Pesmi pred zbirko Požgana Trava so objavljene v zbirki Dane Zajc v petih knjigah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

PESMI[uredi]

KRESNA PRAVLJICA[uredi]

Kresna noč, ko praprot zacvete,

ko živali govorijo,

ko kresnica lučko spet prižge,

ko kresovi zagorijo,

ko poda se dobra vila

po stezah v prečudno noč,

da vsem slabim ponudila

svojo blago bi pomoč.

0, kresna noč, 0 kresna noč.


V taki čudni kresni noči

Zlatko naš je v gozd odšel,

da morda bi v kresni noči

seme praprotno načel,

in da slišal bi živali,

kje zlato so zakopali.


šel je, sel med temne smreke.

A vse bolj je težka pot

in vse bolj so težke veke,

mrak gosti se vsepovsod.

Bolj in bolj stvari temnijo,

bolj in bolj moči slabijo.


Čisto, čisto sam sirota

sel je deček pešajoč.

Z nepoznanega je pota

gledala ga hladna noč.

In med debli je dreves

črni strah začel svoj ples.


Kaj se tamle je zganilo,

tam kjer tisti hrast stoji,

zaregljalo, zacvililo,

kakor žabe sred noči?

To velika je krastača,

prav na njega se obrača.


V drevju je zaplahutalo

dvoje močnih, temnih kril

in zavpilo, zajokalo

kakor sto pošastnih sil.

Dvoje oči se je odprlo,

dvoje oči se vanj zazrlo.


Od povsod je prihrumelo.

Bil je krik in jok in smeh,

vse je teklo, gomazelo

med vršički in po tleh.

Zlatko se je spustil v beg

in za njim pošasti v tek.


Teče, teče. in za njim izteza

sto pošasti se in rok.

A vse bolj je težka steza,

več ne čuti trudnih nag.

Padec je pretrgal beg,

mrak se zgrne preko vek.


A pošasti razbegnile

so kot piš se, kot megla

in med drevjem so vtonile

in pogreznile se v tla.

Zlatko pa imel je sanje,

lepe, lepe, nevsakdanje.


Kdo svetlobo čudno seje,

Komu godba, smeh velja?

Veter je zapel skoz veje,

vsaka glas drugačen da.

In po gozdu sel je glas:

dobra vila je pri nas.


Bela nosi oblačila,

bele njene so rake.

Z roko se ga dotaknila,

mu dejala je smeje:

"Vstani, vstani, pojdi z mano,

da bas našel vse iskano. «


Vstal je in sta skoz goščavo

skupaj z dobro vilo šla.

Veter kazal pot je pravo,

godba ju je spremljala.

Zdaj se veje razklenile,

stika čudno so odkrile.


Sred razsvetljene ravnine

snežnobeli grad stoji.

Luč se vsiplje skozi line,

stolpov sto v nebo kipi.

In z neba so zvezde mile

vse zidove pozlatile.


Že so vrata se odprla

dobri vili na stežaj.

Straža mrka in premrla

ni je vprašala po kaj.

Ne, na vratih hiše bele

so kresnice ju sprejele.


Črna krilca so imele,

lučke v drobcenih rokah

in pod stropom so letele

tiho, tiho, kakor dah.

In pod stropom so letele,

zraven tole pesem pele:


Lučke naše, le svetite,

lučke naše, povedite

fantka malega do tja,

kamor naša je gospa

to noč v goste ga pozvala.


Lučke nase, le svetite,

lučke nase, pokažite,

kar ni videlo oko

še nobeno in ne bo.


Že v dvorano sta stopila.

V njej je bil skrivnosten mrak.

Luč nobena ni svetila,

le skoz line beli trak

meseca se je lovil

in se tu in tam iskril


na posodi pozlačeni,

na orehih iz srebra,

in na dateljih rumenih,

pomarančah iz zlata,

na vseh mizah obloženih,

kot za svatbo okrašenih.


Sred dvorane na prestolu

meseca obstal je sij.

Res, kaj takega nikoli

niso videle oči:

tamkaj spala je zakleta

kača, vsa v zlato odeta.


Vila je spregovorila

» V strahu nič ne trepetaj,

ker ne bo se prebudila.

Pet sto let je od tedaj,

kar je vkleta verno spanje,

v težke in nemirne sanje.


Takrat v gradu na samoti

vladal je od bogvekdaj

v večni zlobi in togoti

strašni petoglavi zmaj.

Njega se je balo vse,

vse živali in ljudje.


Ali glava mu sluzila

vsaka v drugi je namen.

Prva ogenj je točila,

da poguben in strupen

se čez ves svet je razlil

in požigal in moril.


Druga bruhala je pare,

ki morile sred noči

brez izbire - stare, mlade,

zdrave, bolne so ljudi.

Kdor takrat je bil brez strehe,

ni bilo mu več utehe.


Tretja glava pa imela

kilometer dolg je vrat.

Ta je drobno dete vzela

iz zibeli kakor tat.

Potlej niso ga vrnile

ne solze, ne prošnje mile.


In četrta je točila

v reke in potoke kri,

da taka je zastrupila

vse živali in ljudi,

ki so tisto vodo pili

v hudi žeji, v trdi sili.


Peta glava je rjovela

votlo, votlo v temno noč,

da je zemlja onemela,

strah potepal se krog koč

in ljudi budil iz sna,

da jih groza je bila.


V tistih časih v večnem strahu

so živeli vsi ljudje.

Smrt kosila je v zamahu,

smrt hodila je med nje.

Njene so roke koščene

davile može in žene.


V kresni noči so dajali

zmaju pet otrok in sedem mož,

v kresni noči so odbrali

rožo vseh najlepših rož,

zmaju dali krasotico

so za ženo lepotico.


Kadar mati je rodila

hčerko z lepimi očmi,

kadar mati je dobila

hčerko s svetlimi lasmi,

strah j ji legel je v srce,

tekle so iz oči solze.


V tistih časih v tihi sreči

živel z ženo je čevljar

v koči stari in trohneči,

na samoti samotar.

Nič življenja ni motilo,

zmagala sta vsako silo.


V neki mrzli zimski noči,

ko je metlo zunaj sneg,

v neki taki zimski noči

v koči se začul je vek:

žena je povila hčerko,

lepo hčerko, zalo Jerko.

Ah, kako je vztrepetala,

ko je uzrla njen obraz.

»Le čemu, čemu,« dejala,

»hčerka mi bo tvoj obraz.

0, da bi bila kozava,

grbasta in pritlikava!«


»Proč s solzami, draga Žena,« 

takrat je čevljar dejal.

»Tožba jalova nobena

ne odreši nas težav.

Glej, že našel sem rešitev

in to morda poteši te.


Naj nihče na širnem svetu

ne izve za hčerko - cvet,

da v šestnajstem njenem letu

je ne vzame zmaj preklet.

Nama v stare, težke dni

veselila bo oči.«


In je rasla mala Jerka

daleč proč od vseh ljudi,

roža - kočarjeva hčerka,

slast za srce in oči.

le je imela šestnajst let,

kresna noč prišla je spet.


In so zopet dali zmaju

lepotico za ženo.

Lepše menda v tistem kraju

tisto leto ni bilo.

Njo so pač zato izbrali,

ker za Jerko niso znali.


Zmaj pa je imel zrcalo,

ki je skrivalo ta čar,

da je vedno pokazalo,

če je res najlepši dar,

ki ga je dobil za ženo,

že čez leto umorjeno.


Tokrat reklo je zrcalo:

»Spet ti lažejo ljudje.

Zdaj ti sliko pokazalo

bom, da bos bolan od nje.

Tole je čevljarja hčerka,

lepa, šestnajstletna Jerka.«


Takrat zmaj se je razhudil,

da so tresle se gore,

da vso zemljo je prebudil,

da tožili so ljudje:

»Kaj smo zopet zagrešili,

kdo otel nas bo v tej sili?«


Prva glava je točila

rdeči ogenj na vasi,

druga glava zameglila

s strupom ceste in vasi;

tretje glave dolgi vrat

se je stegnil preko trat.


In četrta napolnila

modre reke je s krvjo,

peta glava je tulila,

da se treslo je nebo;

tretje glave. dolgi vrat

se je stegnil preko trat.


Tam pod jablano cvetočo

Jerka s cvetjem se igra,

tam za tiho, staro kočo.

Čisto sama je doma.

In gotovo nič ne sluti,

kaj grozi ji v tej minuti.


Tiho kakor črni krokar

na grobišče se spusti,

prav tako kot orel-ropar

v žrtev kremplje zasadi,

Jerko zgrabi tretja glava,

penasta in vsa krvava.


Ko so starši se vrnili

v kočo svojo spet zvečer,

ko so starši zapazili,

da ni Jerke več nikjer,

oče se je v noč podal,

da bi hčerko poiskal.


Dolgo pot je že prehodil,

klical, klical je v temo

in nazadnje v gozd zablodil,

stezo zgubil pod nogo.

Takrat predenj je stopila

v beli luči dobra vila.


»Nič ne boj se,« je dejala.

» Hčerko iščeš, dobri mož.

Rada bi ti pomagala,

da jo zopet našel bos.

Tvojo hčerko vzel je zmaj,

zlobni, črni, strašni zmaj.


Vzemi meč, ki so skovali

palčki ga opolnoči,

vzemi konja, ki sedlali

so ga slavni vitezi,

da bos zmaja zdaj obglavil,

ko k počitku se je spravil. «


To je rekla dobra vila,

konja dala mu in meč,

potlej v drevju je utonila,

ni je srečal nikdar več.

Konja bistrega sedlal je,

v noč kot veter odvihral je.


Konj ponese v hitrem teku

ga pred zmaja sred gradu.

Tu čevljar je meč izvlekel:

glava prva je z vratu

kačastega odletela- ¬

dihniti ni več uspela.


