Pisma iz Montparnassea
| Pisma iz Montparnassea Anton Ocvirk |
| |||||||||||||
| Poglavja | I II III IV V • dno |
I[uredi]
Pariz, januarja 1932.
Plodna moč in izrazitost velikih doživetij je v mnogočem odvisna od svobodno razgibanega vzdušja, v katerem človeški duh lahko nemoteno snuje in ustvarja, kjer se more sproščati in nevezan razgibavati. Stremljenje po prostosti duha, po širini obzorij, po globini izživljanja poraja v sebi kali novih lepot in resnic. Prehod iz ozko omejenega kraja v veliki svet je v začetku morda poln bolestnih nesoglasij, oksimoričnih začudenj in neskladnosti, toda kakor v nenadnem razodetju se nato razprostrejo pred ostrmelimi očmi omotične brezmejnosti daljnih ciljev, lepote novih duševnih bogastev, nepreračunljive razsežnosti občutij in vzvalovljena mogočnost stvariteljskih sil. V slednjem živčnem vlaknu svojega prerojenega telesa čuti človek opojnost velikih stvariteljskih vzletov sveta, smeri njegovih naponov, moč njegovih idej, ritem njegovega hotenja, zvok njegove besede, vonj barve, mir nemira, trenutnost večnega in večnost trenutka.
Daleč kakor v neverjetno verjetnost je utonila sedaj preteklost življenja, ki se, vklenjeno v ozkost brezplodnih kavarniških šepetanj, razsojanj in obsojanj, ni moglo osvoboditi usodnosti miljeja, kjer se pošastno plazi jekleno neprodirna ljubljanska megla, se leno vali preko ulic, mimo hiš, mimo čuvstev in idej in zaudarja po prestani, slabo kuhani hrani, po etičnih in moraličnih predsodkih, po spolzko sluzasti svetosti, po bolestnem duševnem samotrpinčenju z idejami onstranskih večnih praznot. Mehko zimsko solnce sije sedaj vame in življenje se mi smehlja v obraz naivno kakor otrok, iz dna čiste duše, iz dna svobodne polnote. Mehkoba čistih zračnih jasnin lije vame. Tu niso brezmiselno zarisali meja dobrega in zlega votlooki farizeji, mahničevci, malomeščanski enakopravneži in nesvobodni svobodomisleci. Duša mi brez črnih predsodkov sledi drznim naponom duha, smehljaje strmi v zadnje cilje življenja, ki so jih tako brezstidno oskrunili pobožni ozkosrčneži, da lažje odrevenevajo v mračnih in mrzlih katakombah kodeksov, med protislovji dovoljenega in prepovedanega.
Osvobodil sem se železnih oklepov moralnih predsodkov, ki še danes tako usodno oblikujejo dušo slovenskega človeka, jo usužnjujejo bojazni, praznoti, bolestnosti in temi, da se ne more svobodno razkleniti njena rast, da ne more zadihati ostrega zraka polnega življenja. Osrednja poteza naše neznačilne značilnosti so stoletni dogmatični plotovi, za katerimi brez osvežujoče toplote velikega solnca usiha Peter Klepec. Moralični jezuitizem se je vsesal v duše in zatrl vse poskuse osvoboditve duha; s svojim sladkobnim opevanjem onstranske sreče in pravice še danes zastruplja kali novih zavedanj in razmahov. V slednje nehanje, v slednjo misel se je priplazila sluzasta kača sholastične apriorne vsevednosti o dobrem in zlu, o resnici in laži, o svetu in nebu, o časnosti in brezčasnosti in ovila naša srca s svojo hinavsko zvitostjo. Priklicala pa je tudi meglo, da laže zastira lepoto sveta in življenja, resnico resničnosti in sedanjosti. Megla se nam je zajedla v smeh, v misli, v obraze, v občutja, v poglede, v obnašanje, v govorjenje; ob karikaturnem tipu svetega svetega sladostrastneža, ki v nevrastenično erotičnih slah vzdrhteva za zagrnjenimi okni svoje duše, je porodila še brezidejnega svobodomisleca, ki se boji svojih strasti in skrivaj hodi v »tempelj Gospodov«, da bi si ohranil sedež na Njegovi desnici; ustvarila je velike upornike, ki s sklonjenimi glavami hodijo po varnih stezah votlih vprašanj in boječe kličejo podnevi in ponoči Njegovo odrešujoče ime.
Močna in plemenita strast se je potuhnila, zatekla se je v hiše, v najbolj skrite sobe, v najtišje misli; tam se sedaj valja vsa ostudna, puščajoča za seboj oskrunjeno lepoto življenja. Prebuja se v eteričnih pesmih »onstranskih vidcev«, ki svojo erotično žalost neizživete telesnosti namakajo v belih nedrijih bledih angelov.
In življenje onemeva v praznoti, ne morejo ga prebuditi niti boječe izpovedi pesnikov, mislecev, ustvarjalcev, niti brezdušni vzkliki neupornih upornikov. Veliki labodnik je obstal ob slapu vidovih zarij in molči. Ali je prišel do svoje podobe, do svoje besede? Ostrovidni estet se je vrnil domov, kjer nemoteno uvršča slike poznih spoznanj in mu ni treba več govoriti. Pesnik pod svodom nepadajočih zvezd je vzkliknil vase, a iz prazne globine ni bilo odgovora. Baročno nališpani besednik se trpinči v dolgih nočnih pogovorih z močnim bogom in trpko bridko sega v prazno. Hrupni blagovestniki štejejo električne žarnice, goreče v beli dan, in mislijo na dobre vlake, ki ne pripeljejo nikamor. In vsi ti almanahovci, idejni sprevodniki, moralni ognjegasci, estetični natakarji ...
