Peklenski ograd

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Peklenski ograd
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vladal je v davnih časih cesar, ki je na stara leta oslepnel. Sanjalo se mu je, da ga zvrači le sadje peklenskega ograda. Ker še nikdar ni slišal o tem vrtu pozval je vse učenjake svoje dežele — a nobeden ni znal kje je. Poslal je tedaj svoja starejša sina po svetu iskat zdravila. Vzela sta sicer mnogo zlata in srebra seboj, pa zapravila sta vse — celo obleko sta zastavila v krčmi; potem nista mogla dalje po svetu, pred očeta pa taka nista smela. V tem šel je še najmlajši od doma. Jezdil je neprenehoma svojo pot dalje; pa v nekem lesu mu je zmanjka, on zajde in skorej bi moral glada umreti. Pride pa do sivega puščavnika kterega vpraša za peklenski vrt. Starček mu odvrne, da je že sto let tu a o tem vrtu še besedice ni slišal, pa ga pošlje k svojemu dan hoda oddaljenemu bratu. Ta je bil še starejši, bil je že dve sto let zmiraj v svojem kraju — pa še tudi nič takega ni slišal. Starec mladenča pošlje k najstarejšemu bratu, ki je bil tudi dan hoda dalje in že tri sto let tam. Ta mu reče: «Mladenič težko delo imaš opraviti, mi trije bratje smo ga hoteli dovršiti, pa radi ga prepustimo tebi. Poslušaj tedaj: Ta dežela, ki leži pred teboj je zakleta in mi smo jo hoteli rešiti. Okoli nje teče deroča voda — in ako te le brata brodarja, ki vozita za pokoro prek reke v dobrem času spravita na ono stran in če se le dobro obneseš, rešil boš deželo. Peklenski vrt bo tudi najbrž v tej deželi!« Kraljevič jaše dalje in dospe do reke, kjer ga brodarja prepeljeta ter mu rečeta: «Pol ure hoda daleč najdeš lisičji grad. Sobe pohištvo in vse imajo ko drugi ljudje — le telesa so lisičja. Imajo pa postelje bele, črne in lisičje barve — ti pa le smeš v lisičji postelji spati, sicer se spremeniš v lisjaka kakor vsi tvoji predniki.« Mladenič se odpoti in prijezdi v zakleti grad, kjer se močno začudi ko ga vse lisice po človečje nagovorijo in mu z jedjo in pijačo postrežejo. Zvečer pa se vleže v lisičjo postelj, dasi je bila slabejša od ostalih. Drugo jutro mu lisice rečejo: «Za pol dne hoda prideš do volčjega grada. Tam tudi ne smeš v drugi postelji spati kakor v volčji. Morebiti tam zveš o peklenskem vrtu.« V volčjem gradu so mu tudi prav lepo postregli, a za peklenski vrt še niso znali. Ostal je tedaj čez noč pri jih in se naspal v volčji postelji. Volčje ga pošljejo v sovinji grad, ki je bil tudi pol dne hoda dalje. Tudi tam bi ne smel v drugi postelji spati ko le v sovji. Sove ga pogostijo in prenočijo. Drugi dan mu prva med njimi naznani o znamenitem vrtu tole: «Peklenski ograd je zaprt z dvanajstimi železnimi vratami; ko vdari ura eno, odprejo se prva vrata za trenotek potem se hitro započijo; ko vdari dve, odprejo se druga in ostanejo toliko časa odprta da ura odbije dve. Nobeden človek ne more v vrt razven kedar ura bije ter ne sme delj časa v njem ostati ko eno uro; kteri se zamudi je zgubljen. — Ko vdari ura ednajst stopi skoz ednajsta vrata noter a ne mudi se predolgo da dvanajste ure ne zamudiš ter ne zgrešiš v naglici pravih vrat.» Kraljevič čaka pri ednajstih vratih in ko se odprejo skoči hitro notri, zaznamna si dvanajsta in gre dalje. Tu je zorelo neznano lepo sadje, kojega brž nekaj vtakne v žep. Potem gre dalje in najde v sredi cvetočega vrta lep gradič. V njem pa je spala pri zlati mizi prelepa deklica s zlatimi lasmi. Kraljevič stopi bliže, a ne upa je zbuditi. Napiše hitro pisemce, da je tega in tega cesarja sin, privzdigne malo mizico in skrije listič pod njeno nogo. Prelomi še brzo svoj zlati prstan in dene polovico k pisemcu potem pa odide. Napolnil je vse žepe s žlahtnim ovočjem, potem