Pisma gorenjskega pohajkovalca
| Pisma gorenjskega pohajkovalca Josip Jurčič |
Za razprti tisk uporabi predlogo {{razprto|razprto besedilo}}
| |||||||||||||
I.
[uredi]Pri nas je mrzlo. Grejemo se že pri peči, tabak kadimo prav miroljubno, in kakor se zvestim podložnikom spodobi, ne belimo si glave, če se bo in kedaj se bo svet podrl, niti ne kakošen kulturhistoričen moment se v slovensko-kranjski zgodovini začenja z Marekwortovim tihim prihodom v belo Ljubljano. Torej se od nas tudi no morete nadejati drugačnih kakor neškodljivih pisem. To se vé, da se človeku tudi pri pipi c. k. tabaka in 7° R. mrzlote včasi kri segreje, tem laglje če na gorkem sedi, in če po naših časopisih o tistem paragrafu bere, ki ga že imenovati ni treba, ker je med nami vsaj toliko slavo dobil, kakor drugod berolinskega »Kladderadatsch-a« glasoviti „Er" z judovsko-krivim velikim nosom, na reki Seni. Ravno tako nas razgreje včasi, ker neko dete iz Ljubljane k nam pride in naše rojake opravlja. Gotovo vam je to dete tudi znano; da pa motenja ne bo, naj ga natančneje zaznamovam. V Ljubljani namreč živita dva človeka, kakor smo v poslednjem času zvedeli: gospod Kapital in pa suha vdova gospa Inteligencija. Mimo gredé povedano, ne vemo, ali je to njihovo pravo ime, ali le navzeto, tuje, kakor je pri aristokratih navada, ki znajo tudi inkognito v kacem mestu prebivati; rešiti nam je te uganjke tem menj mogoče, ker sta oba s policijo prijatelja, policija pa ima, kakor znano, potne liste in druge papirje preiskovati, ne mi. A propos — ta dva že več časa skupaj hodita — kakor v nemških listih beremo — in saj veste kaj slovenski pregovor pravi: »dolga bolezen — smrt; dolga ljubezen — krst«. In za istino, dete je bilo, srednjega spola, torej nemško: »das Laibacher . . . .« Celega njegovega življenjepisa ne znam. Slišal sem, da ga je krstil sloveč mož, ki je bil nekdaj v pravoverno bratovščino zapisan, pa ker ga v tej bratovščini niso hitro za principala naredili, ali vrag vedi zakaj, dal se je izbrisati in je h krivovercem pristopil. Tam je bil brž kantor in zdaj je pastor — bog mu daj dobro. Ta ga je tedaj krstil. Nek Sirček iz Potoka mu je bil boter, krstitelja pa sta oče Kapital in mati Inteligencija naprosila, da bi prevzel jerobstvo nad detetom, kar je dobrodušen mož iz vsega srca rad storil. Preskrbel mu je tudi pestunjo, ki je odgovorna za to, da si dete noge ne zvine, da ga uročile oči ne pogledajo itd. Dete je precej po rojstvu grozno večalo in kričalo, da ga jo bilo po vsej Ljubljani slišati. Nekteri so mu zamerili zarad tega. Jaz pa ne, ker sem v Buffonu bral, da ubogi človeški črv v svoji nagosti druzega na svet ne prinese, nego dve zmožnosti, prvo za sisanje, drugo za večanje in jokanje, Če je torej bolj jokalo in kričalo, ko drugi mladorojeni, mu ne morem zameriti, ker mislim, da ima le organsko napako. Še eno je, kar sem slišal in kar je vrjetno. Pravijo namreč, da je gosp. Kapital skazal se precej umazanega, in da je zato moral plačati gospod Dispozicionsfond nekoliko »mlekovega krajcarja« namestu njega. Kdo ve, če je res ka-li. Lehko bi vam še več povedal izza kulis in iz svetišča, kamor ne more vsak pogledati (tudi jaz sem bil le slučajno do teh skrivnosti prišel). Pa pustimo to dete. Ni da bi se veliko ž njim pečali, glava nas bi bolela po pregovoru. Zdaj ko se led dela. začeli bomo klati in v koline vabiti. Bog daj, da bi kaj bolje opravili, več klobas dosegli kakor uspeha dosežejo tisti »ukazi«, »naredbe«, »uprašanja«, ki so uradnikom od ministrov, od više sodnije, od c. k. namestnika in kdo ti bo še vedel od kod hodili in ukazovali, da naj se slovensko uraduje.
