Piruh (Fran Saleški Finžgar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Piruh
F. S. Finžgar
Izdano: Amerikanski Slovenec 36/71 (1927)
Viri: dLib 71
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Čevljar Primož Stiskar je potegnil kopito iz dodelanega čevlja, ko je sedla žena tik njega na klop. Mož jo je pomeril z očmi in videl skrb na njenem obrazu. Snel je kneftro s kolena in se obrnil do nje.

“No, Mina, ali še ne pojdeš spat?”

“Ti,” je začela in takoj nehala. Primož je ta “ti” predobro poznal. Takoj je vstal od čevljarske mizice, sunil nekaj škrpetov pod klop, vzel svetiljko in jo prestavil na mizo. Tudi žena se je presedla k mizi.

“Le povej, Mina,” je poprosil mož in privil luč, da je bilo le na pol svetlo po sobi.

“Ah, saj sam veš,” je rekla žena, pogledala po sebi in povesila oči.

“To že; toda čemu skrb?”

“Tak poglej no!” je pokazala žena po sobi, kjer jih je ležalo dvanajst: po klopeh, na peči, v zibki in še v kamrici. “Za božjo voljo, ali te ni strah. Mene je.”

Mož je pogledal po otrocih, ki so spali, kamor je koga vrglo. Za hipec je pomolčal, nato je rekel veselo:

“Strah? Takele žive družbe? Tam je strah, kjer je v zakonih prazen dolgčas.”

“Že: ali je pa treba tega tolikanj?”

“Mina, nikar! Treba ali ne treba, tega ne veš ne ti ne jaz. Če boš precejala ta ‘treba’, ga ne boš nikoli precedila. ‘Treba, treba!’ Potem takem se ustavi pri vsakem pajku in vprašaj: ali te je treba? Pri osatu na njivi godrnjaj: ali te je treba? Če se ti mozolj izrine na nosu. ali boš stala ves ljubi dan pred zrcalom in tuhtala, ali era je treba. In vojsko smo imeli, ali jo je bilo treba? In davke imamo — deset sort, in ministre in gosposko — ali je vsega tega treba? — Vsega je treba, dobrega in slabega, tako je.”

“Toliko teh drobljancev pa vendar ni treba. Zlasti k bajti ne. Saj je tako kot bi hruško oklatil.”

Žena je spet pogledala po hiši.

Primož se je pa razvnel: “Ta prav tega je treba in takihle je treba. Poglej jih no! Zapečeni so kot štruklji, trdo vzrejeni in vsako delo jim stoji k rokam. Janez je tako popravil peto, da je veselje. Micka ti odleže za deklo. Vsako leto bo bolje.”

“Nič ni bo boljo, ko je vsako leto eden več. Treba ga ni.”

“Pa ga je, in kakor sem rekel, prav takih je treba. Ali ti nisem pravil, da se je v nedeljo pet kmetov pulilo za našega Tončka? Se danes se spopadejo zanje: za vse, če bi jih hotel dati od hiše.”

“Kdo jim bo doma služil kruha? Vsem!”

“.Mina. ali si bila kdaj lačna pri meni?”

“Tega ne trdim.”

“Ali so otroci lačni?”

“Doslej še ne!”

“Tako torej. Cvrtja in pečenke nimate. to je res. Pa poglej tamle sosedove! Ves dan ti pojo: ‘Mama, piškotka, bonbončkov, pogače,’ in spet: ‘Tega nočem, ne bom, me trebuh boli. Kaj pa imajo od tega? Saj jih poznaš, te gliste blede.”

“Gosposki so, in v šole jih pošljejo.”

“Naj jih le. Midva jih pa ne bova dajala šolat več, kar je prav treba. Učene in gosposke revščine je preveč danes ta dan. Naših bi se polovica že sedaj sama preživljala. Le nič ne skrbi, Mina.”

“In če bi nam ti padel?”

“Tudi ta skrb je nepotrebna ...”