Kako daleč so nocoj vse te lepe slovenske gredice in poti, varno speljane po naših blagoslovljenih poljanah, tihe, nedeljsko praznične.
Zgodnji zimski mrak se nevidno vlega na strehe, na bulvarje, v brezciljno, svobodno vrvenje ljudi sijejo svetli prameni luči, se mehko prelivajo preko predmetov, se sproščajo v divje vrvenje zblaznelih avtomobilov, električnih voz in izginevajo v neznane smeri. Rdečkasto vijoličasti svetlobni odboji na temotnem nebu so kakor pretajna žarenja mogočnih ognjev, gorečih v osrčju sveta.
II[uredi]
Pariz, februarja 1932.
Pot v veliko svobodo vodi mimo ognjenih očiščevališč duha, mimo samotnih ur razglabljanj, samorazkrajanj in samozatajevanj. Nad samim seboj sloniš takrat kakor nad brezdanjim prepadom in prisluškuješ snovanjem lastnega bistva. V tvojem razbičanem obrazu so zarisane muke neprespanih noči, čakanja novih, še nespočetih zarij in tvoje izkrvavelo srce oledeneva od mrzlih krikov neprestanega izpraševanja. Nad vsemi spoznanimi in nespoznanimi resnicami si onemel in ničesar več nimaš, kar bi lahko zaupno daroval človeku ob sebi, kar bi mu lahko razkril kot najvišjo skrivnost v življenje. Samemu sebi si protirečje, ujetnik si svojega stremljenja; na ciljih brezciljnega stojiš, na mejah brezmejnega, na temeljih neutemeljivega. Nad vso oboževano dograjenostjo predmetnega in nepredmetnega sveta se je razklal tvoj razum. Odstrl si častitljive zastore pred velikimi mističnimi skrivnostmi: Svetlobe in Teme, Resnice in Laži, Dovoljenega in Prepovedanega, Dobrega in Zlega, Resničnega in Slutenega, Sedanjega in Prihodnjega, Življenja in Smrti in se zazrl v brezmejna, nepreračunljiva in neopredeljiva ozadja njih pravih smislov innesmislov. Doživel si neprestano porajanje stoobrazne resnice in brezbrežnosti Vidnega in Nevidnega in njeno okamenevanje v sfinge zakonov in zapovedi, ki naj jih človek malikuje s prepričanjem in spoznanjem.
Nad vsemi svetimi ideali svojih češčenj, nad brezštevilnimi omedlevanji svojih strasti si moral zdvomiti, da si lahko odkril samega sebe. V omamnih objemih ženskih teles si doživel sladke nakane hlinjene opojnosti, lažnivega čuvstvovanja. V mrtvaški pesmi zvonov si zaslutil brezkrvno melanholijo svoje strahopetne bojazljivosti. In še celo telo ti je bilo usužnjeno stoterim zasedam čutil. V slednjem vlaknu telesa ti je bil vžgan pečat privzgojenih lazi in predsodkov, ki si jim žrtvoval svojo najosebnejšo resnico. Spregledal si komaj slutene zvijače svoje duše; podedovana sumničenja, obsojanja, odvratnosti, nerazumevanja, omalovaževanja; povzdigovanja hvale, slavospeve; segel si do dna svojih skritih samodopadajenj, zamolčanih in zatrtih čuvstev in misli, smehov in jokov.
Šele tu se ti je razklenila moč ustvarjalne sprostitve, se ti je razodela lepota prerojenega duha. Nič več ne umiraš v bolnih slutnjah bledih bojazni, nič več ne odrevenevaš nad strogimi evangeliji dogmatičnih zapovedi. Svobodno goriš v ognju lastnega odrešenja in poveličanja, Brez strahu šteješ najtanjše utripe srca in doživljaš v njih usodo svojega odmirajočega življenja. Tvoj vonj je postal občutljiv za komaj slutene razgibe daljnih morij duha, tvoje oči so kakor čarobni daljnogledi, ki ti razkrivajo šele porajajoče se svetove novih spoznanj za obzorji telesa in duše. In preko časa in prostora si prisluhnil pretajnim besedam genijevih izpovedi. Do sedaj še nisi vedel, koliko je bilo v tebi še nerojenega, neodkritega, nesproščenega, nerazgibanega, neizgovorjenega in neizpovedanega. Samemu sebi si moral postati prijatelj in sovražnik, samemu sebi odrešenik in izdajalec, da si se dogradil in dopolnil. In še vedno si samomorilec svojih spoznanj, neprestani zanikovalec potrjenega in potrjevalec zanikanega, od večnih izpraševanj poveličani Faust, junak svoje slabosti, Don Juan svojih idealov, bolnik svoje moči, zmagovalec nezmagljivega, križani oznanjevalec Resnice, nemirni Ahasver miru.
