Pesmi (Ivan Hribovšek)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pesmi
Ivan Hribovšek
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Pesmi
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I[uredi]

POMLADNA RADOST[uredi]

1[uredi]

Po vrtovih klije trava,
mlado brstje že diši.
Mesečina naletava
prepohlevno mi v oči.

Drevje zopet kvišku rine,
mlade veje v zrak se pno,
vedno globlje korenine
oprijemajo zemljó.

Naj v višino, naj v globino
se požene naša rast,
naj vzkupi kot mlado vino,
naj bo naša moč in slast.


2[uredi]

Smeh pomladanskega cvetja
se mi je čez prsi razlil,
čudno temna razodetja
je veter prešerno odkril.

Čutim, da rastem v globino -
oj človek, zdaj se mi odkrij,
zrastem se s tvojo tišino
in pesem bodočih bom dni.

Boj nad življenjem dobljen je,
ne štejem več mescev in dni,
življenje, življenje, življenje
radostno v meni drhti.


STRMENJE[uredi]

Noč je svetla ko češnjevo cvetje,
zemlja trudna pripira oči.
V polnih vejah skrivnosti drhtijo,
mesec tiho nebo srebri.

Nad dolino počiva tišina,
kakor popje mlado je napeta,
enakomerno sokovi kipijo,
radost nosijo zdravega leta.

Hiše k zemlji sklonjene ždijo,
kakor da bi hranile skrivnost,
v svoja brezna strmijo, strmijo,
v sebi nosijo novo mladost.

Sredi polja je človek vstal,
svet je svoj drhte prepoznal,
vanj se zaril je, strmel vse noči,
kako utriplje razburkana kri.

IZ BOLNICE[uredi]

1[uredi]

Spustili zlobno so nam vse zastore,
da ne bi videli, da sonce sije.
Tako bi radi, a nihče ne more
odstreti svete luči, da izlije
svetloba v naše ude čarovnije.

Odpirajo se vedno nove rane,
o kje je sonce naše, da presije
curljanje žalostno krvi izprane,
o kje je zastor, da očem zakrije
te neme, neprijazne podrtije!

Na glavo legajo nam težke sanje,
izčrpan je ta zrak, da nas duši.
Bolezen neprestano je kričanje
in vračanje med ljubljene stvari,
v katerih sonce z vso strastjo žari.


2[uredi]

Zamolklo sije poldan v naši sobi,
kot žito pramen žarkov valovi,
izgublja tiho v naši se tesnobi,
o kje je sonce, ki za nas žari!

Odpirajo se mračno slepa vrata,
v nas butajo valovi mrzlih dni,
tu ni ne sestre, matere ne brata,
tu rana je, ki večno krvavi.

Strašno nam je, ko zunaj sonce sije
in polni s silnim žarom tam ljudi,
pri nas pa kakor tiha voda lije
bolest in groza, ki skoz nas drsi.


ISKANJE[uredi]

1[uredi]

Mlade veje vzganjajo se v rosi,
v brstih odpočiva se skrivnost,
kakor sladke ustnice napenja
noč se, ki v njej sloni bridkost.
Hiše se pogrezajo vse globlje,
nekam v prazno mi drsi zavest,
v novo spanje, nove sanje tipa,
v njih odkriva vozle novih cest.


2[uredi]

Ko sem zašel v naj hujši mrak,
so se odprle mi skrivnostne duri,
ko najbolj negotov je moj korak,
se tem zvesteje bližam svetli uri,
iz globočine mračne in omamne
se dvigam pod nebeško luč,
ko mečejo vsi vame kamne,
dobivam do človeka ključ.


NOČ[uredi]

Vdano se pogreza zemlja,
v sveda okna pljuska noč,
kje zdaj mlado je življenje,
mlado cvetje, mlada moč?
Vse nas voda je zalila,
v naša brezna je zašla,
o kako zaklade svoje
dvignem naj iz tega dna?
Zapuščene so planjave,
le v tišino, čuj, kaplja
kakor dobro, svetlo sonce
bitje mojega srca.


TESNOBA[uredi]

O trpka slutnja, ki se motaš
ko nit svilena okrog srca,
zakaj ne zgrneš svoje volne
mi na oči, kjer trepeta
razbita luč neutešne mi krvi?
O molčal bi, z zakritimi očmi
navznoter zrl bi v izgubljeno dno,
kjer radost z bolečino se bori.
Približaj se, tesnoba sladka,
tesno vratu se mi okleni
in ko ljubimka v smrtni grozi
skrivnosti svoje razodeni.
Pokoren tebi zdaj sem kakor nekdaj,
odpirajo se tiho moji dvori,
zdaj ljubosumno spusti se v globino
in tekmico na mojem srcu umôri!


URA 1942[uredi]

Zamolklo nadme padajo minute,
kot kamni luščijo se od pečine
in za nesrečnikom drče v globine —
usmili, človek, duše se zasute!
Globoko v breznu za življenjem tipa,
v bodočnost svetlo išče nove poti,
nobena je grenkoba ne premoti,
naj še tako se plaz za plazom usipa.
Mogočne vere njene ne zasuje
ne kamenje ne človek ne minute,
še sred noči nemirne, nepresnute
ko sok pomladni up jo napolnjuje.


NA OČETOVEM GROBU[uredi]

1[uredi]

Prišel sem, oče. Davno uležana
je zemlja že nad tvojimi kostmi.
Beseda bedna, v kamenje vklesana,
je nema priča, da si tukaj ti.

O kdo je stopil kakor mrak med naju,
kdo motne nama oslepil je oči?
Ti toneš vase v večnostnem sijaju,
jaz lastni smisel iščem brez moči.

