Pijani vrag v Zaplankah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pijani vrag v Zaplankah
Joža Vovk
Spisano: Postavila in uredila MajaAŠ
Viri: Vrtec, leto 1935/36, letnik 66, številka 2, 3: [1], [2]
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zaplanke, to so vam bile včasih vas! Še misliti si ne morete. Vse je bilo lično, lepo, Zaplankarji pa ljudje, kakršnih ne srečate kjer si bodi. Pridni, korenjaški, prijazni in bogati.

Pa je hotel Bog, da se je nekaj zgodilo. Nekaj strašnega, vam pravim. In vprav to je biló tudi vzrok, da Zaplanke danes nimajo več tistega sijaja, in njihov sloves v svetu je že skoraj čisto zamrl. In tudi ljudje, Zaplankarji, niso več tisti, niso več složni in ljubeznivi in postrežljivi, nasprotno, postali so robati.

Natančno kdaj se je zgodilo ono strašno, no, to je postranska stvar prav za prav. Res pa je, da od danes živečih ljudi te stvari komaj še kdo pomni. A bridke posledice tistega dogodka se poznajo še marsikje.

*

Živel je v Zaplankah korenjaški oštir Korajža. Izkušen mož in debelušen in poštenjakar, kot jih je bilo malo. Svojim gostom je stregel z najboljšimi jedili, sladkega vina je ponudil vsakomur. Vedno je bil dobre volje in urne pameti kakor vsi Zaplankarji.

Vročega popoldneva se zglasi v njegovi gostilni lepó oblečen, mlad, skrbnó počesan možakar. Truden je sedel za mizo, poprhal raz sebe nadležen cestni prah — bil je pač popotnik boljše vrste, ki je prišel od bogvekod.

Za kosilo si naroči telečje pečenke, pošteno mastne, in kar še zraven spada. Tudi polič vina.

»Tako!« reče oštir in postavi predenj okusno kosilo. »Dobro vam bo teknilo, gotovo ste že danes od daleč prišli.« 

A gost molči, ne zmeni se za oštirjeve besede, ne pogleda ne na desno ne na levo. Hlastno pospravi kar na mah izdatno kosilo, zvrne polič vina in naglo naroči drugega.

Molči in pije.

Molči in naroči brez besed še tretji polič.

»Ta človek, hentajte, ta je pa žejen, ti revež ti tak!« si misli oštir. »Pač mora biti nekaj hudega, če je človek tako žejen.« 

Neznanec izprazni četrti polič in zahteva petega.

»Za božjo voljo, saj mi vse popije! Še zmanjkalo mi bo. Zdaj se pa skoraj gotovo malo sili. Pa tudi ni dobro, da ves vroč tako hiti vlivati vase, še prehladi se lehko.« 

A neznanec vztrajno molči in še bolj vztrajno pije. Spočetka je pil tako po malem in počasi, zdaj že kar hlasta, cel polič v enem dušku. Strašno. Obraz mu čudno gori kot vročičnemu bolniku, oči polagoma vodené. Sedi mirno, še noge ne prestavi. Čudak. Čudak v Zaplankah. Tako Zaplankarji ne znajo piti. Če kdo kaj več pije, začne kričati in še tepel bi se. Oštir Korajža stoji pri vratih in malce preplašeno občuduje tega čudnega gosta. »Še opil se mi bo, prikazen žejna ...« 

»Prinesi še!« 

Kako oblastno ukazuje. Je že pijan, glas ima tako nekam čudno globok in hreščeč.

»Pijani boste, mladi gospod,« začne oštir Korajža previdno in se počasi ziblje proti mizi. Škodilo bi vam, ker ste vroči ...« 

»Pijače!« ...

»Gospod, samo dobro vam hoč...«

»Pijače!«

Gromozansko se zadere, da se stresejo vse štiri stene in se pod zaziblje. Ustnice se mu razpenijo, oči se mu strašno zasvetijo in pošastno bulji oštirju Korajži naravnost v oči. Počasi se začne dvigati za mizo, oprt z rokami ob ogal. Krepki in korenjaški oštir Korajža se strese in prebledi kot strahopetno ženšče. Pred velikim, čudnim, podivjanim neznancem se čuti majhnega kakor otrok v srajčici, brez moči, nem in plah. Ubogi oštir Korajža — to si zdaj ti? Steci, steci proč, če moreš, tu je strah, grozna prikazen. Beži!

Pijana pošast za mizo spreminja barve, ogenj ji zagori iz ust, lica začrne, lasje vstajajo in se svaljkajo v kodre, ob sencih zrasteta rogova, obleka postaja rdeča, kocine poženo... Groza, groza in strah v Zaplankah, sam vrag je to, sam živi, resnični peklenšček, pijan, pijan ...