Noč se mi zdi nocoj kakor sinje zagrinjalo, ki je nalahno spuščeno preko predmetov, in mesečina riše le obrise njih oblik. Mesto, ki sega prav do obzorja, leži tam zunaj kakor nedokončana slikarjeva skica. Šum na bulvarjih se je spremenil v enakomerno, padajočo in rastočo melodijo drvenja, sega mi v misli in čuvstvovanja. Preko streh nizdol vidim kamenite zidove črnega poslopja, ki leži v vsej svoji ogromnosti mrtvo, brezdušno, kakor velikanska zapuščena grobnica sredi sveta – Prison de la Santé – ječa Zdravja. Le tu in tam se zasveti izza omreženih oken drobna luč izgubljenega življenja in ugasne. In kdo je tam, ki ne more v svet, med svetlobo luči in zvezd, ki ne more do sebe? Morda ne vidi tega modrikastega neba niti mesečine, ki se neslišno splazi preko streh kakor bolna slutnja, morda ne sliši govorjenja ljudi, niti pesmi signalnih zvoncev na križiščih življenja? Tako sedim v ječi svoje svobode, v sproščenosti svoje uklenjenosti, jetnik Zdravja in Ozdravljenja sam pred seboj in štejem udarce svoje srčne žile iz dneva v dan, iz ure v uro.
Toda tam zadaj za brezštevilnimi strehami hiš, ki segajo s svojimi navpičnimi stenami v nebo, daleč tam zadaj je razprostrta pod tem nebom majhna, čudno skrivnostna zemlja, napolnjena s krvjo tisočletnega pričakovanja odrešilne ure, opevana, zaničevana in vendar ljubljena. Od tam prihaja k meni vonj njenih pomladnih polj in travnikov, gozdov in ravnin, večerno zvonjenje iz vasi, izgubljenih v mehkih mrakovih. Zdi se mi, da vidim, kako se je razsul beli prah mesečine na negibne skale gora in kako se blešče samotni grebeni v tej bledi luči. In prav tja v morje sega ta zemlja neupornih upornikov, prostovoljnih ujetnikov svojih verovanj, žalostnih pevcev elegičnih tožb, molčečih junakov svojih slabosti, zemlja, ki je bila prokleta in poveličana, oskrunjena in odrešena, zatajena in pripoznana, razdeljena in znova zedinjena, zemlja pastirja Petra Klepca in še ne prebujenega kralja Matjaža. Ječa mojega vstajenja, moje svobode, ječa mojega ozdravljenja.
III[uredi]
Pariz, v marcu 1932.
Ali niso vsi naši vzponi v svobodo v zadnjem bistvu vendarle odvisni od duševnih moči naroda, iz katerega smo izšli? Ali ne nosimo na vseh križpotjih, na vseh »cestah« življenja vidnih, v meso in v dušo vžganih znamenj svojih usod in poslednjih ciljev, ki so bili in bodo: molk, pričakovanje, ponižnost, vdanost, nesvoboda? Ali ni naše življenje izpolnjeno zgolj v srečavanjih s samimi seboj, z neprestanim prepoznavanjem lastnih izmučenih obrazov in v njih nam razodete resnice? Ali se nam ne zdi svoboda nekaj povsem nedosegljivega, neopredeljivega, neizpovedljivega, nerazumljivega, v nas samih še nedoživetega, nespoznanega, našemu značaju tujega in nasprotnega? Vsi naši miselni, pesniški in ustvarjalni razgibi bodo morali tedaj brezupno usihati med strogo dognanimi, v simbolnih podobah in vizijah izpovedanimi, s stoletji izpričanimi »resnicami« o bistvu našega življenja in duše? Ali so vsem velikim vzletom bodočega slovenskega genija že v kali dosojene meje, preko katerih se ne bo mogel dvigniti, se ne bo mogel dograditi?
Ali ni bil že skrajni čas, da smo spoznali tragičnost slovenskega človeka, usodnost njegovih življenjskih simbolov, iz katerih ni rešilnih poti v široki svet, da smo doživeli, kako nam je na dnu vseh hotenj že od prapočetkov brezobzirno zavisen poslednji cilj, kako brezupno je stremeti preko teh strogo začrtanih slovenskih duhovnih krogov v neobhodna kraljestva nove resnice, veselja in sreče? Ali ni nespametno upati v preporod, v preoblikovanje našega življenjskega nazora, v prerojenje slovenskih simbolov, v nove cilje? Ali nam ni Bog ukazal iskati srečo v trpljenju brez nehanja, svobodo v odrešenju onkraj groba, onstran »doline solz«, onstran »življenja – ječe«, onkraj ponižanja in razbolevanja?
