da smo tu kakor povsod vzbujali veliko pozornost s svojim nastopom. Moški smo imeli vsi enake črnobele čepice in vozili smo se najmanj v dvajset avtomobilih, ki so na ovinkih in v ozkih ulicah s svojimi opozarjajočimi žvižgi in trobentanjem napravljali tak hrušč, da je vse drlo skupaj. Pri starejših Arabcih pa nisem opažal nobene radovednosti. Niti ozrli se niso na našo bencinsko kavalkado, kakor bi sploh ne eksistirali zanje. Zato so pa mlajši Arabčki leteli za nami ter prosjačili. Za bakren novčič, ki si ga vrgel med nje, je nastala živa kopica, ravs in kavs, da smo se do solz smejali.

Zvečer je izšla prva številka »Morskih kopriv,« humorističnega lista, ki smo ga izdali na parniku. Bil je na prvi strani ilustiran z jako dobrim portretom našega staroste g Kušleja. Vse šale so se dotikale le izletnikov in onega, kar je bilo z našim potovanjem v zvezi. Pravili so, da so bile šale dobre in da se ni nihče čutil preveč prizadetega. Na tem mestu nočem navesti vsebine, ker bom to storil posebej v »Jutru«, če Bog da (in če ne bo preveč zakasnelo! Op. ured.)

7. Proti Alžiru.[uredi]

Ponoči smo odpluli iz Tunisa po precej mirnem morju. 2. maja smo se samo vozili, precej blizu afriške obali. Človek bi mislil, da ima veliko časa na brodu in da lahko malo čita in piše. Pa ni res. G. Kušlej je vzel s seboj materijal za svoje spomine, pa ni prišel do tega, da bi napisal le eno vrstico. Edino naš g. Živili piše dnevno nebroj razglednic in menda ne prezre nobenega svojega gosta, da mu ne bi poslal pozdrava s potovanja Tudi drugi pišejo in pišejo razglednice in v Tunisu smo pokupili vse znamke po 75 cts, še na glavni pošti jih ni bilo več dobiti in baje so telefonirali v tiskarno, naj hitro natisnejo nove. Naš g. Kaglob, ki mu pravimo tudi »Valutni« za razliko od »Kemičnega« ali »Božje oblasti,« in ki sploh veliko govori, je rekel, da smo Jugosloveni zavzeli Afriko vsaj v enem pogledu, ker smo subskribirali vse vrednostne papirje po 75 cts. Ta-le »Valutni« je sploh »ena« sreča za vse nas stare: vse kavalirske posle opravlja za vse druge, bodisi pri oženjenih ali samskih damah, bodisi pri mladih ali sta— stoj, takih pa Slovenci sploh nimamo, kakor sem že v početku opisa omenil.

Drugi naš ožji sopotnik, ki veliko govori, je moj sostanovalec Mikulič. Čim pristanemo v kakem kraju, se hoče gerirati za našega vodnika, hoče vse najbolje vedeti in znati. Saj mu priznamo, da ima prirojen talent za to, saj ga tudi izvolimo za vodnika in mu vobče ne oponiramo; pa vseeno nas včasih umori. Prvi pokusi vsako pijačo in jo pohvali kot izborno. Če pa mi pritrdimo, da je res dobra, pa takoj reče, da ni za nič. Če vsi zabavljamo čez kako stvar, je on najbolj srečen, ker pravi, da je stvar nad vse prima. Še naša najbolj potrpežljiva sopotnika g. Živili in g. Peter Komar začneta godrnjati ob takih prilikah.

In naš Živili? Pol Slovenije ga pozna kot enega najsimpatičnejših naših narodnjakov. V kabini se le bolj malo giblje; na krovu ga je pa videti prvega zjutraj in zadnjega zvečer. V zgornjem salonu zakinka poleg klavirja kake trikrat na dan, pa je dober. Post je tudi dober lovec, in sicer za lepimi razglednicami in albumi. Kdor bo hotel nazorno videti, kje smo potovali in kaj smo vse videli, naj se obrne na g. Živilija. Vse bo natančno videl pri njem. Vem, da bom, ker sem strašno pozabljiv, še po letih šel k njemu pogledat, kje sem na tem potovanju videl kako lepo stvar. Altruist, kakor je od nekdaj bil, hoče in želi, da bodo tudi oni deležni našega lepega potovanja, ki se ga ne morejo udeležiti. Zlasti pa so mu pri srcu njegovi stalni gostje, ki se jih z razglednicami spominja iz vsakega kraja. Prav nič ni odveč in rad bo vsakdo, ki pozna našega Živilija, čital o njem, kako se je ponašal na potovanju.

Petra Komarja tudi pozna četrtina Slovenije. Skromen je kakor vedno, najboljši družabnik in prijatelj. Nikoli ne govori tjavendan in radi ga imamo vsi. Žal, da mu zdravje nagaja in da se ne more udeležiti vseli naših eksoedicij. Prijateljev se pa tudi v Afriki spominja: od povsod jim pošilja pozdrave, včasih prav »odkrite« zamurkle s hudomušnimi verzi.

Pride čas, da se bom spomnil v tem opisu ostalih sopotnikov; danes moramo udariti še partijo taroka, čeprav vem, da bo g. Kušleja in mene pošteno obrnažil partner Fraglob, ki smo ga že prekrstili v Kragulja. To ime pa ni samo pri kartah, inače je dobričina, ki pri viharnem morju ne zine besede, kvečjemu: »O božja oblast« ali pa »Tristo zelenih gadov!« Če pa hoče kai posebno poudariti, tedaj zaključi argumente z besedami: »Ajnzar, pika!«

Pa naj bo tudi zame danes pika, kajti jutri zjutraj se bomo že zbudili v Alžiru, ki nam obeta mnogo zanimivosti, kej bomo potovali tudi v notranjost Afrike.


8. Alžir in okolica.[uredi]

Okrog dolgega pristanišča se dviga amfiteatralično lepi Alger (to je pravo ime) po brdu navzgor. Tako veličastnih zgradb v luki in zunaj nismo nikjer videli. In ta promet! Vse polno ladij v luki, po lepih čistih ulicah pa avtomobili, tramvaji in druga vozila, da se je človeku mešalo; Alžir je pravzaprav mali Pariz kar se tiče lepote mesta, prodajaln in restavracij ter elegantnega sveta. Čeprav leži mesto v brdu, so ceste in ulice tako lepo speljane, da človek ne čuti nikakega napora, ko se vspenja od morja gori. V mestu nič orientalskega razen Arabcev in zamorcev ter orientalskih posebnosti v razkošnih izložbah. Lepe ceste so obsenčene od drevoredov, največ visokih palm.

Na obali so nas že čakali avtomobili. Peljali smo se po zložno speljanih cestah navzgor skozi mesto in potem ven po lepi gladki cesti. Mislili smo, da bomo videli puščavo, toda vse je bilo najlepše obdelano. Najprej so se vrstili vinogradi kakor daleč je segalo oko. V njih je bilo vse prekopano in niti bilke trave ni bilo nikjer videti. Potem so prišli nasadi oranž, potem limon, murgelj, vsaka vrsta v velikanskem obsegu. Pred hudimi vetrovi ščitijo te nasade visoki drevoredi platan, cipres in palm. Avtomatični vodnjaki so sami dvigali vodo in z njo namakali polja. Takih kultur nisem videl nikjer na svetu, niti na Češkem in Francoskem.

Drčali smo mimo snažnih sel z evropskimi hišami in skozi snažna mesta. V mestu Boufarik je bil ravno velikanski sejem; na enem mestu deželni pridelki, na drugem živina: ovce, koze, osli in konji, sempatja tudi kak dromedar, ki smo jih tudi že v Tunisu videli. Kupčevalci in prodajalci so bili sami Arabci.

V mestu Blida (okrog 20.000 prebivalcev) smo se za kratek čas ustavili. Blida ima lepe parke, rodovitno okolico in pa veliko garnizijo francoskega vojaštva. Zopet so se zavrtela kolesa in šlo je dalje po rodovitni ravnmi proti vznožju gora. Vozili smo se ob plitvi reki, ki nosi ponosno ime Qued-el-Kebir (velika reka) in zavili v sotesko med visokimi gorami. Tam je krasno izpeljana avtocesta, ki se v lepih serpentinah vspenja navzgor visoko nad omenjeno reko. Obenem vodi po tej soteski, ki se imenuje Chiffa, tudi železnica, ki smo jo pa le malokrat opazili, ker gre večinoma skozi predore.

Končno smo se ustavili pred lepim hotelom du Ruisseau-des-Singes, kjer so nam potolažili glad in žejo, ki sta nas oba že zelo mučila. Hotel leži ob izhodu stranske soteske in ima zadaj lepe vodopade. Veliko bolj nas je pa zanimala velika čreda opic, ki so skakale po obronkih in po nizkih poslopjih ter prišle tudi bližje po kruh, afrikanske orehe in druga jedila. Le mandljev niso marale. Opazil sem kakih pet starih opic, ki so nosile s seboj mladiča, ki se je oprijemal matere od spodaj ter obenem vlekel mleko iz materinega telesa. Pri skakanju je starka z desno sprednjo roko pritisnila mladiča k sebi ter skakala po treh. Par naših dam je imelo srečo, da jih je fotograf ujel v luknjo z opico vred. Postavljale se bodo s temi slikami, saj ni vsakomur dano, da bi bil slikan v družbi s prosto živečimi opicami v Afriki. Te opice so nam res nudile mnogo zabave in potolaženi so bili moji zabavljači, ki so doslej videli le malo opic.

Po dobrem kosilu smo zopet zasedli avtomobile in se skozi sotesko peljali zopet na ravnino. Nazaj v Alžir je šlo čisto po drugih potih, deloma tudi ob morskem obrežju. Tu šele smo videli poleg najlepše in najintenzivnejše obdelanih polj parkrat Saharo, t. j. s peskom zasute prostore, toda takih mest je bilo le malo. No da, majhen delček afriške puščave smo pa le videli.

Nikakor ne smem pozabiti, da prav posebno poudarim lepe avtomobilne, brezprašne ceste. Prav tako so zgrajene kakor Miklošičeva cesta v Ljubljani, toda v sto in sto kilometerskih razdaljah po severni Afriki. Je res pravi užitek, voziti se po takih cestah!

