Pesem (Slovenski narod)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pesem
Avtor je objavil besedilo pod okrajšavo A. Š.
Izdano: Slovenski narod 27. maj 1910, letnik 43
Viri: 117
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Iz temnih visokih oblakov so padale kaplje. Oblaki so bili pomladanski, veseli in razmetani po nebu semintja. Vmes je bleščala sinjina. Sijalo je solnce vanje od zahoda. Velike redke kaplje so se svetile. Pada­la so težko na liste in na svetlozeleno travo.

Širok svetel pas je bil razpet nad temnim hribom, izza katerega so vstajale bleščečebele kope in grmade oblakov. Ozračje je bilo čisto. Konture gozda vrhu hriba je bilo videti natančno. Enakomerno se je dvignil borov gozd in v vodoravni smeri je prihajal od obeh strani proti vrhuncu, kjer je rastlo drevje v prijetni mnogoličnosti. Smreke so hotele z vrhi v oblake, med bori je sijala bukev, že vsa pomladanska. Skozi vejevje si videl oblake.

Naenkrat se je vzdignil veter. Gori na hribu so se majali bori in smreke. To gibanje je bilo videti od daleč veličastno. Zdele so se ti smreke nenaravno visoke. Z grandeco so sklanjale temne vrhove v bele oblake.

Sinji pas nad gozdom se je ožil.

Pod hribom je zrasla visoka stavba. Po odrih so stopali delavci in obrisi njihovih temnih postav so se črtali nerazločno od bleščeče beline oblakov. Poletel je veter preko odrov in zafrfotalo je v višini. Usule so se goste kaplje. Delavci so se umaknili pod streho v prazni prostor.

Tam se je zbudila pesem. Vstali so posamezni glasovi, a kmalu so se objeli in k tem so se pridružili novi, da je zadonela cela stavba.

Zunaj na odru pod streho je sedel Martin sam. Razveseljeval ga je zibajoči ritem pesmi.

Gledal je brezo, katero je zgrabil veter, kakor bi jo hotel odnesti seboj v daljne kraje. Nežne vejice, na katerih so trepetali drobni listki, so koprnele z vetrom v daljavo, a so se vselej povesile udano, ko je pojenjalo in je le še gori v gozdu šumelo nerazločno.

Martin se je spomnil svoje neveste. Glej, široka bela cesta! Ko bi se umaknile od nje temne gore le nekoliko vstran, pa bi lahko videl domačo vas.

Ko se oženi, več ne pojde delat v mesto, kakor drugi. Delal bode doma na nevestinem posestvu.

Spomnil se je domačih logov, polja, šumečega širokega, lepih večerov.

Jasnilo se je in solnce je posijalo na Martina. Kaplje so padale vedno redkejše in so se zelo svetile. Svež vzduh je zavel sem od gozda in napolnil ozračje. Stresla se je breza in biseri so se usuli na Martina ...

Misli so hodile po rojstnem kraju. Komaj se je zavedal hrepenenja, ki je skrito vstajalo v njegovem srcu in ga vodilo po tihi zasenčeni stezi skozi vrt k njenem okencu.

Delavci so jeli prihajati in stopati po odrih vedno više. Še so peli in njihovi glasovi so se razlili vsenaokrog v svobodo. Stopal je tudi Martin in mislil na delo ...

Pesem je utihnila, šum in ropot je zopet obdal stavbo.

Martin je mislil ves nejevoljen na delo, ki ga mora tu opravljati.

Težko se je iztrgati iz sanj, katerim ne poznaš mej. Sedaj plovejo nad svetovi, sedaj so se skrile v nežni kelih gorečega cveta, lesketajočega se v biserih jutranje rose. Včasih ne veš, ali so zvoki ali padajoče zvezde. Sedaj so čiste kakor poljubi dveh duš, ki sta se zlili v eno, sedaj polne slasti, v katerih trepeta lilija, katero je poljubil žgoči vetrič.

Ne moreš jih zgrabiti in objeti z mislijo, le sanjaš jih lahko.

In kaj bi bil vrt brez solnčne pomladi, ki siplje po vejevju dehteče nežno cvetje in vzbudi metulja, da poletava v svitu in v zraku, polnem opojnih struj!

Tiho prihajajo sanje, ko dahne večer hlad in zvezda zablešči v sladkem pokoju nad lesom.

Ni les, ni gora, ni slavčev glas: tvoje sanje so lepota. Z bolj bleščečo glorijolo so obdale zvezdo nego je zvezda sama, les je zapel v tvojih sanjah in s sanjami hrepeniš v daljavo.

Solnce je lilo čisto svetlobo na zemljo in zadnji beli oblaki so izginili na obzorju.

Na stolpu visoko gori so se gibale temne postave. Segale so z rokami v nebo in v bežeče oblake ...