pa skrbno čakal pri zaznamovanih vratih. Ko ura začne dvanajst biti odprejo se vrata ter ostanejo odprta — kraljevič hitro skoči ven, a ko je grajska ura odbila, ostala so vsa vrata odprta — grad in začarana dežela bila je rešena. Veselje je pred njim in za njim, on pa ročno odhiti proti domu. Potoma pride do sovinjega grada — a kako čudo! — mesto otožnih sov najde le v svilo oblečene zale gospode in krasne gospe, ki ga z neizrekljivim veseljem sprejmejo in pogostijo ko svojega kralja. Več dni mora se pri jih gostiti, slednjič pa vender le vzame slovo — domisli se namreč kako težko ga slepi oče pričakuje. Gospoda sovinjega grada dala mu je tri voze zlata, koliko pa drugih dragocenosti. Ko pride v volčji grad najde i tam vse polno gospode ktero je rešil. Ti so ga ravno tako dolgo časa gostili in mu skazovali vso mogočo čast. Ko je odhajal dali so mu tri voze zlata v dar. Tudi v lisičjem gradu našel je samo veselje. Tu so mu ravno tako postregli, ko v onih gradeh, ter mu takisto dali tri kola zlata. Prišel je do brodarjev, ki sta ga tudi z neznanim veseljem pričakovala — njega sta zadnjega prepeljala — potem pa šla odrešena, kam njiju je vleklo srce. V domačih deželah pozvedoval je za brata a zvedel ni nič. Pride v veliko mesto, kjer so ravno namenili vesiti dva tolovaja ktera je kraljevič na mah spoznal za svoja brata. Hitro gre k sodnikom. Pove jim kdo je in je vpraša za koliko denarjev bi spustili ona hudodelnika. Gospodje odsvetujejo sinu svojega cesarja na vso moč naj ne odkupuje tolovajev, a slednjič si premislijo ter mu rečejo, da le tedaj odkupi tolovaje če nanja nasiplje toliko zlata da bosta v njem od pet pa do temena. Kraljevič sesiplje za oba brata šest vozov zlata — in ni se mu smililo, da njiju je le rešil. Peljejo se dalje; starejša brata pa se tiho dogovorita kako sramoto jima zna brat doma pripraviti, če razodene kako ju je našel ker tudi onadva sta kraljeviča na prvi hip spoznala. Zategadelj skleneta se ga znebiti ... ga umoriti. Dospevši v gosto šumo planeta nanj in ga zmlatita da na pol mrtev obleži. Pobereta mu čudovito sadje, ter se odpeljeta ž njegovimi zakladi domov. Stari cesar ozdravi, takoj po zavžitku omenjenega sadja in vsled tega pozabi najmlajšega sina, o katerem mu starejša ničesar nista hotela povedati. Nek gospod pa prijaše do pol mrtvega kraljeviča, zmije mu rane, mu je obveže in ga odvede seboj. Ozdravel je kmalu in ostal pri svojemu rešitelju za hlapca. Preteklo je nekaj let in starejša brata sta mislila, da je obležal brat mrtev, ter je od vseh pozabljen. Nekega dne pripelje se pa tuja kraljičina in vpraša kralja kteri kraljevič je bil v peklenskem ogradi, ter od ondot odnesel zdravilno sadje. Starejši sin reče brž da je bil on tisti. Kraljičina zahteva naj pokaže kako znamenje, ali konči pove kako je tam; ta pa je v eno mer glodal: da je strašno lepo in prijetno tam druzega pa nič ni znal. Ko mu kraljičina slednjič odvrne da on gotovo ni bil v zakleti deželi, stopi srednji brat pred njo in zagotavlja, da je on bil tam. Ker pa tudi ta ni mogel nič dokazati s svojim govorom, reče tujka i njemu, da ni bil nikoli v zakleti deželi. Zazvedel je tudi najmlajši brat o tuji kraljičini. Šel je torej v cesarjev grad in ji pokazal polovico zlatega prstana. Ona zakliče vsa vesela: «Tale je bil, ki je rešil mene in vso mojo deželo!» Stari cesar to slišati, ga spozna, ter se močno razveseli. Kraljevič se zdaj oženi s zlatolaso kraljičino in odide v njeno deželo. Okrutna brata sta se pa skrila od doma, ter šla na boj kjer sta v kratkem zgubila življenje. Stari cesar slišavši o hudobnem počenjanju starejših sinov se ni mnogo žalostil za njima temveč je rekel: «V jamo pade kdor jo drugemu koplje!»