Tako se je spočel ob dialektiki slovenskega katolicizma slovenski pesimistični fatalizem, tako se je rodilo neomajno spoznanje o tragediji slovenstva. »Kdor piše zgodovino našega naroda – ne tisto oficialno zgodovino, ki se peča z zunanjostmi –, piše prva dejanja tragedije; glavni junak je pasivna natura, – pravijo, da take nature ne sodijo v tragedijo, toda esteti so abotni ljudje. Ekspozicija je tako jasna in konflikt tako navaden, da je katastrofa neizogibna, če se Bog ne usmili tega klavrnega junaka.«
In tako smo zaverovali v pasivnost našega značaja, v temo, v bolečino, v mraz, v nemoč, v grozo, v nemir, v elegičnost, v pričakovanja nedočakanega odrešenja, v patos mesijanskih žalostink, v disonančne vigilije o nadzemski sreči, v klanec beračev, v solz prepolno Kurentovo pesem, v tuberkulozno ozračje od hrepenenj okostenelih Poljancev, Dionizov, Mrv, Nin, popotnikov, umetnikov in Jernejev, v starikav obraz Petra Klepca, v žalost, v prostovoljno suženjstvo, v molčanje, v hiperbolične simbole junakov brez volje, v odmiranje, v smrt kot poslednjo rešiteljico iz blata, dežja in še mnogih in premnogih nadlog. Tako smo postali hlapci svojega hlapčevstva, strahopetci brezobličnih strahopetnosti, ujetniki simbolnih ječ. Kaj je lepo, smo se vprašali? Lepa je žalost, smo si odgovorili. Kaj je resnica, smo se vprašali: Resnica je v hrepenenju po nedosegljivem, v čakanju neizpolnjivega, v nečem, kar je neizpovedljivo, smo si odgovorili. In žalost je postala veselje, tema dan, mrak jutro, oklevanje moč, bolezen zdravje, ječa svoboda, sovraštvo ljubezen, zavist spoštovanje, potuhnjenost odkritost, kletev molitev, hlimba svetost, hvala zaničevanje, podiranje dograjevanje, žalostinka pesem, sentimentalnost moškost, cagavost odločnost, smrt življenje. Stvarnost se je pomaknila v nestvarnost, v nedosegljivost in neizvedljivost. »Veličastno delo je pred tabo, ali če stopiš korak naprej, se umakne tudi delo; nikoli ga ne dosežeš, nikoli ne dovršiš ... Kakor človek, ki hodi po ravni cesti o polnoči in se skuša z luno: hiti in tudi luna hiti med oblaki, obstane in tudi luna obstane; ne prehitiš je nikoli ... Take načrte nikdar začetih in nikdar dovršenih del pošlje Bog v tolažbo nesrečnim ljudem, tistim pasivnim junakom, ki jih življenje ubija, ker ga ne razumejo.«
Ta sentimentalni pesimizem, tega mračnega vampirja, ki nam ni izpil le poslednje kaplje krvi iz src, ampak nam je tudi izsesal poslednji sok resne volje iz telesa, tega on stranskega »kragulja« smo imenovali slovenski idealizem, imenovali smo ga vero v neomadeževano nebeško kraljestvo, katero je Bog pripravil revnim, lačnim, teptanim, zasužnjenim, gobavim na telesu in bolnim na duhu, ovcam brez lastnih staj in pastirjev. Psihološki učinki tega verovanja so obdali nas predstavni svet, ki se odzrcalja v pesmi, v govorjenju, v besedju, v kletvi, v rotenju, v političnem govoru, v gospodarskem modrovanju, v celicah, v sobah, v predmetih. Vse okoli nas še neprestano izdihava zadušni vonj po preperelih čuvstvih, sanjah, idealih, resnicah in mislih, izdihava vonj po svetem kadilu, ki je obdajalo naše simbolne procesije po blatnih in mračnih kotlinah duš. »Visok, nekoliko sključen starec v obnošeni obleki je nosil spredaj križ iz temnega lesa, stopal je trdno in težko po blatu, da mu je brizgalo čez kolena; oškropljen je bil do vrata, in na nekaterih mescih se je bila že strdila na njegovi obleki blatna plast. Pel je z visokim prijetnim glasom, a poznalo se mu je, da je utrujen; oddehnil se je glasno za vsako tretjo noto. Za njim se je vila dolga vrsta romarjev in romaric; sami stari, sključeni ljudje z upalimi obrazi in vdrtimi, trudnimi očmi. Vsi blatni in oškropljeni, z rožnimi venci in culami na ramah. Njih tresoči, zategnjeni glasovi so se razlegali po ravni samotno in otožno, kakor da bi prihajali z neskončne daljave.
Marija, k tebi uboge reve,
mi zapuščeni vpijemo,
objokani otroci Eve
v dolini soli vzdihujemo.
To so bili zadnji ostanki: sključena, onemogla telesa, vdani obrazi. Z molkom v roki romajo za križem po blatni cesti; ali njih noge ne čutijo blata in ne kamnov in ne trnja; njih obrazi upadajo, roke omahujejo in noge se tresejo; telo se upogiba in pada, a duša hodi po krasni poti ...«
Do poslednjih odtenkov se je tukaj izpovedal slovenski »idealizem«, slikajoč duši »krasno pot«, sanje o nebeški sreči in veselju, a razkrajajoč telo v blatu, trnju in kamenju. Simbol je moral postati karikatura, da se je notranje zaključil; toda nihče ni videl karikature, videl je le simbol. Na tej čezmerni simboliki koreninijo etični valerji slovenskega idealizma: prostovoljna nesvoboda duha, nesvoboda spoznanja, čuvstvoanja in volje. Moralni princip pa je slednjič nadomestil estetičnega in tako se je organsko dogradila slovenska samobitnost, »samorodnost«. Nestvarnost je postala stvarnost, hiperbolika resničnost, dejstvenost sanje, življenje karikatura.
Dà, naši vzponi v svobodo so v zadnjem bistvu vendarle odvisni od duševnih moči naroda, iz katerega smo zrasli, toda niso odvisni od bledikastega idealizma, od bolestnega samozatajevanja, od prostovoljnega jadikvanja, od ranjenih čuvstev, od vere v onstransko srečo, od trpkih odmiranj v »žalostne roke« nebeških angelov, niso zavisni od simboličnega dežja, trnja in kamenja, od elegizma in samotrpinčenja s praznimi strahovi. Dovolj je bilo teme, dovolj zaman prelitih solz, dovolj čakanja, dovolj hrepenenja, dovolj procesij mimo življenja, dovolj jetike, dovolj hlapcev in dovolj ovc. V svoja od hrepenenj prosojna telesa bomo vlili žive, ognjene krvi, opojnega smeha iti znova bomo priklicali v nas jasnost, mir, veselje, pomlad, solnce, svetlobo, pesem, pravljico, junaštva duha in volje, tveganja misli in želja, krepkost bojev in smrti.