Od jutra do večera me preganja
zla misel kakor splašena žival,
a nate se spokojen mir naslanja,
lahno sneg večnosti te je zapal.

O vstani, vstani, oče, iz gomile
in pojdeva zgubljene cilje iskat,
razkrivat greva sence, ki zakrile
so moje duše skrivani zaklad.


2[uredi]

Nebo je mračno ko srdito morje,
kot Atlasu na ramah mi sloni.
Razburkan veter mi po čelu orje,
ko vdana prošnja je utrip krvi.

Kako je tebi? Kdo se v te zaganja?
Kdo boža ti razdrapane roke?
Kdo verno se nad tvojim čelom sklanja,
kdo molk tvoj sluša, kdo bedi za te?

Vse bolj in bolj se zemlja ti ugreza,
vsak dan skrivnost te njena posveti.
Vse bolj in bolj se prostor ti razteza,
čim bolj ti v usta mehka prst polzi.

Pritipal si do svojega se dna mi,
vse globlje, globlje tvoje so oči.
Najrajši grob razkopal bi z rokami,
prhnele bi poljubljal ti kosti.


3[uredi]

»Tak tiho je v tej moji tesni jami,
ni sonca nad menoj in ni neba,
samo tvoj klic me zdaj iz spanja drami,
ki kakor rosa skozi prst kaplja.

Na moje belo čelo tiho pada,
zgubljena slutnja zopet mi zveni,
o, zemlja mi je čudno, čudno mlada,
od novih brstov vsa v pomlad dehti.

V opoju se mi širijo nosnice,
slovesno stopa vame novi svet,
zavest useda se na nemo lice:
tvoj sen, moj sin, še davno ni izpet.

Dokler pretaka sok se v korenine
in zemlja kakor nosno je telo,
pomlad in pesem tebi ne premine,
o, tvoja pesem moje rojstvo bo.


4[uredi]

Prebujam se, ko da pomlad nobeno
še nisem v lahko prst oči uprl,
ko da nakrat bi vse bilo zgubljeno
in bil bi velik greh, da sem umrl.

Krog sebe tipam v radostni omami,
pomladni sok nam vdira že v kali.
O slast, ta rast kipeča mrtve drami,
odpirajo oči se za očmi.

Tuni begotnih senc, tu ni pepela,
ne sanj ne spanja: tu rasto možje.
Saj še drevesa so nam zašumela,
kot lepi templji vsa na nas stoje.

Ta blaga zemlja, ki me že pokriva
z dobrotnim, svetlim mrakom sedem let,
se razbrstela je, ko da bi živa
hotela trupla izmetati v svet.«


RAZGOVOR[uredi]

Bog ve, od kod mi kliče Jože Brejc: -
Moj Bog, kako mi tvoj obraz bledi!
Mar jasne črte veter mi izpira,
ki slednjo noč zaliva mi oči?

Tako mi je, ko da od vas prihaja
ta nočni veter, v sanjah me budi.
Mar tožbe, vzdihe in solze prinaša,
mar je zaveza novih, sončnih dni?

Me kličeš ti, me iščeš z njim po svetu?
Preplavil že vso našo je zemljo.
Od vsepovsod se zbira kakor voda
in žejna usta moči mi grenko.

Besede vsem so v molk nam pretopljene.
Le nosi, veter, nosi pod nebo,
kar se ne da v besede ukleniti,
o tem viharji v grozi naj pojo.

In ko strmel boš v nočnih sil bučanje,
jaz, jaz sem, ki te kličem že vse dni.
Ko sred noči se boš iz spanja zdrznil,
me čuješ, dragi? Kje si, da te ni? -

Je veter, ki v samotni kraj šumi?
Kot zapuščena misel v noč se sklanja
edina roža, ki mi še diši.
Bog ve, od kod me kliče Jože Brejc.


DEŽEVNA NOČ 1943[uredi]

Na drago zemljo dež pohlevno pada.
Zakaj mi oslepel je zlati dan?
Vse bolj pogrezam se v grobove sanj,
tema podsula me je iznenada.

Pogreznjen vase kakor plod v telesu
poslušam kaplje, ki jim pot blesti,
to zvezde padajoče so noči,
po zemlji hrepenijo v krotkem plesu.

Že omedlevajo v naročju trave,
ko kruh dišeč zajedajo se v prst,
zdaj tu, zdaj tam zapoje mladi brst
in mastna zemlja polna je motnjave.

Se vodi, ki po žlebu se pretaka,
je znana k zemlji stvarjajoči pot,
da ji odreši nespočeti rod.
Bog ve, kje mene dobra gruda čaka.

O da mi biti je najmanjša kaplja,
ki zemlji nosi rast, zvonko pojoč!
Tako pa le za smislom tipljem v noč,
počasi v zrenje se zavest mi staplja.


PROMETEJ[uredi]

Veličastne so te sive skale,
ko da je nanje moj molk pribit.

V verige, Zeus, si gležnje mi dal,
rokam si vzel prostost.
In orle svoje si sem poslal,
da trgajo mi iz bokov meso.

Zdaj rastem iz skale, iz žive skale,
svoboda je v zvezanih rokah,
življenje v razmesarjenih bokih.
Z oblaki zastrl si moje obličje,
naj žge, naj žge me tema.
In s strelami rad, mogočnik, izgnal bi
iz mene ponos.

Le kamen bo kričal poslej,
beseda potaplja se v rojstva skrivnosti,
v ponosu kamenijo mi usta.
Razbij vrhove, če imaš moči,
razženi sklade in pod skalami
pokoplji brez sledu moje telo.

Kakor obraz teh silnih skal,
ki sem nanje prikovan,
je veličasten moj duh.


