Požigalec (Fran Kremenjak)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Požigalec
Fran Kremenjak
Izdano: Slovenski narod 27. februar (39/47), 28. februar (39/48), 1. marec (39/49), 2. marec (39/50) 1906
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I II III IV dno

I[uredi]

"Bog daj dober večer," je zavpil izza ogla sosednje hiše dolg, koščen možak hlapcu, ki je stal na pragu ter nato izginil za zidom. Bil je gospodar Jurež. Klepov hlapec, komaj da je odvrnil pozdrav, je zopet povesil glavo ter se naslonil na okajene vežne duri.

Topel pomladanski vetrič je vel v vas, tiho, skoraj boječe, zganil se je, zapihal in se razlil polagoma med poslopji. Mrak se je delal, prozoren v začetku, postajal pa je gostejši in gostejši. Vozna cesta, ki je vodila iz vasi, je postajala krajša, kakor bi se sama krčila v bojazni pred nočjo, pisan gozd za ledinami je izginjal v obrisih, da so se videle le še zlato rumenkaste pege koncem polja in zeleni travniki, kjer je trava začela poganjati, so se zgrinjali s črnimi, razoranimi njivami, katere so vlekle v vijugastih ploskvah tja proti gozdovom.

Klepov hlapec je odšel v vežo. Okoli hiše je bilo čisto tiho, tudi iz hleva ni bilo čuti nobenega glasu; vsi so odšli od doma. Po vrtu je gladil veter mehko sočno travico, kakor bi jo hotel zazibati v sanje, med vejami cvetočih črešenj je šumelo, tiho, nerazločno, da so se včasih dotaknile in otresale beli cvet v mrak. Tudi bele stene Klepove hiše, ki je izgledala kot da se iz strahu hoče skriti v zemljo, so temnele bolj in bolj ter dobivale tajinstveno barvo. Skozi zamazano okno se je videlo v prostorno izbo, kjer je gorela blagoslovljena sveča.

Na odru je ležal utopljenec. Par desk, ležečih na dveh stopnicah, se je stiskalo v kotu ob peči in na njih je ležalo moško truplo, zleknjeno po dolgem. Ves mrlič je bil zagrnjen s platneno rjuho, poznali so se pa pod platnom udje, tam pa, kjer je bila glava, je bila pod njo položena blazina in razločila so se zabuhla lica, nos in podbradek; roke so ležale na prsih, stisnjene k životu. Po izbi je bilo vse razmetano; nekaj stolov, poljskega orodja in obleke je ležalo vse križem po tleh. Pod nizkim obokanim stropom je viselo nerodno razpelo, pod katerim je bil obešen na niti papirnat golob, ki je predstavljal sv. Duha in ki ga je medlo osvetljevala sveča poleg utopljenca. Sem in tam je vzplapolal stenj in takrat se je zdelo, kakor da bi se truplo pod rjuho zganilo. Hlapec si ni upal v izbo. Hodil je po veži sem in tja, da so trdo odmevali koraki. Komaj je čakal, da se vrne družina, ki je odšla vsa k sosedom in sorodnikom. Zakuril je na ognjišču ter sušil trske, da bi si pregnal čas; čudna groza ga je navdajala pred Klepom, ki je ležal v izbi na odru.

Ko se je storil trd mrak, tedaj je zazvonilo angelsko čaščenje na vasi in skozi vrata so se lovili glasovi zvona trudno in leno, tako počasi, da bi človek mislil, da ponehajo vsak trenutek. Hlapec je molil polglasno in še pred hiši je zaslišal pred hišo govorjenje. Vrnila se je domu gospodinja z otroki, takoj za njo pa je prišel Klepov starejši sin. Bil je fant pri osemnajstih letih in ko ga je mačeha zagledala, vprašala ga je, če je bil pri župniku in mu naročil za pogreb. Povedal ji je, da je vse opravil.