»Pijače!« 

Grozen krik je stresel hišo. Oštir Korajža bi v tem trenotku zajokal, na glas zajokal, kot je znal, ko je bil še majhen. A ni iztisnil glasu iz sebe, omahnil je nazaj proti vratom. Komaj, komaj je zbral še poslednje moči in se pognal ven na prosto, na vas. Oštir Korajža je bežal in tulil kot otrok.

»Ljudje božji! — Zaplankarji! Ljudje! Ljudje! — — —«

Kot brez glave teka po vasi in kriči. Vsakogar ustavi kar sredi ceste, skoz vrata vpije, skoz okna kriči in trka, po hlevih teka.

»Ljudje, pomagajte, ljudje, Zaplankarji ...!«

Teče in kliče čez polje in na drugi strani nazaj v vas. O ti ubogi oštir Korajža!

»Zaplankarji, ljudje božji! Hitro, hitro na pomoč! Sam živi vrag je v moji gostilni! Napil se je, klada peklenska! Mežnar zvonit! Babe, okrog hiše kropit, hitro, hitro ...«

Tako je oštir Korajža klical in takoj so bili vsi Zaplankarji zbrani sredi vasi. Vsi so pustili delo in prihiteli: pek je imel roke vse od testa, kovač je prišel s kleščami, čevljar s kneftro, ženske s pomivniki in kuhalnicami.

»Hitro mi svétujte, kaj naj počnem!«

Dolgo so ugibali in posvétovali, nekateri korajžni, drugi so se bali. Vrag je le vrag, trezen ali pijan ... Končno je obveljal mizarjev predlog:

Oštirjeva soba, kjer kraljuje pijani vrag, ima štiri okna in ena vrata. V naglici so naredili štiri močne plohe iz debelih, hrastovih desk in še enega večjega, ki bo za vrata.

Rečeno — storjeno. Zaplankarji so se prav po tiho splazili do oštirjeve hiše. K vsakemu oknu po štirje neustrašeni korenjaki s plohom, z žeblji in s težkimi kladivi, k vratom šest močnih z najtežjim plohom. Po prstih so stopali, molče, skoraj slovesno. Iz sobe je odmevalo votlo renčanje, rjovenje, stokanje, skoz okna se je širil smrdljiv vonj po žveplu, da je Zaplankarjem kar žgalo v nosove, a nihče ni upal kihniti. Saj so še dihali komaj! Kaj bi se tudi ne bali, saj so samemu peklenskemu vragu tako blizu, da bi mu še roke ne bilo treba daleč stegniti, pa bi zgrabil vse hkrati in tako bi cvet vrlih Zaplankarjev bil obsojen na žalostni konec.

Sam oče župan Teleban, ki so pazno nadzirali prirave, so se postavili na vogal hiše tako, da so jih mogli vsi videti.

Župan Teleban slovesno dvignejo svojo staro rokó in, ko je vse pripravljeno, urno zamahnejo v znak skupnega dela in rešitve iz te bridke zadrege, ki je celó slavne Zaplanke spravila v opasno nevarnost.

In kakor hitro dá županova roka znamenje, lopnejo težki plohi vsi hkrati ob okna in na vrata, kladiva zapojo in v nekaj trenotkih so okna in vrata oštirjeve hiše trdno zabita.

Vrag peklenski je sredi Zaplankarjev ujet kakor miška v mišnici.

Juhuhu, Zaplankarji, zdaj smo rešeni te nesnage, pogine naj grdoba, pogine! Juhuhu!

»Tako, oštir Korajža, zdaj pa stopite sem! Koliko živil imate v sobi?« modro vprašajo župan Teleban.

Oštir Korajža se je ojunačil, kolena so se prenehala tresti, strah mu je polagoma izplahnil. Pokorno je prikoračil k županu Telebanu.

»Živil? Na mizi je krajec kruha, v omari menda tri pare klobas, posodica s poprom in nekaj brinjevca.«

»Tako, Zaplankarji!« nekoliko pomislijo in zakašljajo modri župan Teleban. »Po mojem računu bi mogel mrcina živeti le štirinajst dni. Dva tedna torej. Takrat — posluh, gospoda zaplankarska! — se zberemo vsi tukaj! Vdrli bomo brez skrbi v oštirjevo sobo in to nesnago mrtvo odnesli v Črni hrib in jo vrgli čez skale! Razumeli? — Srečno, konec in na svidenje!«

Tako so imeli vrli Zaplankarji ujetega vraga. Vsemu svetu so oznanili, da je mrcina tako pijan, da mu je sojenih le nekaj ur še. In tudi če se izliže, je tako zabit, da bo v štirinajstih dneh poginil!

»Živeli mi, Zaplankarji, juhuhu!«

Vrag je ležal vznak sredi sobe kakor ubita zver. Prebudil se je in ugotovil, da je v skrajno žalostnem in za zvitega vraga več kot nečastnem stanju. Vse ga je strašno bolelo. Pričel je razmišljati, kako se je moglo to zgoditi, da je prvič, odkar hodi po zemlji, tako kruto osramočen pred ljudmi in samim seboj.

