Pedenjčlovek Laketbrada

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pedenjčlovek Laketbrada
[[zapisal Matija Valjavec Kračmánov, ilustrirala Marija Vogelnik]]
Izdano: Založba Murenček, Ljubljana 1945
Viri: Pedenjčlovek Laketbrada (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Bila je siromašna mati, ki je imela tri sinove. Vsi trije so hodili na delo. Kadar pa niso imeli dela, jih je poslala mati v gozd po drva. Nekoč da najstarejšemu med brati purana pa mu veli: »Sin, pojdi v gozd in speci si purana!«

Šel je v gozd in si zakuril pa si pekel purana. Kar pride Pedenjčlovek-laketbrada in ga vpraša: »Dečko, kaj delaš?« »Purana pečem, da bom jedel.«

Pedenjčlovek-laketbrada se skloni, vzame purana in si ga odnese. Žalosten pride siromak domov in tam pove, kaj se mu je pripetilo.

Drugi dan gre drugi brat in reče: »Če kaj, bomo videli, če ga tudi meni vzame.« Pride, seka drva in peče purana. Pride Pedenjčlovek-laketbrada pa mu vzame purana in hajdi z njim! Siromak ga gleda, se vrne domov in tam pove, kaj se je tudi njemu pripetilo.

Gre tretji brat in pravi: »Danes ga grem pa jaz čakat!« Vzame sekiro pa seka drva. Ko je bil lačen, si je zakuril in pekel purana. Pride Pedenjčlovek-laketbrada, hoče poseči po puranu. Tretji brat pa ga prime za brado in ga vpraša, kaj bo z njim.

Reče mu: »Jedel bom.« »Pa ne boš,« mu reče fant.

A Pedenjčlovek-laketbrada trdi, da bo. Zdaj vzame fant sekiro, vseka v bukev, jo razcepi in vtakne brado noter. Vesel odide domov in pove bratoma, kaj je Pedenjčlovek-laketbradi napravil.

Bratje gredo tja, pa ne najdejo ne bukve ne človeka. Šli so po sledi, koder je bila zemlja raztepena. Daleč proč so našli jamo, tam noter je Pedenjčlovek-laketbrada izginil.

Pomišljali so, kako bi šli vanjo. Najmlajši brat je rekel, naj gredo vsak na svojo stran in poprosijo za vojke. Šli so torej vsak na svojo stran in prinesli vojke pa so spustili najmlajšega po vojkah v jamo. Ko je prišel do spodnjega sveta, je stresel vojke in odšel.

Pride do neke vasi, kjer so dekleta kolo plesala. Stopi k njim in jih povpraša: »Bog daj srečo, dekliško kolo, ste kaj videle Pedenjčlovek-laketbrado?«

Dejale so, da so ga videle; mimo je šel in bukev je vlekel za seboj. Iz kola je skočila najmlajša dekla, mu dalo oreh in rekla: »Kar dalje hodi pa boš več zvedel!«

Gre dalje in pride do druge vasi, tudi tam so plesale dekleta kolo. Povprašal jih je: »Bog daj srečo, dekliško kolo, ste kaj videle Pedenjčlovek-laketbrado?«

Rekle so: »Videle smo ga, šel je in bukev je vlekel za seboj.« In spet je skočila najmlajša k njemu; dala mu je lešnik in rekla: »Kar hodi pa boš več zvedel!«

Pride do tretje vasi, tudi tam so plesale dekleta kolo. Pozdravil jih je: »Bog daj srečo, dekliško kolo, ste li kaj videle Pedenjčlovek-laketbrado?«

Spet so rekle: »Šel je in bukev je vlekel za seboj.«

Spet je skočila k njemu deklica, bila je najmlajša, pa mu je dala jabolko in mu rekla: »Pojdi k Pedenjčlovek-laketbradi! Ko prideš tam v hišo, boš videl na mizi skledo polno strupa. Zgrabi tisto skledo in jo vrzi na tla, da se razleti. Pedenjčlovek-laketbrada se bo s teboj metal; če bo videl, da te zmaguje, vzemi tri četrt oreha in ga pojej, četrt pa ga vrzi proč. Če bo še vedno močnejši, vzemi lešnik, pol ga pojej, pol ga pa vrzi od sebe. Če boš čutil, da si še slabši od njega, pa vzemi jabolko in ga razreži na štiri dele: en del pojej, tri pa vrzi stran. Tedaj ga boš zmogel. Prosil te bo, da bi ga ne pretepal tako hudo, in ti bo ponujal vse, kar hočeš. Dajal ti bo zlato in srebro, ti pa ne vzemi drugega kakor prstan, ki ga ima na desni roki. Ne bo ti ga hotel dati, ti ga pa ne izpusti, dokler ga ne dobiš!«

