Po Crnem morju
Po Crnem morju. Potopisna črtica. G. S—c. |
|
L. 1857. se je ustanovilo »Russkago obščestvo« parohodstva in targovlih. Od tega časa šele začel se je pravilno parniški promet po Črnem morju. Zato je zasluga »Russkago obščestva«, da se je sploh začelo in tako uspešno razvijalo rusko trgovsko ladjevje na jugu, res velika.
Na podlagi pogodbe z vlado z leta 1891. zavezano je društvo Russkago obščestvo tekom 15 let, t.j. do decembra 1905 voziti sledeče inozemske proge: 1. Aleksandrijska naravnost, 2. Aleksandrijska krogova, 3. Anatolijska, 4. Sevastopolbonstantinopoljska in tuzemska: 1. krimsko-kavkaška krogova in 2. krimsko-kavkaška naravnost. Krimska-kavkažka linija naravnost je od Odese čez Sevastópol, Jalto, Feodozijo, Kerč in Novorossijsk v Batum in nazaj.
Zadnjo progo izbral sem si tudi jaz. Nasvetovali so mi jo, češ, da spoznam tekom kratkega časa rusko nabrežje Črnega morja.
Vozili smo se mimo Očančira, zloglasnega radi strašnih mrzlic in obstali v Suhumu in sicer zunaj na morju. Suhum je bil v prvotno važna grška kolonija »Dioskurija« in pozneje rimski »Sevastopolis« t.j. znamenito mesto, dandanes pa slikovito razpoložen pristan, ki šteje 8000 duš prebivalstva. Zadnja leta začenjajo pohajati Suhum bolniki, potrebujoči toplejši klima, in število tujcev se množi vsako leto.
Med tem pa je začel pihati silnejši veter, in parnik se je gugal. Ne morem trditi, da sem se držal proti zibanju ravnodušno. Tovariš, zapazivši menda izpremembo na mojem obrazu, mi je dajal nasvete proti morski bolezni: »Sedi v sredino ladje, kjer je mirnejše! Jej kisle reči! Leži v kajuti, zatisni oči, in skušaj zadremati«. — »Kačka, kačka« (zibanje) se je slišalo z vseh strani, ljudje pa so se majali, kakor pošteno natrkani. Tu pa tam je izginil kak smrtno bled potnik v spodnje prostore, tem sem se pridružil tudi jaz. Tedaj, o ironija, so dali z zvončkom znamenje k »zavtraku«, ki se podaje navadno ob ½12. dopoldne.
Neizogibna posledica nemirnosti Črnega morja je morska bolezen, proti kateri ni zdravila; samo olajšati se more z dijeto (nič mastnega), z ledom in drugim.
Ko sem se zopet prebudil, stal je parnik, in čutil nisem nobenih slabostij več. Grem pogledat na krov. Tam se je odprl mojim očem nepopisno lep razgled. Pred menoj na bregu — obstali smo jako blizu njega — ležal je »Novo Afonskij« (Athos) monastýr (samostan).
Sredi raznoličnih in privabljivih mest Kavkaza, odlikujočih se po svoji grandiozni krasoti prirode, po razkošnosti rastlinstva in po bogastvu zemlje, zavzema jako vidno mesto kotiček, kjer je razpoložen »Novo Afonski monastýr«, zavetišče sredi gornih velikanov. Že pred 2500 leti je prodrl podjetni duh Helenov v ta kraj. Grki so osnovali tukaj nekoliko kolonij, Nikopsijo ali Anakopijo na bregu reke Apsare, današnje Psyrtshi. Ne dolgo pred Kristusovim rojstvom gospodovali so tukaj Rimljani, za njimi Bizantinci, v XIII. stoletju Genuezi in od vseh teh vplivov so ostali spomeniki na tem zgodovinskem mestu. Iz časov rimskega gospodarstva so ostale tukaj trdnjave, razvaline postavljene bajè še za cesarja Trajana v I. stoletju po Kr. r. Te razvaline opašajo v dvotretjinski višini piramidalno goro in venčajo njen vrh. Stari nižji samostan dela nepravilen četverokotnik poslopij, katera predstavljajo, akoravno glede arhitekture ne pripadajo k razredu lepih, po udobnosti, čistoti in obči harmoniji prijeten panorama, posebno z morja, k čemur pripomorejo krasota in raznolično rastlinstvo gore s svojimi reliefnimi iztopi, strminami, soteskami in razpokami. V samostanu so tri cerkve. L 1888. je položil car Mirotvorec temeljni kamen četrtemu »soboru«. Ta procvetajoči mladi samostan se smatra temeljnim kamnom krščanske prosvete in seveda tudi kulture kraja.
Blizu samostana stoji v soteski cerkev apostola Kanonite. Postavljen je iz stoletnih razvalin starega hrama, sezidanega v 4. stoletju p. K. na grobu apostola Simona Kanonita, v čegar hiši je Spasitelj na svatbi v Kani galilejski učinil prvi čudež, pretvorivši vodo v vino.