Klepovka je glasno zaihtela. Otroci so se porazgubili v hišo, ona pa je vrgla ruto kar na žebelj ter pristavila večerjo. Težko ji je postalo, da skoraj ni videla ognjišča, tako so ji solze zalile oči. Včeraj je šel mož orat na njivo za Brdom in ni ga bilo več nazaj. Iskat so ga šli in našli so podrto brv, ki je vodila čez potok, ki teče pod Brdom, tam, kjer je širok tolmun. Danes zjutraj pa so ga prinesli na nosilih. Razbito je imel čepinjo in obraz je imel že ves izpremenjen. Vole pa so našli v sosednji vasi; rešili so se iz vode ter zdivjali po polju ... Kaj bo s kmetijo, si je mislila, in kaj naj počne sama z otroki? Luka, ki mu je mačeha, je že skoro odrastel in že prej jo je težko gledal. Kar mu je rekla, skoro ničesar je ni ubogal. A ti malo revčki, ki so komaj shodili? Na polju če ni ničesar vsejanega, zoranega, prašiči niso še prodani, ker je Matija čakal spomladi. In sedaj leži mrtev v izbi; tako nenadoma je prišla smrt ponj in umreti je moral pod milim nebom, v vodi, kakor žival. Izpovedal se ni in ni prejel niti zadnjega obhajila.

Nesreča bo, o usmiljeni Jezus!

II[uredi]

Vsa je zatrepetala in po okroglem, čednem obrazu jo je izpreletel mraz. Mlada je še in pri najboljših letih, pa že vdova. V celi vasi ni vdove, le ona sama bo brez moža. Tropa žalost se je je polastila, v srcu je čutila grenkobo in skrb, kajti vse ji je prišlo, kakor bi padlo iz neba in še sedaj se ni prav mogla zavedati, kako je pravzaprav prišlo. Le to ji je bilo čisto jasno, da leži Matija v izbi mrtev, s prebito glavo — in vtopljen v potoku. Zona jo je obšla in navdala jo je neka čudna bojazen, ki jo imajo ljudje pred vtopljencem. Zdelo se ji je, da je poleg Matije še nekaj drugega v hiši, nekaj neznanega, tajinstvenega in strahotnega ...

Pozneje, po večerji, pa so začeli prihajati sosedje k mrliču. Družina je bila že v izbi in Luka je molil žalostni del rožnega venca naprej. Zrl je v kot in ni mogel obrniti očesa na rjuho, s katero je bil pokrit oče. Klečal je ob stolu, na katerem je stala še ena sveča, ostali otroci in Klepovka ter hlapec in dekla so molili ob klopeh. Luka je bil tako žalosten, da mu je včasih kar zaprlo glas in le s težavo je dokončal rožni venec. Čutil je, da je sedaj tujec pri hiši in da nima ničesar več iskati. Ni bogve kako rad imel očeta, toda vsa jeza, ki jo je gojil do njega tedaj, ko se je drugič oženil ter pripeljal novo gospodinjo k hiši, mu je prešla; občutil je, da je imel vendarle še očeta do včeraj, rodnega očeta, ki je bil eden in edini njegov človek na svetu. Pokazati pa ni hotel nikomur tega. Pred sosedi, ki so med molitvijo stali pri durih, pa ga je bilo sram, da bi ga videli objokanega. Po končanem rožnem vencu je vstal ter prisedel k njim, da bi zatajil zadrego.

Prišli so vsi sosedi, celo oddaljenejši, Urban, pa tudi Oven, le Jureža ni bilo blizu. Govorili so dolgo, najprej o Klepu in njegovem posestvu, potem pa so začeli pripovedovati tudi druge stvari, šele ko je začela sveča zopet ugašati, spomnili so se nekateri, da bi bil čas oditi in ostal je v izbi samo mežnar, ki naj bi stražil mrliča. Družina se je spravila spat, Klepovka je nekoliko še postala ter se parkrat prekrižala z blagoslovljeno vodo.