Po povratku v Alžir smo si šli ogledat Jardin d’ Essai. Bogme, to je park! Že pri vstopu se razteza dolg drevored, ki mu nismo razločili konca, iz samih velikanskih »do neba« segajočih palm. Naš Živili je samo vzdihoval: oh in ah, da bi imel vsaj še par takih palm v Zvezdi, joj, koliko bi Ljubljana pridobila. Kakšne eksotične rastline in drevesa smo vse videli, mi ni mogoče popisati. Ta park in ti nasadi so menda edini v Afriki, pa najbrž tudi v Evropi. S parkom je združen tudi zoologični vrt z vsemi vrstami v Afriki živečih živali in perijadi, od najmanjše do največje, od kuščarice do hijene in tigra, od kanarčka do velikanskih ujed. Zlasti je zbirka papig naravnost šarena. Če torej teh divjih živali nismo videli v prostosti, smo jih videli vsaj ujete. Nadvse zadovoljni smo se vrnili iz parka na krov naše domovine »Karadžordže«.

Čakali so nas že, da se odzovemo vabilu alžirske trgovske zbornice, ker so izletniki povečini trgovci, industrijalci in finančniki. Šli smo v okusno palačo blizu pristanišča. Takoj pri vhodu je velikanski vestibul, poln razstavnih omar, kjer so pod steklom na ogled izloženi vsi produkti Alžirske pokrajine. Bogata in rodovitna je ta pokrajina in Francija je lahko ponosna na to svojo posest.

V krasni, razkošno opremljeni dvorani v prvem nadstropju so nas sprejeli člani zbornice. Predsednik nas je v daljšem govoru prisrčno pozdravil. Omenjal je, da ga veseli, da smo si ravno Alžir izbrali kot prvo točko na francoski zemlji in da hoče opozarjati navzoče osebnosti hrvatske in slovenske industrije in trgovine na gospodarske prilike, ki bi se lahko razvile med severno Afriko in med nami. Nato je naštel vse produkte, ki jih Jugoslavija nima, pa bi jih lahko importirala iz Alžira. Končno je dvignil čašo in napil vzajemnosti Jugoslavije in Francije. Šamanjske čaše so se dotaknile in nas »Živio« je zagrmel po dvorani. Prav lepo so nas pogostili. Na pozdravu se je iskreno zahvalil naš vodja g. Milič.

Mrak je že nastopil, ko smo se med skrajno nadležnimi arabskimi otroki vračali na ladjo.


9. Druga nevihta. Povratek v Evropo.[uredi]

V noči med 3. in 4. majem je krenila naša barka od afriške obale proti severozapadu. Šel sem pozno spat, toda o spanju ni bilo govora. Postelja se je nagibala zdaj na desno za 35 stopinj, zdaj na levo za 30 stopinj, zdaj je bila glava navzgor, zdaj zopet globoko doli in noge kvišku. Na stene ladje so udarjali valovi kakor kladivo na železo, da sem gotovo mislil, da bodo steno preluknjali. Rezki žvižgi burje so trgali ušesa in šli skozi možgane. Okno so mi v Alžiru popravili, toda kljub temu je voda curljala v kabino in kmalu se je na tleh zaganjala iz kota v kot, sledeč gibanju ladje. Trdno sem se oprijemal zdaj na desno zdaj na levo, a se vendar bal, da ne štrbunknem z visoke postelje na tla v neprostovoljno slano kopelj. Sicer je v noči prav mirno na ladji in niti glasu nečuješ. Zdaj se je čulo povsod govorjenje in zdihovanje, ljudje so na hodnikih kar plesali, ker jih je metalo v stene. Spanje je bilo nemogoče, zato sem raje vstal ter kakor kaka baletna plesalka bolj priplaval po zraku nego po tleh v salon. Živili sploh ni sel spat in se je tiščal pri klavirju, mežikajoč z drobnimi očmi. Vseeno se je nasmehnil, ko me je vrglo na mehek sedež poleg njega. V tistem hipu mu je vrglo v naročje nekaj mehkega in toplega, ki se ga je krčevito oprijelo. Stisnil je stvarico na srce: bila je mlada Zagrebčanka, ki smo ji rekli »miš«...

Miška se pa ni dolgo grela v Živilovem naročju, Živili si je z roko popravil brke, menda da bi podjetnejši izgledal, a v istem hipu mu je že zdrčala iz naročja in zagnalo jo je čez ves salon v naročje našega največjega krepostnika na ladji g. Fragloba. O kako hladno je zavelo od njega, niti ganil se ni, samo to je rekel: božja oblast! in je stegnil roke od sebe, da se ne bi dotaknil mehke stvarice. Zdrsnila mu je z naročja na tla, tedaj so se pa že stegnile grešne roke g. Mikuliča, jo dvignile in posadile v kot, od koder je zdaj preplašeno gledala kakor prava miš iz moke. No, na nosku je v resnici imela moko, naj si bo riževa ali kakršna že.

Nato je vrglo po stopnicah iz globine moža v pisanem pyjamu, ki je padel kakor je dolg in širok po salonu, v istini kakor v cirkusu našemarjen klovn, če ga brcne konj.

Lahko bi napisal polno takih smešnih prizorov, ki se jim pa nismo smejali, kvečjemu zategnili usta, če je bilo eno ali drugo preveč komično. To je bila edina noč na našem potovanju, ko nihče ni zatisnil očesa, niti naš starosta g. Kušlaj, ki je sicer tudi ob viharju spal spanje zaslužnega pravičnika. Gospa dr. Ferenčeva mi je zjutraj pravila, da sta se z možem vso noč zibala vsak v svojem kotu in krčevito držala vsak po dva rešilna pasova misleč, da bo zdaj zdaj prišlo do katastrofe.

Do katastrofe kajpada ni prišlo, pač pa se je proti jutru nevihta polegla in vse je bilo spet dobre volje. Od moških je najbolj trpel naš mojster Strelec, ki sem ga iskal vse jutro in ga končno našel pred poldnevom v gnezdu spečega. Pravil mi je, da je vso noč daroval morskim bogovom in da se mu je vsa notranjost obrnila na zunaj. Prosil sem ga, da bi to naslikal za »Morske koprive«, pa pravi, da bi bila to taka futuristična in kubistična slika, da bi se nihče ne spoznal na to »landkarto«.

Pluli smo sredi med Pitiuzi in Balearskimi otoki. Malorko smo prav dobro razločevali. Želeli smo si že suhe zemlje in trdnih tal, kajti barka naša se je še vedno zibala in gibala in smo morali obedovati v okvirjih. Na mize namreč postavijo okvirje, da ne morejo iz njih zdrčati na tla krožniki in pribor. Še tako se je v okvirju vedno vse mešalo med seboj in so steklenice in kozarci uganjali saltomortale. Juha z enega krožnika je bila naenkrat na treh drugih, omaka se je zmešala s salato in črna kava s sirom, da nam je bila vsa jed nekako španska.

Sicer smo pa tudi bili ob obali Španske in smo pozno popoldne pristali v barcelonski luki. Počakali smo še večerjo na brodu, potem pa hajd v mesto. Večji družbi Slovencev se je usilil španski hidalgo (nemški se to pravi Hochstapler) kot cicerone, ki je znal vse jezike, namreč šteti v vseh jezikih od ene do pet (tudi srbski), govoriti pa razen španščine nobenega. Zato smo našega Mikuliča, ki vse ve in zna postavili soglasno za generala, hidalga pa za njegovega pomočnika. Da ste videli, koliko je trpel ta ubogi hidalgo. Kjer je ta vlekel družbo na eno stran, je Mikulič silil na drugo ter zmerjal hidalga v edino zveličavnem jeziku, v blaženi nemščini, ki jo mora po Mikuličevem mnenju ves svet razumeti. Cicerone nas je res dolgo vodil okrog v dežju; iskali smo namreč kak boljši varieté, pa povsod se nam je reklo, da se prične šele ob 10. uri. Ker smo bili že trudni, smo rekli ciceronu, naj nas pelje v boljšo restavracijo. To je storil in našli smo prav čedno meščansko restavracijo, v kateri smo bil tako z jedjo kakor pijačo zadovoljni. Ljudje so bili zelo postrežljivi nudeč nam španska nacijonalna jedila. Pokusili smo špansko rižoto v katerem je bilo prav vse: polži, školjke, raki, olive in bogsigavedi kaj še. Jed pa le ni bila slaba. Prav zadovoljni smo odšli, toda naš general je zabavljal na vse pretege, da nas je hidalgo zapeljal v tak bajzelj, da pa nas bo on vodil v prvorazredno restavracijo. Poslušali smo ga nekaj časa, potem pa rekli hidalgu, naj nas pelje v kako zabavno kavarno. To je storil, toda zašli smo v lokal, kjer se je plesalo, igrala jazz banda in so stregle ženske, ki so nas animirale k pijači. Petra Komarja se je takoj ena prijela, toda konverzirala nista nič, ker je Petra še grlo bolelo. Bolj podjeten je bil Mikulič, najmanj pa naš krepostnik.

»O božja oblast!« je zavpil, ko je stara kakor kameleon poslikana devica sedla k njemu. »Plačam in grem!« Obraz mu je kar pobledel, da se je devičica ustrašila in odšla. Gledali smo strastne plese pri divji muziki, toda zadovoljilo nas ni nič. Plačali smo in šli.

Mikulič je zunaj spet po nemško zmerjal cicerona, ki smo ga zdaj res odslovili. General nas je silil v druge lokale, toda nekateri smo imeli dovolj nočne Barcelone in smo šli na naš ljubljeni »Karadžordže«.


10. Barcelona. Mistral.[uredi]

Barcelona nam je drugo jutro pri lepem vremenu mnogo bolj ugajala kakor po noči. Zasedli smo kakih dvajset avtomobilov in krenili iz pristanišča v mesto. Aranžma našega ogledovanja je bil izborno organiziran, storila je to neka ameriška družba. Peljali so nas najprej v palačo katalonskega guvernerja, kjer smo si ogledali umetnine in razkošno bogastvo v zbornicah. Dalje smo si ogledali magistrat, in sicer sejne dvorane v razkošju zlasti stropov in sten. Prišla je na vrsto katedrala, ki je tajinstveno temna, prostorna, grajena v slogu cerkve Sv. Štefana na Dunaju. Po krasnem, čistem parku z jako obsežnimi nasadi smo prišli do monumentalne arene za bikoborbe. Gledali smo vse te naprave, kjer je prostora za 40.000 gledalcev. Sedeži in stojišča so iz samega kamna in naš general Takič je umestno pripomnil, da so sedeži zato iz kamna, da bi jih Španci, ko pridejo pri bikoborbi v ogenj, ne zmetali v areno.