Znamenita je delavnost atoškega samostana. Ni je panoge narodnega gospodarstva, katera se ne bi gojila vzorno. Samostan uvedel je strog red, povsod so vidni sledovi skrbne roke, vzgojivše vsak vinski trs, pazno držeč se simetrije in posadivše vsak eksemplar iz števila mnogih bogatih vzorcev južne flore. Samostan ima kamnolom, vodni mlin, vrte, vinograde, konjski zavod, ulje, oranžne in limonine gaje, skratka velikansko gospodarstvo. Razun tega spadajo k samostanu šola in konvikt, poštni - telegrafni urad, bolnica, lekarna, zdravnik, knjigarna in prodajalnica za podobe. Težko sem se ločil od tega krasnega kotička.
Sedel sem k obedu, ko se je parnik odpravljal. V sobani je sedelo kakih 40 oseb pri Table d' hôte. Sluge v livrejih in belih rokavicah so servirali pet jedij. Družba okoli mene je bila jako molčeča. Poleg mene sta sedeli mati in hči, dve Grkinji. Naproti meni je sedel Dunajčan, sklenivši roki na prsih, je zadovoljno gledal v svet. Gotovo je potoval v poslih, ker Nemca privabi v Rusijo goli dobiček. Starec z jako inteligentno fizionomijo, mlad debeluh »gourmand« in par elegantnih mladih gospodov so tvorili molčečo družbo. Na gornjem koncu sosedne mize je pripovedoval kapitan ladje o vladnih podporah, katere uživajo parniška društva na Volgi. Pri tretji mizi je sedel star šaljivec, ki je s povzdignjenim glasom spuščal svoje slane in neslane dovtipe, vzbujajoč glasen smeh vsega omizja. Največ simpatij užival pa je med mladino.
Po noči smo se peljali mimo »Soči«. Prebivalstvo malega mesteca bavi se z vino-, sadje- in tabakorejo. V Soči živi ne malo tujcev, kateri se zdravijo s kopanjem v morju in z grozdjem. V gorah blizu Soči so obilni lovi na ture jelene, srne in medvede in na drugo zverjad. Potem so, kakor sploh često na obali Črnega morja, v okolici »Soči« žvepleni viri.
Popeljavši se mimo Tuapse z znanim dobrim vinom, obstali smo v Gelendžinu. Vozili smo se vedno v taki oddaljenosti od obali, da nam nikdar ni izginila izpred oči. V ozadju je molel veličastni Kavkaz svoje snežne vrhove k sinjemu nebu. Blizu Selendžina je razpoložena na terasi nad morjem slikovita naselbina, znana inteligentna kolonija »Krinica«. Zemlja je lastnina Eropkinova, osnovatelja kolonije. Deci teh kolonistov je omogočeno pridobiti si popolno izobrazbo, pri čemer naj bo zemljedelje glavni poklic.
Tretji dan smo obstali v važnem pristanu »Novorossijsk«. Večje število pasažirjev se nas je odpravilo na elevator, najvišje poslopje. Iz spodnjih prostorov je dvigal brezkončni trak (lenta) žito najmanj šest ali sedem nadstropij visoko v velikansko tehtnico in odtod zopet v razna nadstropja. Ravno tako se je odpravljalo žito s prvega nadstropja po kritem hodniku, ležečem v viaduktu, čisto do pristanišča, tako da se je vsulo po gibajočem se traku samo na tovorni parnik. Vsak dan odhaja najmanj jeden inostranski, z žitom napolnjen parnik. Elevator je obdajalo še precejšnje število kamenitih in lesenih žitnic in elevatornih stolpov. Zato, da dviga mehanične priprave vseh elevatornih stolpov, imajo posebno električno postajo s štirimi parostroji. Stopil sem na balkon šestega nadstropja. Odkril se mi je razgled na luko in mesto. Pred mojimi očmi se je razprostiral globoki Novorossijski zaliv. Za pristanje ladij nakladanja in odkladanja tovorov ima luka razun pristanišča društva »Russkij Standard« še štiri pristanišča Vladikavkaške železnice. Na vladikavkaških pristaniščih se more nakladati naenkrat 16 parnikov. To društvo razpolaga iz varnostnih ozirov z močnim rešilnim parnikom z vsemi vodoodlivnimi in ognjegasnimi pripravami. Velikanski »moli« branijo luko valov; kot posebno dobro lastnost hvalijo nezamrznost luke. Blizu luke je zraslo novo mesto.
Ne pretiravam, da zahvaljuje Novorossijsk svoj velikanski napredek nevtrudIjivi delavnosti uprave vladikavkaške železnice, ki je ustvarila pristane, elevatore, žitna skladišša in železniško progo.
Zvezala je Predkavkazijo z Donom, položila progo ob Črnem morju, prerezajočo bogato kubansko pokrajino, potem progo k groznenskim neftinim žilam in h Kaspijskemu morju. Iz Petrovska se dela proga v Derbent in nadaljevanje te proge iz Derbenta v Baku. Polaga se najvažnejša proga Rusije »Tihorêckaja - Carićyn«, katera zveže Volgo s Črnim morjem, t.j. združuje vsa glavna ruska vodna pota.
Četrtega jutra sem se prebudil v Kerču.