Luka je zlezel na svisli. Zaril se je v seno, toda zaspati ni mogel. Tudi hotel ni. Sempatam se mu je zdelo, da nekdo nekaj premetava spodaj v izbi. Vzdignil je glavo ter gledal dol in na vrt. Vse je bilo tiho, veter se je komaj čutil in sijala je luna zaspano med oblaki, svinčenimi, zamolklo sivimi zavesami, ki so se od hipa do hipa razgrnile. Nizke jablane in hruške so stegale še goste, začrnele veje v poltemo, črešnje pa so izgedale nalik prav ličnim prikaznim v medlem mesečnem svitu; v daljavi se je vlačila lahka megla, da se ni videlo v vas. Tišino so motili le malomarni udarci cerkvene ure, ki se je oglasila vsako četrt ure, škripaje in hropeče, kakor bolnik, ki se ne more odkašljati. Luki so vstajali v spomin vsi tisti časi, ko je živela še rajna mati njegova, takrat, ko je spal še spodaj v izbi pri oknu ter zrl ponoči ven in ter štel v jasnini zvezde, trepetajoče in ugašajoče. Domislil si je tudi nekega večera, ko sta prišla z očetom pozno domov s sejma ter nista mogla v hišo, dasi sta trkala po oknih in vratih in sta potem zlezla po lestvici na svisli: oče ga je nesel gor in ga zaril v seno poleg sebe. Tudi takrat je strmel v takole noč; črešnje so že cvetele in ona prozorna meglica se je predla nad vasjo, nič ni razločil hiš, le pri Jurežu je bilo razsvetljeno okno, zagrnjeno z rdečim zagrinjalom, da je bilo videti, kot da bi gorelo. Ali —! Kaj se moti? Ali ne gori tudi nocoj pri Jurežu luč? Seveda gori ... Toda, glej vraga, ravno sedaj je ugasnila in moška senca je švignila po hiši. Vrata se odpirajo. Nekdo prihaja izza ogla.

Prišel je Jurež sam in gologlav. Počasi se je pomikal proti Klepovi hiši in obstal je pod oknom izbinim, kjer je ležal utopljen Matija. Luka je napenjal oči in ušesa, ker se mu je silno čudno zdelo, kaj išče Jurež je ob tem času okoli. Jurež a je strmel v izbo, kakor okamenel. Pri mrliču se ni nič zgenilo, zakaj mežnar je bil najbrž zaspal. Jurežu je ravno na lice svetila sveča, ki je gorela pri mrliču in obraz mu je bil ves preplašen. Začel je nekaj godrnjati sam med seboj, pa Luka ni mogel razumeti ničesar drugega kakor, da je parkrat zastokal: "Bog mi pomagaj, Bog pomagaj!" Dolgo je stal tako in ko je prvi petelin zapel, se je splazil še le nazaj v svoj dom ...

Jutro je vstalo, čisto in jasno. Solnce je plavalo nad zelenim poljem. V Klepovi hiši so se zbrali pogrebci in štirje sosedje so prinesli krsto, Matijo položili vanjo in jo zabili. Jurež je prišel med prvimi. A v izbo je samo dobro pogledal in naprosil je Ovna, naj bi nosil Matijo namesto njega, kar mu je Oven obljubil. Ves pražnje oblečen je bil Jurež, imel je črn klobuk, popolnoma nov kot za k poroki, težka srebrna veriga mu je visela pri uri in tolarje je imel nabrane pri nji. Prisedel je v hiši h Klepovki ter jo začel izpraševati o vsem mogočem, pa prijazno se je obnašal, kakor bi bil krstni boter njen. Vdovec je bil in zato je namigaval, češ, da ji lahko pomaga pri gospodarstvu, ker pa doma nima svojih otrok, bi bil lahko za varha. Liza ga je poslušala in celo všeč ji je bilo, ker se je kazal tako dobrega. Kolikor ga je imela sicer malo v čislih, ker so vsi govorili o njem kak gladovnjak je, vendar ji je začel ugajati, pa tako možat se ji je zdel in pameten, da je čisto izpremenila misli o njem.