In taka so prve štiri

glave odletele vse,

peta pa oči razširi,

gobec zlobni svoj odpre:

»Bedni, bedni ti čevljar,

ne odsekaj me nikar!


Prej povem ti se resnico,

kakšno hčerko si vzgojil.

Pač prepredeno si ptico

z lastno ti krvjo dojil:

sam a te je zapustila,

sama meni se zročila.«


To je rekla glava peta.

Potlej jo odrobi meč.

Zraven kolne oče: »0 prekleta

hčerka moja. Naj te več

ne ugledam. Bodi kača,

ki od nje se svet obrača.«


In tedaj iz zemlje plamen

švigne silen in krvav.

Od gradu na kamnu kamen

tisto noč ni več ostal.

In ljudi ni več nadloga trla

in čevljarja sta pomrla.


Vsakih sto let v čudni noči

sredi razvalin in skal,

vsakih sto let v kresni noči

zraste beli grad iz tal.

V njem nesrečna Jerka čaka

na rešitev, na junaka.


Glej, zato sem pripeljala

tebe sem, da rešiš jo.

Palico čarovno dala

ti v pogumno bom roko.

Z njo udaril bos trikrat

kačo pisano čez vrat. «


To je rekla dobra vila,

šibo dala mu v roko,

šibo, ki se je mužila

dolgih sto let za vodo.

V tisti vodi ribe zlate

vesele ribarje - škrate.


Zlatko s šibo je čarovno

kačo udaril prvi krat.

Kač prilezlo je vse polno,

čez nogo se splazil gad.

Ni zbezal, ker mu je vila

s hrabrostjo srce nalila.


Ko je drugikrat udaril,

roke se ovil je gad,

ko pa tretjič je udaril,

sinja luč se čez ves grad

kakor potok je razlila,

pesem se je oglasila


in s škrlatnega prestola

je zaslišal mehki glas:

»Vzemi vse, kar te je volja,

ti, ki vrnil si mi obraz,

ti, ki rešil si me vkleto,

v kačo pisano zakleto. «


»Dobra vila,« Zlatko reče,

»prosim, vrni me domov.

Tam že mama vsa trepeče,

vsa nemirna ad strahov.

Od skrbi, ki v hišo lega,

vsaka ura bolj jo bega.«


Ni še rekel, že v naročje

dvignil ga je velikan

in ponesel ga skoz noč je,

kot da ptiček je droban,

del ga v posteljo postlano,

belo, toplo in zrahljano.


Pionirski list 1954


PRAVLJICA 0 BELI PALMI[uredi]

Pridite vsi cicibani

tole zimo k meni v vas.

V moji sobi je samotno,

skupaj nam bo krajši čas.


Da pokazal vam bom rože,

ki jih v okno riše mraz.

Vsako jutro govorijo

tiste rože mi na glas.


Česa rože ne povejo,

čudnih, čudnih sto reči!

(Cele bajke bi napisal,

da bi brali jih še vi.)


Brali bi o beli palmi:

Rasla je ob reki Nil.

Tam, kjer večno sonce sije,

kjer vsak dan je lep in mil.


Pa si strašno je želela

v širni, nepoznani svet.

Tja na breg se modre vode

hodil je čarovnik gret.


In nekoč ga je prosila,

naj prečudno moč ji da,

da bo k sestri poletela,

tam čez reko jo ima.


»0, le k sestri,« je prosila.

In čarovnik je dejal:

»Če ne bos se mi vrnila,

te bom strašno kaznoval.«


Ali palma, palma bela

v širni, daljni svet je šla

(pod oblaki je letela)

in nazaj ni več prišla.


Toda kmalu mrzla burja

jo sklatila je na tla.

Zaplesale so snežinke

kakor gosji puh z neba.


Pal je sneg, in bela palma

v naša okna vsako noč

riše slike iz dežele,

kjer živela je nekoč.


Česa vsega ne povejo rože,

ki jih riše mraz!

Pridite vsi cicibani,

skupaj nam bo krajši čas.


Ljudska pravica, 1954


DANES PRIHAJA[uredi]

Svečke ledene tiho zvonijo,

tiho zvonijo in govorijo:

V daljni deželi, kjer večni je mraz,

v tisti deželi si Dedek je Mraz

tisoč let zidal sijajno palačo,

sinjo palačo, mogočno palačo.

Zdaj na prestolu sneženem sedi,

dneve prešteva, jih v leta deli.

Kadar zadosti jih zopet našteje,

v brado košato se tiho nasmeje,

tiho nasmeje se, glasno veli:

Palčki, vstanite, hitro vzemite

svečke ledene in jih nesite

v kraje neznane, v hiše zaspane,

in pritrdite jih prav nad vsak prag,

tiho pritrdite; ko je se mrak,

da kadar Zlatko oči si pomane,

čudom se čudi, češ kaj je spet to.

Svečke ledene pa v vetru pojo:

Prišle smo k tebi, da te zbudimo,

te prebudimo, te razveselimo,

da ti povemo, da danes prihaja. . .


Niso povedale vsega do kraja.


Niso povedale, ker so začele

rože ledene (drobne in bele

k sipi pritisnile so svoj obraz,

tiho strmele so v sobo ves čas):

V daljni deželi Sneguljčica mala

v snežnih vrtovih nas je negovala

in nas poslala, da rečemo ti,

tiho na uho zašepečemo ti,

da čez gozdove, čez snežene vrtove

v sankah čarobnih kot burja drvi . . .


Niso končale, ker so začele

drobne snežinke (bele vrtele,

urne plesalke, so se skoz zrak):

Konji drvijo, konji hitijo,

v snegu zamira njihov korak.

Zlati kraguljčki v jutro zvonijo,

pesem srebrna njihov je glas.

Konji drvijo, konji hitijo,

ker se bojijo, da ne zamudijo,

da bo se danes tu Dedek naš Mraz.


Svečke ledene spet zazvonijo:

Danes prišel bo Dedek nas Mraz


Rože ledene se zasmejijo:

Vstani že, Zlatko. Prišel je čas.


Ljudska pravica, 1954


MANICA V DEŽELI SANJ[uredi]

Naša mala Manica

v gozdu se je izgubila,

in ker trudna je bila,

v mah je glavo položila.

Komaj jo je položila,

že možic je stal pred njo:

Kaj želi kraljica mila?

Mar čarobno jagodo,

ki tri leta je zorila

v sončni rebri, kjer nad njo

jara kača je bedela

tri sto šestdesetkrat tri

in še petkrat tri noči.


Morda pa kraljica vzela

danes za večerjo bo

hruško zlato, ki zorela

kresnih polnoči je sto

tamkaj v skalah za vasjo,

tam, kjer črni muc prebiva.

Črni mucek Mrmrmjav

tam prebiva in zaliva

z mlekom čarodejnih krav

hruško zlato opolnoči,

hruško in oranže tri.


Naj poje kraljica mila

hruško in se jagodo.

Potlej pa se bo napila

še medice, ki točile so

v panj srebrni jo čebele,

ki ves svet so obletele,

spale v čašah čudnih rož,

rož, ki so to moč imele,

da za večno mlada boš,

naša ljubljena kraljica,

vseh najlepša lepotica.


Naša mala Manica

v gozdu sanj se je zgubila.

Vse, kar palčkov grad ima,

vse je snedla in popila.


Slovenski poročevalec, 1954


POZDRAV POMLADI[uredi]

Studenec je zapel

skoz tihi, tihi log:

»Hej, rože vseokrog,

le prebudite se

in v bisernih vodah

lepo umijte se.«

Zapel je vetra dah:

»0, veje gole ve,

zato ljubkujem vas

in poljubujem vas,

da popki ozelene.«

In veje odgovorile so,

se tiho priklonile so:

že drugi dan ozelenel

ves gozd je, v vetru zašumel.

In ob potoku tam

ves lepi, sončni dan

so mačice poganjale,

poganjale, se klanjale

sosedam vsem v pozdrav.

A prek gozdov in prek dobrav

na krilih ptic je sel pozdrav,

ki vsem pošilja ga pomlad.


Ljudska pravica, 1954


MATI MIŠ[uredi]

Tisto jutro mati Miš

vstala je že zgodaj:

»Slišiš, stari, zdaj smrčiš

kot pijani zlodej.

A sinoči si dejal,

da se danes boš povabil

strice, tetke iz daljav.

Čuj, na dedka ne pozabi.

On stanuje v ulici

plašnega junaka.

Telefon je: tri krat tri,

ne pozabi na nečaka !

Ta se je preselil v klet,

ker je zgubil stanovanje,

telefon je: pet krat pet,

cesta, Tiho domovanje.

Čakaj, stari, in še to:

(kje so tvoje pražnje hlače?)

vzel boš tole torbico

za piškote in kolače.

No, mar boš že zavozljal

(joj, le kakšen si!) kravato!

V tole vrečo pa boš dal

motovilec in solato.

Joj, pa kje si pustil spet

ta nahrbtnik svoj preklican?

Pri sosedu: luknja pet,

si sposodi steklenico.


In še tole: ) »V ta zaboj. . .« 

mati Miš je govorila.

Oče Miš, ubogi moj!

To se družba bo gostila.


Ljubljanski dnevnik,1955


MATI MIŠ PRIČAKUJE GOSTE[uredi]

Tisti poldan mati Miš

je imela polno dela.

»Oh, pri nas je vse navzkriž.

Juha ti je prekipela.

In, ti stari norec naš,

kupil si postano vino.

Bo gotov že paprikaš?

Kdo spet snedel je slanino?

Kdaj pometel bos salon?

Tam je vendar polno slame.

Čakaj, prej obriše se plafon . . .

Joj, le kdo še misli name!

Pa že davno si dejal,

da mi kupil boš obleko.

(Kaj si rekel?) Tak postal. . .

Vedno si za nos me vlekel.

Spet bom takšna kot nihče.