PESEM IZGNANCEV[uredi]

(Psalm 136)

Ob rekah babilonskih, tam smo sedeli, tam jokali ob
misli na Sion.
Na vrbe, ki ondi rasto, smo strune pripeli.
Pa tam so spraševali nas, ki so v sužnost bili odgnali
nas, po naši pesmi, in ki so nas pregnali bili, hoteli so
lišati himno: Zapojte nam sionsko pesem!
Kako naj bi peli pesem Gospodovo v tujini?
Če tebe pozabim, Jeruzalem, posuši naj se moja
desnica.
Naj jezik prilepi se mi na nebo, če tebe zgubim iz
spomina, če ne bom imel tebe, Jeruzalem, v začetku
svoje radosti.
Ne pozabi, Gospod, edomskih sinov na dan Jeruzalema;
ki so govorili: razdrite, razdrite do temeljev vse!
Uboga hči babilonska, blagor mu, kdor ti bo vrnil,
kar si nam prizadala.
Blagor, kdor bo zgrabil in treščil tvoje otroke ob skalo.


ŽALOST[uredi]

Moj Bog, o daj mi, prosim te, naj že umrem.
Čemu mi vse iskanje, čemu mi vse pehanje
za dobrim, lepim, ah, saj to so blodne sanje,
ki z njimi si resničnosti več ne zastrem.

Dovolj, dovolj lagal sem sebi in ljudem,
dovolj z obljubami in sanjami se hranil,
dovolj se pred obupom in pred zlobo branil,
samo tesnobe ubraniti se ne vem.

Skrivaj priplazi k meni se, kadar sem sam,
ne vzroka ji ne vem in ne poznam pomena,
pred mano se ustopi ko nevidna stena,
ki sile ji ne slutim, meje ne poznam.

O, kdo bi mogel odrešiti od ljudi
jeklene njene in temačne me oblasti?
Ko kepa blata moral ji pred noge pasti,
da mirno se nasrka zburkane krvi.

Dovolj, dovolj je zmot, dovolj naj bo prevar.
Kdo reši me za večno tavanja brez cilja?
Čemu bi dalje živel brez moči in cilja,
čemu, čemu mi še udarec na udar?


POMLADNA PESEM 1944[uredi]

(posvečena Anici Resmanovi)

Prišla bo ura, ko bo treba iti:
nihče ne ve, ne kam in ne zakaj,
pekel nasilja, kletev in izdaj
se bo odprl v podobi grozoviti.

Zaman bile vse radostne so sanje,
zaman zaupanje zgubljenih dni.
Kje so nekdanje luči, da jih ni?
Vemo za vse: mrak se bo zgrnil nanje.

O to prekletstvo, ko bi hotel rasti,
razpeti sile, kot napne se lok,
zoreti hrepeneč v zaključen krog,
pa moraš brez besede bedno pasti.

Šel bom brez pesmi, ki jo čutim v sebi
in ki je zrela, da se razcvete,
še gnev in jeza, ki po meni vre,
še ta dva, slutim, bosta ostala tebi,

uboga zemlja, ki sem v te položil
ljubezen svojo, polno nad, strahu,
da ozdravela bo v pomladnem snu.
Nikomur ne bom svoje bede tožil.

Bog vedi, kdaj že vse sem bil izgubil.
Morda v molčanju mrtvega srca
spet pesem vdano mi zatrepeta.
Povedat pridem, ko jo bom obudil.


OSAMELOST[uredi]

Govorim z večerom: ko drago dekle
je zaupen z menoj in domač in zvest.
Ko pa iščem, da zdravil bi žalost duha,
iskrenost ugasne in mrtva tema
roke položi mi na čelo bledo.
Potem vse noči nemir je moj brat,
prešinjajo me milijoni podob,
kakor iskre utrinjajo se v nezavest
in prižigajo jutro in novo bridkost.

Razstreljena so pota, ki hodil sem jih,
izkopani bregovi, razbite vasi,
tovariši bog si ga vedi kako
in zakaj izgubljeni. O nekdaj bilo
nas je toliko, dragih, in rekli smo si,
brez nas življenja in upanja ni,
brez nas je le sužnost, sramota in smrt,
brez nas je molčanje in groza brez nas,
ki smo v zemljo vsajeni, da kakor nov kruh
bomo čudežno zrasli za svatbeni čas,
brez nas, o, brez nas domovine ni.

Drgetam za vas, ki ste šli pred menoj.
Ni planil, ko zgrudili ste na obraz
se krvavi in vgriznili v trdo zemljo,
iz duše vam zatajevani obup?
O, ne dajte mi slišati kletev in tožb,
ki izbruhnili ste jih s poslednjo krvjo.

Preperel mi ponos in zavest mi tesna,
brez misli bežim in vem le to,
da sem sam in da vsi ste že davno odšli.

Izgubljen je moj svet in izbrisan moj sen.
Gospodar, zdaj tvoj sem, lačni moj duh,
ki si bil ves nemir, ki si v daljo me gnal,
iskaje svoj cilj, - zdaj blodil ne boš,
zdaj veroval, upal in ljubil ne boš,
kot nekoč me izdajal človeka ne boš,
samo z muko boš šel, koder meni bo pot.
O človek, z menoj si zaznamovan,
od te ure iskal boš svobodo in mir,
hrepenel, trepetal, omedleval in pel
in točil sovražnikom svojo kri.


MOLITEV[uredi]

Vse besede sem izgubil,
nem strmim v prelom svetov,
rad bi ljubil, ljubil, ljubil,
rad gradil bi svet si nov.

Kot otrok sem, ki se davi,
da besedo izjeclja,
oj, ozdravi me, ozdravi,
dobri Bog, me vsega zla!