Za tem cirkusom so nam pokazali umetniško zgrajen portal in del desne strani z visokima zvonikoma nove katedrale, ki jo gradijo že 60 let, ki pa ne bo nikoli zgrajena, ker je stavba preveč monumentalna in bi preveč stala. Tako mislijo tudi Barcelonci. Vsa Barcelona, ki šteje čez milijon prebvalcev, nam je napravila najprijetnejši vtis s svojimi širokimi, asfaltiranimi ulicami, krasnimi palačami, razkošnimi ulicami, krasnim palačami, razkošmi prodajalnami in javnimi lokali. Prometa je silno veliko in omenim le, da ima Barcelona 20.800 osebnih avtomobilov, dočim jih ima cela naša kraljevina okrog 6000. Za zadnjo številko pa ne garantiram.

Ko smo si ogledali znamenitejše stvari v mestu, so zdirjali avtomobili navkreber po položni asfaltirani cesti, kjer se na širokem pobočju razprostira velikanski park z vzornimi nasadi, paviljoni in krasnim razgledom na vso Barcelono. V parku je polno vsakovrstnega eksotičnega drevja, pestrih cvetlic, kaskad, marmornih kipov itd. Imponiral nam je na glavnem kraju napis: Kdor ima ljubezen do parka, ima ljubezen do mesta.

V idiličnem kotu parka, ki ga poprej nismo opazili, dokler nismo prišli do njega, leži lepa nova restavracija, kjer so nam nudili okrepčila. Radi lepote parka in nasadov smo bili vsi najugodneje razpoloženi. Park se je uredil šele zadnja leta in na nekaterih krajih še ni dovršen. Zdaj še nima imena, toda dobil ga bo leta 1928, ko se bo vršila v Barceloni svetovna razstava, po kateri se bo park tudi imenoval. Mestno občino stane naprava parka že dosedaj 10 milijonov pezet, to je našega denarja 240 milijonov Din.

Žarko špansko vino je rodilo tudi različne dobre in slabe dovtipe. G. Rumarčič, odgovorni urednik »Morskih kopriv«, je stavil vprašanje: Kakšen razloček je med Barcelono in Baremono? Seveda je sam odgovoril, da je Barcelona večja kakor bar Emona v Ljubljani. Natepli ga nismo, ker je ušel. Zakaj stoji cirkus za bikoborbe sredi Barcelone? Ker ne more sedeti! Med splošnim veseljem smo zdrčali po mestu spet v pristanišče, kjer smo na parniku dobili prvo pošto, med njo toliko zaželjeno »Jutro«, po katerem smo kar planili, hrepeneč po novicah iz domovine.

Popoldne se je pridno nakupovalo. Opazili smo pa, da je bilo v primeri z Afriko skoro vse za 50 odst. dražje, kajti ena pezeta je imela tečaj 8 dinarjev, dočim je francoski frank notiral le 1.85 dinarja. Zvečer smo šli v španska zabavišča in okrog polnoči je Karadžorže dvignil sidro.

*

Pozabiti ne smem, da smo Slovenci v Barceloni dobili jako prijeten obisk. Gospodična Jadviga Poženel, iz Ljubljane, ki študira na konservatoriju v Barceloni je čitala v novinah naš prihod in prišla obiskat svoje rojake. Zelo smo se je razveselili; ona najbrž nas še bolj, ker je po dolgem času zopet videla rojake in se v materinščini lahko razgovarjala z njimi. Do odhoda parnika je ostala ljubeznjiva dama v naši družbi in nam dolgo dolge z robcem mahala z obrežja v slovo. Zapeli smo ji v slovo »Slovensko dekle«, da je naša pesem morda prvič donela na Barcelonskem obrežju. Prvega, ki ga je spoznala, ko je stopila med nas, je bil naš Živili. »O gospod Živili, Vas pa poznam!« je vzkliknila. Vsak Slovenec, ki je nas prišel obiskat na potovanju, je najprej stopil k g. Živili in ga pozdravil kot starega znanca. Živili se lahko pobaha, da ga ne pozna le Slovenija, ampak da ima znance po vsem svetu — in kar je redko vsak ga pozna le od dobre strani!

Že zgodaj zjutraj nas je prebudil običajni ples v kabini. Vse premakljive stvari so dobile peroti in noge in so letele s polic na tla, dostikrat tudi na glavo. Pričel je običajni ples, ki smo ga bili po dveh nevihtah že navajeni. Tokrat je imel to prednost, da se je vršil podnevi Joimine, zdaj smo šele doživljali pravo guganje in gibanje. Za 40 odst. se je včasih naš parnik nagnil zato ni bilo nikomur razen mornarjem mogoče vzdržati ravnotežje. Sedeli smo v zgornjem salonu, kjer stoli niso bili pritrjeni. Kako se je to prekopicalo sempatja in če je kdo vstal, je šel kot brzotekač po salonu ter se zopet sesedel v mehki naslonjač. Naš starosta gospod Kušlej je stoično mirno sedel na enem koncu, na drugem pa naš Živili, ki je kljub temu, da se je vedno zibal kakor nihalo pri uri, sempatja zakinkal. Enkrat so mu gramofonske plošče zdrčale na glavo, da mu je vse brenčalo v nji. Revež v kabini skoro ni nič spal, ker mu je bilo premalo zraka in ker ga je že večkrat vrglo s postelje na tla, zato je šel zadnji s krova in se zjutraj vedno prvi pokazal na njem.

Preveč bi se ponavljal, ko bi hotel še opisati to tretjo nevihto; zašli smo namreč v hud mistral, kakor se v tem kraju imenuje jadranska burja. Radi tega tudi nismo zavili v Lionski zaliv, kakor je bilo v programu, ampak smo jo direktno rezali iz Barcelone v Marseille. Prihranili smo pri tem obilo časa, kar nam je bilo vsem potrebno, ker smo bili gladni. Kosilo je bilo vedno točno opoldne, danes je izostalo, ker ne bi na mizah ničesar obstalo. Bila je ura že tri popoldne, ko smo pristali v Marseillu in sedli k kosilu. O, kako nam je odleglo, ko smo zopet lahko varno hodili po ladji in si upali na krov, na katerem se poprej sploh ni moglo biti, ker so valovi pljuskali čez vso ladjo in je vse kar plavalo v vodi. Konstatirali smo, da je bil ta tretji vihar, ki smo ga doživeli, najhujši: prenesli smo ga pa lažje nego drugega, ker je divjal pri belem dnevu.

11. Marseille.[uredi]

Mislite, da se je kdo pritoževal čez mistral, ali da je kdo čutil kake posledice? Nič. Vse je bilo naenkrat pozabljeno: dobili smo trdo kožo tudi v tem pogledu. Šli bi z našim ljubljenim »Karadžordžem« tudi čez veliki ocean. Občudoval sem naše gospe. Vse so bile pogumne, bolj kakor moški, zlasti se je odlikovala g. Rozi, ki je samcata preživljala hude noči, pa ni nikoli nič tožila.

Na Marseille smo se veselili m naš parnik si je takoj nadel praznično obleko. Čeravno smo dospeli kake štiri ure pred označenim časom, nas je na obali že čakal naš generalni konzul dr. Ninčić z gospo soprogo, z vicekonzulom Pašićem in s tajnikom konzulata. Ljubeznivosti, uslužnosti in gostoljubnosti g. generalnega konzula ne morem na tem mestu izreči dovoli zahvale. Tako nam je omilil naše bivanje v tem največjem francoskem pomorskem in trgovskem mestu, da smo se v istim prav težko ločili.

Tako lepo se je usidral naš parnik, da smo imeli svoj hotel kar sredi mesta, ker se je kakih petdeset korakov nasproti pričela glavna prometna cesta Cannebiere. To pomeni veliko, ker greš lahko vsak trenutek kaj iskat na ladjo. Kajpada smo se po obedu takoj vsuli z ladje v mesto, najprej ogledavat si izložbe prodajaln ter študirat cene. V Barceloni vse drago, tukaj pa nadvse poceni. Podjetnejši so se informirali za gledališča, kabarete in varijeteje, kdaj prično predstave itd. Večerja nas je zopet združila, toda manjkal je naš Živili, ki ga do drugega dne popoldne nismo več videli. Pravili so, da je poprej vse kreposti zaprl v kovčeg na ladji in da ga je lepa deklica odpeljala. Bil sem že res v skrbeh, saj mi ga je gospa Rozi izročila v varstvo. No, drugi dan se je vrnil v lepi družbi, katere smo tudi mi bili zelo veseli. Gospa Vukasovičeva, vdova polkovnika Vukasovića-Stibilja, ki živi v Marseilleu pri svoji omoženi hčerki, ga je takoj odpeljala na svoj dom, kjer je revež prvikrat na potovanju celo noč prespal v udobni postelji, kar smo mu iz srca vsi privoščili, kajti njegovo kinkanje pri klavirju ni bilo nikako spanje.

Po večerji se je seveda vse izgubilo po mestu; v družbi našega ljubeznivega generalnega konzula, njegove g. soproge in tašče nas je ostala na ladji le mala družba, zato pa je bilo razpoloženje tem bolj prisrčno. Naš vodja g. Milič se je zahvalil odličnemu zastopniku naše države, na kar je g. konzul odgovoril, da ga srčno veseli, da je tako lepa in odlična reprezentanca naše države obiskala Marseille. Francozi, ki so nam nadvse naklonjeni, nas zelo čislajo in so se živo zanimali za prihod »Karadžordža«. Govoril je tudi nas starosta g. Kušlej, ki je izrekel naš ponos, da plovemo po širnem morju pod lastno zastavo in da nas v inozemstvu sprejemajo naši zastopniki. Slovenec, ki je bil ves čas tlačan tuje države, v kateri je videl nekaj sovražnega, prihaja do zavesti srbskega seljaka, ki ve, da je on država in se zaveda, če nekaj žrtvuje za državo, da to žrtvuje sam zase.

Drugo jutro so nas zopet čakali avtomobili in vozili smo se po celem mestu ter si ogledali vse znamenitosti. Poleg veličastne, v novejši dobi zgrajene katedrale, smo se povspeli še na brdo, kjer stoji cerkev Notre dame de la garde, največje zaščitnice mornarjev in kjer je nebroj votivnih plošč za srečno rešitev.

Po ogledu mesta, parkov in znamenitosti je vsa izletniška družba krenila na dom našega generalnega konzula, ki nas je res kneževsko pogostil. V družbi njegovih dam smo se na čednem vrtu najlepše zabavali pri penečem šampanjcu.