(Si že skuhal?) Tole nase vino.

Oh, tri miši križane,

oh, to staro, kislo vino,

oh, pri nas je vse navzkriž!

Mar naj sprejmem goste taka?« 

Ah, uboga mati Miš

v mišjem mestu Mišja Dlaka.


Ljubljanski dnevnik, 1955


GOSTIJA PRI MATERI MIŠI[uredi]

In posedli so krog miz

strički, tete in nečaki,

dedek in še botra Miss

jedli putko so v omaki.

Slišal si samo žvenket

nožev, vilic in kozarcev,

vmes pa veletok besed

velemodrih mišjih starcev.

Kot na primer: »0, nekdaj.« 

»Veste, tole sem kupila.«

»Dež bo nehal. Zdaj je mlaj.« 

»Oh, tako sem ga nabila;

smrkavec ne uboga nič.« 

»Takrat, svak, se je dobilo.« 

»Dedek, vi ste pravi ptič.« 

»Oh, moj mož je kot strašilo.« 

»Boste vzeli še kompot?

Bi morda kozarček vina?« 

»Zdaj je pač tako povsod.« 

»Danes čudna je mladina.« 

»Dragi boter, mar si bral,

da se spet bo podražilo?« 

»Rekla je.« »Dejal.« »Dejal.«

»O, izborno je kosilo.«


Potlej vstal je dedek Miš:

»Dragi vnuk, na mnoga leta!« 

»Naj živi godovnik Miš

z mamo Miš na mnoga leta!«


Ljubljanski dnevnik, 1956


PISMO SINU[uredi]

Dragi sinko! Mama piše,

da falotek si strašan,

da podiš se okrog hiše,

da nagajaš dan na dan,

da po drevju vedno plezaš,

(kdo ti hlače krpal bo?),

in da žabe v mlaki drezaš,

kaj če padel bi v vodo?


V njej velika je krastača,

ki te, cmoka, zmok, poje,

v njej je kača klopotača,

ki strupene ima zobe.

To sem rekel le za šalo.

Vem: krastač se ne bojiš,

vem, da manjka le prav malo,

da se mi ne zasmejiš.


Toda pazi. če boš še

mami svoji kdaj nagajal,

te prijel bom za lase,

in če boš še kdaj razgrajal,

v grmu leskovka cvete,

to iz sitnih pridne dela,

ta iz hlač prežene vse

tvoje muhe in čebele.


Ljudska pravica, 1955


METULJ IN ROŽA[uredi]

Že sonce je za goro šlo,

že mrak je legel na zemljo.

Priletel k roži sredi trat

metulj je pisan, lep in mlad:

»O, lepa, lepa rožica,

najlepša roža sred polja,

devet gora sem preletel,

devet voda sem preletel,

zdaj krilca moja me bole,

od sonca me oči skele.

Pogrni toplo posteljo,

da trudno bom spočil telo

in roso v čašo mi nalij,

da v njej umil si bom oči,

da kadar spet zasije dan,

na pot odletel bom prespan.«


Tako je rekla rožica:

»Pogrnjena je postelja.

Sezuj si svoje čeveljčke,

umij si svoje nogice

in krilca svoja si umij

in lezi brž in se spočij.

Saj že prišla je temna noč-

¬metuljček dragi, lahko noč.«


Mrmral metulj je dremajoč:

»Cvetlica dobra, lahko noč.«


Ljudska pravica, 1955


PALČKI KUJEJO[uredi]

Ko pride noč, tedaj v nebo

marljivi palčki

s kladivi zlatimi

žebljičke kujejo.


Pok, pok, pok, tako,

tako jih kujejo,

cin, cin, cin, v temi

zvonijo v noč žeblji,

cok, cok, cok, štorklja

največji palček vrh neba.


Ko pride dan, tedaj z neba

žebljičke vse izderejo,

orodje vse poberejo

in grejo čez deset gora

in vležejo se v posteljo

in hrka, hrka, hrk: tako,

tako ves dan smrčijo.

in puha, puh, tako

iz dolgih pip kadijo.


In kdor gre čez deset gora,

kjer palčki smrčijo

in kdor jih prebudi iz sna,

ga, čira čara, v žabo spremenijo.

In šel sem čez deset gora

In k palčkom sem pogledal,

potem sem tekel, kar se da,

da hitro sem vam vse povedal.


Ljudska pravica, 1955

MATERI[uredi]

Vem za deželo, kjer rože cveto,

vem za deželo, kjer ptički pojo.

V tisti deželi studenci šumijo,

v tisti deželi še palčki živijo.


V tisti deželi se vsega dobi.

Z veje prav vsake oranža visi.

Tamkaj so tudi se reke medene,

tam iz sladkorja so gore snežene.


Tam se nikomur prav nič ne zgodi:

dvoje ljubečih, skrbečih oči .

noč in dan vdano nad vsakomer čuje,

hudega vsega ga vedno varuje.


Tam ni ne žalosti in ne solza.

V tisti deželi le smeh je doma:

roka prečudna vse solze obriše,

boža te, boža, dokler ne smejiš se.


In ko na zemljo se vleže večer,

ko po vseh kotih že zlekne se mir,

takrat se čudne besede oglasijo,

čudne besede, ki sanje budijo:


To je bilo tam, kjer rože cveto,

to je bilo tam, kjer ptički pojo,

tam je dobrota neskončna živela,

vse nam je dala, vse kar je imela.


Ljudska pravica, 1955


JESEN, JESEN[uredi]

Jesen, jesen gre čez polje,

v škrlat oblači veje,

povsod bogastvo seje

in vabi nas v goste.

V pastirske ognje piha,

da svetlo zagorijo,

da daleč se blestijo,

ko noč prihaja tiha.

V pastirske zaigra piščali,

da pesem se začuje,

ki nam pripoveduje

o žalostni jesenski dalji.

Na mlado lesko vzpne se

(z nje lešniki visijo,

se rjavkasti smejijo)

in brž nam jo potrese.

Na stari kostanj spleza:

ježice se odprejo,

in ko potrese vejo,

kot da se gozd pogreza,

na zemljo kostanj pada.

Zame in zate in za ptice

in za vse lačne veverice ¬–

naj to jesen nihče ne strada.

Potem nam jabolka nabira,

potem nam zopet trese slive

in breskve, sočne in vabljive

in tiho plašč svoj razprostira

na drevje in na tihe laze,

na žalostne in puste njive,

na hribe in planine sive,

in na zamišljene obraze.


Ljudska pravica, 1955

SREČE ZA CELO VREČO


Za novo leto vsak imej

najprvo v šolski torbi srečo

in samih petk za celo vrečo,

tako da nihče več odslej

»Lenuh lenuhast« vas ne zmerja

in da bo konec - za hudirja ¬–

vseh »Fajf«, ki jih kadi

to staro in nesrečno leto.


Želim vam še cel voz paketov

in v njih čudežnih stvari.

0, vem, da vsi si jih želite:

bonbone, v zlat papir zavite

in pomaranče in kolače,

ki med iz njih se pocedi

in tiste pravljične igrače:

letala in avtomobile

in vlake iz polivinila

in punčko, ki zapre oči

in punčko, ki zakliče »Mama« 

in punčko, ki se vsede sama

in lajno, ki vam zaigra,

da je lepo, lepo živeti,

ko dvanajst let nekdo ima.


Ljudska pravica, 1955

VELIKA PRAVLJICA[uredi]

Nisem babice imel,

da zvečer bi govorila,

kje je divji mož živel,

kje stanuje dobra vila.


In naš dedek mrk in tih

le pri peči je posedal.

Brundal je in klel prepih

in nikdar nič ni povedal.


Mama pa ... sami veste:

vedno polne roke dela.

Mama mnogo pravljic ve,

če le časa bi imela.


In tako sem moral sam

tisto stezo poiskati,

ki te vodi v čudni hram,

kjer .žive možički škrati;


ki te vodi v tisti grad,

tja, kjer čudni grof prebiva:

plešast, resast in brkat

s starim vinom se zaliva;


ki te vodi za vodo,

tja, kjer vrbe zelenijo,

kjer pod meseca lučjo

vile v ples se zavrtijo


tiho, da ne čuješ nog

bosih, ki drse po travi;

ki te vodi v črni log,

kjer te divji mož ustavi.


Te ustavi: Kaj želiš?

In poveš mu svojo željo

in potem domov hitiš

z vrečo, zvrhano veselja.


In potem si spet doma.

Dom je pravljica velika,

ki le tisti jo pozna,

kdor po svetu se potika.


Ljubljanski dnevnik, 1955


SNEŽENI MOŽ[uredi]

Dragi striček, stric debeli,

mar poslavljaš se od nas?

Res bili smo te veseli,

delal si nam kratek čas.

Vse zabave in norčije

tam na bregu za vasjo,

šale vse in hudobije

so ogrele te tako,

da si hotel se peljati

S sankami navzdol se sam,

z nami vriskati, kričati,

ponagajati še nam.

Res bili smo te veseli.

Kaj si spačil svoj obraz?

Dobri striček, stric debeli,

mar zares zapuščaš nas?

Le poslavljaš se, ne joči.

Mar lepo je za moža,

kadar grenke solze toči?

Raje smej se od srca.

Ko bo sneg, se spet dobili

bomo tukaj za vasjo.

Lonec bomo ti shranili.

Zdaj pa HURA za slovo.


Ljudska pravica, 1955


BIMBO BAMBO NA POTEPU[uredi]

Šel je Bimbo na potep.

Svet je velik, svet je lep.

Šel je Bimbo, hov, hov, hov,

šel je, šel na divji lov.

Bimbo bambo kosmatin,

lepi Bimbo potepin.


Šel je Bimbo v gozd teman.

Zajčke je lovil ves dan.

Zajčke je lovil, hov, hov,

vračal prazen se domov.