Reši, prosim, me iskanja
in obupa grenkega,
ki se v grlo mi zaganja
iz bolečega srca.

II[uredi]

HVALNICA[uredi]

Eros, smeh sijoči razgrinjaš
preko širne, zelene ravní,
nam pa se kakor cvetovi žlahtni
sočne odpirajo v pómlad oči.

Eros, kakor veter pomladni
dvigaš se z njiv, ki jih seme boli,
drobne slutnje trosiš po zemlji,
z njimi zoriš nas, bedne ljudi,
da nesluteno, kakor od čudeža,
v prsih ko deklicam nam zabrsti.

Eros, tvojega gibanja, večni,
poln sem, tvoje neizčrpne moči,
rastem iz sebe ves, rastem ves vase,
moje telo je iz rodovitne prsti.


HELENSKIM BOGOVOM[uredi]

Kam ste šli, nesmrtni bogovi, kar ste
svet in bitja nas zapustili v bedi
in nam dali v last samo jok in zlobo,
ki nas uniči?

V svoji krvi bodo končali zdaj se
vaši nehvaležni otroci, slepi
in zgubljeni, da bi umeti mogli
svoje rešenje.

Družno ste hodili s sinovi zemlje
v vsej davnini, njim ste dajali rásti
vse dotlej, da vas je zatajil človek
v mladi objesti.

Druge je bogove častil in klical,
v strahu k njim zatekal se je, a ljubil
ni nikogar od vseh. Neizmerno težka
vaša je kletev,

ki prišla je nadenj, ko zapustili
ste zemljó: odslej so ljudje hinavci,
kakor kače plazijo se po zemlji
v strahu pred vami.

Mrki nič več nočejo vas poznati,
le živali sanjajo še o vas in
mračna nam drevesa šumé o vaši
večni bližini.

Mar ste začutili bridkosti nad nami
in spet z nas bi radi prekletstvo vzeli,
pa ne more žalostni duh vam seči
v naše nižine?

Ste zato se zdaj razodeli meni,
da bolest bom vašo trpel in nosil
ves prezir in jezo sveta, ki za vas
vedeti noče?


RAST[uredi]

Ah, legel bom v razmočeno zemljo,
da udje se ko roža mi odpro,
da čuti v toplem vetru razcveto,
oči zaprl bom z ilovo prstjo.

Skoz mene zdaj tipaje naj gredo
vsa dobra semena in naj na dno
me grenko spravijo in naj glavo
mi z brstjem okrasijo, naj zrasto

mi iz oči globokih pod nebo
drevesa črna, v veke naj pojo
o moji grozi, slasti in kako
mi je iz dna rastočemu lepo.


POJOČA DEKLICA[uredi]

Kakor ptica je vzletela pesem,
ko se je utrgala iz njenih ust.
Planil sem in ostrmel molče sem,
rad ujel bi pesem-ptico iz njenih ust.

O življenje, ki trepečeš v duši,
kaj prevzemaš z nepoznano me slastjo?
Nekaj silnega se v meni ruši,
kaj prevzemaš me z nevidno žalostjo?

Deklica, o deklica, zapoj mi,
tvoja pesem v meni naj zatrepeta,
o bridkosti tihih src zapoj mi,
o ljubezni, ki ne vidimo ji dna.

Duša stopa ti, ko poješ, v grlo,
pesem dobra kakor tvoje je srce.
V meni nekaj bo vsak čas umrlo,
ah, morda obup, ki v grlo dviga se.


ŽALOSTINKA[uredi]

(Prevod iz Katula)

Kdor ljubiš, kdor si lep, žaluj potrt,
žalujte rahločutni vsi ljudje!
Je vrabčka moji dragi vzela smrt,
oj vrabčka, radost moje deklice.

Ljubila ga je bolj ko lastne oči,
saj je pa tudi srčkan bil in njo
poznal je kakor hčerka mamico.
V naročju njenem krotko je skakljal,
zdaj sem zdaj tja je smukal, v vse strani,
in vedno spet je k ljubi pričebljal.

V pokrajino temè odšel je zdaj,
od koder se še nikdo vrnil ni.
Gorje, nesrečni ti podzemski kraj,
ki goltaš vse, kar lepega živi!

Ti ugrabil si mi vrabčka lepega.
O črno zlo! Ubogi vrabček ti!
Zaradi tebe moja deklica
solzi se, da vse rdeče ima oči.


PROŠNJA[uredi]

Prišla si, dobra, kakor roža k meni,
ki srečna v drago bitje se zazre,
ko trepetaje si jo na srce pripne,
da dvoje pesmi stke se v godbi eni?

O jaz, ko jaz bi mogel roža biti,
o roža zate, - utrgaj me, pripni
na svoje me srce, da zazveni
ob tebi duša iz najgloblje bíti.

O slast, razdati se, razdati tebi,
ki slutiš moje sanjano nebo!
Ko le srce mi še ostalo bo,
v premehko zemljo, prosim, ga zagrebi.

Da v njej se mu skrivnost bolesti odkrije,
da zadnji in naj tišji spev spozna,
potem besedo ti zašepeta,
ki bo prepolna tvoje harmonije.


SAMOTA[uredi]

Večer plašnó se usipa na vrtove.
O radost sladka, zdaj se me okleni!
Oj mračni so oblaki, ki po nebu
hitijo v svoji grozi raztepeni.

Nekje za njimi brizga luč večerna
ko smrtni krik iz verujoče duše,
a mrak jo besno golta vase in se
zajeda v drevje, hiše, prst in ruše.

Od nekod vame osamelost stopa,
neznana me grenkoba napolnjuje.
Kje zdaj so moji dragi, da pogumno
osvobodijo me oblasti tuje?