Naša žalost je postala vesela, krepka, moška. Na klancu ni več teme, ni več razpadajočih hiš; naše beraštvo je stvarno, naše hlapčevstvo dovršeno. Trajalo je toliko stoletij, sedaj je dokončano: hlapčevstvo hlapčevstvu. Biti samemu sebi hlapec je lažje, kakor biti samemu sebi gospodar, še lažje pa je, odpovedati se gospodarstvu kakor hlapčevstvu. Mi pa smo bili hlapci pesimističnega idealizma, idealnega pesimizma, hlapci izmaličenih simbolov, trubadurji mrtvih kraljic: nadzemske pravice, resnice in sreče, bili smo najdenčki pred lastno hišo.
Življenje je lepo kakor so lepe razgaljene ženske prsi v solncu, krepko kakor strast po napetih ženskih ustih, živo kakor smeh ljubezni pijanih oči. Za vsako komaj spoznano življenjsko lepoto vodijo stopnice kvišku v nova tajinstvena svetišča življenja, v nova omahovanja in nove zmage, v novo smrt in novo rojstvo. Tam je človek zgolj človek, ne pa skelet, razjeden od pesimističnih črvov, tam je lahko resnično tragičen v svoji moči, zdrav v bolezni, vesel v žalosti, miren v grozi, bogat v revščini, svoboden, svetal in lep.
Dolgo je spal Peter Klcpec, žalostni slovenski junak, in niso izgorele na nebu le jutranje in večerne zarje, ampak tudi noči, mesece, leta in stoletja je upepelil večno izgorevajoči čas. Končno so se odprle njegove oči: začudeno se je ozrl Peter Klepec v pomladno pokrajino, na polja, oblica s popoldanskim solncem, na gozdove, travnike, loge in hribe, na vasi, trge in mesta, začudeno se je zastrmel vase. Nato se je razveselil njegov obraz kakor popotnik, ki je nepričakovano zagledal pred seboj svoj cilj, in je zavriskal: kajti zazrl je pred seboj novo resnico. In je tako govoril samemu sebi:
»Luč je vžila v meni; Sence so se razbegnile kakor mračne sanje in solnce je posijalo na moje kraljestvo. Nič več ni v srcu tegobe, ne bojazni, smeh je zardel na bledih ustnicah in v vsem telesu čutim sveto moč čezmernih tveganj.«
»Luč je vzšla v meni: tovarišev potrebujem, živih, ne mrtvih tovarišev in mrličev, ki jih lahko nesem s seboj, kamor hočem.«
»Tovarišev išče ustvarjalec in ne mrličev, tudi ne črede in vernikov. Soustvarjalcev išče ustvarjalec, tistih, ki bodo napisali nove vrednote na nove table.«
IV[uredi]
Pariz, aprila 1932.
Parc des Buttes-Chaumont. Po gričih premišljeno speljane poti se srečujejo, prehajajo druga v drugo, polže po pobočjih nizdol ali pa se pno kvišku na majhne ploščadi, odkoder se odpira pogled na morje hiš, na beli Sacré-Coeur, na Villette, na Saint-Denis, na stolpove cerkva, na nejasno obzorje, ki se v daljavi sklanja nad mestom. Pod griči sredi parka leži umetno jezero, speljano okoli visokega skalnatega grebena, ki ima na vrhu malo razgledno kupolo, do katere vodita dva mostova. Nedaleč ob jezeru je podzemska jama s kapniki, šumljajočim vrelcem, s polmrakom in odmevom. Ob poteh so smiselno razvrščena drevesa, grmi, gozdiči, ograje, ki vodijo na stopnišča, klopi, majhne, les posnemajoče lope ... Solnce se blešči na zelenju, na vodnih kolobarjih, ki jih rišejo čolni, na peščenih poteh, na kipih.
Buttes-Chaumont popolnoma odraža. stilizirajoča stremljenja duha, ki se ne more zadovoljiti le s prirodnim, ampak ki teži za preobrazbo naravnega, ki se mu hoče duhovitih domislekov, iznenadenj in presenečenj. Spomni me še znamenitejših pariških vrtov, spomni me dovršenosti francoskega klasicističnega verza, Boileaujeve pesniške dogmatike, izstilizirane besedne dovtipnosti francoskega esprija, sproščene uklenjenosti francoskega formalizma in esteticizma. Ali ni morda dovršenost zgodnje srednjeveške gotike, tako svojevrstno utelešene v opojni Saint-Chapelle ali v veličastni Notre Dame, notranje zvezana z dialektiko Descartovega racionalizma, z logično izumetničenostjo slavnega luxembourškega parka, z urejeno mnogoličnostjo Saint-Étienne-du-Mont, z vsemi neštetimi pomniki francoskega ustvarjalnega življenja? Ali ni vzniknilo vse iz nekega osnovnega teženja, dvigniti snov iz neurejenosti v stilni red, ali ne diha iz vsega volja po izdelanosti, domišljenosti, ubranosti, po dovršenosti? Duhovno soglasje diha iz vseh časovno in stilno še tako si nasprotnih umetnin: iz, gotike prav tako kakor iz romanske širine, iz rokokoja prav tako kakor iz novodobnega navidez neurejenega modernizma, iz malih, moliérovsko ciničnih Houdonovih kipov prav tako kakor iz plastične razgibanosti belih Rodinovih žen ali iz Bourdelleovega širokega patosa, iz Clunyja prav tako kakor iz Louvrea, Panthéona ali iz novodobnega trga Place de la Concorde; iz Corneillea, Racinea, Moliérea prav tako kakor iz Balzacove širine, Hugojeve romantičnosti, Verlaineovega polnoglasja, Baudelairejeve temačnosti ali iz Zolajevega naivnega naturalizma, Proustovega psihološkega naturalizma in Gideove poetične proze.