III[uredi]

Pogreb je minil naglo. Klepovka je jokal a z otroki ob jami, Luka pa je stal od daleč in grenko mu je bilo v srcu, tako grenko, d a ne bi mogel zajokati , če bi se še tako silil . Nič ni vedel, kdaj so zagrebli očeta, šele ko ga je mačeha poklicala, naj pokropi grob, je stopil bliže.

Pogrebščina se je vršila v krčmi. Klepovka je sedela le nekaj časa za mizo, potem je pa odšla kar na skrivnem. Luka je pa moral ostati. Jurež je takoj, ko so prišli v krčmo, sedel poleg Klepovke in začel sam dajati za pijačo, kazal je Klepovki tudi bankovce ter začel proti nji bahati. Ko je ostal Luka sam, je prisedel k njemu ter mu začel nalivati vina. Kar ni hotel od njega stran. Luki je začel postajati zaradi tega kar nekako zoprn. Poslušal je možakarje, kako so se pogovarjali o očetu in vsi so se čudili, kako da se je zlomila brv. Urban je trdil, da jo je rajni Klep šele pred tremi leti čisto popravil in da razun Klepa ni nihče po ti brvi gonil živine ali pa da bi bil vozil. Oven mu je pritrdil, a Dobravec, majhen, suhljat človek pa je z vso odločnostjo trdil, da je brv bila izpodžagana, češ, da se pozna še čisto svež prerez na kolih, ki so ostali na bregu. Luka je imel sicer že precej vina v glavi, toda postal je vendar pozoren, ko je Dobravec le trdil in trdil, da je nekdo nalašč izpodžagal brv, da je padel Klep v tolmun. Jurež pa se je smejal Dobravcu ter mu dejal, da ne verjame, da bi bil kdo tako neumen, da bi bil za tisto brv brusil žago. V istem hipu se je Jurež zadel slučajno v Luko s komolcem, da ga je moral pogledati v obraz in videl je, kakor bi se bile takrat vdrle Jurežu oči nenadoma in začutil je, kot bi zaklepetal Jurež s čeljustmi. Spomnil se je, da je imel snoči Jurež, ko ga je opazoval s svisli ravno tak obraz, prav tako bled, kakor je postal sedaj in zazdelo se mu je, kakor bi mu švignil preko obraza svit sveče, ki je gorela v izbi ob utopljenem očetu. Pretreslo je Luko, ne da bi vedel zakaj in besede ni mogel več izpregovoriti v krčmi.

Odšli so in sosedje so po cesti skoro molčali, le Jurež je začel praviti o vsem mogočem ter je hotel, da bi se začeli pričkati. Hodil je pa vedno poleg Luke in kar ni hotel proč; ko so se razšli že vsi, šla sta sama z Luko.

"Pa pojdem k vam malo," ga je silil Jurež.

"Saj smo bili že na pogrebščini," je odvrnil Luka, ne da bi kaj pomislil.

"Ej, ti si pa res pravi fant, ko misliš samo na vino", je dejal Jurež. "Pa pridem jutri pogledat, kaj delajo mati."

Luko je stresnilo in začutil je naenkrat stud do Jureža. Obrnil se je na cesti ter šel po bližnjici proti domu, Jurež pa je krenil proti svoji hiši.

Luka je premišljeval vso noč, kako da je postal Jurež tako domač in kako, da se hoče vmešavati v družino. Čudno se mu je že zdelo pred pogrebom, ko je silil Jurež v mačeho in zdelo se mu je, da sta se z mačeho precej prijazno gledala tudi v krčmi. Kaj morda misli mačeho snubiti? Star še ni toliko in vdovec je.Lahko je mogoče. Ti prokleti človek!

