Pesmi (Ivan Hribovšek)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pesmi
Ivan Hribovšek
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Pesmi
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I[uredi]

Pomladna radost[uredi]

1[uredi]

Po vrtovih klije trava,
mlado brstje že diši.
Mesečina naletava
prepohlevno mi v oči.

Drevje zopet kvišku rine,
mlade veje v zrak se pno,
vedno globlje korenine
oprijemajo zemljó.

Naj v višino, naj v globino
se požene naša rast,
naj vzkupi kot mlado vino,
naj bo naša moč in slast.

2[uredi]

Smeh pomladanskega cvetja
se mi je čez prsi razlil,
čudno temna razodetja
je veter prešerno odkril.

Čutim, da rastem v globino -
oj človek, zdaj se mi odkrij,
zrastem se s tvojo tišino
in pesem bodočih bom dni.

Boj nad življenjem dobljen je,
ne štejem več mescev in dni,
življenje, življenje, življenje
radostno v meni drhti.

Strmenje[uredi]

Noč je svetla ko češnjevo cvetje,
zemlja trudna pripira oči.
V polnih vejah skrivnosti drhtijo,
mesec tiho nebo srebri.

Nad dolino počiva tišina,
kakor popje mlado je napeta,
enakomerno sokovi kipijo,
radost nosijo zdravega leta.

Hiše k zemlji sklonjene ždijo,
kakor da bi hranile skrivnost,
v svoja brezna strmijo, strmijo,
v sebi nosijo novo mladost.

Sredi polja je človek vstal,
svet je svoj drhte prepoznal,
vanj se zaril je, strmel vse noči,
kako utriplje razburkana kri.

Iz bolnice[uredi]

1[uredi]

Spustili zlobno so nam vse zastore,
da ne bi videli, da sonce sije.
Tako bi radi, a nihče ne more
odstreti svete luči, da izlije
svetloba v naše ude čarovnije.

Odpirajo se vedno nove rane,
o kje je sonce naše, da presije
curljanje žalostno krvi izprane,
o kje je zastor, da očem zakrije
te neme, neprijazne podrtije!

Na glavo legajo nam težke sanje,
izčrpan je ta zrak, da nas duši.
Bolezen neprestano je kričanje
in vračanje med ljubljene stvari,
v katerih sonce z vso strastjo žari.

2[uredi]

Zamolklo sije poldan v naši sobi,
kot žito pramen žarkov valovi,
izgublja tiho v naši se tesnobi,
o kje je sonce, ki za nas žari!

Odpirajo se mračno slepa vrata,
v nas butajo valovi mrzlih dni,
tu ni ne sestre, matere ne brata,
tu rana je, ki večno krvavi.

Strašno nam je, ko zunaj sonce sije
in polni s silnim žarom tam ljudi,
pri nas pa kakor tiha voda lije
bolest in groza, ki skoz nas drsi.