To se ob sebi ve da uganja to le na tihoma, kedar ga nihče ne vidi, razen kacega, ki je socius dolorum. Večih filistrov res ni, kakor nekteri naših uradnikov, ki vidijo da se strašanska pošast, slovensko uradovanje vendar le bliža in bliža, pa še zdaj nehote, da bi kako slovnico, staro ali novo v roko vzeli, ali kje kako vrsto slovenskega brali. Drugi so pametneji. G. Janežič, profesor v Celovci, ki jo svojo izvrstno slovnico izdal, mi bo priča, da je res. On se morda čudi, da so njegova slovnica širi in prodaja. Nu, jaz mu povem, da jo pametneji med našimi nemškutarskimi uradniki kupujejo in s solznim očesom skrivaj ogledujejo. Ti nam včasi tudi kako slovensko ulogo slovensko rešijo, in kako povabilce slovensko pošljejo. Je mene sicer črez to slovenščino, ali rajši jo vendar le imamo, ko strašanski leseni kancelijski stil nemškega uradovanja. Celega teleta nam sicer ti dobrotniki ne hote dati, morda za to ne, da se ne bi preobjedli, ali nekaj dlake, nekaj meha nam vendar dajejo. Dlaka in meh sta le dlaka in meh, pa vendar bolji nego nič, saj pravijo, da v veliki sili hudič še muhe žre. Pri peči torej sedimo in tabak kadimo. Sloveč pisatelj pravi, da tisti ljudje radi in veliko kade, ki mnogo mislijo pa brez reda. Tudi meni se tako godi. Zdaj se mi pripodi to, zdaj ono. Zopet mi ljubljansko dete nemškega srednjega spola na misel prihaja, dasi sem si ga ravno kar iz glave izbijal. Menda mi zopet na misel pride, ker sta njegova roditelja gospa vdova Inteligencija in Kapital v ozki zvezi s c. k. uradništvom. Slišali ste, o strahovitem slovenskem coperniku, ki se je vozil v necem fiakarji v Ježico, kamor sta bila ona dva zakonska potovala s svojima prijateljema »Heulom« in »Tschau-tschauom«. Ta copernik je bil tako neotesan, da se je šel pretepat ž njimi. Zakaj? To vedi hudič. Eni pravijo, da je sam nekdaj poželjivo poglede metal po Inteligenciji, vzlasti leta 1848, ko je bila še mlajša in pametneja. Stari Kapital pak mu je mišnico v vodnjak vrgel , da bi ga bil odpravil. Zato se je hotel copernik maščevati. Bog je pa djal, maščevanje je moje in mu ni sreče dal, kar je menda že njegova volja. Temu coperniku so odtrgali v boji eno „dušico" od hlač. To dušico je kemično preiskoval Sirček iz Potoka in jo je bil celo na Dunaj v kemično prešo poslal, da bi jo alehemirali. Priromala je spet nazaj in kantor jo je ljubljanskemu detetu obesil na vrat za talisman zoper narodne uroke. Copernik pa je izginil. Vendar dete trdi, da ve malo zanj. Boje bo pisalo, kedar doraste velik »vaterländisch« roman pod napisom: »Fiaker Nr. 31«, oder: die geheimnisse vou Laibach, schauderroman in 8 büchern«. Mi to knjigo že naprej priporočamo. Slišali smo, da jo Victor Hugo že prosil za pooblaščenje prestave v francoščino.
II.
[uredi]»Zakesnela, osamela reva si, smiliš se mi. Imaš sicer to, česar si zaljubljenci zastonj žele, imaš porotnice, in lehko letiš iz mize za peč, izza peči na tram, iz trama še dalje v širni svet. Ali kaj ti pomaga; sama si in brez tovarištva in jaz vem, kako žalostno je, če je človek sam«.
