Pismo do matere

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pismo do matere
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 10 (18. maja) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ob novem letu je bilo, ko stopi pismonoša, odpravnši svoje stvari, v pisarno gospoda poštnega ravnatelja. Salde ga Utopljenega v delo; o takih praznikih daj6 ljudje največ posla. Gospod ravnatelj ni bil ravno najboliše volje, potnalo se mu je na obrazu. Prav boječe ae mu talo približa pismonoša.

Navadno pismo imam, gospod ravnatelj", ogovori svojega načelnika, „pa ne vem, kam bi ga oddal. Zato bi vprašal —" .Kaj?" poseže gospod ravnatelj v besedo, „ali ni nič povedano atanovanje, ulica?" .To bi še ne bilo najhnje, spotnal bi ie it imena, toda —" Ravnatelj Kovačič odloii svoje pero ter radoveden pogleda pismonošo Jamnika, ki je imel v roki majhno pisemce. .Kaj pa je vender s pismom?" .Naslovljeno je v kraj, ki ne vem, kje je." .Kam pa?" .V — nebesa!" .Midva seveda ta to mesto ne veva, gospod iupnik bi vam pa ie pokauli pravo pot." .Težko, gospod ravnatelj." .Kaj, ali ne verujete, da so nebesa?" .Psč, pa večjidel le v praznike. Ob delavnikih je treba preveč za pisma skrbeti." .Pokaiile mi pismo!" Pismonoša stopi k miti in poda pismo svojema gospodo. Ravnatelj Kovačič si poravna naočnike in opatuje naslov. Bil je kralek, le dve vrstici, pa uko Čudovit, da se je numehoil celo sic*r resni gospod. .Čuden naslov!" vsklikne; od vseh stranij ogleduje pismo. .Res, goapod ravnatelj." .Pa kako lepo, nežno pisemce! Zavitka ni; kar tloženo je pa v sredi tspečateno." .Pisala je menda ženska roka." .Prav res: majhne črke. lahke p«tete, naravne črte. Trealo se je ooemu pero, ki je to pisal " .Nepokvarjeno bitje je še mtralo biti.".Se mlado in neitkuieno." .Morebiti ie otrok f* .Skoro gotovo. Naslov kal«, da je otrok pisal: Moji Ijabi mamici v neb*sih." .Kratek naslov, a pretresljiv. Kaj ne, gospod ravnatelj?" .Ali imate kaj otrok, Jamoik?" .Te dni pričakujemo peli dar t oebes\ odgovori pi»monoia, in veselje mu tasije na obraio Načelnikov obrat pa se je tmračil, in akoro uvidno je pogledoval veselega pistnoooio. R-veiu, ki si prialuii komaj 50 goldinarjev na leto, dala so nebesa te peli dar, on pa, ki ima večkrat po peldeeet goldinarjev na mesec, nima lastnega otroka! Nikdar ga to n: uko bolelo, kakor v tem trenutku.

.Ali 4e kaj okatujete. gospod ravnatelj?" vpraia pisnunoia čel nekai časa. .Ne. ničesar več ne potrebujem", mrmra te v ivoje tožne misli utopljen. V tem pa se uve. pokliče odhajaicčega naui ter pravi: .Počakajte, odpreta pismo; n sloibenega otira. K»i je v pismu, tudi vaa udeva, ki at« je naiii. jat le preiskujem * .Predobri ste. gospod ravnatelj", odvrne pumoniia in boječe stopi k pisalni miti. .Vi imate pet otrck." .peli tele pride." .Vae jedno je; vsekakor veste ia lastne ukotoje, kaktoa čustva prevevajo očetovsko aree*, naglo odgovori ganjeni gospod K'wačič. .0. da bi bil Bog tndi meni dal to arečo! P« saj ve Oo najbolje, ukai ne." Previdno prelomi med tem pečal ur bere piaao, it počet k a s krepkim glasom, potem pa s tresočim, ganilo ga je pisanje:

Dobra, sladka, draga mamica!

Odkar si cdtla Ti v nebesa je Tvoja majbna hčerka telo tepuičena. T.ko bi rada k Tebi pritla. Teu Marija je sicer telo dobra t menoj, uko pa vendar ni prijatoa in ljubetuiva, kakor ti bila Ti. Sai se pa todi njej godi slabo. Njen mot, moi aUije, je umrl pr»ukli teden Sai ai ga gotovo te srečala. Morali smo a« tndi preoeliti t Velikega trga, sedaj pa tdo siromaioo tivimo v grdi, umaraoi stranski ulici. It »urega aUoovanja smo lahko vteli aeboj mociko. Pokati vendar, mamica moje pismo ljubemu Bogu in prosi ga prav lepo. da me vtame k aebi. Kako rada bi bila pn Tebi! Kaj ne. Um je lepo, gori v nebesih? Ako bi ne bilo. bila bi te tdavnej pntla nauj. Desna roka me telo boli. Pred kratkim sem morala prinesti veliko koiaro drv it prodajalnice. Ko si bila te ti na temlji, mi ni bilo treba nikdar kaj Ukega alorili. Taliti moje gorke prošnje in vtemi me kmalu k sebi. PotJravlja in p«ljubuje Te Uaočkrat Tvoja srčno Te ljubeča hčerka Anic,