Vsi ti pomniki francoske preteklosti, izoblikovane bodisi v pesmi, kipu, palači, sliki, drami, povesti, bodisi v vojnem junaštvu, govorniški vznesenosti, slovitem dejanju ali v literarno zgodovinski teoriji, znanstvenem odkritju, filozofski tezi, vsi ti neizbrisni znaki daljne in bližnje minulosti pa niso danes le mrtve muzejske dragocenosti, niso le literarno ali kulturno zgodovinske znamenitosti, ampak so živi tvorci sodobnega življenja, neposredni oblikovalci duha, osrednja stilna in idejna podlaga francoske ustvarjajoče duševnosti. Pariz brez Louvrea, brez Panthéona, brez Luxembourga, brez montmartrske preteklosti, brez Sorbonne in Collège de France, brez Hôtela des Invalides in njegovih vojnih dragocenosti, brez ozkih, starinskih ulic v Quartier Latinu, kjer še odmevajo koraki Verlainea in njegovih drugov, brez vsega tega bi bil Pariz mrtvo telo brez duše, brez živega srca. Poslednji steber v Saint-Chapelle je zrasel s čuvstvovanjem in mišljenjem sodobnega ustvarjalca in se odzrcalja v vsem velikem življenju.
Francoska kultura je tedaj živa, plodna, resnična stvarnost, prelivajoča se iz preteklosti v sodobnost in iz sodobnosti v bodočnost. Kultura ne sme biti le častitljiva zgodovinska mumija, ampak neprestano sveža in gibka stvarnost. Stvarnost pa pomeni tukaj neko višjo duhovno resničnost vseh narodovih stvariteljskih prizadevanj in izoblikovanj, vseh svojevrstnih duševnih vzponov, ki ognjevito žare iz preteklosti v bodočnost in iz sedanjosti v preteklost; stvarnost je tedaj neprestano valujoča dinamična sila, ki plodi duha in razgibava njegovo stvariteljsko moč. Kultura je ubrani spoj vseh elementarnih duševnih svojstvenosti, ki so stvorile narodovo osebnost. Življenje, odtrgano od kulture, od pravrelcev, iz katerih je poteklo, je ustvarjalno mrtvo, negibčno, brezdušno, prazno. Razkol med kulturno preteklostjo in med neposrednim življenjem je usoden za veliki razmah ustvarjalnih samoizpovedi. Čim bolj se sodobno narodovo življenje oddaljuje od virov svoje kulturne stvarnosti, tem bolj se oddaljuje od sebe, od svojih najosebnejših vrednot, tem bolj pada v neznačilnost, v nestvarnost in polagoma duševno usiha. Tak duševni razkroj se nikakor ne da rešiti z novodobnimi gesli o evropeizmu, internacionalizmu ali celo intermondialnosti kulturnih vrednot. Kadar se pesniško, umetniško,narodno politično ustvarjanje odtrga od svojih etičnih in estetičnih osnov, zapade v brezpomembno posnemanje tujega in je le še premedel odblesk neke prave življenjske resničnosti, ki končno zatone v plitkem duševnem esperantizmu. Kajti le v popolni kulturni samobitnosti, narodno samostojni tvornosti je obsežen pravi evropeizem, pravi internacionalnem, ki se izraža v posameznih duševno jasno izoblikovanih kulturnih stvorih.
Slovenski človek se je odmaknil danes morda bolj kakor kedajkoli od pravirov svojega duševnega življenja, od osnov svojega duha, bolj kakor kedaj se je prepustil tujim idejnim in snovnim vplivom, ne da bi jih notranje preobličil, preustvaril in preizrazil. Odtrgal se je od svoje kulturne preteklosti, od njenih velikih stvaritev in se utaplja v tujem, ne da bi prej popolnoma doživel samega sebe. Ne preraja, ne preustvarja minulosti, ne rase iz njenih idejnih in duhovnih vrednot. Ali išče slovenski izobraženec potrdila za sodobnost in bodočnost v prvih Trubarjevih izpovedih, v Linhartovi zgodovinski ideologiji, v Prešernovih pesniških umetninah, kjer se je prvič dvignilo slovenstvo do ustvarjalnega razmaha, ali živi iz krepke jasnosti Levstikovega Martina Krpana, iz idejnosti njegovih narodno kulturnih in političnih spoznanj, ali se plemeniti iz Jurčičevega, Kersnikovega in Tavčarjevega pripovedništva, iz Jenkove narodnosti, iz Gregorčičeve melodioznosti, iz Kettejeve svežosti, iz Zupančičeve stilne in pesnike bujnosti, ali išče za prosojnimi zastori Cankarjeve simbolike kri našega srca in svojstvenost naše duše, ali se utaplja v Groharjevo melanholijo, v Jakopičevo barvenost ali pozna može, bi so iz dneva v dan preko stoletja stremeli po prostosti, svobodi, po solncu in zraku? Nad vso to preteklostjo lebdita samo še slovenski literarni in kulturni zgodovinar. Za vse druge pa je s stoterimi zapahi zaprta skrivnost.