Popoldne smo bili ob treh gostje borze in trgovske zbornice, ob petih smo mi povabili odlične francoske osebnosti na lunch. Da ne opišem samo teh stvari, priobčujem izvleček iz lista »Le petit Marseillas« od 8. maja, ki pravi:

»... Popoldne ob pol 4. je trgovska zbornica sprejela kar najprisrčneje v svečani dvorani borzne palače jugoslovensko delegacijo. Delegacijo vodi Milan Milič, generalni ravnatelj družbe Impex. predsednik društva za tujski promet za Hrvatsko

G. Emil Rastoin je izrazil v lepih besedah dobrodošlico, spominjajoč se lepega potovanja, ki ga je sam napravil v jugoslovenske dežele. Obenem je povdaril tesne vezi, ki vežejo Francijo z državo Srbov, Hrvatov in Slovencev.

G. Milič je odgovoril v prisrčnih besedah, zahvaljujoč se zbornici za lep sprejem. Izrekel je nado, da bo obisk Jugoslovenov v francoskih mestih Sredozemnega morja še bolj zbližal obe naciji zlasti na gospodarskem polju.

Nato se je servirala zakuska in gospod Henri Brenier, generalni direktor administrativnih poslov je razložil pomen krasnih slikarij in ornamentov v svečani dvorani borze.

Sprejem na »Karadžordžu« ob petih popoldne je bil briljanten. G. župan, gospod prefekt in vse odličnosti mesta ter diplomatični zastopniki prijateljskih držav so prisostvovali temu sprejemu. Generalni konzul Jugoslavije g. Ninčić, predsednik delegacije in komandant ladje so najprisrčnejše sprejeli povabljence. V velikem salonu »Karadžordža« je bila čajanka, pri kateri je sviral orkester Gally in kjer se je razvila zabava do popolne animiranosti.

Dame in mlade gospodične v elegantnih toaletah so ta lep sestanek jako olepšale. — Naše mesto bo obdržalo poset »Karadžordža« v najlepšem spominu.«

K temu poročilu dostavljam le še to, da smo imeli okrog 90 gostov na ladji in da se je jako pridno plesalo, pričenši z našim kolom. Pozno šele so se naši gostje ločili s krova.


12. V Nizzo in Monte Carlo.[uredi]

V Marseilleu smo imeli dva ljuba gosta. Najprej se je zglasil akademik g. Jaklič iz Ljubljane, ki študira na univerzi v Aixu in ki je čital v novinah o prihodu Jugoslovenov v Marseille. Mislil si je, da bo gotovo kaj Slovencev na brodu, zato je takoj sedel na železnico in se pripeljal sem. Prva beseda, ko je, prišel med nas, je bila: »O gospod Živili, Vas pa poznam!« Jaklič je bil do odhoda ladje v naši družbi, vesel, da je našel rojake.

Drugi rojak je bil kapitan pilot gospod Voja Zupančič, ki je od naše države poslan v največjo pilotsko šolo v Istres, kakih 60 km od Marseilla. Temu je sporočil radiobrzojav, da smo prišli v Marseille. Tudi g. Zupančič je sedel takoj na železnico, da nas poišče. Gospod kapitan nam je pravil interesantne stvari o letalstvu in o svojih doživljajih. Nad pol leta je že na Francoskem, kjer študira vse tipe zrakoplovov in se vežba v najnevarnejših poletih. Pravil nam je, da pojde v kratkem z izbornim letalom, ki ga je naša država kupila na Francoskem, v enem poletu iz Južne Francije v Novi Sad, in sicer sam brez vsakega spremljevalca. Želeli smo ljubeznivemu rojaku, da bi se polet v vsakem pogledu posrečil. Kapitan Zupančič je tudi najprej spoznal g. Živilija, čemur se že nič več čudili nismo.

Ponoči smo zapustili gostoljubni Marseille pri precej hudem mistralu. Ne vem pa, ali smo bili tako utrujeni od prejšnjega viharja in bivanja v Marseillu, ali ni bilo nič hudega; noč smo prav dobro prespali. Vozili smo se blizu obale in občudovali lepo francosko rivijero.

Še dopoldne smo zavili v zaliv Nizze in lepa panorama se je v polkrogu nudila našim očem. In kaj smo še prijetnega občutili in doživeli? Najprijetnejša toplota in pravo južno solnce nas je objelo, dočim doslej pravzaprav nismo nič čutili vročine, celo v Afriki ne. V mrzlem mistralu v Marseillu smo celo prezebali, zato smo res z veseljem pozdravili toplo solnce. Nizza jo mora imeti, smo si mislili, sicer ne bi hodili sem bogataši z vsega sveta.

Do 5. ure popoldne smo si ogledali Nizzo, ki ima lepe, čedne ulice, krasne izložbe in razkošna zabavišča in restavracije. Potem smo se Slovenci odpeljali v posebnem avtoomnibusu v Monte Carlo. Celo pot je šla vožnja ob obali mimo lepih vil in gradičev ter čednih vasi in mest.

Naravnost impozanten je Monte Carlo. Nekaj tako razkošnega in bogatega bodisi na javnih nasadih in parkih ali na palačah, javnih lokalih in prodajalnah, nisem še videl in najbrž ni kaj takega nikjer na svetu. V Monte Carlo nosijo najbogatejši ljudje svoj denar, oziroma ga namečejo banki, ki ima v zakupu svetovnoznano igralnico in ki pokriva prav vse stroške v kneževini Monako, tako da domačini sploh ne plačajo nikakega davka. Idealne razmere so to, toda toliko samomorov se ne zgodi sploh nikjer na svetu in toliko srečnih rodbin ne postane nikjer čez noč nesrečnih, ko požene vzdrževatelj družine vse svoje premoženje molohu igralne strasti v žrelo.

»O gospod Živili!« se je začul klic nekega gospoda, ko smo komaj dospeli v Monte Carlo.

»Kaj pa Ti tukaj?« ga vpraša Živili, ko takoj spozna gospoda, ki je bil šest let pri njem uslužben. Pa smo imeli zopet spremljevalca, ki nas je peljal povsod, le v igralnico ni smel kot stalni prebivalec Monte Carla.

Ko smo napasli svoje oči in tudi želodčke, smo šli poskušat srečo v igralnico. Impozantna stavba. Ko opraviš formalnosti, vstopiš v velike igralne dvorane, v katerih so nastanjene igralne mize z ruleto v sredi. So pa tudi druge mize, kjer se igra makao, trente e quarante itd. Pri eni mizi staviš najmanj 5 frankov, pri dveh najmanj 10 frankov, pri drugih pa več, da se malo porazdelijo igralke in igralci. Ko smo prišli po 9. uri zvečer noter, so bile mize že vse zasedene, da smo morali stati za sedečimi igralci.

Najprej smo opazovali, kako gre vsa komedija, potem smo se sami udeleževali. Seveda smo poprej pri blagajnah zamenjali franke v znamke (koščene ploščice), s katerimi se igra. No, kolikor sem imel pregleda, smo Slovenci v eni uri vse tiste pare izgubili, ki smo jih hoteli izgubiti, kajti med nami ni bilo nobenega strastnega igralca in je vsak že naprej določil znesek, ki ga hoče žrtvovati, da bo potem lahko rekel, da je igral v Monte Carlu. Edini v naši družbi, ki je dobil okrog 100 frankov — morda celo več — je bil g. Mikulič, ki je itak povsod dober trgovec in, kakor sem že enkrat omenil, malo judov ske sorte ...

Pri igri smo še opazovali fiziognomije igralcev in igralk ter od igralne strasti spačene obraze, kokote, ki so prežale na one, ki so dobivali ter potem odšli na kolodvor, ki leži takoj pod igralnico, ter se odpeljali v Nizzo.

Nisem hotel natančneje opisati opazovanja v igralnici, ker bralec lahko to veliko bolje dozna iz tozadevnih knjig in romanov, ali vsaj iz potopisov; svetoval bi vsakemu, ki ni še informiran o tem, da čita te stvari.

V Nizzi smo tisto noč v resnici rogovilili vso noč. Hoteli smo spoznati nočno življenje, ki ga preživljajo »gornji desettisoči«, in ni nam bilo žal. Najprej smo odpravili domov našo »božjo oblast«, g. Kemičnega. Ta krepostnik se je hotel na ulici sesesti, ko smo mu povedali svojo namero, »Oh, oh, tega pa ne, samo tega ne,« je milo zdihoval, da se nam je v resnici smilil, zato smo ga naložili na izvoščka in ga poslali na parnik.

Ob 3. ponoči, ko smo šli po širokem bulvarju iz enega lokala v drugega, smo od daleč opazili belo čepico — znamenje našega sopotnika, ki je počasi mahal sam po cesti. Ko smo prišli v bližino, smo spoznali našega g. Kagloba ali »Valutnega« kakor smo ga za razliko imenovali od »Kemičnega«. Na vprašanje, kaj išče tako samcat po mestu v tako pozni, oziroma zgodnji uri, je odgovoril: »Rad bi nekaj razglednic oddal, pa ne najdem nobenega pisemskega nabiralnika!

Seveda smo se poredno zakrohotali, ga prijeli in moral je z nami. V elegantnem, sijajno razsvetljenem lokalu smo poslušali jazz-bando.

Menda je to najelegantnejši lokal Nizze, kjer se zbira le družba gornjih desettisoč. Ostali smo celo uro in opazovali to pestro življenje. Bilo je staro in mlado, vse v veselju. Pili so pri eni mizi iz šampanjske steklenice, ki je držala najmanj tri litre. Drugod je star sivolas gospod čemerno gledal, ko se je njegova soproga vrtela z mladim kavalirjem, ki jo je stiskal k sebi. Igralci zamorci so med igranjem obenem peli in plesali, zlasti je bil virtuoz mož na boben. Kljub pozornim očem soproga ali staršev smo opazili hitre poljubčke, ki so se menjavali v kakem kotu ali za debelim stebrom. Prešerno uživanje mladine je bilo tu na višku.

Po odhodu iz tega lokala smo hoteli še v Casino d’ Etrangenrs, pa je bilo že zaprto. Šli smo na parnik, pa vseeno še našli v zgornjem salonu večjo družbo pri pijači na čelu admirala Milana, ki ni samo gledal na red, ampak če je bilo na mestu, prednjačil tudi pri zabavi. Le g. Živili je ostal še v družbi, da je zjutraj gledal odhod parnika iz luke, ostali smo šli spat.

Zapeljivo je bilo to bivanje v rajski Nizzi in razkošnem Monte Carlu. Kar prijelo se nas je in uživali smo se za en dan in eno noč, da smo tudi mi mi — oziroma bilijonarji. Lepo je bilo in ostane nam to bivanje v najlepšem spominu.