»O, ta zvita pijača hinavska!« se mu je posvetilo. »Zdaj sem vsaj našel ključ do najlepših uspehov! Takoj na delo!« 

Pobral se je in hotel oditi. Toda malce presenečen je opazil, da so okna in vrata trdno zabita.

»O, Zaplankarji, smešnjaki smešni!« je rekel s prezirljivim nasmeškom in tlesknil s palcem in sredincem. V trenotku se je znebil telesa, neviden duh je bil, ki ne pozna zabitih oken in vrat, niti najmanjše špranje ne potrebuje. V naslednjem trenotku je bil že zunaj, neviden je švignil skoz Zaplanke, že je hodil po vsem svetu. Če je kje potreboval telo, si ga je spet samo mislil, pa je bil človek, krasen mlad gospod. Pogosto je seveda prišel nazaj v Zaplanke, z žalostnimi spomini sicer, a bil je radoveden, kako se vedejo in postavljajo Zaplankarji, odkar imajo v oštirjevi hiši zaprtega vraga in čakajo, da slovesno pogine ...

Napočil je težkó pričakovani štirinajsti dan. Vsi Zaplankarji so na vse zgodaj pridrli pred hišo oštirja Korajže. Župan Teleban so prišli v nedeljskih škornjih, brke so si tri dni prej vihali, da so bili na ta slavnostni dan taki, kakor se za župana pač spodobi. Saj je bil to dan, ki bo v slavni zgodovini Zaplank in Zaplankarjev zapisan z zlatimi črkami. Moški in ženske, staro in mlado, od blizu in daleč — vse je pridrvelo skupaj, vse je nestrpno pričakovalo velikega dogodka.

Spet so zapela kladiva, od podbojev pri vratih se je slovesno odveznil težak hrastov ploh. Župan Teleban so brez strahu pritisnili na kljuko. Stopili so svečano v sobo, za njimi pa so štirje možje nesli težke nosilnice.

A glej, čudo neznansko, v oštirjevi sobi vraga ne živega ne mrtvega — nikjer ...

Vsi Zaplankarji z županom Telebanom na čelu so ostrmeli in obnemeli.

»Popolnoma smo ga uničili!« Tako so vzkliknili z močnim glasom ponosni župan Teleban v Zaplankah in preplašenim Zaplankarjem je odleglo.

»Popolnoma smo ga uničili!« 

In še imajo besedo župan Teleban na pragu hiše oštirja Korajže:

»Zaplankarji moji, veselite se z menoj in z našim vrlim oštirjem Korajžo! Veselite se z vsem svetom, da smo pregnali iz svoje srede uničevavca, škodljivca, peklenskega vraga! Praznujmo slovesno ta dan, praznujmo ga v skupnem veselju in sedimo k čašici vina, da nam ta dan ostane v trajnem spominu, da bo o nas govoril in nas slavil ves svet! Živele Zaplanke!« 

»Živele, živele, juhuhu!« je završalo in zadonelo med širno množico. In posedli so vse sobe pri oštirju Korajži, mnogo jih je moralo še ostati zunaj; ti so po vrtu naredili mize in se veselili.

A vrag, čigar konec in smrt so praznovali, je bil neviden sredi med njimi ...

Hodil je od mize do mize in polnil kozarce, ljudje so pili in peli. Oštir Korajža je nastavil že tretji sod sladke kapljice, vrag pa je čudovito spretno in naglo opravljal svoje delo. Zaplankarji so pili in pili, a imeli so kar naprej polne kozarce. Teklo je že na vseh koncih od miz, a so pili dalje in dajali duška svojemu veselju. Gostili so se ves dan in se slednjič vsi opijanili.

Župan Teleban so se sprli z oštirjem Korajžo, a ta jih je — ne bodi len — pošteno natreskal. A župan Teleban tega nikakor ne morejo prenesti, zakade se v Korajžo, spoprimeta se in nazadnje oba obnemogla treščita pod mizo v mokro lužo in obležita.

Mizar je kovača butil s pestjo po ustih, da je telebnil ob zid in nezavesten obležal.

Sredi sobe sta se obdelavala pek in čevljar.

Ženske so cvilile, dedci so kleli.

Fantje so rjuli, metali kozarce in odpirali pipce. Otroci pa so jokali ...

Razdejanje pri oštirju Korajži, ki je nekaj dni nato umrl, je bilo strašno. Tudi župana Telebana je začela zapuščati modrost in so se kaj hitro postarali.

In vrag? Takrat, ko so Zaplankarji pri oštirju od preobile pijače zdivjali, je stal med podboji hišnih vrat in se rajsko zadovoljen smejal. Kruto se je maščeval in to ga je močno veselilo. —

To je tisti strašni dogodek o pijanem vragu, ki je povzročil, da so vrli Zaplankarji iz dobrih in plemenitih ljudi postali to, kar so še danes ...