Ples (Fran Govekar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ples
Fran Govekar
Izdano: Slovenski narod, 25. 1. 1908, (41/20), 1
Viri: 20
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Veselo so žarele žarnice. Pod njimi so plesali mladi ljudje, v njih valovila gorka kri in potila so se telesa. Ta mlada, sveža telesa!

Bledi mladenič z dolgimi lasmi v zanošeni salonski suknji je udarjal z nekako resignacijo po klavirju. Zaspane in dolgočasne so bile melodije, kakor je bilo dolgočasno življenje človeka, ki je počasi zamiral glasu poniževanja. Dan za dnem je stala za njim smrt, pred njim pa vrelo razkošno življenje.

Sama mlada dekleta v svilenih oblekah! — Slonel sem ob vratih. Gledal sem poniževanje mladega človeka, videl kipeče življenje in postal žalosten.

Ta mlada telesa, sveža kakor jutranji sneg... Koliko veselja in koliko umazanih misli! Tu pa mi je zaiskrilo dvoje oči poželenja, tega nizkotnega poželjenja, polnega živalstva. Zasmilila so se mi vsa ta dekleta z nedolžnimi očmi. Moj bog ... zjutraj zapade sneg, belo je vse, kamor zre oko, vsa širna poljana, steze, ceste. Sneg se prične topiti, padejo saje, in nastane blato in umazane luže ...

Telesa drhte v objemih, prsi valovijo, vroča sapa se spaja s potom in parfumom. Težko ozračje, ki omamlja človeka — zaspane, dolgo­časne melodije ulenijo kri in človek bi legel na mehki divan in se vdajal razkošnosti življenja mladih teles. Ta bestijalna poezija ljubezni!

»Torej jutri ...« je šepnil gospod z dostojnim obrazom svoji plesalki v rožnem krilu, z rdečo vrtnico v laseh.

»Ob štirih ...!« Lahno je zardela, stisnila mu roko in v še tesnejšem objemu je plulo mlado življenje po gladkem parketu.

Prvi sestanek — in mogoče sta se videla nocoj prvič. Lepo dekle in mlado kot polrazcvela vrtnica v jutranji rosi. Plesala sta leno, počasi ... Slonela mu je na prsih, težko dihala; on — mladi mož, smejal se cinično in ji govoril — morda o ljubezni. Gledala mu je preko rame, njene lepe, nedolžne oči so sanjarile o poeziji prve ljubezni. Njegove oči pa so polzele po njenih belih grudih, v njih ni bilo one mehke poezije prve ljubezni, samo nizkotna strast po teh kot sneg belih grudih. — Bestijalna ljubezen brez ljubezni!

»Ljubim te, Ema!« 

Stisnila mu je roko in hvaležno so ga pogledale njene nedolžne oči, on pa je pomenljivo zamežiknil gospodu v belem telovniku in z veliko krizantemo v suknji, poleg mene.

Pavza ... ob polnoči. Sedel sem v sosednji sobi — poleg mene sami mladi gospodje v črnih salonskih suknjah in z belimi krizantemami.

»Lepa je ...« 

»... In naivna!« 

»Pa še kako!« je rekel samozavestno naš znanec prižigaje cigareto.

»Zaljubil si se v to mlado punče.« 

»Eh, sit sem že svoje vdove, za­želelo se mi je po mladem, naivnem, nedolžnem.« 

»Čas je, da se poboljšaš, no, zakonski jarem ...« 

»Pas d' argent, mes amis!« 

Ob stenah na mehkih divanih, so govorile poltiho stare dame, matere mladih deklet. Kritično so motrile to vrveče življenje in njih ostre oči so sledile mladim hčeram.

»Vaša Ema pleše nocoj največ ...« 

»Z doktorjem Kosom, gospa Ferjanova.« 

»Dobra partija, ali slišala sem ...« 

»Verjemite mi, ljudje govorijo vse preveč; sicer pa kaj se hoče — mladi ljudje,« je hitela zagovarjati gospa notarjeva čestilca svoje hčere. »Pravijo, da je njegov oče zelo bogat in on edini sin.« 

»Veleposestnik in tovarnar! Tako sem vesela ...«

Ni se mi ljubilo nadalje poslušati ... šel sem ven. V garderobi sem srečal onega mladeniča, ki je igral klavir. Lice mu je bilo upadlo in trpek izraz mu je polegal v obrazu, v njegovih očeh pa je bilo še vedno polno idealizma. Zasmilil se mi je človek, stopil sem k njemu in mu stisnil roko. Začudeno me je pogledal.

»Škoda vas, mladi čllovek, gledate v blato in sanjate o rožah. Razumem vas, prijatelj, rodili ste se v trpljenju — trpljenje je šlo za vami in življenje vaše je večna bolest.« 

»Da, gospod doktor, življenje ...« se je nasmehnil mladenič in čutil sem v tem nasmehu vso ono bridko ironijo življenja.

»Da, življenje ...« sem si mislil, ko sem stopal zunaj v tiho noč.