V Nizzi smo se tudi poslovili od francoske zemlje, ki nas je ves čas gostoljubno sprejemala in kjer smo se povsod čutili kakor doma. Menda nas nima po celem svetu nihče tako rad kakor Francozi; to smo tudi čutili v srcu in ne samo skusili dejansko. Kar nekam tesno nam je bilo, ko smo mislili na to, da stopimo v prvem pristanišču na italijanska tla.

»Karadžordže« je plul precej blizu obale, da smo lahko še občudovali lepo francosko in potem italijansko rivijero. Proti poldnevu — na nedeljo 9. maja — smo zavili v lepo Genovsko pristanišče in uzrli Genovo v njeni lepi legi in pristanišče, v katerem je bilo nebroj trgovskih in osebnih parnikov. Znamenje, da je Genova eno največjih in najprometnejših trgovskih mest na svetu, v Italiji pa vsekakor.

13. Genova in Elba. Napoleon.[uredi]

Nismo se varali v slutnji, da ne pojde v Italiji vse tako gladko kakor doslej na potovanju. Komaj smo pristali, se je že cel roj italijanskih uradnikov v uniformah in brez njih vsul na naš krov. Takoj smo slišali, kaj hočejo od nas: potne liste!

Omeniti moram, da smo se doslej v šestih državah mudili in se prosto gibali na kopnem, da pa nikjer niso zahtevali nikakih dokumentov od nas. Celo v igralnici v Monte Carlu, kjer dovolj strogo zahtevajo legitimacije, je zadostovalo, da smo rekli, da smo pasažirji »Karadžordža« v Nizzi in so nas pustili. Zato smo bili tem bolj ogorčeni, ko smo morali v procesiji iti v zgornji salon, kjer so trije italijanski uradniki vsakega posebej primerjali s sliko v potnem listu in pritiskali žigove vanj. In ko smo šli na kopno, so zopet čakali koncem stopnjic drugi uradniki in pregledali pasoše, če je v njih žig. Lep vtis, ki ga je Genova napravila na nas z morja, je bil s tem ogrenjen, zato tudi nismo s potrebno pažnjo in občudovanjem ogledavali znamenitosti Genove.

Na obali so nas čakali avtoomnibusi, ki nam jih je ljubeznivo preskrbel naš konzul, ki nas je tudi pričakal na obali in vodil vse ogledovanje. Bil nam je res dober vodnik in na tem mestu mu v imenu naših izletnikov izrekam toplo zahvalo.

Ogled se je vršil najprej po mestu, kjer stoje v nekaterih ulicah stare palače, druga lepša od druge, zlasti je bila notranjost: dvorišče nekaj lepega, kolikor smo mogli mimoglede opaziti. Potem so nas peljali na pokopališče: campo santo, ki se razprostira zunaj mesta na obronku večjega hriba. To pokopališče je nekaj tako lepega, zlasti v umetniškem pogledu, da ga z najlepšimi besedami ne bi mogel opisati. Vsak tretji grob umetnina zase. Iz marmorja izklesani nagrobni spomeniki predstavljajo cele skupine, največkrat pa po dve figuri: umrlega in pa zaostalega, ki ga je najbolj ljubil. Vse to je tako živo v naravni velikosti, kakor bi človeka v življenju videl pred seboj. So tudi spomeniki, ki predstavljajo umrlega na smrtni postelji, okrog nje pa vso njegovo rodbino. Na figurah lahko študiraš prejšnje noše, ker so izdelane do vseh podrobnosti. Opaziti je tudi veliko čisto golih figur, ki pa napravljajo le najprijetnejši vtis človeške lepote in niti najmanj kaj poltnega. Človek bi moral na tem polju smrti ogledovati cel teden te umetnine, da bi vsaj površno preštudiral italijansko kiparsko umetnost. Že od površnega pregleda smo bili očarani, celo oni, ki imajo le malo umetniškega čuta. Težko smo se ločili od velikanskega vrta mrtvih, čegar le mah del smo si mogli ogledati. Naš ljubeznivi konzul nam je pokazal tudi krematorij sredi pokopališča, ki ga večina od nas še nikoli ni videla. Videli smo, kako položijo mrtvece na kamniti vožiček v nekako vdolbino, porinejo voziček v peč in kako se pepel sežganega zbere v žare. Ob straneh so štirioglati predalčki, kamor se postavi žara, in na pokrovih so napisi. To se mora priznati Italijanom, da noben drug narod ne časti tako spomina umrlih kakor oni.

Avtomobili so nas nato zavozili višje v brdo, odkoder smo imeli krasen razgled na Genovo in pristanišče. Potem je šlo zopet navzdol na ogled katedrale, kjer nam je mežnar razkazoval slike največjih italijanskih umetnikov. Katedrala hrani tudi druge umetnine v zlatu in srebru in je sploh tako bogato okrašena, da smo malo takih videli. Odtod je šlo na lido, obsežno morsko kopališče, kjer smo videli v bližini potopljeno ali bolje rečeno prevrnjeno ladjo, dalje smo videli sredi mesta lep park s kaskadaml itd. Vrnivši se v pristanišče smo si ogledali slučajno navzoči največji italijanski potniški parnik »Duilio«, res velikanski kolos s 30.000 tonami in prostorom za več tisoč pasažirjev.

Pri večerji so nam Italijani zopet pobrali potne liste, kar je mene in večino izletnikov tako ujezilo, da po večerji nismo šli več z ladje. Kdor ni bil slučajno na brodu, je moral zjutraj zgodaj odpreti kabino in oddati pasoš. Veseli smo bili, ko smo drugo jutro odpluli iz tega pristanišča.

Zopet smo lahko opazovali ob obali rajske kraje italijanske rivijere, toda globoka žalost nam je napolnila srce, ko smo zagledali St. Margherito in Rapallo, kraja nesrečnega imena, kjer je bila zapečatena usoda Reke in primorskih rojakov.

Pustili smo Livorno na levi, ker ni bilo v našem programu in popoldne smo ugledali otok Elbo. Pred njo je bilo v ravni črti zasidranih pet italijanskih bojnih ladij, ki so vežbale v streljanju.

Elba sama na sebi ni nič posebnega, obiskali na smo jo radi velikega Napoleona. Ustavili smo se pred Porto Ferajo, največjim krajem na Elbi in prišli so po nas čolni. Na obali smo sedli v avtomobile in se peljali v kako uro oddaljeni dvorec, kjer je živel Napoleon v prvem pregnanstvu. V dvorcu je spodaj nekak muzej — nič posebnega — ves ostali dvorec pa je zapuščen, brez pohištva, zanemarjen. Najznamenitejši je pač lastnoročni podpis Napoleonov na steni v obednici, ki je vsaj s steklom pokrit. Glasi se: »Ubicumque Felix Napoleon.«

Elba se nam je videla precej rodoviten otok z vinogradi, figovimi drevesi in drugim sadnim drevjem. Pri Porto Ferajo so tudi plavži, kjer topijo železo. Po vrnitvi v Porto Ferajo smo si ogledali v cerkvi še smrtno masko Napoleonovo, ki obstoji le v dveh izvodih; eden je v Parizu. Po tej maski bi Napoleona ne mogel spoznati. Karakterizira ga edino izraziti nos.

Lepa družbica Slovencev bi kmalu zopet napravila zgago in prišla prepozno na krov. Bogme, vino imajo na Elbi res dobro, muškat in peneči Cinzano. Vse je bilo že pri večerji v salonu, ko se nas je petorica z našim starosto na čelu prigugala v obednico pojoč: »Plavaj, le plavaj, moja barčica!« Splošno ploskanje nas je pozdravilo, saj sta Kušlej in Živili pela »naprej«. Take epizode spravijo celo družbo v najboljše razpoloženje, ker je naravno veselje tako nalezljivo, da smo pozno v noč še čuli na krovu petje in neko pokanje. Do polnoči je vladalo najživahnejše življenje na barki. Pa je bilo zunaj na krovu res prijetno pri svetli noči sredi neizmernega morja.

14. Napolj. Vezuv. Slovenska kavalerija na Laškem.[uredi]

Drugi dan se je sprehajal velik maček po barki; bil je bolj divje sorte. Mene je le malo poduhal, ker sem pisal tale potopis čeprav so me silili na krov kjer je solnce sijalo po lenobah, lepo zleknjenih v udobne stole. Najvnetejši turisti so pridno čitali Baedekerja ob dobrih zemljevidih in sestavljali program za Napolj kjer smo hoteli ostati kar dva dni in pol. Za Napolj in okolico je bilo prvotno določeni aranžma za skupne izlete odpovedan in je bilo vsakemu na voljo dano, da si ogleda, kar mu je bolj po godu.

Za Slovence, ki smo povsod hoteli tekoj vse pojesti, sta prevzela sestavo programa g. dr. Ferenc in Kaglob Valutni. Obljubili smo, da se bomo točno ravnali po tem sporedu, naj bo dober ali slab, lahek ali hud.

Popoldne smo zavili v napoljski zaliv in komaj našli mesto med drugimi nebrojnimi potniškimi ladjami, da smo se usidrali. Drugi dan 12. maja so se vršile v Napolju velike konjske dirke in napovedan je bil prihod italijanskega prestolonaslednika. Parnik je moral ostati kakih pet metrov pred pomolom, ne vem, ali iz šikane ali kaj; trdim pa, da le radi tega, da so pristaniški čolni zaslužili silne novce, kajti vsaka oseba je morala za prevoz na kopno (par metrov) plačati po dve liri. Pri devetdesetih izletnikih (brez 50 ljudi posadke) ki gredo najmanj trikrat na dan v mesto, znaša to že lep novec. Sploh se je v Napolju še silneje ponovilo beračenje in izžemanje kakor v Afriki.

Prišli so na krov običajni uradniki in karabinjerji. Zapečatili so nam magacine za hrano, da se je moralo vse nakupiti v Napolju in postavili so dva karabinjerja na krov, ki sta nas izmenjaje noč in dan stražila. Sprva se nas je zopet polastilo ogorčenje kakor v Genovi, češ kaj imajo laški policisti iskati na jugoslovenskih deskah, končno pa smo uvideli, da je bilo tudi to za nas dobro, ker je policija odvračala nadležne berače in kramarje, ki so nas kakor sitne uši zalezovali in silili na krov.