Bimbo bambo potepuh,

lačni Bimbo požeruh.


Vračal se je za vodo,

kjer se račke kopljejo.

Skočil v vodo je čuh, čuh,

da je moker bil kožuh,

da mu teklo je od dlak,

Bimbo bambo, siromak.


Vračal se je tam čez dvor,

kjer se pase kurji zbor.

Hrr, se Bimbo zakadi.

A petelin Kikiri,

kavsne Bimba, kokodak,

Bimbo bambo, siromak.


Potlej je po cesti šel.

Mučil ga je strašen gnev.

Avto, pip, še čisto nov.

Bimbo nadenj, hov, hov, hov.

In polomi kremplja dva

in po treh domov šanta.


Šel je Bimbo na potep.

Svet je velik, svet je lep.

Šel le zajčke je lovit,

vrnil se je invalid,

Bimbo-Bambo potepin,

grdi Bimbo kosmatin.


Ljubljanski dnevnik, 1955

STARI GOLOB[uredi]

Rekel je danes nas stari golob,

(Tisti, ki vsak dan na strehi poseda,

tamkaj poseda in žalostno gleda),

rekel je danes nas stari golob,

rekel je: Gru


Pa so mu rekli golobi mladi,

(Tisti, ki vedno na cesti čepijo

in na drobtinico vsako prežijo),

pa so mu rekli golobi mladi:

Ali spet ščiplje te kot po navadi,

ali zatekel ti zopet je zob?

Rekel je zopet naš stari golob,

rekel je: Gru


Pa so mu rekli golobi mladi:

Ali bi hotel morda aspirina,

da popustila ti bo bolečina?


Pa odgovoril je stari golob

tiho in žalostno: Gru

Pa mu je rekel najmlajši golob:

Morda pa le ne boli te spet zob,

morda pa hotel bi bele pogače,

ali kot včeraj bi pajkove krače?


Pa odgovoril je stari golob

ganjeno, radostno: Gru, gru, gru!


Ljudska pravica, 1956


MUCA SE MOŽI[uredi]

Naša mlada, lepa muca

išče si moža.

To je tista, ki kožušček

žameten ima.


Ta kožušček ni kar takle,

kot ga nosimo vsak dan,

ta kožušček vsako jutro

je polikan in opran.


Naša muca nosi brke,

kot le cesar jih ima,

in ker nanje je ponosna,

vedno s tačko jih česlja.


In še nekaj: gospodinja

to bo taka, da bo kaj:

vse, kar treba bo pri hiši,

vse napredla bo že zdaj.


Torej, tale naša muca

išče si moža.

Morda pametnega mucka

kdo od vas nekje pozna.


Če pozna ga, naj pripelje

ga naravnost k nam

in na svatbo na podstrešju

naj povabi se še sam.


Mišje krače in klobase

tam po želji bo dobil.

Če bo žejen, iz korita

mleka se napil.


Ljudska pravica, 1956


TO BILI SO ČASI[uredi]

To bili so zlati časi.

Z maškarami Pust po vasi

z vilami nas je podil.


Šel je skozi vas.

Nosil dva rogova je na glavi.

Bil v svečani je opravi:

rdečeprogasti obraz.

Moder jopič je imel.

Nosil hlače je rdeče,

vi le je v rokah preteče

na vetrove vse vihtel.

Vsak otrok, če je le mogel,

bežal je, kar so ga nesle noge

in na svisli brž se skril.


To bili so zlati časi.

Z maškarami Pust po vasi

nas za »platna« je lovil.


Pionirski list 1956

ZIMA[uredi]

Zima k nam prihaja

iz daljnih krajev.

S sneženo kučmo na glavi

gre po planjavi,

z dolgo palico v roki.

In gleda in prisluškuje.

Gleda: prazni fižolovi stroki

s fižolovk visijo.

Sončnica suha na polju samuje.

Prazni kozolci na njivah stojijo.

In prisluškuje.

Veter je zganil fižolove stroke,

da so vztrepetali

in si zašepetali,

kako jim je mraz.

In sončnica z glavo prikima:

Res, zebe nas.

In veter se v kozolec požene,

da late zaječe

in stebri pomodrujejo

(kot krepki starci):

To zimo pa se ne,

vsi vragi nas se ne izrujejo.

In si pokimajo

in se trdovratno zareže

kot starci:

skoz škrbaste zobe.

In ves kozolec se upira

in kljubuje

in škriplje

kot stara gusarska ladja,

ki sam Leteči Holandec ji zapoveduje.


In veter v gozd zavihra,

da se objamejo stare smreke,

čez hribe

in čez reko,

ki narasla med protjem grgra.


In zima k nam prihaja

iz daljnih krajev,

S sneženo kučmo na glavi

čez polje gre.

Iz ivja njeni so lasje

in iz ledu oči.


Pionirski list 1956


ZIMA[uredi]

Glavo je dvignila,

burji namignila

zima za belo goro.


Burja čez polje gre,

kar še ostalo je,

trga z ledeno roko.


Burja med drevje gre,

liste, ki še vise,

v divji požene ples.


Listje vrtinči se,

pota vse in steze

krije že čez in čez.


»S cim se odelo bom,

kje se ogrelo bom?« 

reklo je golo drevo.


Roko je dvignila,

oblakom namignila

zima za belo goro.


Gnal jih je mrk vihar,

gnal jih je strele žar,

gnal jih čez vse nebo.


Kmalu že beli sneg

grel je polje in breg,

grel je premrlo drevo.


»Kje naj spočijem se,

Kje naj naužijem se?« 

vrabček začivkal je.


Pionirski list 1956


PISMO DEDKU MRAZU[uredi]

Spoštovani dedek Mraz,

prinesi Stanku prerijo.

Resnično prerijo z ožgano travo.

Z bizoni in kojoti.

Prinesi mu hitrega mustanga,

lok in kopje in tomahavk.

In perje. Čim več pisanega perja.

In veliko strupenih puščic.


Prinesi mu vse to,

da se bo Stanko, poglavar devetih rdečih rodov,

nepremagljivo Bikovo oko,

imel kje boriti,

da bo mogel nemoteno loviti,

skalpirati in zmagovati v krvavih bojih

z bledoličneži.


Prinesi mu se čisto majhen ocean.

In bliskovito gusarsko ladjo

s črnimi jadri.

In na vsakem jadru belo mrtvaško lobanjo.

In čimveč sodčkov, polnih smodnika.

Pištole in muškete.

Ne smeš pozabiti na prepečenec.

In, dragi dedek, naj bo v tem oceanu

kak zapuščen otok

z majhnim pristaniščem

in tremi samotnimi palmami,

kjer bo Stanko lahko zakopal

svoje težke gusarske zaklade.


Če ti ne bo preveč,

mu prinesi se oklep,

čelado in helebardo.

In kakšen resničen grad

s pravim zlobnim grofom,

zakletim sovražnikom.

V temni viharni noči

bo napadal vitez Stanko.

»Maščevanje je sladko, «

bo kriknil in planil na grofa.

In potlej bo zakikirikal

rdeči petelin

in vsi bojo vedeli:

»Lepa Stankova sestra je maščevana. «


Spoštovani dedek Mraz,

prinesi vse to našemu Stanku,

da ne bo več jezdil čez cvetlične gredice,

da ne bo več jadral v kopalnici

in da ne bo več poskušal zažgati

sosedove vrtne lope.


Pionirski list 1957


JEŽEVCEV REP[uredi]

Jaz sem ježevec.

Če si pismen,

kar, upam, da si,

kar preberi: DOMA IZ AFRIKE.

Afrika?

Tam so šakali.

Strašno radovedni.

In sladkosnedni.

Požrešni! Vse bi požrli.

Ampak moj rep. Poznaš moj rep?

(Sicer jem polže.

Vendar tudi kruh.

Tudi kruh, če že nimaš drugega.)

Pazi se. Moj rep!


Afrika? Ja, hijene.

Nekoč je prišla hijena.

Suha kot sestradana bolha.

Hotela me je odnesti.

In pojesti, ja.

Ampak moj rep.

Poznaš moj rep?

Poln gobec bodic je odnesla.

Pod nosom se je brisala.

In tulila. Se kisala.

ja, ja, moj rep.

Sicer jem polže

in včasih kakšen oreh,

no, ja, pa tudi kruh,

čeprav je star in suh.

Pa hvala.

Toda moj rep.

Poznaš moj rep?

Sicer ni lep.

Kako? Koristen pa, koristen.


Umakni se!

Nasvidenje.


Pionir 1960


POGOVOR Z OPICO V ŽIVALSKEM VRTU[uredi]

»Rodila sem se v džungli

ob velikem morju.«

»Saj ni res,« je rekla njena mati. .

»0, morje je prostrano

in neugnano.

In džungla je velika.

V njej rasejo banane.

Med drevjem naočarka sika.

Če dobi te, ni rešitve.

Nekoč me je hotela.

Sem ji brž zbežala

in v pest se ji smejala.«


»Saj ni res,« je rekla njena mati.


»0, res je, res.

In nekoč.

Bila je noč.

In je grmelo,

taka da niti stari tiger

ni vedel kod ne kam.

In tedaj

(No, le poslušaj zdaj.)

čepela sem ob morju na obali.«


»Saj ni res,« je rekla njena mati.


»Naenkrat dvoje rok me zgrabi.

In stisne, stisne me močno.

Bil je star mornar.

Z zlatimi gumbi.

In brž me v čoln je odnesel.

Na ladjo z mano odveslal.

Na ladji me v železno kletko dal.«


»Saj ni res,« je rekla njena mati. »0, res je, res.

Potem smo pluli po širokih morjih.

In pluli smo in sem prišli.

In tu sem zdaj.

Za zgodbo mi bonbonov daj.«


»Saj ni res, « je rekla njena mati.


»Ker moja hči se v tejle kletki je rodila.