Strahoten molk se plazi kakor kača
in se ovija mi okrog telesa,
oblaki rastejo in se gostijo,
ko da udirala bi se nebesa.

O, kje je človek zdaj, ki spregovoril
bi v to temo besedo zaželeno,
kje bitje tisto, ki mi odrešilo
bi z molkom svojim srce nebogljeno?


HREPENENJE[uredi]

Trepalnice so tiho se zaprle,
in kakor rosa noč je padla nanje.
O ti, ki dneve vse me spremljaš vdano
in našla v moje si nemirne sanje!

O luč, ki te z zaprtimi očmi
poznam in ljubim in trpim za tabo,
o glas, ki v zapuščeni kraj prihajaš
in nosiš bednim vseh tegob pozabo!

Kako prečudno zate drgetam,
ko sam sem in nihče me več ne čuje,
kako te iščem in se v noč izgubljam,
kako z menoj je dan za dnevom huje.

Da si slutila večni moj trepet,
da slišala si tajnostno besedo,
ki je nikoli nisem spregovoril,
da slišala spokojno si besedo!

O ko bi vsaj jokati znal v tujini,
za jokom pride mir in nova nada.
Zakaj se mi vse dneve prikazuješ?
Vse bolj je črna noč, ki me zapada.


PISMO[uredi]

Draga, v tretje že začenjam svoje pismo
in ne vem, ali prišlo bo zdaj do Tebe.
Toliko imam, kar moram Ti pisati,
bog ve, bo prišlo to pismo kdaj do Tebe?

Tam pred jutrom planil sem iz sanj in hitel
pisat pismo, dolgo, dolgo pismo Tebi.
Preden se je dan naredil, sem že vedel,
da drugače vse pisati moram Tebi.

Ko je poldan obsijal mi sobo, spet sem
pisal pismo, dolgo, dolgo pismo zate.
Ko se je večer približal, sem raztrgal,
novo pismo, dolgo pismo pisal zate.

Zdaj je jutro. Sonce kličem, naj zasije
in naj z ognjem piše, jaz sem brez moči.
O, kako uboga naj pove beseda,
kar rojeno je sred sonca in noči?

Draga, ni veliko, kar Ti moram, moram
sporočiti. Kaj razumeš tudi molk?
Vse je le morda beseda, morda dve sta,
dih je morebiti le, morda le molk.

Ah, morda je res le molk, ki naj do Tebe
pride z mojim pismom kakor nočni soj.
Molk Ti moj morda zvesteje bo povedal,
kaj si mi postala in kako sem Tvoj.


PSALM[uredi]

O ti, ki ti ne vem imena,
skrivnost, rojena vekomaj,
bridkost srca in jasni raj,
sadu sladkost in biserna pena.

Ti luč, ki od nje nič več ne vidim,
počivajoča v dnu oči,
ti noč, ki v tvoje tajnosti
čim dlje vse bolje, bolje vidim.

Ti glas, ki vse noči poslušam,
ko trepetaš kakor srce,
ti molk, ki zase sam ne ve,
kako te jaz s slastjo poslušam!

Ti večno, nezgubljeno bitje,
ki kličem te kakor iz sna,
prek mene je tvoja senca šla,
pred mano si ti, kraljevsko bitje.


ŠEPETANJE[uredi]

Tako se utrga veter z vrh gora
in pade mlademu drevesu v veje.
Znenada nič več bučno se ne smeje,
zamišljeno le v brstju plapola.

V njegovi krošnji jutro ga budi,
večer spet s sanjami oba zagrinja.
Kakor zvenela ženska bi stopinja,
v poldanskem soncu slednji list drhti.

Poznaš nemir, ki s srcem se igra
in misli obuja in jih nosi k tebi?
Ko da ga je zle misli strah, da ne bi
se pota najina nekoč razšla.

Ko v mrak se zmučena zavest gubi
in mi nobena stvar več ne ostane,
kot čudežne lepote nepoznane
sijaj in žrtvenik mi siješ ti.


ŽIVLJENJE[uredi]

Pokril tesno sem si obraz z rokami
in gledal dolgo v svoje temno dno,
kako se iz tišine radost drami
in upanje, ki vame je zašlo.

Telo, sem mislil, mi bo zacvetelo
ko jablan, kadar zašumi pomlad,
pa le neutešno je zakoprnelo
in padlo mi v objem razkošnih nad.

Potem sem taval, truden kakor sanje,
med smehom in obupom omahoval
in bitja, ki nihče ni vedel zanje,
brez konca širom zemlje sem iskal.

Zdaj Bogu brat, zdaj zopet me je gnalo
od njega proč in bil sem brez vsegà,
nič ni nespremenjeno mi ostalo,
le misel nate v meni ni zašla.

HIMNA VEČERU[uredi]

Slavim te, večer,
ki prihajaš zvestó
ko davni ljubimci
in name nikdar ne pozabiš.
Obsedli so me predmeti sveta
in pozabljena pesem pretresla,
in hodim okoli in dajem
svojo ljubezen stvarem
in nate ne mislim.
Ti pa poznaš moje srce,
slednji dan obiskuješ me,
s sabo prinašaš spokojnost
in radost in bolečino.

Zdaj me srečaš na cesti,
ko zmedeno iščem korak,
zdaj najdeš pri knjigi
iščoči obraz,
zdaj trgaš pogovor.
Tiho in vdano, da me zaboli,
poljubiš me, slast, na oči,
in ljudje, ki mimo gredo,
se čudijo, da sem obstal,
in knjiga, ki vabi,
mrtvó strmi,
nič več ne vem svoje besede.