Govorim namreč, dragi bralec, z malo muho, ki mi je na uho zabrenčala in zdaj žalostno pleše po mizi okrog mojega svečnika. Pozabila je bila, da zima pride, in v lastno nesrečo ni umrla. Mnogo dni je minilože od svetega Urbana, kar se je rodila, mlada bila, svojega muhovca imela in srečno utekla nevarnosti žalostne smrti umreti. Zdaj pak vem, da jo življenje teži in vsi njeni naskoki so čini obupanja. Glej! zdaj je mrčes skočil na migalec moje stare ure na steni. Ali misli ustavljati tek kazalke zdanjega časa? Trdno se obeša, visi. Stara ura pak so ne zmeni za ubogo malost, mirno gre naprej. Kazalce se je premeknil za minuto.
In kaj si geniju denašnjega stoletja, teku razvijajoče se zgodovine prihodnosti velikega Slovanstva nasproti, moj dragi človeček nemškovalček, ki se obrezaš nad vsem, česar se nisi naučil, obrezaš nad slovensko besedo! Pojdi, greva v belo Ljubljano in tam v Blatni vasi ti pokažem večo muho, kakor si ti, ki pa je vendar le muha, zastonj se obešajoča na majale slovanskega »napreja«.
Mož tam živi, gibčen in uren. Nekaj let že na vse pretege pobira polena, ktera meče pred vrteče se kolo zdanjega časa, in meni da ga bode ustavil v tiru. Raznel se je v delu tako, da jo slep in gluh za okrožje. No vidi, da se vrste nekdanjih pomagačev od dno do dne, od leta do leta bolj zredjajo, da se polena drobe, da kolo čedalje urneje toče. Podvojil je svoj ogenj, in vidim ga potnega obraza, vidim ga bledega od dela in jeze; kakor so Gigantje na nebo naletali, dviga skalo za skalo, da bi jo zalučil proti svitli zariji, ki temo jasni in ga bode v oči. V deželnem zboru, v deželnem odboru; v političnem društvu, v kmetijski družbi; v mestni svetovalnici in v časopisni pisalnici; v brošuri in uvodnem članku; v notici in polemiki; tam protestira tam toastira: povsod in povsod ga vidiš tem delavnejega, tem več polen nabirajočega, tem razjarenejega, čem bolj je videti, da zavira zastonj. V orijentu išče turške poslednje muhe pomoči, v Trstu mu je proti Slovencem pomoč komar, ki bi rad nekaj avstrijske krvi pil, razlike pravoslavne vere in katoličanstva mu je kamen, obilost slovenskih molitvenih bukvic mu je znamenje, da je en dekan veselo igro popravljal — mu je pesek za v oči, itd. — naročaj za naročaj polen išče in najde. Muha, ki jo vidim bi imela, ako bi mogla za svoj rod vneta biti, vsaj to edino tolažbo, da bode po njeni smrti o sv. Urbanu zopet cele trume njej enačili rodilo se, ki hudo namestu nje zasedale majalec na uri in nagajale človeškim nosovom; da bode tedaj naloga njenega življenja redoma, nadaljevana. Moj Gigant V Blatni vasi še tega tolažila nima. Zanj in njegovo stvar ne bo nikdar naravne pomladi. Mlajši zarod vseskozi ni njemu podoben; starejšemu tovarištvu mora revež sam toastirati na odhod, in kar mu je še zvestega je presajeno in temu se neusmiljeno bliža gotova smrt brez preporoda po novi snovi. Tako vidimo moža delali za eno celo stranko in zares bi moral še tolikošen duh omagati pri valjenji ogromnega Sisifovega kamena. Preučeni ljudje hote trditi, da ni samo Mojzes iz vode izvlečen, da ni sauni Veuus Anadiomene iz morske vode rojena, temuč da jo voda prvotni stan vseh organskih stvari, kteri bi se bili še le po dolgi vrsti razvojevvode oprostile, najprvo dvoživke postale, potem se še le zraku privadile. In čul sem lahkoživega tacega učenjaka, ki je bil prijatelj te teorije (ktere jaz nečem preiskavati), da je djal: ker je mokrota naš prvoten element, zato ljubimo mokroto, zato pijemo radi vino, pivo in kar še rajše teče. Do vode, ki jo tako včasi zaničujemo, vračamo se vedno zopet in maščuje se za zanemarjenje, kadar imamo pivčevo bolezen. In najlepše, kar imamo v življenji: u p a n j e , da naše d e l o v a n j e ne bo z a s t o n j , — nazadnje ako se res pripeti, da je zastonj, vodi izročimo, rekoč: upanje je splavalo po vodi. — Zgrešil sem muho na urnem majalci. Kupo sem natočil in napitnico bom pil: Slovenci! da bi kmalu prišel čas, ko bode moj Sisifus — kteremu sicer sivo starost želim — spregledal in razvidel, da Slovanstva ne bo podrl, da bi kmalu pel:
Le jadrajmo za njim!