Nikjer bila ni žive dni.

A tole zgodbo jo je njena babica naučila.

Za to resnico se bonbon dobi, «

je rekla njena mati.


Pionir 1960


ZEBRA V ŽIVALSKEM VRTU PRIPOVEDUJE[uredi]

Kot vidiš, sem resnična zebra.

Rada jem kruh. Ja, doma iz Afrike.

Tam živi črni deček.

Veliki lovec Strupena Puščica.

Ta me zajaše.

In tul s puščicami opaše.

In zdrviva čez savane,

divje, s palmami obdane

in greva na lov na divje slone.

Slona prvega zbudiva.

In zato je ves togoten.

Uhlje črne nasrši,

okla vzdigne, nama z njima zagrozi . . .

Ne bodi skop. In daj še kruha.

Kako? Ah, sloni!

Pravkar sem se spomnila,

kako sva s Strupeno Puščico

lovila leve.


Zjutraj me Strupena Puščica zajaše,

lok čez ramo, tul s puščicami opaše

in zdrviva skozi džunglo.

In drviva. In drviva.

Nič!

Kar naenkrat: lev!

Naju kar takoj zagleda,

iz oči mu plamen šviga,

šviga in se kar naprej prižiga.

Plane kvišku in zarjove,

da zgrozi se džungla cela,

da zgrozi se, da zgrozi se –

¬onemi.


Glej no, gospa.

Da, jaz sem zebra. Resnična.

Iz Afrike doma.

Imate imeniten prepečenec.

Da. Afrika.

Tam živi črni deček. . .


Adijo, zebra, sem dejal

in z dolgim nosom se naprej podal.


Pionir 1960

JURIJ RAKETA[uredi]

Tistega poletnega večera ob 20. uri,

trideset minut, dye sekundi in natančno 1/1000 sekunde,

ko so se vsi otroci nase polute

pokrili čez glave in ubrali tenke viže skoz rdeče nosove,

je Jurij Raketa, vesoljski pilot,

odletel z vesoljsko ladjo z naše zakotne zemlje.


Odletel je med planete,

med ozvezdja in osončja.

Dolgo je letel.

Ni in ni se hotel ustaviti.

Letel je hitreje kot zvok, hitreje kot svetloba,

hitreje kot vse znane hitrosti.


Vse zvezde so zardele od radovednosti,

češ, kdo je ta, ki takole leti,

ali je Marsovec ali je Terrovec

ali strašno bitje z ozvezdja Orion,

potem so se začudile, zakaj se ne ustavi,

potem so se zjezile in so piskale:

Ustavi se.

Potem so začele vpiti in zmerjati,

ker jim nagaja in krade zvezdni prah.

Jurij Raketa pa se ni in ni hotel ustaviti.


In ko je tako letel in letel in še hitreje letel,

ga je zagledala Zvezda-Lovka

in ga začela loviti.

Najprej je namršila velike strašne oči,

češ, ali se bo prestrašil mojega pogleda,

tale niče, ali se bo ustavil,

se odkril, se priklonil, se predstavil, si stresel svoje hlače,

ko me bo zagledal takole nasršeno in jezno.

Pa nič!

Jurij Raketa se ni in ni hotel ustaviti.

Zvezda pa jezna pa užaljena pa ponižana.

(Bila je največja v tistem delu vesolja.)

Tako užaljena, da je rekla: Čakaj! Zdaj!

In je vdihnila vase, močno, močno vdihnila.

(Hotela je vdihniti Jurija Raketo, .

tako kot vdihnemo poleti mušico.)


In ker ga ni mogla vdihniti,

je vdihnila se močneje pa se močneje,

da je bila že čisto napihnjena,

in ko je bila že čisto napihnjena,

je samo še malo manjkalo, pa bi ga vdihnila.

(Še čisto malo, pa ga bom imela, je mislila.)

In ker se je taka napihnila, da je bilo preveč za zvezdo,

tudi za takšno, največjo v tistem delu vesolja,

je POČlLA.

Tako je počila, da so zanihale vse zvezde

v tistem delu vesolja, da je nastal strašen direndaj,

da so manjše zvezde trkale druga drugo ob celo

in vpile: Aj, boli!


Še dobro, da je Jurij Raketa že zdavnaj odletel.

Ker je letel hitreje ad vseh znanih hitrosti,

ni videl ne Zvezde-Lovke, ne njene jeze,

ne njenega žalostnega konca.

Letel je in se še malo ni hotel ustaviti.


Spotoma je nabiral zvezdni prah.

Za mamo eno prgišče, za očeta eno prgišče,

za sestro pest zvezdnega prahu.

Za sošolce tri prgišča, da bojo vsi zlati

in eno premajhno vrečo zvezdnega prahu za fucanje.


To samo mimogrede,

ker je Jurij Raketa iskal Črni planet.

Na njem so se naselile in zagospodarile

stare omare.

Imele so svoje hiše, svoje ceste, svoje avtobuse, vlake

in mlečne restavracije za nočne omarice

in gostilne za dvokrilne omare.

Sprehajale so se po cestah in bile važne.

Ko so se srečale, so se pozdravljale: Dober dan, gospa omara.

Ali vam je všeč moja nova ključavnica?

Ampak to je vse skupaj čisto lepo.


Hujše je bilo, da so otroke, ki so jih zalotile,

povabile v svoje sobe, jih posadile za mizo,

jim ponudile bonbone, pomaranče in kokto,

kar je bilo tudi čisto lepo.

Hujše je bilo, da sta nenadoma dve omari

zgrabili otroka vsaka za svoje uho

pa ga nategovali, nategovali vsaka svoje uho,

dokler ga nista toliko nategnili, da sta ga vtaknili v usta

in sta ga potem žvečili in žvečili kot žvečilni gumi,

kar pa je bilo se kar lepo.

Še hujše je bilo, da sta ga žvečili toliko časa vsaka svoje uho,

da je bilo uho čisto podobno prežvečenemu žvečilnemu gumiju

in da sta se nenadoma naveličali

pa zmečkali vsaka svoje uho v kepo

in vrgli kepo, da se je prilepila na zid,

vsaka na svoj zid vsaka svoje uho,

kar je bilo še za silo lepo.


Najhujše je bilo zdaj, da sta otroka dvignili prilepljeni ušesi,

visoko, visoko, skoraj pod strop sta ga dvignili,

da je obvisel na svojih ušesih in visel in visel

in kar visel,

ker se ni nobeden več zmenil zanj.

To je bilo res najhujše.


Letel je torej Jurij Raketa in našel Črni planet.

Jurij Raketa Maščevalec.

Vse stare omare so se namreč strašno bale budilke.

Zato je imel Jurij Raketa s sabo budilko-velikanko.

Pristal je na Črnem planetu, navil budilko,

da je zadrdrala, zadrdrala, da so se stare omare sesule,

v ništrc in prah so se sesule,

da so otroci pritekli skoz vrata vsi rešeni,

z zdravimi in lepimi ušesi in se mu zahvaljevali in ga slavili.

Ko so ga ravno najbolj slavili, zmagovalca,

ko so ga hoteli obdariti, rešitelja,

je budilka se zmeraj drdrala in drdrala,

da se je sesul Črni planet, vesoljska ladja pa se darila,

in je tako drdrala, da je zbudila Jurija Raketo, vesoljskega

pilota.


Pionir 1963


NORČAVA LUKNJA[uredi]

So lovci na luknje prišli navsezgodaj,

oblečeni v nepreluknjive obleke.

So kradli se k luknji od zgoraj in spodaj,

ko lovec nemaren ji »jama« je rekel.


A luknja potuhnjena hitro pospravi

prtljago pa zobno krtačko zavije

in brž se na luknjaste noge postavi

pa steče pa v jamo se črno jim skrije.


Zdaj lovci na jame pod noč se privlečejo

utrujeni z lestvami skozi goščavo.

Pa najdejo jamo pa luknja ji rečejo

in jama jo stisne v daljavo.


In predlovec lovcem ukaže dremavim,

naj vsak si pripravi ležišče,

pa komaj se vležejo, v mraku sanjavem

jih čudna prikazen obišče.


Če rečejo luknja, pred nosom spreminja

prikazen se v jamo iz luknje,

če rečejo jama, že luknja ogrinja

si dražestna luknjasto suknjo.


Tako sredi gozda zbor lovcev mrmravo

zdaj luknja, zdaj jama črkuje

in zdajci kot jama prikazen norčava

in zdajci kot luknja se jim spakuje.


Kurirček

POSEBNI MURI[uredi]

Današnji Muri

prišel je danes ob večerni uri.


Na travniku smo stali

in se spraševali:

Le kaj je tista črna pika,

ki je zmeraj bolj velika.

Le kdo je tista velika pika,

ki se tako hitro k nam primika?


Ta pika je bil črni Muri,

ki je vzniknil ob večerni uri.

Je že pritekel, nas ovohal,

ti si za ušesi ga počohal.

In tu je bil prijazni Muri,

in šel je z nami ob večerni uri.


Z njim smo po bregu dol zavili

in drug čez drugega se kotalili.

Ko smo se skrili mu za cesto,

nas je počakal zvesto.

Ko pa pred hišo smo obstali,

smo se spraševali:

Le kje bo spal današnji Muri

ob tej pozni uri?


A Muri z repom je pomahal vsakemu posebej

in zginjal k sebi.

In manjša se velika črna pika,

ko z Murijem se k Muriju primika.

Saj to je bil današnji Muri

posebni Muri ob večerni uri.


Pionir

O MARTINU KRPANU DOMA[uredi]

Ko se postavil je tam zunaj,

zapustil je Martin cesarski Dunaj.

Se vračal v Kranjsko je deželo,

se je prešerno in veselo.


Prijahal je Martin v Ljubljano,

to mesto po postavah znano.

Kar precej se je znašel v kehi,

tam so mu prali bučo z grehi.