Formalnosti so bile v Napolju hitrejše opravljene nego v Genovi, zato smo jo hitro ubrali na suho. V mestu so nas takoj sprejele »zastave«, namreč po vsej ulici z vseh oken razobešeno perilo. Šli smo najprej v »Gallerio Umberto I«, kjer so najboljši trgovski lokali, da se preskrbimo z razglednicami in albumi. V boljših ulicah izgleda v Napolju precej čedno v pogledu lokalov, toda prave snažnoti manjka prav povsod. Ker smo si ogled mesta prihranili za pozneje, smo kmalu krenili spet na parnik k večerji. Naša dva aranžerja sta se medtem dogovorila glede izleta na Vezuv in v Pompeje. Parola se je glasila, da gremo do podnožja Vezuva z osebnimi avtomobili, na vrh pa jahamo na konjih. Vstati je ob 5. zjutraj in točno ob 6. uri odhod.

Bili smo vsi točni in odpeljali smo se tik ob morju skozi mesto. No, ali je bilo tukaj najbolj nesnažno ali kaj. Življenje se je šele pričelo in videli smo krave pred hišami, ki so jih molzli, za kolikor je kdo želel mleka. V naših mlekarnah odpirajo pipe in natakajo očiščeno in pasterizirano mleko, tu pa se je natakalo kar iz naravnih pip. Drugje so zopet stale koze, ki pa so šle tudi v višja nadstropja, da ni bilo treba strankam na ulico po mleko. Videli smo tudi, kako so se kolki spuščali iz višjih nadstropij in prodajalec je potem v nje nalagal kruh, sočivje, tudi meso itd. Naravnost idilično!

Nesnaga in polno prahu nas je spremljalo vso pot. Ko smo zavili s ceste v Pompeje vstran, so hiše ponehale in vozili smo se skozi vinograde do gostilne, ki ima napis: »Gastbof zum Vesuv, mit Schlafzimmern«.

Tu smo se ustavili, ker avtomobili niso mogli dalje. Vprašali smo za konje in reklo se nam je, da pridejo v desetih minutah. In potem so v karijeri pridirjali gonjači na konjih, da je nekaterim takoj upadel pogum zasesti tako iskre konje. Trije gospodje: starosta Kušlej, Mikulič in Fraglob so izjavili, da ne gredo s konji. Njim sta se pridružili dve dami. Ostalih četvero dam in enajst gospodov je pa pogumno zasedlo skrajno slaba sedla na mršavih konjih, ki so se po večini izkazali kot pohlevne ovčice. Občudovanje in pohvalo moramo izreči našim damam, ki ni še nobena sedela na konju, pa je le korajžno zajahala »po moški«. Konj g. Stanke je kar takoj zdirjal v kalopu naprej, toda gospa se ni prav nič ustrašila. Krepko se je prijela sedla in niti bevsknila ni, čeprav ji je gotovo srce močno utripalo. Pravtako so bile korajžne gospe Rozi, Poldi in Katja. Poslednja je sicer enkrat zdrknila s konja in se po kolenu opraskala, toda kriv je bil konj, ki je šel pred njo.

Od moških se je izkazal kot najboljši in izurjeni jahač mladi g. Ciril, potem pa Živili in Peter Komar. Precej žalostno figuro pa sem menda igral jaz.

Tako se je zapodila slovenska kavalerija naprej, da zavzame laški Vezuv. Izprva je šlo po ravnem med vinogradi še precej hitro. Ko pa je nehalo zelenje in smo jahali v hrib po sami lavi, so jezdeci z boljšimi konji odšli naprej, drugi pa smo počasi capljali za njimi.

»Haaa, haaa,« so kričali gonjači in tepli uboge konjske pare, čim bolj je šlo navkreber. Nič drugega kot sama lava, v katero so se pogrezala konjska kopita. Dvakrat smo morali počivati, kljub temu je šlo težko. Moj konj je bil nadušljiv in je hropel kakor kamniški vlak. Živili je imel majhnega konja, ki je sicer napenjal svoje moči, a končno ostal popolnoma onemogel, da ga niti nasilno prigovarjanje ni spravilo naprej. Saj pa je tudi nosil nemajhno breme. Tudi mojster Strelec, ki sicer raje po platnu jaše, je le težko spravljal konja naprejs pomočjo gonjačevih batin sta se le privlekla do vrha. Živiliju smo poslali nazaj Cirilovega belca, najboljšega konja, in ta ga je potem prav lahko ponesel navzgor.

Končno smo bili vsi zbrani pod vrhom in smo zadnjih par metrov šli peš do roba kraterja. Uzrli smo velikansko kotlino z velikim stožcem v sredi. Iz tega stožca je prihajal gost, ognjen dim, ki je bruhal lavo v podobi kamenja iz sebe. Sempatja smo začuli močno grmenje v stožcu in tedaj je vselej prav močno bruhnilo iz žrela in videli smo ognjene kamne leteti na vse strani. Bil je veličasten pogled na to pošast, ki je l. 79. ko Kr. pognala v zrak ves Vezuvov vrh in se je goreča lava razlila nizdol po rodovitnih krajih in selih.

Z Vezuva, ki je visok čez tisoč metrov, — napravili smo torej lepo turo — je krasen razgled na zaliv spodaj, rodovitno ravnino s porušenim mestom Pompeji, lepim Sorentom in otokom Capri. Na desno del Napolja in sinje morje.

Ko smo se dovolj razgledali in je vsak na vrhu pobral še košček lave za spomin nas je g. Fratnik fotografiral, z bruhajočim žrelom v ozadju. Nato pa spet na konje. Nazaj je bila ježa po veliki strmini navzdol še mnogo hujša. Kolikor toliko je posledice vsakdo občutil.

Sredi pota je pri neki hacijendi — tako smo krstili zidano kolibo — zopet fotografiral g. Fratnik slovensko kavalkado, ki je tako junaško zavzela Vezuv in se »zmagovito« vračala. Vsa čast našim damam, brez vsake nesreče je šlo in nobena se ni pritoževala.

Le v »Morskih koprivah« ki so zvečer izšle smo čitali vprašanje: »Kako je bilo to mogoče, da je neka naša dama jezdila na Vezuv na eni živali, nazaj pa na dveh?« Odgovor: »Gori je jezdila konja, nazaj pa konja in volka!«

15. Pompeji.[uredi]

Gladni in žejni smo dospeli do mesta, kjer so nas čakali avtomobili. Kosilo je bilo pripravljeno, zaslužilo pa ni tega imena. Neznansko se nam je tožilo po dobri hrani na »Karadžordžu«, najbolj menda onim, ki so zabavljali čez to hrano.

Zdrčali smo na udobnih bencinskih »konjih«, katerih smo bili bolj vajeni, po rodovitni ravnini in prašni cesti v Pompeje.

Pompeji so kraj zase, od vseli strani zaščiteni, in je vstop dovoljen le proti vstopnini. Na razpolago so oficijelni vodniki, ki jih itak vsaka družba vzame, ker se v tem labirintu cest in hiš nihče ne spozna, razen z dobrim načrtom. Če bi o Pompejih še toliko napisali, bi ne mogel podati prave slike, ker bi bil opis na vse strani pomanjkljiv. Izreči moram le občudovanje rimske kulture, ki je vladala pred 1900 leti v tem od lave zasutem in odkopanem mestu, ki pa še danes ni docela odkrito. Videti je ravne ceste in ulice v četverokotih kakor jih danes nima nobeno mesto. Ne vem, kaj bi boli občudoval, ali veličastni forum s stebrišči in kipi, kjer so se javno na trgu vodili vsi administrativni in politični posli. Ali naj govorim o razkošnem, praktično urejenem amfiteatru, kjer so se borili gladijatorji? Veličastni so templji: Apolonov in Fortune. Udobne in razkošne so zasebne hiše in palače. Čuditi se moramo, da so barve slik še tako žive in dobro ohranjene.

Grozna je morala biti noč, ko je žareča tekoča lava zasula to bujno življenje. V muzeju vidimo še z mavcem zalite okostnjake v istem položaju kakor jih je zatekel goreči potop. Velikansko je bilo delo, da so odkopali mesto in še našli vse tako ohranjeno. Uprava mesta skrbno čuva odkopnine in je v mestu samem dovolj stražarjev, ki pazijo, da obiskovalec za božjo voljo ničesar ne pokvari.

Dve uri smo hodili po odkopanem mestu, toda vsega nismo videli, ker bi bilo treba par dni, da si bi človek natančneje mogel pregledati znamenitosti Pompejev.

Zunaj smo našli le gospo Marico od onih naših petih rojakov, ki so se zbali konjev. Štirje so jo že popihali nazaj v Napoli. Tudi mi smo se takoj odpeljali ker smo se bali, da bodo prihodnji dan praznik Vnebohoda — v Napolju zaprti muzeji in druge znamenitosti.

Ko smo prešli vse umazanosti Napolja, smo došli v lepši del mesta ob obali, kjer so nove krasne palače in keji, in ustavili smo se ob večji palači, kjer je nastanjen akvarij. To je bilo pa vredno pogledati. Vse morske životinje, od vseh vrst koral do polipov in drugih sluzastih živali, so se žive premikale v lepih izložbah. Kaj so slike proti resnici? Kakor bi baletke plesale v barvastih oblikcah, se nam je zdelo pri nekaterih mičnih živalicah.

Za obisk muzeja je bilo že prekasno, zato smo se odpeljali na parnik, potrebni izdatne kopeli.

Za dobo bivanja v Napolju ie bilo vsakemu na voljo dano, da se hrani kjer hoče. Poskušali smo povsod, kje je boljše, toda prišli smo vsi do prepričanja. da take hrane ni nikjer dobiti kakor na ladji. Zato se nas je večina zopet abonirala za drugi dan.

Praznik Vnebohoda — 13. maja — smo praznovali v Napolju. Napravili smo izlete v Sorent. Capri in Amalfi, drugi na Vezuv ali vsaj na mali Vezuv. Kdor ni prvi dan obiskal Pompejev, danes ni mogel notri, ker je bil vstop zabranjen, kajti posetil je Pompeje italijanski prestolonaslednik. Precej izletnikov si zato ni utegnilo ogledati te znamenitosti, kajti proti jutru 14. maja smo se že odpeljali, skoro bi rekel veseli, da zapuščamo umazani Napolj, kjer so nas izžemali na vseh koncih in krajih.

V dokaz, da ne pretiravam umazanosti Napolja, navedem značilno epizodo, ki jo je doživel eden naših izletnikov.