Od idejnih pravrelcev, od ustvarjalnih pravirov se je odmaknilo naše življenje, od pratemeljev, brez katerih so vsi naši duševni napori brez smisla, brez cilja in brez pomena. Ali se zavedamo, da mora postati kultura prava stvarnost, da je le v tem obsežen naš prvi življenjski smisel, da se le tu izoblikuje naš etični in idejni svet, da le v njej moremo pronikniti v tiste breztalne globine lastnega bistva, kjer se nam odkrijejo daljna obzorja resnice in lepote? V teh brezdanjih globinah naše duhovne osebnosti, ki se je iz njih izobličil naš mitos, ki je iz njih vstala Julija, Bogomila, ki je iz njih vstal Črtomir in ki je iz njih priklical Cankar svoj najgloblji simbol – slovensko mater; v teh brezdanjih globinah bo začutil slovenski genij svoje pravo rojstvo in pravo prerojenje, svoje vstajenje v sodobnost.
Popoldan se je nagnil in nad Buttes-Chaumontom se je razpredel prosojno rahel mrak. Iz ulice in od metrojskih postaj prihaja kričanje raznašalcev večernih časopisov in mednje se meče vedno živahnejši hrup avtobusov in avtomobilov. Sacré-Coeur se še vedno beli na Montmartreu kakor velik kip iz belega marmorja. Pod njim pa se izgublja mesto v skoraj motne obrise in tone v mehak pariški večer.
V[uredi]
Pariz, maja 1932.
Pariz se mi zdi v teh pomladnih dneh še večji, še zanimivejši, še zagonetnejši, še prisrčnejši kakor pa običajno. Prepoln je smeha, solnca, bleska, barvitosti, vonja po zelenju, po dišavah; prepoln je večernega šepetanja, žarečih oči, vročih ust. Vrvenje množic po bulvarjih, avenijah in trgih ustvarja živahen ritem hitenja, gibanja, sproščenja, dogajanja. Kdo naj doume ogromen veletok ljudi, ki se vali in se gnete po mogočnih asfaltnih pločnikih iz dneva v noč, iz ure v uro, iz trenutka v trenutek? Dame najvišjih družabnih krogov, dekle, politiki, trgovci žurnalisti, profesorji, prodajalci časopisov, filozofi, tujci z vseh kontinentov, Američani, študentje, črnci, brezdomci, ljudje brez bodočnosti, pisatelji, delavci brez dela, raztrgani vagabundi, izgnanci, tatovi, zločinci, umetniki, detektivi, ženske s knjižicami in brez njih, ljudje z mnogimi imeni in brez imena, starci, otroci, slepci, bolniki. In vsi ti ljudje mislijo, iščejo, nameravajo, hočejo, upajo, se vesele, so žalostni, obupani, strti, zapuščeni, ljubljeni; vsi drve iz ulice v ulico, iz avenije v avenijo, se ustavljajo, prehajajo preko ulic, natlačenih z avtomobili, polze mimo ogromnih izložb, mimo kinov in gledališč, se izgubljajo proti Operi, proti Rue de la Fayette, proti Madeleine, v okraje onkraj Seine, vstopajo v tramvaje, izstopajo, se gromadijo iz metrojev in se ne morejo niti za trenutek umiriti.
Opaja me večerni nemir okoli Étoilea, prihajanje sprehajalcev po Elizejskih poljih, kjer se vrste luči v ravnih nepreglednih vrstah, se izgubljajo preko Place de la Concorde v Jardin des Tuileries in potemnevajo med starimi pročelji mogočnega Louvrea. Ure in ure bi stal ponoči ob obsvetljenem Luksorjevem obelisku na Concorde in poslušal rahlo, mehko drsenje avtomobilov in monotono šumotanje belih vodometov.
In ljubavne noči na bulvarjih Clichy, Rochechonart, tam okoli Pigallea in Moulin-Rougea. Noči prepojene s spomini na bohemsko romantiko starodavnega Montmartrea, ki se zdi, da živi še v ozkih, mračnih ulicah, vijočih se navkreber proti Sacré-Coeuru; noči, preživljene z vso umetniško svobodo in iznajdljivostjo, razvratnostjo in patetiko, ognjevite, opojne, so danes morda le rahel odblesk, le slutnje iz minulosti. »Boîte« ob »boîteu«, kavarne z glasbo, mala intimna gledališča, skrivnostne podzemske kleti z montmartrskimi posebnostmi, plesišča s črnci, kavarne za invertirane, majhni bari, skrivnostni kabareti, »music-halls«, »phonos payants«, ženske pivnice, kina. Potem pa še ljubezen zunaj na bulvarjih: poljubljanje, objemanje, šepetanje, klicanje, vabljenje, rotenje, zalezovanje; vroči pogledi, rdeči nasmehi, prikimavanja, soglašanja. In v soju neštevilnih barvitih reklamnih luči so obrazi modrikasto vijoličasti, hiše rdeče, drevesa bela, pločniki zeleni. In v ognjevitem blesku luči je bulvarska pesem še vse bolj vroča:
Parlez-moi d'amour
redites-moi des choses tendres ...