III.
[uredi]Nemški učenjak, če se ne motim Oken, definira človeka tako-le: »človek je tista žival ki se smeje«. Pošten domorodec, pošten liberalec, pošten svobodnjak, pošten filister, pošten človek sploh pak se v denašnjem prokleto žalostnem času, ko vse narobe gre, ne more smijati. Ker pa se možje, ki si domišljajo, da imajo v sebi »deutsebe grüdlichkeit« kakor postavim redaktor „Tagblatta" g. Bamberg, ki kakor pravite ni študiral ni nepotrebne gimnazije, ni realke, niti univerze in se vendar pod njegovim imenom poveduje, kako slabo je vse pri nas na ubogem Kranjskem, ker še učeniji ljudje, kakor postavim g. Dežman, ki zna kakovemu g. Bobiču popravljati in povedati, kako so more o kranjskih polžih svetu poročati; ker celo g. rudokop Dimitz, Starogermanec po imenu, kteri zna in ume v ljubljanskem konstitucijonelnem društvu zoper zedinjenje Slovencev govoriti in Švajco citirati, o ktere ustavi in razmerah je nekaj pobral iz kterega naučnega slovnika; ker vsi ti in še manje in veče imenitnosti ne bodo tajiti mogle, da smo mi ljudje: torej je ona definicija nemškega učenjaka Okena napačnost. Kako se bomo zlodja smijali? Kjer se vsedemo, povsod se razprostira dolgčas, povsod je sedem komolcev na okolo sama služabna lumparija.
Ad vocem lumparija! Mi še te besede v svojem jeziku nimamo. Če hočemo lumpa naznačiti, moramo v nemškem jeziku na posodbo prositi: lump, kujon, šleva (šelm), huncvet (hudsfot), itd. Če slovenski govorimo, pravimo: m a l o pridnež, m a l o vrednež, torej svojim hudobnikom vsaj še malo dobrega pri vsem hudobnem prisvajamo, kar kaže, da so bili naši očetje; prvič dobri in dobrosrčni ljudje, drugič da so bili bolj l i b e r a l n i kot Germanje, ki so nam lumpe posodili. To dokazuje, da imamo tudi tu korupcijo nadeto od »Tagblattove« stranke, in da nismo mi krivi, da sta bila Monti in Togneti v Rimu usmrtena, kakor bi nam »Tagbl.« prav iz globočine srca rad na vest navalil.
Pa vrnimo se zopet k definiciji o človeku. Človek torej, kakor skazano ni tista žival, ki se smeje. Kdo in kaj je torej človek? Bogoslovci — in ti so učeni in hudi ljudje — bodo, to se ve da djali: človek je slika in prilika božja. To je vso prav in tudi lepo in jaz se tudi ne predrznem protiviti, kajti »Danica« bi utegnila huda biti in brž bi »Tagblatt« uganil, da sem jaz njen »mlečni brat« in da ona stoji s »kaznovalno šibo« nad menoj. Vendar bi jaz ugibal in djal, sosebno ko bi bil tako umetalen — kakor je n. pr. Dežman. ki kranjske p o l ž e pozna in se zanima zanje, da so vsaj nekteri ljudje: ž a b e, ki se napenjajo, kakor iz pravljice vemo, in ki regljajo, kakor iz skušnje vemo.
