Pesnik Gregorčič, sin planin.
| Pesnik Gregorčič, sin planin J. Mandelj |
| |||||||||||
Oj zlatih dni spomin
Me vleče na planine,
Po njih srce mi gine,
Saj jaz planin sem sin.
Za človekov značaj je odločilno, v kakšnih razmerah živi v prvi mladosti. Odgoja, gmotne in prirodne razmere v rosni dobi njegovi, ko mu je srce mehko kot vosek, vplivajo silno na njegovo poznejše mišljenje in voljo.
Priroda je jako mnogovrstna: tu ji je svet raven, tam gorat, tu gorko in suho, tam mrzlo in vlažno podnebje. Človek je pa tej različnosti v prirodi podvržen, in njegov značaj, ki ga obrazijo vnanji vplivi, se ravna bolj ali manj po vnanjosti prirode, ki se razgrinja okolo njega.
Obče je znano, kako vročekrven ter živahen je Italijan, a kako hladen in miren Anglež. To različnost jima je vtisnila domača priroda. Take in podobne razlike so bolj ali manj izobrazile prirodne razmere tudi drugod, in ako pravimo, da je kdo „sin svojega časa", „sin svojega naroda", potem smemo po vsej pravici reči, da je tudi „sin svojega kraja".
Ker so podnebje in splošni prirodni pojavi drugačni v ravnini, drugačni v goratih krajih in celo pri isti geografični širini v mnogih stvareh različni, zato se tudi značaj gorcev v marsičem razločuje od značaja poljancev. O gorcih n. pr. je znano, da so svobodoljubni, pobožni in da prisrčno ljubijo dom in rodno zemljo; o ravnincih ne moremo splošno tega trditi, in zgodovina nam priča, da le-ti radi potujejo in se preseljujejo, in tudi tista pobožnost, katero vidimo pri gorcih, ne domuje pri njih.
Te opazke so se mi zdele potrebne, predno izpregovorim o pesniku Gregorčiču kot „sinu planin".
Pesnik Simon Gregorčič se je rodil na Vrsnem pod Krnom na Goriškem. On je gorec ter tudi kaže v svojih pesmih vse znake pravega gorca: svobodoljubje, pobožnost, gorečo ljubezen do slovenske domovine sploh ter posebej še do svojega rojstnega kraja, do snežnobelih orjakov Julijskih Alp. Predaleč bi segel, ko bi o vseh teh svojstvih njegovih poezij govoril, zato naj podam le nekoliko misli o Gregorčičevi veliki ljubezni do planin, misli, katere so mi rodile njegove prekrasne pesmi.
Švicarji ljubijo svoj dom, svoje gore, in nič ni slišati, da bi zapuščali rodno zemljo ter se selili v tuje kraje. Če pa je naključje katerega pozvalo iz domovine, tedaj se je vendar vedno spominja. Tako pripovedujejo o Švicarjih, ki so v Rimu v papeževi gardi, da jih večkrat obide domotožnost, in tedaj da bridke solze točijo za domačimi gorami. Tudi naš pesnik je le doma srečen in zadovoljen, in ko ga je usoda svečeniška zavedla v vinorodne solnčne kraje ravne Goriške, tedaj mu srce vedno sili nazaj v planine.
Pod trto bivam zdaj
V deželi rajskomili,
Srce pa gor mi sili
Nazaj v planinski raj.
Rojen v podnožju sivih gorskih orjakov, je že v rani mladosti občudoval in ljubil veličastvo gorske prirode.
O zlatih dni spomin
Me vleče na planine,
Po njih srce mi gine,
Saj jaz planin sem sin.
Tam v gorah je prebil prva leta neskrbne mladosti. Kako srečen in zadovoljen je bil tam, kjer je bil njegov celi svet — domači rodni kraj. Tedaj še ni poznal vnanjega sveta, katero je zrelemu možu v kupo življenja vlivalo toliko gorjupe pijače.