Prijetno pa je bloditi včasih popoldne po ozkih zapuščenih pariških okrajih, tam za Phanthéonom, okoli Jardin des Plantes, po okraju okoli Place d'Italie, ali pa onkraj Seine okoli Bastille, okoli trga Républiquc, po apaških delih, ki se raztezajo tja preko Cimetiere du Père Lachaise v dolga, mrtva predmestja, bloditi med starimi, napol razpadlimi hišami, kjer lebdi na preperelih stenah dih preteklosti ali pa mrka otožnost revščine. Za Panthéonom, okoli Duhamelovih ulic Lacépcde-Vanquelin, Pot-de-fer, Monffetard, koder blodi zamišljeni, bolestno vase pogreznjeni Salavin, slutiš nekdanjo lepoto in pomembnost starinskih portalov, in spominske plošče tu in tam na očrnelih zidovih, kakor da nimajo nikomur ničesar več povedati. Kavarne so tu majhne, neprijetne, revne, večinoma prazne, le kak tuj gost pije ob točilnici aperitiv. Med tesno stisnjenimi stenami ulic v teh delih Pariza ne drve avtomobili, iz kanalov zaudarja po prestani vodi, po gnijočem ribjem mesu, po starih, v mraku razpadajočih predmetih, na ulico udarja vonj po jedilih in kuhinjah, vonj iz sob, dvorišč in pralnic. Sobe so tesne in na oknih vise ogledala, perilo, obleke, čakajoče solnca in zraka. Glas, pojoč bulvarsko popevko, se zdi, kakor da bi prihajal izza lesenih kulisnih ogrodij.
Parlez-moi d'amour
redites-moi des choses tendres ...
Cerkve so temne in v majhnih parkih sede žene z otroki, starci, nižji uradniki, sprevodniki na metrojih, cestnih železnicah in avtobusih, raztrgani, neumiti in neobriti delavci spe na klopeh, kakor da niso spali še nikoli. Enoličnost popoldanskega vzdušja zmoti včasih glasen klic ali pa harmonika, ki se hreščeče zareži od onkraj ceste. Star slepec sedi na pločniku in malo dekletce čaka na srečo, ki bo morala priti, čaka na usmiljenost mimoidočih. Pesem kakor da ni pesem, da ni bila nikoli pesem, da sploh ne more biti pesem, ampak da je le dopolnilo k tem ulicam in k temu življenju. Potem prideš v obljudenejše ulice, kjer se vrsti prodajalnica ob prodajalnici in so jedila razstavljena po ozkih trotoarjih skoro do srede ulice. Duh po mesu, razgretem na solncu, po ribji masti, po olju, gnilem sadju, zelenjavi, po kisu, milu, vinu in svežem kruhu. Kričanje, ponujanje, klicanje številk, prerekanje, zabavljanje, besede, ki jih tujec ne more razumeti, iz predmestij, iz argoja. Ženske se gneto okoli stojnic v copatah, v zamazanih domačih oblačilih. Zolajevsko tipične, animalno prvotne, brezstidne, čokate, s trdim, hripavo zamolklim glasom, ki ga lahko slišiš le tod okoli. In potem nabiralci starih oblek s svojim večnim, zategnjeno pojočim »oooobleeeekeeee«, smetarji, raznašalci časopisov, prodajalke rož, ljudje vseh nazivov in poklicev.
Na Montparnasseu pa so noči jasne, svetle, polne ognjene razgibanosti, širine, udobnosti. Pred Coupolo sedimo do jutra, kakor da se ne moremo ločiti, gledamo se, kakor da se že od nekje poznamo, morda smo se videli v Afriki, morda v Ameriki, morda na Madagaskarju, morda v Tokiu ali pa smo se srečali kje ob Gangu v tagorejsko mehkobnem ljubavnem razpoloženju. Miljé slikarjev, žurnalistov, literatov, plesalcev, miljé radovednih tujcev, ki bi radi dogodka in doživetij. V luči je obraz mlade Yvonne še izrazitejši, še lepši, njena, lahno temna polt se nagajivo odraza od modre svilene obleke, odražajo se njeni črni, kodrasti lasje, njene velike lepe oči, njeni beli zobje. O, ona ne pojde nikoli iz Pariza, ne, nikoli. Pripoveduje mi o Ameriki, o morju, o svojih potovanjih, o svojem študiju. In tudi kadar skonča univerzo, ne pojde iz Pariza? Ah kaj še, nikoli!
Pariz je proti jutru oblit s polnimi svetlobnimi soji zgodnje zarje. Prebuja se ta kolos protislovij, nemira, sijaja in temačnosti. Prebuja se, kakor da vstaja iz sodobnosti v preteklost, kakor da se povrača iz civilizatoričnega, mehanističnega amerikanizma, ki si je usužnjil človeka, njegov mir in zadovoljstvo, k moralnim, individualistično izkristaliziranim pomnikom minulosti, kjer je človek nad materijo, nad strojem utelesil napone svojih umetniških hotenj, svojih ustvarjalnih sil. Prebuja se v vrvež avtomobilov, hitenje ljudi, slo po novem delu in novem čakanju, prebujajo se temne, častitljive palače, oblite z mrakom stoletij, templji novega človeka.