Pisma (Alojz Gradnik)

Pisma Alojz Gradnik

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

                          1
Mesec je vstal izza daljne strehe.
Na balkonu slonim in čakam nate.
Oči sem zaprla in sanjam. Vse zlate
so sanje. A če le korak se odmeva
po tlaku, se stresem in gledam. Dozdeva
se mi, da si ti. Tako mi minute
bežijo in ure, tako mi noči, vse prečute,
bude hrepenenje ne dajo utehe.

                          2
Ko šel si od mene, so bile vse vroče
mi rôke in v drobnih so popkih iz vaz
te rože kipele. Na mizi osuti
zdaj listi ležijo. Ah, te zdaj čakam.
mraz mi je v duši in z mrzlimi prsti
trgam te liste škrlatne in plakam
in ko stiskam vanje svoj bledi obraz,
se zdi mi, da trgam na tvojih jih krsti.

                          3
Že pozna je noč, kot ti pišem. Ah, noč ne prinaša
miru mi, odkar te poznam. Vsa jutra me zarja
bedečo še najde. Vse dolge noči odgovarja
ti moje nemirno srce, kar skrivnostno me vpraša
tvoj glas, ki povsodi ga čujem. Glej, v nočni tišini
povsodi te vidim, dokler ne prikaže se dneva
kričeča svetloba in zopet jaz reva
slonim osamela na mokri blazini.

                          4
Med svojimi dlanmi večkrat držala
sem tvoj obraz. Ko vanje so se zlile
besede tvoje, mlade dláni bile
so kakor iz blestečega kristala
navrhan kelih vina, ki s sladkobo
in svojim vonjem vsako bol omami.

Zdaj, ko te ni in sama sem vse dni,
ko sem besede tvoje žejna, žejna
in bolečina srca je brezmejna,
je kelih prazen. In da bolečino
izgube te prenašam, iz oči
zdaj svojih zočim v njega grenko vino.

                          5
Nikoli več mi morda ne bo moči
te videti. In vendar, da sva ena
le duša, vem, in da nobena
te moč nikdar od mene ne razloči.
Spojila v eno sva se v bolečinah,
ki nihče jih ne vidi. Dva vodnjaka
oddaljena vrh zemlje sva. V globinah
se vendar eden v drugega pretaka.

                          6
Smrt? Naj te pustim in naj nji rôko
sama dam, da me zamami v zlate
sanje in da pri nji počakam nate?

A če to spanje je tako globoko,
da drugega življenja ni? Če v pust
in prazen Nič se vekomaj zgubi, kar joče
in vriska v meni zdaj? — Ne, ni mogoče
odtrgati se mi od tvojih ust.

                          7
Če drugega življenja ni, čemu
bežiš od mene? Glej, te moje prsi
ko mleko bele so in kakor trsi
ta moja usta sladka so. Medu
se njih napij! Izsrkaj mi iz žil
vso to besnečo kri, da truden vpil
boš od slasti, da ko življenje zajde,
pri meni smrt ničesar ne najde.