Ko sem jaz učil se žabjeslovja in druzega živaljeslovja, imeli smo v beli Ljubljani profesorja, ki se mu je Konjšček djalo (samo z dvema g.) Ta nam je povedal, da žabe ravno tako debatirajo, kakor n. pr. v Ljubljani v konstitucijonelnem zboru proti zedinjenju Slovencev debatirajo. Žabe se snidejo na obrežji in ena vpraša: »Kaj bomo jedle«? Druga odgovori srdito: grrrah! Vse druge pak povprek vpijejo: Le ga, le ga, le ga, le ga! In poglejte! Pa se nam zbere kje kaj ustavnega društva in amfibični možje, ki so vajeni zdaj v vodi tega, zdaj v vodi onega ministerstva plavati, včasi pa na suhem greti se, glasno zaregljajo. In eden vstane in vpraša: »kaj bomo čez zobe vlekli«. Pa vstane velikan, ki ima od d e ž e v n e mokroto ime in pravi: »Slovenca!« In vsi v koru zaregečejo: »Le ga! le ga! le ga! le ga! le ga!« In sliši se to žabje regljanje daleč po vseh vetrovih temotne noči, tako da svobodoumnega popotnika ušesa skele. — Darwin sam bi bil vesel, ko bi bil le videl in čul in nemogoče ni, da bi bil potem svojo teorijo zasuknil in si za svojega žlahtnega pre-prededa izbral žabo, ne opice, ali bi bil pak vsaj z menoj ugenil, da so nekteri ljudje, bolj žabam kakor druzemu animaličnemu svetu podobni.
Staroslavna je pravljica o žabi ki se je napenjala, da bi bila vol, pa je počila. Ljudi ki se napenjajo, imamo in vidimo jih. Napihujejo se kakor vaški trobentar, da bi jih germanski svet občudoval, da bi jih vlada za velike imela in jih še za veče storila. To je tudi vse za slavno sorodstvo govoreče in če se sme več plemen postaviti v človeštvu, in če dalje darwinovci na vsak način od svojega rojstnega lista ne odstopijo, naj vsaj ta poboljšek sprejmo in razvijó.
Ljudem, kterih se to dostaje, bode ustreženo, tega sem si svest, kajti sami so za teorijo navdušeni, da je človeštvo z druzim, blagom »kar leze ino grede« v rodu. Kajti ne samo da radi govoré o »bestijalni surovosti« ki se »ljudstva« drži, ugenili so bili tudi pred nekaj leti celo »thierfabel aus Krain« ki pravi, da je ta Slovenec petelin, oni lev, oni lisjak in kakor se že glase imena v prirodopisu. Mi smo, to se ve da, v teh zadevah nasprotno misli; vendar moramo iskati vzroka, zakaj se njim ona teorija dopada. Najbolji psihologi pravijo, da človek bližnega sodi po merilu iz sebe. Če so torej »thierfabel« pisali, čutili so prav lehko ono sorodnost z drugačnim življenjem v sebi, in jaz menim da je zdaj skazano, da so nekaj žabjega v sebi čutili. Le ga, le ga, le ga, le ga! Slovenca!
IV.
[uredi]Velečestiti gospodin Dežman, kranjski Nemec, je velik naravoslovec, jaz gorenjski pohajkovalec pa — to se ve da – majhen. On pozna polže bolje nego gospod kaplan Robič, od kterega vsemu učenjaškemu svetu nevarnost žuga, da mu ne bi kakovega potičarja oktroiral. On ve kako polži vedno počasi lazijo, zna tudi historijo Višnjegorskega polža, ki po Supanovi piščalki pleše, in zna še več počasnega in starodavnega.
Jaz pa znam, da je neki nemški pisalec in hud materijalist djal in tako govoril v natoroznanji: Ako se v drobovji nekoliko čudnih puhov rodi, gredo ti navzgor v možgane in postanejo vzvišene človeško-genijalne misli, ali pa se podero navzdol in potem so grdi navadni in neimenljivi puhljaji. In ker to znam, razlagal sem si tudi o svetih božičnih praznikih ravnanje onega gospoda. Jaz sem bil namreč popustil peč in pipo, in sem bil v ljubljansko Blatno vas popotoval. Moj tovariš Dežman me je z odprtima rokama sprejel. »Kako je kaj z mrčesi?« uprašal me je. Jaz sem mu razkladal na drobno in široko, zraven sem pa vedno opazoval, kako se bo onega naravoslovca načelo obneslo, ktero sem omenil. In res, kaj sem opazil! Gospodu poglavnemu vredniku lista zoper slovenstvo se je navaden sopar na vzvišene misli obrnil, kar kaže, da jo sosebno materijalističen, in da je, v prvi vrsti kar se »Danice« tiče z vsemi Slovenci na vekomaj in za vselej razdvojil se. Jaz za svojo osebo sem se skrivaj malo pojokal, ker imam vsacega človeka rad in mi je žal, če vidim, da se kdo na nepačno pot izgubi, ko vidim, da bi na pravi lehko hodil brez berglje in brez težave. Pa kdor noče ta noče, mislil sem si in nadalje pregledoval, kako se bode ta veliki polžar na dalje zadržal.