Znano je, da je ravno nad Napoljem nebo nebeško čisto in azurnoplavo. Tam sije najlepše solnce v Italiji. Naš izletnik se je kretal s ciceronom po mestu in ta ga je vprašal: »Ali veste, kaj bi Napolitanec napravil z nebom, če bi ga dosegel?« Ko je ta skomignil, mu je cicerone odgovoril: »Umazal bi ga, ker je nebo v Napolju še edina stvar, ki je čista in snažna!«

16. Proti Siciliji. Kit. Protest v Palermu.[uredi]

Potovanje od Napolja proti jugu je bilo eno najlepših, kar smo jih imeli. Morje je bilo mirno m gladko, solnce jasno in toplo. Kakor martinčki smo v dolce far nientu ležali v udobnih naslonjačih na krovu. Po kabinah in salonih ni bilo nikogar, edino moj kolega — potopisnik se je v damskem salonu žuril, da me dohiti z opisom potovanja in je še vedno brodil po francoskih vodah. Tudi mi smo bolj mislili na gostoljubno Francijo, ki nas je povsod sprejela z odprtimi rokami, kakor na Italijo, ki nas je le šikanirala in izžemala.

Prijatelj Milan mi je pokazal dva časopisa iz Nizze od 19. maja. Bil je to »Eclaireur«, ki je prinesel sliko našega parnika obenem s sliko našega vodje g. Milica in »Le Petit Nicoise«, ki je tudi objavil večjo sliko izletnikov, oba pa daljša jako simpatična članka o našem posetu francoske rivijere. Da, na Francoskem kaj veljamo in nato smo bili res ponosni!

Bili smo ravno pri obedu, ko zakliče kapitan z zgornjega salona: »Kdor hoče videti kita, naj gre na krovi« Sempatja se je dvignila iz morja grozna pošast kakih 10 metrov dolga, se poganjala navzgor in zopet izginjala. Zdaj je prišla zopet na površje in brizgnila močan curek vode v zrak kakor najmočnejši vodomet. Z občudovanjem smo zrli na tega velikana, ki ga živega na morju večina še ni videla. Bil je res prizor, ki ga ne doživiš tako hitro. Dvakrat smo sicer videli na potu večjo familijo delfinov, ki so se preganjali okrog ladje kakor pujski na dvorišču, toda bili so le po par metrov dolgi Tako pošast pa je redko videti na morju.

Kapitan je nalašč vodil parobrod nekaj časa v bližino kita ter se pri tem režal: »Kita sem nalašč naročil, da imate spremembo na morju«. Neki hudomušnež je pa pristavil: »Kita so spustili iz akvarija v Palermu, da nas prvi pozdravi in pelje v luko«.

Bližali smo se res svojemu cilju, da obiščemo glavno mesto Sicilije Palermo, ki je bila naša poslednja postaja v inozemstvu. Toda ni prišlo do tega, da bi še enkrat stopili na italijanska tla.

Uzrli smo izrazito golo goro, po kateri se je vila na vrh v zložnih serpentinah lepa cesta. Ljubitelji avtomobilizma so se že veselili: »Tod krenemo z avtomobili!«

Zavili smo, potem ko je prišel pilot na brod, v lep palermski zaliv in v polkrogu videli veliko mesto, zaščiteno od zadaj z visokimi gorami. Izletniki, ki so že bili v Palermu, so nam pravili, da ima mesto mnogo znamenitosti, lepe zgradbe, krasne parke in spomenike. Imeli smo še precej lir v žepu in hoteli smo nakupiti za drage v domovini kake spomine. Večina se je hotela iznebiti tega denarja, ker ga ne bomo več potrebovali, toda Italijani nam niso dali več prilike, da bi jim dali zaslužiti »puno novaca«, kakor so rekli naši sopotniki.

Čudno se nam je že zdelo, ko so naš parnik zapeljali na pomol med dva tovorna parnika, torej na prostor, kjer ne pristajajo osebni parniki. Nas vicekapitan je takoj po prihodu odplul s potrebnimi papirji na pristaniško oblast. Precej časa se ni vrnil in postali smo zelo nestrpni. Končno je prišel s sporočilom, da nas mora pregledati zdravnik predno stopimo na kopno. Vsi smo bili pripravljeni, da gremo na suho ter smo stali pri stopnicah, toda čas je mineval in zdravnika ni bilo od nikoder. Ne da bi nam kdo povedal, je vsak občutil, da nas hočejo šikanirati. Preteklo je že več ko dve uri in še vedno smo čakali. Začeli smo glasno protestirati proti takemu postopanju, kajti doslej — razen na italijanskih tleh — so bile vse formalnosti opravljene največ v četrt ali pol ure. Končno nam je bilo čakanja dovolj in šlo je skozi skupine izletnikov kakor en glas: »V znak protesta ostanemo na brodu!«

Po dolgem času je dospel zdravnik, ki je pa izjavil, da ga je pristaniška oblast pravkar obvestila in da je takoj hitel na parnik. Ta šikana pristaniškega kapitana nas je še bolj ogorčila in sedaj ni bil nihče več voljan vreči Italijanom lire v lačni žep. Pred parnikom se je nabralo polno čolnarjev in kramarjev, ki so čakali na naše lire. Na obrežju je stalo kakih dvajset avtomobilov in izvoščkov, ki smo jih takoj ob prihodu naročili, da nas popeljejo v mesto.

Ko so ti doznali za naš sklep, so začeli kleti in zabavljati, a ne na nas, temveč na pristaniško oblast, ki jim je takorekoč ukradla lep zaslužek. Bili smo še šest ur v pristanišču, toda nihče ni izstopil. Na brod je prišel kasneje znanec ameriškega konzula, ki se je vozil z nami, in ta je povedal, da je v mestu vse ogorčeno na pristaniškega kapitana da pa smo Jugosloveni strahovito pridobili na ugledu pri Italijanih in da jih je naša gesta naravnost frapirala. Pravil je, da je kapitan na ta način že večkrat šikaniral izletnike, zlasti francoske, da pa so bili vsi potrpežljivejši in so kljub šikani izstopili. Zato ravno smo mi tako imponirali Italijanom.

Omeniti moram, da smo še napisali ogorčen protest proti šikani in ga poslali našemu konzulu v Palermu, ki ga seveda ni bilo blizu. Najbrž je to le naš honorarni konzul italijanske narodnosti. Bili smo še tako ponosni, da se do odhoda ladje po večini nismo pokazali na krovu, da bi Italijani, ki so v malih ladijah švrkali okrog »Karadžordža«, ne mislili, kako smo radovedni na Palermo. Naš nastop je bil najboljša lekcija zanje in na to smo še danes ponosni.

Veseli smo bili, ko smo odpluli iz te negostoljubne vode, kajti profitirali smo s tem precej časa, ki smo ga potem porabili za bivanje na naši zemlji, v našem krasnem Dubrovniku.

Nekateri so se bali nemirnega morja v Mesinski ožini, toda zibanje in guganje se ni več ponovilo na celi poti do Sušaka. Zbudili smo se pa tisto noč vseeno, kajti naenkrat je nehal vijak delovati in parnik je čisto mirno obstal. Tudi to je senzacija, ko postane na ladji vse mirno in utihne ropot strojev. Skoro smo zašli v ribiške mreže, pa je moral parnik reterirati.

17. Proti domovini.[uredi]

Vso dolgo pot od Palerma do Dubrovnika — 36 ur vožnje — je bilo najlepše vreme in mirno morje. Solnčili smo se in dremali v udobnih ležalnih stolih na krovu in skoro bi rekel šele zdaj prišli do spoznanja, kakšen užitek nam nudi vožnja po morju. Nekoliko se nas je že polastila utrujenost od vsega lepega in znamenitega, kar smo videli na potovanju, in šele zdaj smo začeli v glavi urejevati ta kaleidoskop, ki je šel mimo nas. Vse lepe slike so šele zdaj začele dobivati pravo lice in duševno smo še enkrat prešli celo potovanje ter se šele prav zavedali, da je bilo vse nekaj tako lepega, česar ne bodo kmalu doživeli. »Kje je bilo najlepše?« smo se spraševali, toda odgovori so bili tako različni in za vsak obiskan kraj je bilo občudovalcev, da lahko rečemo: povsod je bilo lepo!

In kako zdravi smo vsi izgledali! Malo smo počrneli in tudi malo shujšali od morskega zraka, pa ne od premajhne hrane, ker ta je bila še preobilna. Naš starosta g. Kušlei je izgubil šest kilogramov na teži, kar mu je povzročalo veliko veselje. Še večje pa — po sebi umevno — našim damam, ki hoče vsaka biti kakor bilka s pravo moderno linijo. Le en parček, ki je bil na ženitovanjskem potovanju, ni shujšal; skoro bi rekel, da je še pridobil; vzrok je bil pa ta, da sta bila mladenca vedno lačna in sta razvijala prav čeden apetit. Bog požegnaj za vse!

Takole polegati na krovu, ko ti pihlja mila sapica v lice, gledati po prostranem morju, je užitek, da bi se dal v takem položaju kar v večnost zapeljati. Zavedaš se, da plavaš na velikanski obli; morska gladina se boči; z napol odprtimi očmi zagledaš črno piko na obzorju; z daljnogledom opaziš, da je to dimnik. Nato se pokaže gornji krov in končno cela ladja, ki se vspne navzgor in plove proti tebi.

In opažaš, da je morje ponekod bolj nemirno kakor drugod. Gledaš pozorneje in vidiš, kako se poigrava rodbina delfinov v morju, se premetava na enem koncu in se spet pojavi na drugem. Pozornost ti nadalje vzbudi velik bel galeb, ki kroži v višini nad morjem, pa se naenkrat kakor strela vrže navpično na morje in popade živež.

Ni nezanimivo tako plavanje na prostranem morju, kjer ne vidiš nič kopnega. Vedno je kaj novega in če drugo ne večno gibanje morja, svetlikanje valov v solncu ter spreminjaste barve vode. Takole bi ležal od jutra do večera in še pozno v noč, pa pride motit zdaj eden, zdaj drugi. Ta ima v svojem albumu že vse podpise sopotnikov razen tvojega; zato se še ti ovekovečiš. Iz salona se sliši igranje na klavirju; že pride kdo in reče: »Interesantno plešeta naš musliman in miška; pojdi no gledat!«

Ravno dobro dremlješ in sanjaš o Afriki ali kakem zanimivem dogodku na potovanju, pa ti pri ušesu zabinglja z vso močjo kravji zvonec, in ko prestrašen skočiš po koncu, ugledaš pred seboj poredno gospodično Zagrebčanko, ki kliče: »Gospoda, k obedu!«

Apetit imamo kljub obilni hrani vedno: včasih že težko čakamo znamenje zvonca. Kaj hitro smo zbrani pri mizah. Moj sopotopisec, ki sedi nasproti meni, že pripoveduje kaki dami kaj prijetnega ali ji ponudi krožnik s kruhom. In ko ga hvalimo, kakšen kavalir je, se odreže: »Še iz stare šole!«

Meni na desno sedita mladenca, ki ju navadno vprašam, kaj sta dopoldne jedla. Za odgovor dobim od lepe gospe, ki smo ji rekli »punčka«, velik v papir zavit bonbon, češ, zamaši usta. Na moji levi odpira g. Mikulič steklenico chiantija ali lacrimae Christi ta hvali kapljico, ki jo pa da tudi vsem pri mizi pokusiti. Po prvi jedi postanejo vsi zelo zgovorni. Za mojim hrbtom slišim neštetokrat: »O božja oblast! Tristo zelenih gadov!« Pri naši mizi se prav prisrčno smeje ga. Rozi za vsako dobro šalo. Na krovu jo veliko premalo vidimo, ker tako rada polega na mehkem v svoji kabini.