Ako mi odgovorit, odgovori mi pod naslovom: Otke ulice it. IS. Povej pa angeljčku, ki prinese pismo, naj pati na številko nad vrati, ukaj mi sunujemo na dvoniču. Poijubujem Te Ae stokrat.• Pismmoia je glasno ihtel, ko je bral gojp^ .„ oatelj to platno. A tudi tem« ao ftapile aolte T 0t ,4j je bil gaojeo .Ne jokajte vendar. Jamnik! Bodite mot!* .Pa tndi Vi, gospod ravnatelji" FJat nisem ihtel, to ja velik mloček. Pa. *, ne umerim. — Sedaj pa morava spotnati tudi d-k« ki je pisala piaemee. Pojdite precej v Otke ulite ( ^ vedite mi Anieo. Recite jt, da ja pniio na p bo u>. neko pismo, pa katero mora pa sama pnti.* odiel je piamonoda Jamoik.

Ko je bil gospod Kovači* sam, aedrl je. da bi sap* opravljal svoj posel Hedaj je teko umudil <v|e p«| Vume pero v roko. pomoči ja in pnčne pisan. A tu h gre! Tako čudao mu je v aico, doalej m čotii tiifa kaj takega.

Imel jo lepo, mlado teao, katero j« srno IjtUI a tudi ona ma je liabeten iskreno vračala Ime, je duri alatbo, tudi te precejšno imetje; le nečesa ni imel, it bi bila sreča popolna: pogrešal j« lastnega otroka, bi pa mu je %edaj v avoji previdnoati tudi to dal — m, tdelo M mu je teko. Cemu bi bil aicer tak" oak'oail, u pride pi»mo prav njemu v roko. Kako bode ljubil to deu' Velika stekleua vrata piaaraičoa •• čet nettj tai odpro. in majhno, v veliko uro ogrinjalo tav.to d»t.e-.« boječe vatopi. Za njo ae prtkaie tudi Jamu.k (ioapod ravoalelj, ta je dekletce' , ve^Io pru.

(vovpod Kovačič j« bil vlopljen ie v miali >ak« wd< ljubil nepričakovani dar bok/i, ko ga t« utr- jr-d »t-, Takoj vstane, objame dekletce ter j« pcaadi pred art* ti mito.

1'botoo, a čedno oblečeni otrok gl»-da oeupr.nt fs pod a Bledi toda lepi obratek je kani celo n*taj »triki Saj je pa tndi bilo dekletee ie le kak b o«em let »tar Poilni ravnatelj se ni mogel nagledati drleu Piamonoia prvi pregovori: ..Gospod ravnatelj, deklica je priiia po odgovor. Zelo je radovedna kaj ji * odgovorila mamica it neb«« Medpotcma me e eeli ht močila t vpraianji, pa ji nisem mogel odgovar aU. k* je pismo na gospoda ravnatelja" „Ali je re«. dobri gospod, da Vam je pisala m».'t mamica?' vpraia dete a slabim, a lepo tvene<\m glas« ..Kako pa, dratiea,, 1 odvrne ravnatelj • tres čim si glasom ,,Io kaj pite mamica? O, poveite vendar hitre' AH me ne vume k sebi? Tako hrepenim po tem * „Ne, sladko del«, mamica te ne vume k aebi; preda je v oebeaih tako vse napolnjeno t angeljJki. <1* 11 prav nobenega pratnega proatortka ve* \ odgovar-a Ub« poitni ravnatelj. Dekliea nekaj časa ničeaar ne reč«; sai t«k* Dl vtegnila, takaj preveč ao ji tekle solte. Nato pa vidita- ,0 Bog, kako sem vendar nesrečno dete!" ..0 n«. ti bodel srečna! Tvoja mamica piH°- d l oetanei uko dolgo pri — meni, dokler ae ae '«Pr«0! kak prostorček v nebeaih. Ali hočeš pri meni f»uu' arček moj ? „Ako mamica tako pite, bodem te, dragi gospod!" „Da, ona je pisala, in Bog je zapečatil."

Io poštni ravnatelj Kovačič je vzel Anico T veliko radost svoje teoe k tebi. Dekletce je bilo pa tudi res »ngeljček, ler mu posladilo marsikateri trenotek.