Fant gre in pride do Pedenjčlovek-laketbrade. Pred hišo je našel njegovo mater pa jo vprašal, kje je Pedenjčlovek-laketbrada. Ona mu de, da spi. Tedaj gre v hišo, pograbi skledo s strupom, jo vrže po tleh, da se razleti, pa zakliče: »Hej, Pedenjčlovek-laketbrada, vstani!« Zakliče še drugič in Pedenjčlovek-laketbrada se oglasi: »Ne, no.« 

Spet ga pokliče in reče: »Hej, Pedenjčlovek-laketbrada, vstani!«

Ali Pedenjčlovek-laketbrada mu odgovori s postelje: »Ako vstanem, ne bo zate dobro!«

Še enkrat ga pokliče: »Hej, Pedenjčlovek-laketbrada, vstani, se pojdeva metat!«

Ta vstane in se začneta metati, že ga je skoraj vrgel, pa vzame fant oreh, ga tri četrt poje, četrt odvrže. Nato je tako storil z lešnikom in jabolkom in ga je zmogel.

Tedaj je Pedenjčlovek-laketbrada fanta prosil, naj ga tako ne bije, da mu da, karkoli hoče; tam da so še vsi trije purani in zlata in srebra dobi, kolikor more nesti. Fant pa je rekel, da ne mara drugega kot prstan, ki ga ima na desni roki. Pedenjčlovek-laketbrada reče, da mu tega prstana nikakor ne more dati. Fant pa ga je tako dolgo tolkel, da mu ga je dal; vrgel ga je s prsta na tla.

Fant je prstan vzel in se je vrnil tretjemu kolu. Povedal je to onemu dekletu, ki ga je poučila, in njo je vzel za ženo in tako sta se oba odpravila k oni luknji. Žena ga je nenehno prosila za prstan, tako dolgo, da ga ji je dal. Ko sta prišla do onega kraja, je žena sedla prej ko on na vajeti; stresel je z njim in brata sta jo potegnila ven. Žena jima je pokazala prstan in povedala, kakšno moč ima.

Brata sta spet spustila vojke dol, toda brat, ki je bil spodaj, ni hotel sesti v zanko, ampak je dal vanjo velik kamen. Brata sta začela vleči, da sta ga privlekla do sredine. Tedaj pa sta vojke prerezala, kajti mislila sta, da je to njun brat, da bo padel dol in se ubil. Padel pa je kamen in se razletel na drobne kosce.

Mlajši brat je mislil sam pri sebi: »Bog, ti moj dobri, tako bi padel in se razletel jaz, da mi ni dal Bog tako pamet.« 

Žalosten je siromak šel dalje pa je prišel do visokega drevesa. Tam je tekla velika voda, ob vodi je ležalo devet malih kamenčkov. Pa je videl, kako plava po vodi velika riba som. Fant zgrabi kamen, pa kadar je som zazijal, mu je zalučal enega v zobe in som jih je pogoltnil. Na drevesu je sedelo sedem mladih ptic. Pa prileti stara ptica in vidi, da so ji mladiči še živi. Kajti som bi jih moral požreti, pa je namesto njih pogoltnil devet kamnov. Tedaj je ptica fanta vprašala, kako naj mu poplača, ko ji je mladiče rešil. Fant je rekel, da ne mara nič drugega kot to, da ga odnese iz te jame.

Ptica mu je obljubila; spekla je devet peči kruha in vzela devet jarcev s seboj. Naročila je fantu, naj ji vselej, kadar se bo ozrla, vrže eno peko kruha in enega jarca.

Storil je tako. Kadar se je ptica ozrla, vselej ji je vrgel peko kruha in jarca. Tedaj pa se je že desetič ozrla. Urno je odrezal kos svojega mesa in ji ga vrgel.

Ko ga je ptica prinesla gor, ga je vprašala, kakšno meso ji je nazadnje dal. Pokazal ji je rano. Vprašala ga je, če boli in ji je pritrdil. Tedaj je ptica izpljunila tisto meso in mu ga vrnila, prilepila ga je in zaraslo se je.

Tako se je vrnil iz jame, prišel do svoje žene in jo bratoma vzel.