Tedaj obudi se misel na drago,
ki bog ve kje hodi
in bog ve kaj dela
in mene zapušča ko sonce,
ki svojo le pot pozna.
Tedaj mi omahnejo čuti,
tako mi je, ko da bi padal
globoko, globoko,
že zase ne vem,
le v grlu srce mi
močnó poskakuje.

Večerje moj
ko svetišče, kjer biva
spokojen nemir,
le njej posvečen.
Nobena beseda ne trga tišine -
o, da biti mi je
brez konca pri tvoji daritvi, večer,
da v tebi bi vse jezike pozabil
in sprostil vseh stvari zavest.

Slavim te, večer,
ki moje me drage spominjaš,
pel hvalnice bom ti
do konca dni.

O, v tebi bo draga večno živela,
še takràt, še takràt,
ko dolgo že v zemlji
pokrit bom s prstjo domoval,
boš ti padal, zvestó ko nekdaj,
na moj žalostni grob
in mrtvemu mi šepetal
o dragi,
o dragi,
o sladki večer!


VEČERNICA[uredi]

Žalost me je obšla, ker sem videl
ženski obraz. Tiho pada
neznana lepota v moje temine
in šumenje že slišim kakor od rose,
ki mladi roži v čašo drsi.

Mrak zaslôni lice zdaj moje,
da nepoznan vsem bom ljudem
in trgal nihčè mi ne bo skrivnosti
z obraza. V naročje svoje me vzemi,
o eter, in varuj me zla.

Kdaj govoril končno bom s tabo,
kdaj te poslušal, kdaj te gledal
in kdaj bom molil tvoj prihod?
Kdaj ko sužne verige bom zlomil
dolgi svoj molk in govoril, govoril?

Moja mladost je sanjala o tebi,
in ko je odšla, nezvesto dekle,
polno pustila svetlih je znamenj;
z njimi te iščem, vse bolj hrepenim,
da te najdem in ljubim brez konca.

Kje si in skrivaš se motnim očem?
O, kdo si, lepota, kaj me preskušaš,
kaj me zemlji jemlješ z dlani?
Ali boginja si ali ljubimka
ali samo zavajaš nas bedne ljudi?

Če si boginja, daj, da te molim,
rešen zemeljskih muk; če ljubimka,
prosim zvestobe te in darovanja.
Če si zvodnica, o dolgo me varaj,
nikoli se ne razodeni.

BESEDE IZ GROBA[uredi]

O tebi sanjam, upanje, vse noči
in vendar slutim, da goljufan za vse
bom skrite, vse najtišje misli.
V svojo lastnino prišla boš, groza.

Kako te iščem, kličem, in vse zaman,
celo odmeva svoje besede ne
ujamem več. Glavó polagam
bedi v dobrotne roke in mislim,

kako si daleč, daleč od mene. Joj,
zasij v temo, pokliči, obudi me,
rokó mi daj, da s tabo hodil
varno bom pot, ki jo najti hočem.

Kot veter, čuj, budi hrepenenje se,
to duh svetov je, ki me presvetil je,
to pesem zrele je tišine,
z njo prenapolni me, svetli eter.


TREPETANJE[uredi]

Kako te zatiram,
ko tvoje tihe stopinje zaslišim
in čudno strah me je pred teboj.
Tedaj te sovražim
in da mi je dana moč,
bi te ugonobil,
izrezal iz svojega droba bi te
ko plod, ki noče biti rojèn.

Ti pa, ljuba tesnoba,
moja zvesta ljubimka,
vse se me bolj oprijemaš,
vedno bolj me tesniš.
Ti si ostala v suženjstvu z mano,
ti obiskuješ me, kadar gre ura
v drhtečo polnoč.

Zadrhtim, ko mi padeš
okoli vratu in objameš
telo mi. Roke se mi spno in ko strune
se tresejo od tvojega zvoka
in pesem poje o meni,
kot mojih ne poje nobena
in nobena ne bo.

O vem, ob tebi živim
svoje najčistejše življenje,
po mojih žilah veter šumi
in vihar mi je vdrl iz srca,
ki ti ga prepajaš in ti ga tešiš
z objemi vdanih mi rok.

Ne zapusti me v uri preskušnje,
ko bodo obmolknili vsi,
me zajemi ko šum trepetav
v velike svoje dlani
in preden me veter razpiha,
še v zadnje poljubi mi ustnice, ti,
ti edina, ki ne preziraš
te moje ljubezni.


SLUTNJA[uredi]

Nova žalost vdrla je vame
in je ne poznam
in segam kot onesveščen vase
v pepel ugaslih strasti.
Dvignilo se je neizprosno trdó,
ko da rojstvo iskalo bi pot,
je duh to, ki me je napolnil tako?

Že zaliva grlo mi bitje
v udarcih srca,
kakor da bruhniti moram iz ust
grenkobo, ki mi telo
spravlja v težko, mračno zavzetost, ne ve
več nemirni si duh odrešenj,
ki čakajo večno, da bo veter zbran.

O ljubezen, nosim te v sebi
za žalostno smrt,
odšla boš tiho, počasi s krvjo,
ki tekla v prst bo nekoč.
Ena sama rana bo zame, v njej boš
trepetala. Ko več ne bom vstal,
široko odprte bom imel oči.

Ko me slednjič vržejo v jamo
in blizu ne bo
človeške duše, zajokal v grozi,
joj, v blagodejno bom prst,
da si tudi ti zapustila me zdaj,
in nikoli ne sežeš mi v grob,
nezvesta, nikdar me ne zbudiš iz sna.