Na božičen dan, ko po ena mesta stavijo nekteri Kriščeva drevesca, zavezal si je moj učenjak polžar belo zavratnico, Humboldtdovi podobno, za vrat, ter šel v tiskarnico. Vedel je namreč, da se mora posebno mladim ljudem , kaj dobrega in veselega povedati in prinesti. Zato je nesel mlademu detetu »Tagblattu« pet uvodnih člankov za »božič«, šest notic zoper slovenske časopise je pa navrgel, kakor za petje vsega lepega.
Zdaj me pa lehko vprašate: Ali je polžoveden in rastlinoumen mož s r e č e n domu šel.— Jaz vem da ne. Rojile so mu razne in čudne misli po glavi. Koliko očetov — tako si je mož mislil — je denes podarilo v veliki ljubezni svojim otrokom božične darove. Ta jim je dal v sveti in čuteni očetovski ljubezni orehov in druzega nakupljenega blaga, vse v veri, da bi mislili, kakor da bi jim bil božji sinek to podaril v spomin svojega rešilnega rojstva; drugi je svojim odraščenijim kupil nenavadnih reči, ter jih hotel razveseliti. In kako so obema otroci povračevali? Ta je svojega očeta in njegova sveta načela pozabil, drugi mu je naravnost neumnost in zastarelo pamet očital, tretji pak ga je naravnost zasramoval. — In moj mož iz Blatne vasi je ves melanholičen postal in djal: Kakor najviše misli najniži občutki lehko postanujejo, tako me more in utegne moje dete kedaj zatajiti, več ne poznati in pred svetom sramotiti.
"Omnia sunt vana" pravi sv. Avguštin (nisi quae sunt in Deo — bi Danica še pristavila, jaz pa ne smem, ker ne smem polnih tekstov prinašati.) Ali žalosten je svet in žalosten je resničen »weltschmerz«. Kakor so otroci starišem dostikrat nehvaležni, kakor ni resnica, kar se vse želeva in vošči, tako jo tudi mogoče, da moje dete ktero sem celo dispositionsfondu v izrejo in odgojo dal, postane uporljivo zoper mene. In kaj mi potlej kaže druzega kakor dr. Kosto učiti kako se rž od pšenice loči, gosp. Šolmarja, kaj je gnjiv krompir, g. Robiča, kako se polži krsté, in g. vrednika »Novic« koliko otrok ima frankobrodsko-slavni Nemec dr. Berger. Z nehvaležnostjo plačuje svet. Denes mi raznovrstni c. k. možje napivajo in jaz napivam njim. Kako bo, ako druga vlada pride, kje prijateljev iskati? Mišje pasti z ocvirki verske svobode sem nastavil, ali pasti se nočejo polniti. Sicer sem kakor pegasta ljubica naličje nataknil, naličje liberalizma in srečno nekaj Bleiweisovih svakov iz mestnega zbora izrinil, ali stari še sedi v njem, in bojim se jaz njega, on mene.
Božičen večer, večer otrokom in sladkim spominom posvečen! Tudi on se je domišljal svojih mladostnih navdušenih let in stisnena pest, ki je bila namenjena v duhu iztrebiti poslednjega sloveuskega agitatorja, pobesila se je. Kako je bilo nekdaj lepo! Delale so se slovenski ljubici slovenske pesmi, vredovale so se včasi celo »Novice«, priporočale so se dunajski mladini slovenske neveste, in sedelo se je zarad vsega tega lepo v državnem zboru. In zdaj? Zdaj se sme le še govoriti v »krainischer Sprache«; zdaj se mora družim očitati spremenljivost in politična nedoslednost: v osrčji pak od koder misli za take grome prihajajo pripnka bridka zavest, ti kažeš svoj obraz drugim in meniš, da jim zrcalo njihovega kažeš.
Zamišljen v to kar sem videl, sem prišel v Gorenjsko domú. Koj drugo jutro sem šel k svoji ljubici v vas, in sem jej pomenljivo vprašanje stavil, kako so more iz velike ljubezni izroditi veliko sovraštvo. Ona je djala da ni mogoče, da bi se zgodilo. Jaz jej nisem veroval.