Po kosilu sede prva družba k taroku, druga k preferansi. nekateri gredo spat največ jih pa pohiti na krov na solnce. Prav tako je po večerji, le da velikokrat napravimo v pogovoru izlet okrog Rožnika v Šiško k Štepicu. Tega izleta se Peter Komar vedno udeleži: da je prisoten tudi g. Živili, je po sebi umevno, ker mu je vsaka noč predolga, ko tako malo spi.

Z našimi sopotniki Hrvati in Srbi se izborno razumemo in prav prisrčno občujemo. Imajo s seboj veliko lepih gospodičen, toda zaposlen sem z lenobo tako, da ne utegnem opazovati, če se kaj »plete« med mladino. Naš Ciril se precej suče okrog njih, ima pa kot razumen dečko srce vedno v oblasti in vem, da ponese neranjeno nazaj na Gorenjsko.

Zjutraj 16. maja smo zapluli v domače vode, ponosni na to, da imamo tudi mi svoje morje. Kmalu smo uzrli na desni pogorje, pod njim Bar, dalje Budos in vrh našega Lovčena. Pluli smo mimo vhoda v Kotorski zaliv; žal da ni bil obisk tega zaliva v našem programu! Iz dalje se je zabliščal starodavni Cavtat z izrazitim mavzolejem rodbine Račič v ospredju in skoro na to idilični Lokrum ter lepi Dubrovnik. Sirena je trikrat z dolgmi viki pozdravila ta dva bisera naše zemlje.

Okrog polotoka Lapada smo zavili v luko Gruž ter zopet po dvajsetdnevnem potovanju po tujem stopili na domača tla.

Kaj smo si najprej in najboli iskreno želeli? Naše domače cigarete! Po svetu smo kupovali najlepše cigarete, toda okus nam ni prijal, zato smo kakor gladni planili do prve trafike in se začeli zalagati z Vardarji, da jih je trafikantinji kmalu zmanjkalo. Dobili smo tudi naše ljubljanske dnevnike in smo seveda kar požirali domače vesti.

Prijateljem, ki še niso bili v Dubrovniku smo nato razkazovali znamenitosti. Videli smo res mnogo lepšega po svetu, toda krasota Dubrovnika je vsem ki ga niso še obiskali zelo imponirala. Primerjava z Barcelono in Genovo sicer ni držala, toda arhitektonično in kultorno-zgodovinsko je tudi Dubrovnik znamenitost svoje vrste, kakršnih je malo na svetu.

Prepeljali smo se na majhnem čolnu tudi na Lokrum. Morje je bilo zelo nemirno in čoln je plesal na visokih valovih. Dami, ki sta bili z nami, sta se ustrašili in kričali.

»Ali vaju ni sram«, sem rekel, »da se tega guganja bojita, ko sta vendar doživeli močnejših sunkov morja!« To je tako pomagalo, da sta se obe prisrčno smejali svoji plašljivosti, ponosni, da sta doživeli kaj hujšega, proti čemur je bilo to le prijetno guganje.

Lokrum se mi je zdel veliko lepši kot pred tremi leti. Nasadi so bili očiščeni, pota brez trave; videlo se je, da jih ima vešča roka v oskrbi. In res! Podjetni vrtnar je rodom Čeh; razkazoval nam je z vso ljubeznivostjo najlepši eksotični vrt v naši državi. Pri slovesu nam je izročil pozdrave na kolego v Ljubljani g. Heinica, s katerim sta dobra znanca.

Prijatelji, ki jim je bil Lokrum še neznan, so občudovaje zrli na lepoto nasadov, na polna drevesa oranž in limon, najbolj so se pa čudili dateljevi palmi, ki je bila polna datljev in enake nismo videli niti v Afriki.

Na drugi strani gradu, ali pravzaprav velike opatije smo zagledali na travi polno veselih otrok, ki so se podili in veselo igrali. Naša vlada je zasegla Lokrum, ki je bil last avstrijske cesarske rodbine in je napravila na rajskem otoku okrevališče za bolehne otroke iz cele države. Tudi iz Slovenije jih mnogo prihaja vsako leto tja. V bolj hvale vredni namen država ni mogla oddati otoka.

Videl sera še nekaj novega, česar še ni bilo pred tremi leti. Otroci imajo dovoli prostora v obširni opatiji, toda zdaj sem videl novozgrajene lesene velike lope, kjer so otroci lahko po dnevi in po noči na zraku. Uverjen sem, da se mora vsako dete okrepiti, ki pride semkaj in se koplje v južnem solncu, milem zraku in tudi v morju, ker imajo jako pripravno morsko kopališče, ki je od vseh strani zaščiteno, in morje presihava skozi skalovje.

»O božja oblast!« je vzklikal g. Fraglob, ki je prvič videl Lokrum, »tristo zelenih gadov, kako je to lepo. Kaj takega nismo videli nikjer razen v Afriki. To je pa res ajns pa pika!«

Tem vzklikom smo se tudi ostali pridružili in prav težko smo se ločili od rajskega otoka, potem ko smo se dali na najlepših krajih slikati, da nam ostanejo slike v lep spomin na ta poset G. Živili jih bo vsakemu rad pokazal.

Po vrnitvi v Dubrovnik smo še krmili na Vidovem trgu golobe, ki so nam sedali na rame in roke, in si pri črni kavi na Pilah ogledovali tujce, ki jih je imel Dubrovnik ob tem času polno. Iz govoric smo posneli, da je največ Nemcev, ki so prišli raje na našo rivijero kakor na italijansko, ki jo bojkotirajo. Sploh se kaže, da bo letos na naši rivijeri polno tujcev, kajti cene so povsod primerne in je odiranje popolnoma ponehalo.

Zvečer je začelo deževati, zato je večina odbrzela v Gruž in na parnik. Če omenim vzrok, da smo raje večerjali na parniku kakor da bi ostali v Dubrovniku, se mi bo zopet očitalo, da mnogo preveč pišem o tej stvari in da naše slabosti prav tako odkrito opisujem kakor vrline. V svojo obrambo moram še enkrat povdariti, da ta moj popis potovanja ni potopis v pravem pomenu, ampak le opis osebnih vtisov in različnih dogodkov, ki so se nam primerili na potovanju in ki jih kolikortoliko vestno in resnično prikazujem, bodisi da potem kažejo naše vrline ali slabosti, a da poslednjih nikakor nočem olepšati. Pravi vzrok našega povratka na parnik je bil ta: Več kakor pol dneva smo pošteno hodili okrog po Dubrovniku in Lokrumu na solncu in morskem zraku in bili smo potrebni čaše piva, ki je pa na kopnem nismo mogli dobiti, ker so bile ta dan občinske volitve po vsej Dalmaciji ...

Orngi dan je tudi deževalo in nam prvikrat na celem potovanju motilo razpoloženje. Ko je okrog poldne »Karadžordže« dvignil sidro, se je spet zjasnilo in vso pot do Sušaka smo imeli lepo vreme. Zadnji dan našega potovanja je hitro minul, ker je bilo treba pospraviti stvari in se posloviti od ljubih sopotnikov.

Čeprav se je pojavljalo domotožje, nam je bilo vseeno žalostno pri srcu, ker ni tako lahko ločiti se od prijateljev ki jih morda nikoli več ne bomo videli. Obljubili smo si, da se prihodnje leto zopet vidimo na skupnem potovanju v vzhodno Sredozemsko morje in Egipt, toda Bog ve, če bo vsem to dano ...

Na potu proti Sušaku se nismo vozili ob naši obali, ampak v ravni črti do istrske obali, kjer se nam je milo storilo ob pogledu na tužno Istro, Učko, v zelenju se blestečo Opatijo in v prometnem oziru mrtvo Reko, ki bi v naših rokah postala znaten trgovski in pomorski imperij.

Na Sušaku so nas veselo pozdravljali in naš »Karadžordže« je v vsej gala, ponosen kakor je odšel, s pozdravnimi klici sirene zaplul v domačo luko. Še enkrat smo si z brati Hrvati in Srbi stisnili roke, se tudi poljubili, in po carinskem pregledu odšli s krova, poslovivši se tudi od naše vrle posadke, kapitana Prodana in od vestnih poslužiteljev, proti katerim ni bilo vso pot nikake pritožbe.

Naša vožnja v Ljubljano je bila navse udobna in ne morem dovolj zahvale izreči ljubljanski železniški direkciji v imenu vseh slovenskih udeležencev za to veliko uslugo.

Naj se tudi prisrčno zahvalim na tem mestu našemu admiralu g. Milanu Miliču, ki je tako spretno in lepo aranžiral in vodil celo potovanje. Isto velja njegovi gospe soprogi. Vsi sopotniki nam ostanejo v najlepšem spominu, saj smo celo politično vsi soglašali v vedno odkritem izražanju ljubezni do skupne domovine.

Rojakom sopotnikom se ne bom zahvalil, bilo smo takorekoč ena rodbina, soglašali smo z malimi izjemami vedno in šli drug drugemu na roko, kjer je bilo treba. Po sebi je umevno, da si bomo najbolj ostali v prijateljskem spominu.

Prositi pa moram oproščenja, če bi bil v tem opisu potovanja napisal to ali ono, kar bi bilo enemu ali drugemu neljubo. To nikakor ni bil moj namen in odkrito me veseli, da je nekdo brskal po mojem rokopisu in črtal ono, kar je bilo sicer res, pa njemu neljubo. Brez zamere vsem; videli se bomo pri sestanku »Afrikancev« in se tam odkrito pogovorili.

Ajns pa pika!

Konec.