NADA[uredi]

Kako prihajaš k nam,
vse bolj blesteča in lepa,
da zgubljamo v tebi oči,
kako odhajaš od nas, o nada!
Od nas, goljufanih za zadnjo skrivnost,
in skrita ostajaš nam vse predolgo,
da mogli nemir bi tešiti.

Kadàr zagrne noč
oči in skriva se mesec,
poljubljamo tvoje sledi,
ki v vetru, slutimo, so ostale;
kako hrepenimo vsak dan za teboj
in sonce z višave najrajši vzeli
bi v svoje roke in sanjali.

Potem bi tudi ti
prišla in rasla v rokàh nam,
tedaj bi nas ti za vsekdar
do dna prevzela in nas potešila,
ki zdaj nas pogubljaš, ker dolgo te ni
že k nam, o ljubimka! Ki dolgo hraniš
zvestó svoje ljudstvo z iskanjem.

O, pridi in prevpij
bolnó tišino, molčanje
nam trpko izženi iz ust.
Čeprav nas varaš, ne daj, da umrli
bi daleč od tebe.


DREVESOM[uredi]

Drevesa, iz zemlje rojena,
rojstvu vašemu konca ni,
do smrti ste v svoji materi,
v telo ste njeno vsajena.

Ljudem pa slednji gib prepuščen je,
trudno iščemo rešne poti,
dokler zaman ne izkrvavi
naših src hrepenenje.

Iz sebe vi se dvigate ravno,
k luči tipa slednje oko,
vse veje za sad prihodnji rasto,
za žrtveno radost, zrelo in slavno.

A mi šele v grobu vsi smo zravnani,
zemlji nespremenljivo zvestí,
ko v prsti se nam razsujó kosti,
grobo na nas nametani.

Vi svojo samoto tiho častite,
brez družice raste drevo,
in ni vam zaradi tega hudo,
vse vaše skrivnosti v molk ovite.

Mi pa hrepenimo po ženi
z vso ljubeznijo, vso strastjo
in čutimo vendar bolnó,
da smo vedno bolj zapuščeni.

Drevesa, v svoji nezavedni teži
stojite ko stari stebri,
ki dvignil jih sok iz prsti.
S svojo voljo, o rast, nas zveži,

življenje presilno v nas obudi,
kot ga živi rodovitno drevo.
Nebo bomo trgali in zemljó
in stali pokonci ob uri hudi.

III[uredi]

VRČ[uredi]

Glej, jutranja tišina se nagiba
nalahno nad nadahnjeno vodo
in sončni žarki zbrano se vijo
na dnu posode kakor zlata riba.

Robovi ohromeli se budijo,
že zvoki tiho z njimi se igrajo,
še moji prsti ob dotiku žvenketajo
in kakor vesla misli mi šumijo.

Slovesno jemljem v roke vrč zveneči:
nenadoma obredni mir prevzame
mi vse telo, in ko v samotni ječi

krog mene molk se tajnostno razdaja,
zveneča radost mirno kaplja vame
in nove cvete v srcu mi zasaja.


JABOLKO NA MIZI[uredi]

Prelivajo se barve kakor misli,
na jabolku se sončna luč razbija.
Na vse strani prše stekleni drobci,
zabada se mi v kožo melodija.

Nad mizo zrak ko gosta tekočina
v velikih valih proti nam se plavi,
v presledkih jabolko med njimi niha,
ustavlja trudno v luči se krvavi.

V tesnobi in nemiru trepeta
tu sredi mize kot izrezano srce,
počasi topla kri čez rob curlja.

Z dlanmi zajemam, ustnice si močim,
nato se tiho sklonim preko mize
in sladko upanje od sile ločim.


PESEM O GOREČI SVEČI[uredi]

Razlil se mrak je ko krhkà kovina,
za njim počivajo otrple stene;
od sveče luč drsi, drobi se v pene
in v mrak udarja, da zveni tišina.

Vznemirja plamen se ob godbi tihi
in krčevito svetle prste izteza,
vsak hip se znova brez moči pogreza,
kot bi prekrili ga jokavi vzdihi.

A vedno znova koprni v višave,
ne sluti, da si tla sam izpodjeda,
nebes in sonc ga mamijo bleščave.

Naposled splahne kakor senca bleda,
do kraja vdano v godbi se daruje
poslednji zvok, nato nas noč zasuje.


MRTVEC MED ZIDOVI[uredi]

Ko strnjen krog deklic objetih
obdale sladkó so me stene,
med njimi počivam, ljubljenec njihov,
kakor cvet v vazi, dokler ne zvene.

Nemir plapola mi na ustih,
sladkosti življenja v njih slutim.
Večno strmele bodo za mano,
za mrtvecem davnim, z zemljo zasutim.

Ko mi bodo od vsega le ustne ostale,
previdno se deklice bodo sklonile
in jih prav tiho, strastnó poljubile,

da znenada, ko v strune zadeli bi prsti,
se v meni bo velika pesem zbudila
in mi bo z vonjem ves dom napolnila.


PESEM O DEKLICAH, PESMI IN SMRTI[uredi]

(posvečena Minki Resmanovi)

1[uredi]

O deklice, kdaj boste odrešile
nas bolečine in grenkih strasti?
Ko prva slutnja v srcih se rodi
in nas prevzame volja skrite sile,

v strmenju nemem kot na svečenice
lepé in svete mislimo na vas,
rešite nas, ne pogubite nas,
o deklice, o ljube nam družice:

Iz vaših rok prejemamo življenje
in vam darujemo svojo mladost.
Tako se s soncem zveže vinski grozd,

premaga rast, da pride vanj žarenje,
ki zablesti nekoč ko hrepenenje,
kadar natoči čašo prvi gost.