Kar sreče sem na svetu vžil,
Sem jo v mladosti cvetu pil,
Sem pil vrh solnčnih jo višin,
Planine proste prosti sin.
Poklic svečenika pa mu ne dopušča, da bi ostajal v svojih ljubih gorah. Ločiti se mora od njih, a to mu zaliva srce z bridkostjo.
In zdaj planine, ve moj raj,
Od vas tja v tuji moram kraj;
Kako mi pa je to težko,
Le On tam gori ve samo.
Oj z Bogom, domovinski svet,
Oj z Bogom, ti planinski cvet,
Nebeški čuvaj te vladar,
Ne zabim te nikdar, nikdar!
Srečen je bil pesnik Gregorčič v teh čarobnih gorah; to nam priča tudi pesem „Pastir".
Oj pašniki solnčni, lesovje temno,
Vi viri, potoki studeni!
Željno, kakor ded naš v izgubljeni raj,
Jaz gledam na trate planinske,
Solzeč se oziram na mesta nazaj,
Kjer sanjal sem sanje detinske.
Na gorah je prava zadovoljnost. Prejasno nebo se dotika sneženih gorskih glav, zelen gozd opasuje bregove, in po dragah žubore bistri potočki. Kako ne bi bil vesel tega prizora živahen mlad pastir:
Naj drugi okoli po sveti
Si iščejo slave blaga;
Jaz hočem na gori živeti,
Tu sreča, tu mir je doma.
V bližini doma Gregorčičevega teče Soča. Prelepa je ta gorska reka, obilo slapov jo diči. Ni čuda, da je tudi tej ljubi znanki zapel divno pesem:
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
Ko ti prozornih globočin
Nevihte temne srd ne moti,
Krasna si, hči planin!
Ali gore same ne zadovoljujejo pesnikovega opazujočega očesa in globokega uma. Vsa velika gorska priroda s svojimi čudi, pojavi in prikaznimi vpliva na njegovo oko, njegovo srce, njegov um. Sedaj opazuje sedmerobojno mavrico, katera kakor:
Biserna lestva se vzpenja v oblak,
Spušča se onkraj na zemeljski tlak
Mavrica pisana, božji prestol — —
Sedaj zopet opazuje nevihto, ki se tako grozno lepo pojavlja v gorah. Gosti sivi oblaki zavijajo vrhove goram, neprijazne megle se pojajo od rebri do rebri. In svetli bliski in jarke strele, oj, kako švigajo nad groznimi prepadi! Kaj naj rečem o gromu, ki ropoče in se razlega od doline v dolino?! Ogenj in vodo, grom in strelo opazuješ v gorah v največjem veličastvu. Pesnikova mehka, dovzetna duša je uživala to veličastvo in grozno lepoto v gorah.
Grozi sovražnica srdita,
V oblakov sivih plašč zavita;
Beseda njena — grom rohneč,
In nje pogled je — blisk goreč.
Besede grom in blisk očesa
Nebesa in zemljo pretresa.
Ko pa se poslavljajo ledeni vetrovi in po brdih veje mehka južna sapica, tedaj beži starka zima z belim plaščem v gore. Za njo pa procvitajo prvi cvetovi — trobentice. Komu se ne bi vzradostilo srce, ko vidi mlado, oživljajočo se prirodo !
Oj to se v travi jasno bliska,
Po jarkih vse svetlo, zlato,
Stotisoč tam trobentic piska
Glasan pozdrav domu v nebo.
Nanizali smo nekaj biserov iz Gregorčičevih poezij, iz katerih se sijajno blesti velika ljubezen pesnikova do gorske prirode.
Hvaležni moramo biti Slovenci, da so nam dala nebesa moža, ki s svojimi poezijami poveličuje glas slovenskega imena, posebej pa smo vsi prijatelji prirode hvalo in slavo dolžni Gregorčiču za one prekrasne pesmi, ki opevajo kras naših gora, in ki kakor planinske rože poživljajo in vedre srce vsakemu dovzetnemu planincu.