Pismonoša Hubert

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pismonoša Hubert
Bina Štampe Žmavc
Spisano: Uredila Klara Volaj
Viri: Štampe Žmavc, Bina (1998). Pismonoša Hubert. Ljubljana: Ad Pirum- Založba Mladinska knjiga. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PISMONOŠA HUBERT[uredi]

Pismonoša Hubert je že od nekdaj najraje raznašal pošto, ki je ljudi razveselila. Kadar ni bilo tako, ga je preplavila tolikšna potrtost, da je pozabil cingljati z zvoncem na svojem trpežnem kolesu. Silno nerad je razočaral ljudi in jim namesto sončne razglednice prinesel črno obrobljen telegram, namesto dolgo pričakovanega pisma zakasnel bančni račun ali strogo uradno pismo. Ali še huje-sploh ni ničesar prinesel. In nekoč, ko je pismonošo Huberta po takem hudo praznem raznašanju pošte vsega preplavila potrtost, se je odločil, da noče biti več poštar. Kdo ve, kolikokrat bi še moral razočarati ljudi! Ne, od zdaj naprej bo vrtnar. Če bo hotel imeti rože, bo posadil rože, če korenček, bo posadil korenček. Pošte pa niti v sanjah ne more sam posaditi v poštno torbo. Poštar nima na pošto prav nobenega vpliva. Hubert se je ves dan, vse do poznega večera, predajal potrtim mislim. Tisto noč je bila kresna noč. Čudežno lepa in topla in svetla. »Škoda, da se čudeži ne dogajajo več,« je zavzdihnil pismonoša Hubert, sedel na klopco pod staro jablano in še naprej težkal žalostne misli. Za vogalom hiše je skrivnostno šuštel gozd in stara jablana mu je odšumevala. Hubert je poslednjič očistil svojo poštarsko torbo in jo široko odprto položil na mizo ob klopi. »Čez noč se bo ravno prav prevetrila in posušila,« si je rekel in se odpravil spat. Skozi okno je sijal lunin ščip in Hubert se je nemirno premetaval pod bleščavo mesečine. Luna pa je sijala zmeraj bolj vabljivo, dokler ga ni spečega zvabila iz postelje. Kot začaran je odtaval ven in še naprej sanjal svoje sanje. Z iztegnjenimi rokami je prijel poštarsko torbo, zataval z njo po vrtu in v spanju brbljal nekaj kot: »Rad bi … poštar … vrtnar … Torba … bi rasla … pisma … kot rože ..., mmmm … kot korenček …« Ker je bila kresna noč, ni bilo seveda nič čudnega, da se je ravno tedaj v bližini potikal škrat Gulp. »Hihiho, mesečni pismonoša!« se je zahihotal in jo ubiral bliže. »Saj to je vendar Hubert,« se je udaril po kolenu. »Kolikor mi je znano, ga še nikoli doslej ni nosila luna. Nekaj mora biti hudo narobe!-Če odmislim kresno noč, ki ima svojo moč,« se je zahihotal in potegnil izpod zašiljene kapice majhno zrcalo. Premikal ga sem in tja, dokler se ni vanj ujelo ravno prav mesečine. »No, pa si oglejmo, kaj ga teži,« je zamomljal Gulp in zažvižgal, ko je v zrcalu zagledal Hubertove misli. »Takih čudnih želja nisem videl v vsej svoji škratji karieri! Hihiho, v poštarski torbi naj bi rasla pisma po željah pismonoše Huberta! Kdo ve, ali so to samo mesečne misli ali misli tako tudi v budnem stanju!« se je spraševal škrat. »Sicer pa … zakaj ne, » je skomignil z rameni. »Ideja je naravnost škratja!« Ubral jo je k Hubertu in mu hihotaje vrgel v poštarsko torbo prgišče praprotnih semen. Pri tem je mrmral škratje zarotitvene besede, od katerih jih večinoma začara tudi od zadaj naprej. Potem je sedemkrat tlesknil s petami svojih steklenih čeveljcev, se sedemkrat zavrtel in zamrmral: »Sedem je dnevov, sedmica je svet, naj rastejo sedemkrat sedem krat sedemsto let! No, Hubert,« se je zavihtel na rob Hubertove poštarske torbe, »od zdaj naprej boš lahko vrtnaril po svoji torbi!« Hihotaje je skočil na tla in jo naglo ubral nazaj pod svojo mušnico, kajti kresna noč je počasi ugašala. Ko se je Hubert zjutraj prebudil, je najprej razsvetljeno zazehal in se ob tem pri priči spomnil svojih nenavadnih sanj. »Krucipošta, kako žive so bile!« si je dejal. »Lahko bi prisegel, da sem se res pogovarjal s škratom! Čeprav seveda prav dobro vem, da so bile to le sanje.« A nekaj ga je kljub temu gnalo ven, pogledat poštarsko torbo, ki je na kresno noč prenočila zunaj. »Hm, če moje sanje ne bi bile samo sanje, potlej bi moralo v moji poštarski torbi vsak čas zrasti nekaj pisem,« je sanjaril Hubert in se cukal za brke. »Vsaj eno sončno rumeno za Sonjo, eno zaljubljeno za Katko, eno iz Amerike za dedka Mija, eno rožnato za Franeta pa eno majceno za punčko Sanjko,« je v mislih našteval najpomembnejša pisma. Prijel je za torbo in že iz navade pogledal vanjo, preden bi jo zaprl. Od presenečenja jo je izpustil iz rok, jo pobral, ponovno pogledal vanjo … in jo od sreče-poljubil. Na njenem dnu so ležala-krucipošta!- prav vsa zaželena pisma! Zdaj bo zares lahko vrtnaril, kot mu je ponoči dejal škrat Gulp, po svoji poštarski torbi. Ah, ne bo mu treba saditi rož in korenčka! Sadil bo pisma. Kar je tako rekoč njegov poklic. In nikoli več mu ne bo treba prenašati naokoli prazne torbe. Če bo odpovedala pošta, mu še zmeraj ostanejo čudežna praprotna semena. Iz njih pa mimogrede poženejo pisma. Kot gobe po dežju želja! In tako je tudi bilo. Nič čudnega, da so ljudje celo pozimi, v najhujšem mrazu in snegu, zunaj čakali Huberta in njegovo pošto. Zato pa je Hubert še dandanes edini pismonoša na svetu, ki lahko vrtnari v svoji poštarski torbi. V njej iz Hubertovih lepih želja in čudežnih praprotnih semen škrata Gulpa vsak dan znova zrastejo prijazna pisma. Če seveda še ni minilo tistih sedemkrat sedem krat sedemsto let!