2[uredi]

Ko me je prva pesem obiskala,
je šepetaje kakor veter, hvala,
vso svojo mi lepoto razodela.
Kri v licih mi kot ogenj je zaplala.

Takrat, o deklice, me je prevzela
podoba vaša, v boli dozorela.
A slutnja zla, neizprosnejša ko skala,
je v nočni čas nad mano zastrmela.

Zakaj tak grenka z lepim je zaveza,
zakaj življenje se samo ugreza,
za dobrim, svetim nam iskati brani?

In vendar, ko se roka v mrak izteza,
za upanjem, ki zanj smo goljufani,
vsa zemlja jutru kliče: vstani, vstani.

3[uredi]

Kdor tebe sanja, sanja svojo smrt,
lepota. Da nam boš živela, ljuba,
izgubljamo svoj svet, grenèk in trd,
in vemo, da si vélika obljuba,

ki nekdaj se spolnila bo zvestó,
kakor ljubezen, ki zatajevana
in onečaščena s strašno močjo
nekoč izbruhne silna in neznana.

Takrat bo konec naših davnih sanj,
kot ponevedoma bomo odprli
dremotne veke, da zalil bo dan

svetló duha in razkopano dlan,
in ko po zemlji bomo se ozrli,
ne bomo vedeli, da smo umrli.

4[uredi]

Nekoč sem mislil, ko bom od sveta
jemal slovo, nenadno boš prišla,
ko zaročenka zvesta, ki jo hrani
bogato upanje ljubezni vdani,

in bova šla, za vekomaj objeta,
kjer bova počivala vsa, vsa leta,
in slednjič rahlo kakor veter plah
v samotni noči izdrhtela v prah.

Zdaj vem, o smrt, ti šla ne boš za mano.
Sam, sam bom ljubil zêmljo, to izdano,
osramočeno, drago nam zemljó.

Ne bo se dvigniti mi pretežko,
voljnó trohnim za svojo srčno rano,
za prst spokojno, ki rodila bo.

5[uredi]

Beseda naša, tvoje razodetje
naj nas pripravljene in zbrane najde
in bodi sonce, ki nič več ne zajde,
in seme svetu, ki zdaj v nas spočet je.

Kot vino posveti prsteno čašo,
tako naj blodnje naše izpolni smisel,
pomagaj nam roditi našo misel,
razkleni, oj beseda, pesem našo.

Ki zanjo se borimo v bolečini,
ponižani, od vseh zasramovani,
izgnanci v razdejani domovini,

mi, v sužnost in sramoto vsi prodani,
o pesem naša, vstati se ne brani,
ponosna kakor plamen k nebu sini.

6[uredi]

Kako o vas naj pojem, deklice,
ko poln rasti ne morem do besede?
Zgubljeno čakam, da bodo prešle
nekdanjih dni prikazni, sanje blede.

Je dolgo že, kar sem zatrepetal
za vašo rast, otožno in predano?
Kakor da od tedaj več nisem zdrav,
gorje si lažem, svetu nepoznano.

O, da bi to telo že v mehki prsti
razvezano, brez strasti in težin
z nasmehom poljubili čisti brsti.

Vse lepše ljubil bom iz globočin,
ko bodo zemlje se oklenili prsti.
Hranite mi na véčer blag spomin.


POPOTNA JUTRANJICA[uredi]

Videl sem te in te nisem videl,
draga luč mi padla je v oči.
Ko da čuti vsi so onemeli,
kaj bolezni sem zapadel zli?

Kakor slepec sem se opotekal,
k soncu dvigal sem obraz bolnó.
Kot puščice žarki so prebodli
mi oči in dobro je bilo.

Zdaj ni luči več in tudi ran ni
več v očeh, odkar si z mano ti.
Bil poljub je ali udarec, ki si

z njim slepoto vzela mi z oči?
Kakor dete, ki se je zgubilo,
sem samoten, v grlu me tesni.


URA[uredi]

Zamahi togi preko nas drsijo,
trinog nam uravnava misli, delo,
besede, slutnje in življenje celo,
moči se naše voljno pokorijo.

Vsi sužnji, vsi pred nami, vsi za nami,
upiramo se v obtesana vesla,
ne vemo, kam nas ladja bo zanesla,
le sopemo za svojimi rokami.

Pregibamo se v taktu neprestano,
vse misli so nam kot okamenele,
samo okovi nam budijo rano,

da trgamo se ko zveri zbesnele,
na slepo bijemo okoli sebe,
dokler nam bič telesa ne razgrebe.


URA 1943[uredi]

Udarci nam brez nehanja bobnijo,
za njimi se lové roké izžete
in žile kakor strune prenapete
v noč bruhajo zastrto melodijo.

Vijo se udje v nepoznani strasti,
odstopajo v napetem molku kite,
vsa moč se sprošča v sunke krčevite,
telesa v grče nam rasto ko hrasti.

Obrazi so vsi črni, razkopani,
v globokih brazdah upanje zasuto.
Oči za lučjo, ki se vziti brani,

bolestno tipajo skoz kri podpluto,
za vsakim udarcem nanje se useda
obup, sovraštvo in topost in beda.


PALADI[uredi]

Davno je bilo, ko si preklela
vsakega, ki bi jemal svirel
v roke svoje in bi nanjo pel,
česar bi mu duša prekipela.

Kar je bog zavrgel, človek tega
ne dotikaj se vse žive dni,
da prekletstvo ga ne dohiti,
da nebeške luči ne oslepe ga.

Ali eno, Palas, mi izpolni:
pesem naj zapojem, ki ko v snu
mračno nosim jo v iskanem dnu.

Potlej mirno me za vek prekolni:
za trenutek bil sem kakor bog,
za trenutek v sebi sklenjen krog!