Pismo (Ivan Cankar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

„Čudil se boš morda, da Ti pišem tako mirno, kakor o vsakdanji stvari, o kakšnem izletu v gore, o novi politični spletki, o literarnem prepiru, ali o čem jsdnakem. Meni pa se zdi to povsem naravno. Prehodil sem svojo pot, mirno, jednakomerno, in pred menoj je noč, tiha in prazna, — pusta, mrzla noč, brez viharjev, brez najmanjše svetlobe. Jaz od nekdaj nisem ljubil takih nočij. V meglenih novem­ berskih večerih si nisem upal na cesto. Nebo je viselo nad hišami tako težko in z mokroto napojeno, kakor da hoče pasti vsak hip na zemljo. Ljudje, sključeni, z dolgočasnimi obrazi in pol zaprtimi očmi, lazili so okrog, kakor duhovi, molče in ogi­baj« se drug druzega. Okna so se svetila visoko gori, kakor zlobne, prežeče oči iz širokih, črnih obrazov . . . Srce se mi je stiskalo, kakor bi gledal umirajočega človeka.

In zdaj je prišla ta noč, še žalostnejša, še temnejša, kakor kdaj prej; in jaz aem zaklet, da žvim v tej noči, dokler se ne secedem ca kakšnem oglu. A jaz tega nočem, no morem. Strah me je te neči; kadar odgrnem za trenutek okno in pogledam vanjo, zazebe nee po vsem telesu. Zgrnila sa je okrog in okrog m ene; napolnila je mojo sobo s svojim dušečim, mokrim vzdubom; gleda me iro­ nično, zasmehujoče z vlažnih, sivih sten; zveni mi v uho iz bolnih, trepetajočih glasov klavirja nad menoj; čutim jo v svojih prsih, to žalostno, neiz­ merno n o č , sL rašno v svoji praznoti in svojem po* koju. Prepojila me je vsega : moje oči so motne in brezizrazne, moja lica tulil in bleda, koža na rokah se mi ježi v zoperne, ohlapne guba . . . . AH jaz ji uidem, ti noči, — in zdelo se mi je potrebno, da povem to T ebi, svojem u prijatelju.

Veseli me, da ne zapustim za seboj ničesar Kdor bo čital jutri v časopisih notico o meni, po­ praskal se ba za ušesi in prašal svojega eoseda: „Kdo je ta Lužar?" — .Bog vedi kdo, jaz nisem nikdar kaj čulo njem . . la vsak bo obrnil mirno list na drago Btran in čital o pasjih kugah in pe ronospori . . . V vsem svojem življenju nisem vzne­ mirjal druzega, kakor menda svojo mater, ko me je rodila. Hodil sem mej drugimi ljudmi, sedel sem v kavarni in v gostilni, naročen sem bil na sedež v gledališča, — skratka, živel eem precej podobno, kakor živi ves svet, in kljub temu nisem doepel nikdar tako daleč, da bi obrnil vsaj za hip pozor- nost naee, — kakor ko3 pohištva, za katerega se ne brigi živa duša, in ki stoji mirno na svojem mestu, dokler ne strohni ia ne s jgnijo . . . Ne misli, da me je to morda žaloatilo, — nikakor ne! Po« Čutil sem BO prav dobro v svoji neznatnosti. Neka teri ljudje žive ob samtm škandalu, samo na zuoai, samo za svoje vrstaike. Vsaka bessda, vsaka kretnja, vse velja dragi si, vse je prertčunjeno, da vzburi in vznemiri kogarkoli. Ia ker vržejo od sebe vsak ko­ maj porojeni čut, vsako še nago in zaspano misel, ne ostane njim samim ničesar, v svojem srcu so prazni in zapuščeni . . . A jaz sem se ohranil sebi samemu. Kakor židovski skopuh sem zaprl skrbno vse, vsak žarek sreče, slasti in razkošja, ki je po« sijal name; svoje čute in misli sem izsesal sam do kostij, bojazljivo in na skrivnem, da bi ee ne iz­ dal lačnim 8DB8dom. Ia česar jim nisem dajal sam, tega tudi od njih zahteval ni.som . . . Zlaj pa je prišla noč, in v mojem srcu nt druzega, kakor tema in mrtvaški vzduh.

Pišem T i šele teden dni j p D onem usodnem dogodku; zato 89T ibo zdelo, da sem se mučil ves čas, da ssm premišljeval ali blaznel, predno sem prišel do svojega sklepa. N e , — jaz sem se odločil takoj prvi trtnotek; zakaj vide! sem strašno n e č , kako je vstajala za gorami, kiko ce je plazila po širokem nebu, padala na metto in mi pričela sti­ skati srce z ledenimi rokami. Ia vendar sem legel na z fo in čakal, — iz 8ame ciste radovedne sti. ObšU me je ceumna misel, hotel sem vedeti, kakšno e življenje — po smrti. Da, po smrti!

Odkar je postalo temno v mojem srcu, čutil nisem ničesar in mislil ničesar, telo js ležalo na svejem me&tu mirno in leno, kakor agibljen kos mesa; a Čudno, — moja postrežnica je bila prepri­ ana, da ž:vim . . . Zelo se čudi, da sem ostal sam; in ker sem bled in prepaden, kuha mi Čaj in po­ šilja nad me različne zdravnike . . . Da, prijatelj, ostal eem sam, — in to je tisti „usodni dogodek*.

Ti si biJ velikokrat pri meni, posebno zadnje čase, in poznal si Ama!i;o. Ce se prav spominjam, imenoval si jo celo nekdaj povsem resno „nebesko bitje", na kar je ona v mojo veliko radost senti­ mentalno vzdihoila: — smejal sem se, da 80 mi tek V- solze po licih, ti pa si mi ae burneje sekun- diral . . . Naposled, — vrag vedi, čemu mi prihaja ta prizor tako živo pred oči . . . Nb, pomisli čudo- vito novico : Amalija jo izginila in kakor je to na­ vada, poslovila te je pismeno: „Uvala Ti na dolgo­ trajnem gosioTubju. Priznati moram, da je bilo pri Tebi Časih zelo prijetno, časih ce'o kraBno. Ali člo­ vek ee nasiti vBfga; zato oprosti, da so odpravljam ragam" . . .