Primož se je ozrl v kot, kjer je viset Bog, in vse polne vere so bile njegove oči. Žena je umolknila in tudi mož je pomolčal. Potem je segel čez mizo po njeni roki, jo stisnil in izpregovoril mehko:

“Mina! Ali ni tako?”

Še žena je pogledala v kot in rekla:

“Primož, kam naj se denem v tej gneči, ko pride čas? Poleti smo jih spravili na slamo, sedaj je premraz. To premisli.”

Primož ni bil zlepa v zadregi, sedaj pa se je popraskal za ušesi.

“O. veš kaj,” se mu je posvetilo, “v mesto bi sla. Ali ne?”

“Stane.”

“Kaj bi stalo. Vsak večer pridodam eno uro, tudi dve, dela imam preveč; kar pojdi, prav nič se nam ne bo poznalo.”

“In doma?”

“O ti ljuba skrb,” se je zasmejal Primož, skočil k ženi in jo objel.

* * *

Tihi teden je žena res zginila. Rano jutro jo je vzelo. Vrišču, ki je vstal med otroki brez mame, bi ne bil nihče kps. Primož mu je bil. Za vsakega je našel odgovoren opravek: Primožek je gospodaril po hlevčku, Micko je zastavil pred ognjišče, Tonček je nosil drva in vodo, Štefan in Jake sta pestovala. Seveda je moral sam kajkrat vstati s trinožnika in skočiti na pomoč. Če je Micka zavpila: Kuhanooo! je planil Primož v vežo, stisnil lonec pod pazduho, vzel vilice in so zaplesali rumeni žganci v piskru, da je bilo kaj. Nato je vzel golido in šel mlest. Tako se mu je penilo mleko, kot bi bil deset let za planšarja. Res, take zadrege je imel, da je še na žvižgo pozabil. Šele zvečer, ko so otroci pospali in je pelo njegovo kladivo in škripala dreta, si je žvižgal. Toda nič kaj vesele niso bile tiste žvižgane pesmi in tudi glasne ne. Vse mu je slo na dolgčas. Vsak dan je gonil po dva otroka na pošto in čim dlje je čakal, tiše je požvižgaval.

Šele peti dan, ko sta se vrnila otroka s pošte in prinesla dopisnico, se je razživil in ga celo otroški vrišč ni več mogel zmotiti. Take okrogle si je narejal, da so se ljudje ozirali v bajto in se je pobožna Radgand pohujševala: Tihi teden, in si take fruli! Primož se pa ni menil ne za ljudi ne za Radgando. Pred njim je stalo med čevljarsko šaro na mizici pisemce: “Punčka je in vse je zdravo.” Niti na pošto bi ne bil več poslal, da niso silili otroci. Pa so prišli z novim pismom. Primož je utihnil, roke so se mu tresle, čevelj mu je zdrsnil izmed kolen.

“Pridi takoj!”

Samo to je bilo vse branje. Ko bi bila žena videla tedaj njegov obraz, bi mu bila oponesla: “O, ti ljuba skrb, ti!”

Mož je šinil tak, kakor je bil, skozi vrata. Predpasnik je vihral za njim, ko je tekel k Radgandi.

“Lepo te prosim, pojdi in popazi na otroke. Lei. v mesto moram,” ji je zasopel kazal dopisnico.

“Kaj pa je?” je poizvedovala Radgand.

“Ko bi vedel! Nesreča bo. No, brž brž!”

Radgand si je stepavala pazderje, ki se je naletelo ob kolovratu nanjo.

“Saj si dobra, nič se ne čedi. Brž, brž!”

Skočil je iz hiše in tekel domov.

Ko je prišla Radgand, ki si ni mogla kaj, da ne bi potoma pomislila, ali ga ni Bog plačal za to njegovo pregrešno žvižgo, je bil Primož Stiskar že opravljen.

“Kakor ukreneš, je prav.” S tem ji je izročil gospodinjstvo in odšel. Nič se ni menil za procesijo otrok, ki se je utrgala iz bajte za njim, hitro opešala ter se oplašena vračala nazaj.