Luka se je premetaval po ležišču. Misli so se mu predle kar naprej in ko je nekoliko zadremal, ga je sunkoma prebudilo nekaj. Nenadoma mu je šinil v glavo prizor, ko je opazoval snoči Jureža, ko je gledal očeta skozi okno v izbo. Pa kako je ječal! In zazdelo se mu je, kakor da sliši še vedno stokanje njegovo. Prav kot če bi utopljenega očeta prosil nečesa. O! Brv je bila izpodžagana, so pravili možje v krčmi. Jurež edini je tajil to, pa ves bled je bil in preplašen. Kaj, če je Jurež izpodžagal brv? Jurež jo je izpodžagal, nihče drugi! In zato je prosil očeta odpuščanja ponoči pod oknom! In zaradi tega se je tudi njemu dobrikal, ker je hotel krivico popraviti, ali pa je morda hotel odvaliti sum od sebe? Nič kaj prijatelja si nista bila z očetom ... Ko je zaspal Luka proti jutru, je slišal v sanjah žago, ki je škripala in videl je brv, ki se je podirala, za grmovjem pa je videl Jureža, ki je bežal proč, po stezi v vas.

Glej in res! Ko je Luka zlezel iz svisli pozno dopoldne , je našel v hiši Jureža. Bil je zopet pražnje oblečen. Sedela sta za mizo z mačeho in Jurež je mačeho klical z Lizo, nič več ji ni rekel Klepovka. Mačeha se je držala na smeh in malo v zadregi je bila, ko je vstopil Luka. Jurež pa je govoril kar naprej Pripovedoval ji je, kako da je težko dobil seme letos in kako slabo je moral prodati živino. Tožil ji je tudi, da delavcev ne more dobiti in zatrjeval, da, če človek ne zna na posestvu gospodariti, mora priti na kant. Svetoval je Klepovki, da je najpametnejše, če bi se prodala Klepova kmetija, otroci pa naj bi se izučili kakšne obrti.

Luka je zlezel za peč ter gledal Jureža prav v obraz, čim dalje ga je gledal, tem bolj resnična so se mu zdela njegova domnevanja. Prepričan je bil, da je Jureža sama hudobija ter da tudi sedaj hoče nekaj zlobnega napraviti. Čisto podoben obraz se mu je zdel, kot obraz skopuhov na sliki sodnjega dne, ki je bila na zunanji steni farne cerkve: prav podobno gleda tisti človek, ki mu hudič tlači cekine s pestmi v usta in tudi podobne uhane ima v ušesih kot; je Jurežev murček v levem uhlju.

IV[uredi]

„Fant, kaj praviš," se je oglasil Jurež naglo ter vstal in stopil par korakov po hiši, "ali bi bil jaz vaš jerob?"

Luka se je stresnil, a odgovoriti mu ni mogel. V glavo mu je padla izpodžagana brv in utopljeni oče. Morilec je očetov!

„Bom pa prevzel te sitnosti , če ni drugače," je rekel Jurež. „Pa pojdeva z materjo na sodnijo prihodnji teden.« Po teh besedah je odšel Jurež skozi vrata ter zaloputnil za seboj. Mačeha pa je stopila za njim v vežo ter se še zunaj nekaj pogovarjala z njim.

Luki ni bilo strpeti doma tisti dan. Napravil se je ter se podal na polje. Šel je v gozd in blodil je po grmovju, gledat pa je šel tudi na njivo ped Bregom, kjer je oral še oče. Brv preko potoka je bila res odžagana.