»Tam gor po Dunaji si šaril,

po dvoru svitlem si rovaril.

Ker si užalil cesarico,

ti bomo vzeli mesarico.


Ker si se pred ministrom ustil,

ti bomo odtujili kljuso.

Za kazen pojdeš pes domov.

Za kazen pes tovori sol.«


Zapustil je Martin Ljubljano,

to mesto po pravici znano.

Doma ga je pričakala ženica,

osata, kumerna Kranjica.


»Kod za hudika, kod hudirja,« 

ga ženska že od daleč zmerja.

In ko Martin se v durih onegavi,

ga premikasti z burkljami po glavi.


Ko se postavil je tam zunaj,

zapustil je Martin cesarski Dunaj.

Na Dunaju je bil Krpan,

doma le vaški teleban.


Gledaliski list SMG

CICIBAN IN JUTRIŠNJI DAN[uredi]

Šel je zdoma Ciciban,

da na svetu čisto sam

najde jutrišnji dan.


Spraševal je včeraj,

spraševal je zmeraj,

kdaj bo jutri.


Ko pa zjutraj vstal je

in ko spraševal je,

če je danes jutri,

je bil zmeraj petek,

torek ali svetek

in nikoli jutri.


In zato odšel je Ciciban,

da na svetu čisto sam

najde jutri.


Šel z domačega dvorišča

je na jutrišnje igrišče.

Tam je takšen vrtiljak,

ki vrti se z jutrišnjo brzino,

da ne morejo v bližino

torki, srede in nedelje.


Ko se Ciciban in jutri zavrtita

hitro naokoli,

petek, svetek ju nikoli

več ne dohitita

niti danes, niti jutri.


Ciciban 1979


APRILSKA LETALA[uredi]

Aprilska letala

so srečno pristala.

Iz njih so stopili

sami aprili

in norce so brili,

laži so trosili

in pesmice peli (prvi april)

V gozd so hiteli,

veje zeleneli

in jabolka tresli

z dreves (aprilili).


A v gnezdih valili zares

so ptice mladiče.


Aprilska letala

so cel mesec čakala,

da na koncu

bo polovila

sapica majska po soncu

aprilčke vse.

Le enega prvega aprila

nam bo za seme pustila

za majsko apriljenje.


Ciciban 1989

BELA MAČICA[uredi]

BELA MAČICA[uredi]

Če hočeš videti belo mačico

popolnoma belo,

brez črnih in sivih dlak,

če hočeš videti belo mačico,

(bela mačica ima dolg, dolg,

kosmat, kosmat bel rep,

lepšega kot veverica),

torej če hočeš videti belo mačico,

moraš zgraditi nov most.

Po njem se sprehaja.

Teka sem in tja.

Ne smeš pozabiti:

most mora imeti ograjo.

Če se le da, popolnoma belo.

Drugače ne bo nič.


In po tej ograji bo prišla

zvečer ob mesečini

(najbolje je, da počakaš na ščip)

bela mačica.


Prišla bo po ograji

in se gledala v vodi.

Počakaj, pa jo boš videl.

(Bela mačica ima zmeraj

čiste tačke.

Krempeljčke krtači z belo krtačko.

Kožušček krtači z drugo belo krtačko

vsako jutro, vsak večer, vsako opoldne

zmeraj, če je umazana ali ne.)

Torej počakaj in glej:

po tvojem novem mostu bo prišla

bela mačica,

najbolj bela med vsemi mačicami.


In če boš imel roke lepo umite,

popolnoma bele,

in če boš čisto pri miru,

boš mogoče lahko pobožal

belo mačico.


BOBNAR ČIV[uredi]

Tisti dan je glasno bral

bobnar Čiv po Vrabčjem Dolu:

˝Vse, kar leze in leti,

mora hitro v šolo.

Vsi, ki ste se izvalili

letošnjo pomlad

in že perje ste dobili

in imate kljun rumen,

kdor že sam po vejah skače,

kdor že črve sam lovi,

kdor že trga perutnice,

v šolo brž naj poleti.

Tam te učitelj nauči,

hitro, če si bistre glave,

kaj je ena, dva in tri

in kaj vrabčje so postave.

Kaj je krt in kaj je miš,

koga se je treba bati,

kaj je metla, kaj strašilo,

kaj je A in kaj je O,

da peruti maček nima,

in ker nima jih, zato

vrabci se ga ne bojimo.

Da bi pes lahko bil lev

(pa naj še tako jezi se),

če po levje bi rjovel,

če bi zrasel in zredil se;

da bi vol lahko bil slon,

če bi zrasel mu še rilec

in da zebra bil bi konj,

pa mu manjkajo le lise.

Vse to v šoli na kostanju,

kdor bo priden, se nauči

in spomladi za nagrado,

če ga sova ne ulovi,

tisto češnjo za livado

polno češenj v last dobi.˝


POMLADNI RAZGLAS JAKOBA ČINČARE[uredi]

Tajnik Jakob Činčara

V Vrabčjem Dolu je objavil:

Spet pomlad je k nam prišla

v rožnati opravi.

Zopet hrib in dol cvete,

spet toplo je v strešnem žlebu,

spet so lastovke prišle,

sonce spet cvrči na nebu.

Vsem valilkam: zdaj je čas.

Treba gnezda bo zgraditi,

dokler je še pravi čas,

pridno vse noči valiti.

Vsem valilcem: naj nihče

v našem dolu ne gladuje,

črvi se povsod dobe,

živež spet se pocenjuje.

Vsej mladini: naj uči

se ob pravem času peti.

Kdor vse dni doma čepi,

znal ne bo nikdar živeti.

Vsem vaščanom: vsi zbero

naj se jutri na zvoniku.

Tam posvet vseh vrabcev bo

in pojedina velika.

Pevcem našim: kdor cvrči,

kdor bi hotel v zboru peti,

Peter Kljun ga nauči

pravih pesmi žvrgoleti.

Vsem občanom: naj si vsak

dobro ta razglas prebere.

Sklepe dvakrat je podpisal tajnik Jakob Činčara.

V Vrabčjem Dolu

Činčara


VRABCI SKLEPAJO[uredi]

Tisto jutro od povsod

v Vrabčji Dol so prileteli

vrabci vsi na takšen shod,

kot ga niso še imeli.

Bil je takle dnevni red:

Najvažnejša je prehrana;

muc nas zalezuje spet;

vsa smetišča zametana

s snegom zdaj so čez in čez;

kje bo prostovoljno delo;

kje bo zimski vrabčji ples;

kar se komu prav bo zdelo.

Bil izčrpen je klepet,

ampak ko se je znočilo,

brali so sledeči sklep:

Vsak naj je le za kosilo;

mačku zvonec naj na rep

se obesi, da v svarilo

slišimo njegov korak.

Jutri zjutraj na smetišče

prileti naj vrabec vsak,

vse prebrska naj, preišče,

če je kje še kak grižljaj;

okrasi naj se dvorišče

(slami dve, to bosta mlaj),

da najlepše bo plesišče,

kjer bo drznih vrabcev raj;

naj zgodi se drsališče,

tam, kjer jezero zdaj je,

(tam, kjer naša teta Mara

zlije vsak dan škaf vode);

ker je naša hiša stara,

ker smučišč na strehi ni,

bodo letos zimske tekme

na številki tri krat tri;

ker občutno že mrači se,

naj sestanek se konča.

Sklepe dvakrat je podpisal

tajnik Jakob Činčara.


MIŠJI KARNEVAL[uredi]

Tistega pusta, tistega leta

so miši v mestu Mišja dlaka

sklenile:

Imele bodo karneval,

zato naj se miš prav vsaka

v mačko našemi.

Oče župan pa je dejal:

˝ Jaz bom Veliki Rumeni maček.

Ta maska je zame.

Da mi je nihče ne prevzame.˝

In bil je karneval,

kot ga ne pomnijo

tisočdnevni mišji starci.


Prihajale so miši,

preoblečene v mačke:

v rjave mačke,

v tigraste mačke,

v bele mačke,

v črne mačke z žarečimi očmi

in z dolgimi mačjimi repi,

kot se pač mačku spodobi.

Ampak najlepši od vseh

je bil gospod župan,

našemljen v Rumenega mačka,

z dolgimi kremplji,

s cesarskimi brki,

tako da je šlo skozi množico:

˝Sakramiš,

saj je kot pravi Rumeni maček.˝


Potem so se miši gostile.

kaj bi vam pravil:

bila je pšenica na zrnat način,

pšenica kot pogača,

pšenica na način plesnivega kruha,

slanina, opražena na pariški način,

na dunajski, praški,

in seveda, na način Mišja dlaka.

Za žejo je bilo deset vrst

pristnih kapljic,

tako da so ugotovili mišji starci,

da takega pusta ne pomnijo

od njega dni.


In tako so se miši gostile

in plesale in prepevale

in pile,

tako so pile,

da je opolnoči rekel gospod župan:

˝Jaz sem resnični Veliki Rumeni maček,

zato bom pojedel svojega tajnika.˝


In je zamijavkal

kot pravi maček

in kremplje stegnil,

da je tajnik že luknjo iskal z očmi.


Takrat pa je od vrat

nekaj pihnilo

in zamijavkalo

s tako strašnim glasom,

da je vsem navzočim zledenela kri.

Samo oče župan je ostal hladnokrven

in jo jedrno odkuril v luknjo.

Ob tem zgledu so vsi ostali

takoj spoznali, kaj je treba napraviti,

in v eni sekundi

so bile vse miši v svojih luknjah.

Tako da so mišji starci

še dolgo po tem modrovali:

˝ Če bi takrat ne imeli gospoda župana,

ki nam je pokazal, kako naj se teče,

bi v eni sami pustni noči

izginil ves mišji narod.˝


Pa naj še kdo kaj reče.