Stiskar je hitel proti daljni postaji.

* * *

V bolnici je bila Mina z bogato ženo, ki je že dlje tamkaj pričakovala. Tudi njen mož je prišel z njo vred v mesto. Vsak dan po večkrat je pozvedoval po ženinem zdravju. In. če ga niso pustili do nje, je pel telefon in so mu morali poročati.

“Kako Vas ima rad!” jo je poblagrovala Mina.

“Ali Vašega ne bo v mesto?”

“Kaj še!”

“Ali imate že družino?”

“Moj Bog, saj me je sram povedati.”

“Koliko?”

“Saj ne boste verjeli. — Dvanajst.”

“Dvanajst,” je povzela bogata žena in se čudila.

Mini je šinila rdečica v lice.

“Blagor se Vam,” je izrekla žena in vzdihnila.

Mini je odleglo.

“Pri nas pa tako čakamo in čakamo, kaj smo že vse poskusili! Zdravnike, toplice, o, in on je tako strašno nesrečen.”

Ženi so se udrle solze, Mini se je zasmilila.

“Nič ne jokajte; glejte, saj se Vas je Bog spomnil.”

“Ko me tako skrbi. — Ali Vas nič?”

“Da bi me kar nič, ne morem reči. Kdo ve kaj pa res ne.”

Bogata žena je pogledala Mino, ki je skrbno krpala revno otroško oblačilce. Ozrla se je na prekrasno odejico in svilene petljice, ki so čakale njeno dete, spet vzdihnila in se zamislila skozi okno.

* * *

In prišla je ura, ko je bilo dopolnjeno, za obe hkrati. Dve deklici sta prišli na svet: ena, nebogljena sirotka, ki je komaj rahlo dihnila in ugasnila, hčerka bogate žene: druga, ki se je zveselila življenja, hčerka Mine.

Prikrili so materi smrt za dva dni. Možu so tekle solze, mati pa je strmela nemo v strop od prevelike bolečine. Nato se ji je utrgal suh jok, obup se je začrtal na njenih licih, dokler niso dobile pota solze.

Ko je ponoči tešila Mina malo Minco, se oglasi bogata žena:

“Vi, mati!”

“Prosim, gospa.”

Bogata žena je utihnila. Mina je mislila, da je govorila v snu. Pa se je spet oglasila:

“Vi, mati!”

“Ali Vam je slabo?”

Žena je okrenila glavo. V njenih solzah je odsevala medla nočna lučka.

“Vi, mati, ali bi me uslišali, če Vas nečesa poprosim.”

“Rada, če bom le mogla.”

“Vi, mati,” žena je premolknila, glas se ji je tresel, a se je premagala in izgovorila:

“Dajte Minco meni!”

Sedaj ni mogla odgovoriti Mina. Samo gledala je v tiste hrepeneče, od solz se lesketajoče oči.

“Oh,” je počasi začela, “to le kar tako pravite.”

“Ne, ne. Dajte mi jo, pritisnem si jo na srce in jo tešim sama in moja bo, in naša bo — o druge ne učakam nobene. Dajte jo!”

Žena je iztegnila bele roke iz postelje. Mini je bilo bridko in veselo: smilila se ji je bogata žena, ki jo je tolikrat v srcu blagrovala, in vesel ponos jo je prešinil, ko je prvikrat občutila, da je tako oblagodarjena.

“Premisliva to zadevo, prosim, gospa!”

“Saj vem, ne daste je.”

Bogata žena si je zakrila oči z dlanmi. Ko jo je skušala Mina ogovarjati, se ji ni oglasila. Mina pa je premišljevala. “Primož ima prav. Nad nami je Bog. — Kaj, če me je nalašč poslal semkaj, da mi odvzame eno skrb?”

In preden je zazvonilo jutro, je Mina, dasi težko, sklenila dati Minco bogati ženi. Toda vselej se je priteknilo na koncu sklepa: Seve, če bo njemu prav.