Ko se je solnce nagnilo, napotil se je v vas. Velika žalost ga je obšla in tak srd nad vsem svetom, da bi se obesil na bližnji kozelc, če bi imel vrv pri sebi. Očeta nima, sam je na svetu. Tujka gospodari sedaj na domu, kjer je delala in se ubijala mati njegova. Morilec — o, gotovo je morilec — Jurež hodi v vas k ti tuji ženski in se šali z njo. Rajna mati je sedaj skupaj z očetom na onem svetu, kaj mu je morala neki povedati, ko sta se sestala? Ako bi vedela, kaj se godi v hiši, kjer je trpela in umrla, prišla bi nazaj in izprosila bi iz neba pogin nad hišo in prebivalci. Opetekel se je, tako ostudno mu je bilo pri duši. Proklet bodi ves dom, prokleta mačeha in njen zarod, prokleta bodi soseska, kjer Jurež gospodari. Prihajal bo v njegov dom in ponoči bo ostajal pri mačehi. Greh in pohota bo imela gostije in radovanje ...

Tihi pomladni veter je potegnil od juga in prinašal seboj svež opih po resju iz holma, po potih so gnali pastirji govedo iz občinskega pašnika in ukali in mrak se je ulegal na pomlajeno zemljo. Iznad vaških streh se je že kadilo, ko je Luka prišel domov.

Lep dan je bil tedaj, jasen, čist in topel, ko je Klepovka prišla iz trga z Jurežem. Črno svileno ruto je imela na glavi in sedla je za mizo ter razložila je po nji pogače otrokom, ki jo je prinesla seboj v ruti. Luka pa hlapec sta obrezovala na klopi pri peči držaje za lopate.

"Luka, sedaj je pa že vse sklenjeno," je rekla mačeha. „Sedi sem za mizo, pa malo prigrizni!"

Otroci so jedli, najstarejšega, osemletnega Tončka pa je poslala po vino v krčmo. Natočila je Klepovka tudi Luki kozarec.

"Vidiš Luka," je začela mačeha, „Jurež bo jerob in mislim, da bo prav. Gospodariti zna kot noben drug in pa veljavo ima pri ljudeh."

„A tako," je odvrnil Luka, vina pa ni mogel pokusiti.

„Pa, je dejal Jurež, da bi tudi kupil vse skupaj, ker mu je prav pri roki. Imel bi rad skupaj njive, pa so mu naši pašniki na potu. Tudi hišo pravi, da bi rabil in pa naš hlev. Napravil bo več živine, kakšnih trideset. Pa bi nam skoro zastonj dal v užitek hišo, le hlev in skedenj bi sam rabil. In takoj bi dal denar, je dejal."

Luka ni prav verjel, kar mu je pripovedovala mačeha in zato je vprašal: „Ali prodati, da mislite?"

„I prodati, kaj pak. Sedaj ima tako Jurež besedo, ker je jerob. Napravil bo takoj, da ne bo veliko opravka pri gosposki."

Luka je postal kar trd. Dokler je bil oče živ, je mislil, da bo on nekoč gospodaril na posestvu, ko se bo oženil. Večkrat je že mislil, kako bo obdeloval to ali ono njivo, kateri gozd bi prej posekali in zato je tudi potrpel pri hiši, čeprav se je oče oženil drugič.

„Tako! Jurež bo kupil," je skoro zavpil Luka.

„Seveda bo. V trgu so dejali, da pripade vsem otrokom in da imam jaz le užitek. Pisma še nisva podpisala. Jaz podpišem za otroke, Jurež pa tudi zate ... Vidiš, Luka, bo kar dobro tako ... Saj je Jurež tudi od očeta že kupoval, pa oče ni hotel prodati. In zato sta se grdo gledala nekaj časa. Vidiš, Luka, že tudi od očeta je kupoval."

Luki pa je bilo kot bi mu nekaj padlo na glavo. Zablisnilo se mu je. Sedaj mu je bilo jasno vse. Udaril je po mizi, da so se preobrnili kozarci. Klepovka in otroci so zajokali, Luka pa je skočil skozi vrata ter zaloputnil z durmi.