ČAROVNIK[uredi]

Rad vi vas peljal k čarovniku,

znanstveniku in izumitelju,

ki iz lenuhov pridne dela.

Pa narobe.

Ki razgrajače zmeraj pomiri.

Pa narobe.

Zvečer umazan, zjutraj čist kot zimska luna.

Pa narobe.

Iz cvekov petice naredi.

Pa narobe.

Iz starega kolovrata rakete izdeluje.

Pa narobe.

Ki mišjo dlako v mačko spremeni.

Pa narobe.

Ki iz komarjevega rilca slona naredi.

Pa narobe.

Iz počenega piskra sestavi satelit.

Pa narobe.

Na kanarčkovem peresu boš odplaval v Afriko.

Pa nazaj.

V orehovi luščini odpihne te na Mars.

Pa na sonce.

Samo njegov naslov sem zgubil.

Naslov čarovnika.

In zdaj ga iščem,iščem dan na dan.

Pa zaman.


VEVERICA – PEKARICA[uredi]

Tam v daljavi, tam v goščavi,

tam so lešniki doma.

Veverica pekarica

tam pekarno ima.


Z drobne veje se zasmeje,

krog pasu predpasnik bel

in prodaja in razdaja,

kar si kdo je zaželel:


Kožuharju in rudarju

krtu da rozin,

a lisici po butici

polno pest luščin.

ŽIVALI NA DVORIŠČU[uredi]

Gosak[uredi]

Ste videli gosaka,

ko strumno prikoraka?

Ste videli, ko v Savo

kot nič potaplja glavo?


Ste videli gosakov vrat,

kako se boči čez ljubljanski grad?


Ste videli, kako je švignil,

ko se nad Golovec je vzdignil?

In še, kako jo je ucvrl,

ko mimo je pribrenčal čmrlj?


Muc dremuc[uredi]

Kaj se mucku zgodi,

če med kosilom zaspi?

Kaj se mucku Dremucku zgodi?


Če muc Dremuc med kosilom zaspi,

se mucku Dremucku nič ne zgodi,

samo njegovo kosilo shlapi.


Kam pa njegovo kosilo gre?

Mišja družina pokaže pete,

ko muc Dremuc bistre oči odpre.


Kdo pa v prazni skodeli čepi?

Kdo pa tam plašno vrti oči?

Kdo pa v Dremucka strmi in strmi?


Petelin detektiv[uredi]

Petelin, ostrokljuni detektiv,

v prelepem jutru našel jajčne je lupine.

»Tatinski tat nam jajca je popil,«

je sklenil. »Za njim, dokler mi ne izgine.«


Petelin, iznajdljivi detektiv,

za prvim voglom sreča puto:

»Lupine jajčne sem odkril.« 

»Kaj ne poveš,« mu reče puta.


»Res, res. In na zločinsko grd način razbite, «

zgroženo razloži petelin detektiv,

ko ga drobiž pozdravi nagajiv:

»Civ, civ, stlic detektiv.«


Zajec[uredi]

V opoldanski vročini,

ko vse živali spe,

se tam na zajčjem koncu

samotni zvoki oglase.


To so skrivnostni zvoki,

kot da bi vrtal kdo,

kot da bi dolbel z dletom

pa žagal z žagico.


Pa stekli smo pogledat,

kdo dela, kaj gradi,

pa našli zajca, ki korenje

rezlja in žaga kar z zobmi.


Krt[uredi]

Od Kranja do Ljubljane

so trate razkopane.

Od Celja do Zagorja,

od Pivke pa do morja,


od morja do Kozine

so vsepovsod krtine.

Ko vse smo obrnili,

da bi storilca odkrili,


smo našli sredi vrta

zagrizenega krta,

ki nam predor na morje vrta.


Račke[uredi]

Ena račka in pol račke

nista celi rački dve.

To je ena sama račka,

druga komaj vidi se.


Drugi se mudi za tretjo,

tudi tretji se mudi.

Kam, le kam brodovje račje

na vso moč tako hiti?


Spredaj raca poučuje,

mati raca in krmar,

da za ladje je najhuje,

kadar prihrumi vihar.


Jazbečar[uredi]

Ko jazbečar okrog vogala pride,

prednje noge hodijo,

zadnje pa še kar počivajo,

ko jazbečar okrog vogala pride.


Ko jazbečar počiva,

predenje noge ležejo,

zadnje pa še zmeraj hodijo,

ko jazbečar počiva.


Ko jazbečarja vidi muha,

pravi: kakšen tenek pes gibljiv,

pravi: kakšen kužek raztegljiv,

ko jazbečarja vidi muha.


Kuža in krt[uredi]

Hi-hi, hi-hi, hi-i,

že zgodaj smešen lajež nas zbudi.


Zakaj pa kuža je zalajal

to jutro hi, hi, hi,

saj smo učili ga, ko laja,

naj zmeraj strogo se drži.


Naženi, kuža, krta

v najbolj temačen rov.

Naženi ga junaško

s poštenim laježem: Hov, hov.

ABECEDARIJA[uredi]

A (ARO)

Aro živi sam v veliki hiši.

Sam pere in kuha.

Njegova najboljša jed je kostna juha.


Aro vsako jutro z repom prah pobriše.


Aro spomladi vrt obdeluje.

Sadi hrenovke in klobase

in takšno rahlo kost, ki zelo hitro raste.

Tu in tam pritakne cvetlico,

da mu polepša gredico.


Aro poleti preganja škodljivce,

roparje rokomavhe in mačje vsiljivce.


Aro jeseni drva žaga,

z žago smrčalnico stegnjen čez dva praga.


Aro pozimi v hiši na varnem prezimuje,

Stegnjen ob peči pasje modrosti črkuje.


B (BARBARE)

Ko si še majhen bil,

z balkona si zavpil.

In že prilezle so z gugalnice, skiroja in kolesa

pa iz vozička in vrtička pa z drevesa

pa z oken in z balkonov in s teras

vse vrste barbar: v kavbojkah, krilih in pleničkah,

polulane, potolčene in tiste s pegami na ličkih.

Prilezle in rekle so v en glas: Kdo kliče nas?

Toliko Barbar je pri nas.


C (COPATE)

Copotajo copate cigansko po cesti.

Ko vprašam copate kam tako cigansko

copotnejo coprniške copate: saj ne cigumicansko

saj se učimo cokljati cik-cak


Č (ČOFI)

Čofi je lutka , ki tenko cvili, ko se boji.

Če Čofi govori z basom, govori bojevito.

Čofi spleza na vrata bliskovito


in z najbolj renčavim glasom zavpije: »Hej , ti,

jaz sem vitez Črna brada,

ki te z mečem zdaj prebada!«


D (DAN)

Dan odide zvečer stran.

Takrat se bojim, ali bo dan

za zmeraj šel stran

ko zjutraj na okno prisije dan,

ga brž pozdravim: »Dan, dober dan. «


E (EREVAN)

V Erevanu zajtrkujejo smešnico

na volovsko oko stepeno.


V Erevanu kosijo smešnico

na soli pečeno.


V Erevanu večerjajo smešnico

v poprov sirup vloženo.


V Erevanu dobijo za malico pol smešnice

v porcelanastih lončkih:

nanjo se smejejo v zelo poskočnih končkih.


V Erevanu sedijo v šolah na tleh,

ker v smešnicah štejejo

pa pišejo in rišejo v smešnicah,

pa se zmeraj tako smejejo,

da jih smeh

sem pa tja trklja po tleh.


V Erevanu dojenčki jokajo

tako smešno,

da mame od smeha pokajo

in pravijo: »Oh-he-he,

prosim, jokaj še.«


F (FIJAKARJI)

Štirje fijakarji, štirje bratje

so potrkali na vrata.

Vsi štirje so držali v rokah fagot,

najbolj fijakarsko glasbilo.


Štirje fijakarji, štirje bratje

so se postavili v vrsto pred vrata.

Zapiskali so noto ef,

najbolj fagotasto od vseh not,

da nam je v ušesih milo zvonilo.


G (GRIZLA)

Grizla grize kamor gre.

Grizla zid preluknja kakor sir.

Ko pa reče: »Griz-griz-griz, «

Mačke grozna groza goni v dir.


Ali se vam sanja, da je grizla miš?


H (HIŠA)

Kadar hiša zaspi,

se pokrije s streho,

da ji ne dežuje v oči.

Da se ji utrinki z neba

ne smetijo v usta,

če v spanju z okni zija.


Hiša sanja, da otroci v rokah

držijo žive medvedke,

zaresne lokomotive

pa tigre in leve žive.

Takrat spi nemirno in loputa z vrati.

Včasih sanja dolge hišaste pripovedke.

Takrat spi dolgo in zjutraj noče vstati.


Včasih sanja dolge hišaste pripovedke.

Takrat spi dolgo in zjutraj noče vstati.


Opolnoči se včasih hiša zbudi.

Zbudi se, ker misli, da jo je v peto

Ugriznil zmaj.

Pa hitro zaspi nazaj.

Saj vidi: črni muc v kleti,

samo črni muc v kleti

se lišpa s prešernim petjem,

ko se odpravlja k beli mucki na čaj.


Kadar hiša spi, diha

z zavesami,

Napenja jih v prepihu, zelo rahlo, zelo tiho.


I (INDIJANEC)

In zberemo igrače

in se igramo izvrstne igre.

In izide in iskro izreče:

"Kdo je iztrebil irokeški iglu? "

"Ali ne Vigvam? " ga vprašamo.

"Ne!" izkriči. Vigvam izvira iz V

in indijanci izviramo iz I

in izkriči in izhlapi.


J (JAKI)

Na Tibetanski viski planoti

so Jaki oblekli frake

in šli tako slikovito na ceste,

da si poiščejo neveste.


Ko so našli gospodične Jak, jako brhke,

so zaplesali svatbeni ples po Tibetanski planoti.