Drugi dan sta ženi vse dognali. Potem pa je odšlo pismo po Primoža, ki ga je za čuda hitro prignalo v mesto. Pridehtel je k ženi.

“Mina, kaj pa je?”

“I, nič ni. Poglej jo, punčko!”

Primož je segel po njej s smolnatimi rokami in jo stisnil k sebi.

“Zakaj si me tako prestrašila? Kar na trnju sem bil, tako me je skrbelo.”

“Tebe? Saj te nikoli nič ne skrbi,” ga je podražila žena.

“Ej, Mina, Mina, kaj imaš? Le nič ne taji.”

“Veš, kaj je. Bog nama je tega otročička preskrbel za vselej. Tale gospa bi vzela Minco za svojo. Ali jo daš?”

“Oho,” se je zavzel Stiskar.

“Res, oče,” se je oglasila bogata žena. “Moja mi je umrla ...” Solze so ji prišle v oči.

Primož je gledal Minco, gledal ženo, gledal tujo gospo.

“In ti, žena?” je počasi spravil iz sebe.


“Kakor hočeš.” Spet se je zamislil. Obe ženi sta zrli vanj.

“Nočem!” je izpregovoril odločno in tako glasno, da ga je bilo sram tuje žene.

“Ne morem”, je dodal rahlo proti bogati ženi. “Ne zamerite. Tak sem.”

Mina se je ozrla na bogato ženo, ki ni nič več prigovarjala. Bila je žalostna.

“Primož, če nisi prenaglo rekel? Pomisli. kaj nas je.”

Mož je vrtil klobuk v roki in gledal v tla. Izpod obrvi je kradoma opazoval tujo ženo. Ni mogel ponoviti še enkrat: “nočem.”

“Takole naj bo. Opravka imam v mestu. Potoma bom premišljal, ti se pa pripravi. Ko se vrnem, povem.” In je šel.

Mina je pričela pospravljati svojo revno prtljago v sveženj.

Gospa jo je po dolgem molku vprašala:

“Kaj se Vam zdi? Kako se bo odločil??”

“Ah, naš je tako sam svoj.”

Gospa je ni več nadlegovala. Obe sta slutili, kaj poreče, ko se vrne.

Mož se je boril po mestu sam s seboj. Brez načrta je taval, buljil predse, preudarjal in tuhtal, dokler ni odločil:

“Eh, nič! Ne dam je.”

Tako glasno je izpregovoril, da so se ljudje ozrli za njim in rekli, vinski je.

Stiskarju je pa odleglo, da je pozabil na svoje prepričanje, češ, denar je v trdih pesteh. Ustavil se je najprej pri jerbasu pomaranč in začel nakupavati za piruhe, nato je nabral za otroke igrač in še za ženo ruto in blaga za krilo.

Otovorjen s težko culo je prišel v bolnico po ženo. Obe sta ga vprašujoče gledali.

“Gospa, takole je: kjer jih je dvanajst, naj prisede še trinajsti. Nikar ne zamerite — Mina, ali gremo?”

“Prav imate,” je rekla mirno gospa. — “Na svetu je res vse prečudno natančno raztehtano in razdeljeno. Srečni!”

“Poglej in zahvali se,” je dvignila Mina pregrinjalce s spečega otroka, ki je bil ves v čipkah in svilenih pentljah.

“Gospa, to je preveč za nas!” je strmel Primož.

“Srečni!” je ponovila gospa, ko sta odhajala Stiskarja.

Doma so se usuli otroci krog njiju in bii je potisk med bratci in sestricami, kdo bo prvi pozibal ta prelepi “piruh”, ki ga jim je kazal oče. Primož je položil Minco v zibko. Otroci si niso upali dotekniti sestrice spričo prebele lepote, v katero je bila zavita.

Stiskar pa je prijel Mino za obe lici ter se smejal:

“Kakor je božja volja, jeli, Mina?” In je poljubil ženo, kot bi prišel z njo šele od poroke.