Vse mu je bilo jasno! Jurež je izpodžagal brv, ker se je hotel očeta iznebiti. Hotel je dobiti kmetijo in posrečilo se mu je. Umoril je očeta in kmetija mu je naprodaj. Omrežil je mačeho, oropal ga je tistega, kar je oče namenil pravzaprav njemu. Ukradel mu je dom, ali imel ga pa ne bo!

Bil je ves vrtoglav, prav kot če bi bil pijan. Stal je na pragu in videl je ravno pred Jureževa vrata. Jurež je bil najbrž v izbi, ker na dvorišču ni bilo videti nikogar. Nekaj ga je sunilo, kar gorko mu je postalo. Zdelo se mu je, kot bi zaslišal očetov glas iz podstrešja. Skočil je k ognjišču po žveplenke, pod kamižolo pa si je nabasal netiva.

Tresel se je ves, vendar je našel na svisli. Seno je bilo vse razrito in v kotu je ležala njegova odeja. Strahu je trepetal, čelo pa mu je oblival pot. Še se mu je zdelo, kot da ga kliče očetov glas tam iz kota, kjer je bilo temno. Prasnil je z vžigalico ob tla ter prižgal netivo in je vtaknil za tram, pod slamo.

Spustil se je urno s svisli, kakor bi ga vrgla burja. Malo je manjkalo pa bi padel tako, da ne bi mogel več ostati. Potem se je pobral ter stekel preko vrtov in vasi. Nekaj ga je gnalo proč, čutil je nekaj strašnega za seboj. Zunaj na polju se je šele ustavil.

Vse vprek mu je drvilo po možganih. Izpodžagana brv mu je prišla na misel, spomnil se je prav natanko, kako so ležali na bregu, drugi pa so moleli iz vode. Ali niso bili tisti koli na vrhu rdeči, oškropljeni s krvjo očetovo? Bili so, bili, — le pogledal tedaj ni dobro, sedaj je pa prepričan, da morajo biti. Ali ni šumel potok tako čudno, kakor bi nekdo tožil? Ali ni potok šumel tako čudno, kakor bi nekdo tožil? Slišal se je iz potoka glas, seveda se je slišal, le pazil je tedaj premalo. "Jurež! Jurež!" je moralo klicati — —. Jure hodi k mačehi, sedita v kamri in se smejeta ter pijeta vino. Prodal je žito, kar ga je bilo v kašči in ki ga je pridelal oče, in sedaj šteje bankovce in srebrnjake. Spodil je hlapca od hiše, razbil je skrinjo, ki je stala v kamri in očetov kožuh in kučmo je zagnal na gnojišče.

A kaj zvoni? Ali zvoni zopet očetu? Saj je že pokopan. Vpijejo ljudje! Ali bodo kamenjali Jureža ...?

Obrnil se je. Plamen je švigal iz slamnate strehe Klepovega doma in sikajoč se je spenjal proti slemenu, da je kar vršalo po zraku. Cvetoče črešnje so upogibale veje v vetru, ki je zanašal cele šope gorečega sena nanje in je belo cvetje požigalo, da so ostajale le gole veje, Štrleče kvišku. Utrinki so padali tudi na Jureževo streho in na kraju je že tlela slama. Ogenj se je pri Klepu spenjal seženj visoko nad slemenom, a gorelo je še čimdalje bolj. Ljudstvo se je zbiralo na pogorišču in med glasove zvona se je mešal jok Klepovih otrok in vdove; nekateri vaščani so zlezli na drevje ter polivali s škafi goreče poslopje.

Luka je strmel. Kot bi treščilo vanj, tako je bil videti. Stal je nekaj časa, oči pa so se mu izbulile, gledal je in gledal strahoviti požar, a razumeti ni mogel ničesar več. Ponorel je.

Ko je švignil visok plamen tudi iznad Jureževe hiše, stekel je po polju in drevil kar naprej in naprej ...