Gospodične Jak so plesale v jakastih jaknicah

Jako jare, jako brhke.


K (KENGURU)

Ko kenguru preskoči kamnito

Avstralsko puščavo,

si noge obriše ob travo

in leže v senco pod kaktus.


Potlej izvleče

kokosov sendvič iz svoje vreče

pa pravi: »Danes nisem skočil za stavo,

ampak za klokansko stavo.«


L (LADJA)

Reci: lipa ti si: pipa

Reci: lajna ti si: lajna

Reci ladja polna sadja

Reci: lok nima rok

Reci:lov skrij se v: rov

Reci: luč ti si: fuč


M (MAČKA)

Reci: Mačka.

Ti si tačka.

Reci: Mačka.

Ti si račka.

Reci: Mačka.

Ti si kvačka.

Reci: Maček.

Ti si hlaček.

Reci: Miš.

Ti loviš.


N (NUMIZMATIKI)

Numizmatiki so naredili

najmanjši novec na svetu.

Na zlati blazinici so ga nosili

počez in po dolgem po svetu.


In kdor je hotel, lahko je pogledal

od blizu to numizmatično čudo.


In kdor je hotel, lahko je poslušal

s posebno pripravo tiktakanje ure.

In kdor je hotel, lahko je preskušal

Največjo natančnost najmanjše ure.


Lahko je videl pod drobnogledom

Sredi najmanjšega novca najmanjšo uro.


Numizmatike je k sebi povabil

puščavski princ

Ibn El Nasa Ben Ali

da bi jih bogato nagradil, če novec mu bojo za hip pokazali.


In šli so in šli po puščavi

numizmatiki črni na belem.


A, joj, že vihar se pojavi,

jih s peskom in mrakom odene.


In s peskom in mrakom odnese

jim novec v brezpotno daljavo.


Še danes numizmatiki z lečami preiskujejo širno puščavo.


O (ORLI)

Orli so zgodaj vstali.

Razprostrli so krila široko

in poleteli visoko, visoko:

»Danes do sonca,« so se bahali.


Pod noč so popadali v gnezda in rekli:

»Poleti so dnevi visoki pa sonce je vroče.

Aj, skoraj bi se opekli.

Jeseni poskusimo zopet mogoče.«

Mogoče, utrujeni orli so rekli.


P (PREPELICA)

»Pet-pedi,« prepelica potiho petpedika

v polju. Ali pravi, da pšenica je velika

pet pedi?


Ali pa da njeni puhasti piščanci preletijo

že razdaljo dolgo, dolgo prefrčijo

brez pristanka: pet pedi?


R

Reci raglja, reci mir,

reci črv, reci brv.

Reci ropar, rak, rapir.

Reci: Rad bi ribič cvrl postrv.


S (SMRT)

Smrt je smrtno utrujena

Splezala v skalnato skrivališče.

Tukaj bom v miru počivala.

Če me kdo rabi naj me ne išče.


Š (ŠAMANI)


Šamani so si ogrnili

Zarana dolga bela oblačila.

ŠIŠKA ŠEŠKA v brzopetem plesu so vpili,

zato da je noč pospravila črna kopita in šila.


Joj, joj, šamani.


T (TATOVI)

Tatovi so končno sklenili na skrivnem posvetu, da danes bojo pokradli križem kražem po svetu odrta kolena,

vse buške in praske pa druge podobne nadloge, jih bojo pokradli pa skrili na varno med skrbno prikrite zaloge.


U (USTA)

Kadar se usta začudijo rečejo UUU.

Kadar so usta vesela, pojejo la-la-la.

Kadar so usta srečna, metuljček tih,

smehlja se na njih.


Kadar so usta pusta, so taka,

kot bi pohrustala kosmatega pusta

pa jim je jezik zadrgnila

pusta pustova dlaka.


V (VRATA)

Za velikimi vrati so še ena vrata.

Za še enimi vrati so še ena vrata. Manjša.

Za manjšimi vrati so še ena vrata. Še majša.

Za še manjšimi vrati so najmanjša vrata. Najmanjša.


Za najmanjšimi vrati so še ena vrata.

Ta vrata so vratca.


Za vratci je vrt.

V vrtu je manjši vrt.

V manjšem vrtu je še manjši vrt.

V še manjšem vrtu je najmanjši vrt.

V najmanjšem vrtu je vrtec.


V vrtcu je roža. Ena sama dišeča.

Ta roža je zate. Najlepša in največja.


Z (ZAKAJ)

Zakaj je prišel k Zakaju

vprašat Zakaja, zakaj je tako zakajast.

Šla sta skupaj k botru Vprašaju

vprašat Vprašaja, zakaj je tako vprašajast.


Šla sta po zakajasti cesti

in spraševala, zakaj pa je cesta zakajasta.

Šla sta po vprašajasti cesti

in sta zakajala, zakaj je cesta vprašajasta.


Zakaj in Zakaj sta prispela

do doma botra Vprašaja.

Zakajci pa tukaj sva zdajci?

Zakaj je zakajal Zakaja.


Ž (ŽARNICA; ŽOGA IN ŽLICA)

Žarnica, žoga in žlica

so tekmovale v hitrosti.

Žarnica se je valila.

Žoga se je kotalila.

Žlica po eni nogi za njima brzila.


Žarnica, žoga in žlica

so tekmovale v hitrosti.

Žarnica se je na kamnu razbila.

Žoga na žeblju je starem dušo spustila.

Žlica popolnoma cilj je zgrešila.


Žlica zato še danes tekmuje.

Njena brzina narašča huje in huje.

Včeraj bila je v Singapuru.

Danes so videli v Bajkonuru:

žžživ, je mimo žvižgnila žlica,

hitra kot ptica,

z nogo žarečo kot repatica.

NA PAPIRNATIH LETALIH[uredi]

VETRNICA

V tistih starih, starih časih,

ko si majhen bil,

z vetrnico si se včasih

čez dvorišče pripodil.


Z vetrnico ravno pravšnjo,

da je delala vihar.

Zdaj se ne dobi več takšne

za noben denar.


GUSARSKA LADJA

Kapitan je samook

in mornar je samonog

in krmar je samorok.


Sredi morja jadro belo

v soncu sveti se veselo.

Če tak prapor vidiš kdaj,

hitro se na beg ravnaj.


Kapitan je strah morja

in mornar je brez srca,

vse smeri krmar pozna.


TANK

Miši so naredile

najboljši tank na planetu.

Zdaj se bojo vozile

gori in doli po svetu.


Kam se bojo mački poskrili,

tigrasti od obupa.

Tank ropota in hrope in cvili,

mački pa ne prenesejo hrupa.


PAPIRNATA LETALA

Na papirnatih letalih

se leti najtiše.

Na papirnatih letalih

se leti najviše.


Na papirnatih letalih

se leti brez teže.

Na papirnatih letalih

nedosežno se doseže.


MLIN ŽELJA

To je takšen mlin, ki melje

same nenavadne želje.

To je mlin, ki te odpelje

kot bi mignil k teti v Celje.


To je mlin, ki v tvojo glavo

samo čisto sol naseje.

Ampak mlin se kar ustavi,

če kdo žito vanj natrese.


RIBA

Velikanska riba

se zredila je tako,

da je morja napolnila

in popila vso vodo.


Rasla je in rasla,

se napihnila čez svet,

a potem smo ji s šivanko

mero ukrojili spet.


ZMAJ

Vse otroke je pohrustal

strašni zmaj.

Da bi nas na miru pustil,

hoče zdaj


dvesto kil bonbonov,

tristo čokolad,

lizik sto vagonov,

sladoledast grad.


TROBENTA

Najprej se usedem

v trobento.

Potlej pregledam

trobento.

Mačka spodim

iz trobente.

Trdno držim

se trobente,

da ne pobegne

trobenta,

me ne odnese

trobenta.

K ustom nastavim

trobento.

Piham in piham

v trobento,

da zatrobentam

v trobento.


VELIKANI

Trije grozni velikani

so zasedli našo vas,

vse podrli, poteptali

in smejali se na glas.


Trije strašni velikani

že čez Golovec gredo.

Kakor mravlje proti Kranju

iz Ljubljane deremo.


BUČE

To je bučnata dežela,

kjer živijo sami buči

in pri bučni sončni luči

nam bučijo od veselja.


To je pač dežela taka,

kjer stojijo bučne hiše,

bučni vrtec in igrišče

ob bučanju z vrtiljaka.


NAJZMAJ

Ta zmaj je prav zares najzmaj

odletel je najbolj visoko.

In ko smo vlekli ga nazaj,

se nam smejal je najširoko.


In potlej s svojo najmočjo

se nam izmuznil je z vrvi.

Iz najvišav zdaj najgrdo

najzmaj v najpest se najreži.


RAGLJA

Bila nekoč je takšna raglja,

da regljala je tako,

da od nje je poregljalo,

kar je lezlo, kar je šlo.


Krave krukajo kot vrane,

sultan raja rav, rav, rav,

ptiči rivkajo po drevju,

mačka mravka mrav, mrav, mrav.


HOBOTNICA

Bila je hobotnica večja,

ki smeh jo napadel je tak,

da morje je čisto zdivjalo,

dokler se ni našel junak,


ki tihcano k njej je zaplaval,

z injekcijo piknil jo v smeh,

jo smešne bolezni ozdravil.

Zdaj mir je na morskih poteh.


MOŽIC

Ta možic brkati

nikdar ne miruje.

Zdaj z rokami klati,

zdajle poskakuje.


Klatil bo, dokler si

vitkost ne priklati.

Potlej pojde v cirkus

kar med akrobate.


DEŽ

Kadar dežuje, kadar grmi,

hitro se skrij

tja pod mušnico,

tja pod travico,

ali pod lapuh,

da boš suh.


Kadar dežuje, hitro se skrij.

Dež tako sladke, kakor si ti,

najprej stopi.