Parček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Parček
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 30. november 1907 (40/278), 1–2
Viri: dLib 278
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Fantastično zaokroženi kolobarji plavkastega dima so se leno zvijali po skromni izbiri tridesetletnega samca, gospoda Oroslava Pavlice, ki se je srdito premetaval po kanapeju. Bil je strahovito slabo razpoložen, da je venomer butal s pestjo ob zid in puhal goste oblake iz ust kot razjarjeni bog vetrov in hudih ur. In res gospod Oroslav, gospod Pavlica, — njemu v čast povedano, je bil cesarski uradnik — se je gnjevil in dimil upravičeno, zakaj pravkar je prinesel domov deseto košarico, prejeto od milostljive in prezale gospodične Mete Mezgove. In njegova volja je bila še slabša, njegovi »sto vragovi«, ki so mu rastli na jeziku, še bolj osoljeni, če je pomislil, da je teh vseh deset, čeprav malo poslajenih, in z raznimi vljudnimi frazami kot »velika čast, izredna odlika« itd. pozlačenih košaric prejel v istem mestu, slovečem po svojih opravljivih damah in škodoželjnih zarjavelih devicah.

Deset košaric je torej stalo v kotu njegovega spomina, na tem ni bilo nič spremeniti, ali kaj je bilo vzrok te gromske smole?

Gospod Oroslav Pavlica je legel znak na kanape in lizal iz pesti bolečine, potem je nanovo s še večjo strastjo potegnil si dim iz cigare. Trideset let star, postaven fant, naobražen, in če se vzame, celo duhovit, v mnogoobetajoči službi, zakaj lestvica njegove karijere je visoka, vrhu tega na glasu velike ženitveželjnosti, in vkljub temu ni vstanu, da bi si dobil ženo? To je vendar osmo čudo sedanjega prosvitljenega, gospodičen bogatega stoletja!

Kaj mu je koristilo, da so bile matere mestnih deklet, ki so bile na vrsti za možitev, kot peklo vedno za njim, ali vsake ostarele krasotice si vendar ni mogel naložiti za pokoro. Kakor hitro pa je prišel med mlajšo krasno generacijo, je šlo vse narazen kot čreda plahih srn, zažuborel je smeh in hohot lepih, mladih osemnajstih ali dvajsetih let, in vse je bilo izgubljeno. Gospod Oroslav Pavlica je bil ob takih trenotkih seveda po pravici razburjen, in govoril si je v brk sicer malo galantne, ali resnične besede o belih pticah, ki se razprše z glasnim, ljubkim gagljanjem, če te nanese sreča v njihovo milo bližino.

Dolgo seveda se ljubemu Oroslavu ni bilo treba beliti glave, kaj da je vzrok tej nenaklonjenosti rosnih rožic napram njemu, in čudno je, da je bil samo za trenotek o tem v dvomih. No, povrhu se je pa še našla dobra dušica, ki mu je brez ljubezni in ozirov povedala, da se ljubeznive gospodične divijo tako njegovi bleščeči se prečastitljivi pleši, ki pokriva predal njegove pameti. Evice se boje, da ne bo razen njegovega svetlega pokrova zrcala v hiši, in odtod izvira ves njihov strah pred njim.

Oroslav Pavlica se je potrkal nato s kazalcem po čelu in po pleši, pogledal se je v zrcalo, ali je res tako častitljiv v svoji lepoti, in moral si je priznati, da imajo ženskice prav. Poiskal je v naglici svoj cilinder in se pokril; nato pa je napravil globok poklon, s prekrasno gesto je zavihtel v svoji roki klobuk in je priznal vso istino: »Čast vaši bistroumnosti, moje dame, ali tudi Oroslav Pavlica ni stal pozabljen na strani, ko je Bog delil pamet.«

Tako je rekel in šel takoj na delo. Z brezprimerno naglico je začel begati po temni svoji samski celici, in v njegovi glavici se je porodil heroični načrt.

In kar je sklenil, to je tudi storil. Zakaj že naslednje jutro je vložil pri svojem uradnem predstojniku prošnjo za premestitev. In predno so razposajene in nagajive Evine hčerke mogle kaj zlega slutiti, je bilo tisto mestece, slavno po svojih zarjavelih devicah in drugih krasoticah ubožnejše za enega ženitveželjnega samca, gospoda Oroslava Pavlico. In tiste, ki so še vedno upale in hrepenele, so mogle samo še žalostno in težko vzdihniti za njim.

Tiho in skrivaj je odromal iz tistega nehvaležnega kraja in niti svojim najdražjim prijateljem ni povedal in ni razodel vzroka, zakaj je zahteval svoje premeščenje. Ali dejstvo je, ne čudite se in ne bodite neverni, da je gospod Oroslav Pavlica po kratkem dopustu nastopil svojo službo kot pomlajen, kodrolasi kavalir in v novem kraju, kjer je služil, je bil njegov nastop zmagovalen. Kjer se je prikazal, so pokala in se odpirala srca, lilije so odpirale kelihe, vrtnice so skrivale svoje trnje. Hipoma, nenadoma je bil gospod Oroslav sonce damskega neba, okoli njega so se vrtele zvezde in k njemu so koprnele zaljubljene duše. Slavil je zmago, ovenčan s triumfalnimi venci, z rdečimi rožami, in začel je izbirati »svojega srca kraljico«. Ali izbira je bila težka.

Hčerka bogatega trgovca, Tinuška, je bila zelo prikupna, majhna punčka, ali zdela se mu je — prenavadna, premalo interesantna. No, potem je bila tu Maruška, županova hčerka, zelo koketna, črnolasa stvarca, ali Oroslav je slutil, da lepa Maruška ne bo — bogata. Sodnikova Relči — zelo uvaževanja vredna, ali o njej so krožile temne govorice, šepetali so o nekem romantičnem dogodku, o črnem ciganu, ki je baje hodil trubadurit gospodični Relči. No, in nazadnje se je zasvetila pred očmi našega Pavlice divotna mesarjeva edinka, Pavluška je bilo njeno srčkano ime, ki je štela doto — na mernike. Vsaj tako so govorili o njej, tako je fantaziral idealni pisar, Graničar, ki si je ni predstavljal drugače kot zakleto kraljičino z razpuščenimi lasmi, preštevaje rumenjake.

Bila res da ni najmlajša, imela jih je mogoče že osemindvajset, tudi ni bila najlepša, ali zelo okroglolična, prelestno prsata, okroglih bokov, a vrhu tega zelo zabavna, vesela, duhovita, zlatolasa, in v cekine zakopana.

In kmalu, nemudoma je bila mesarjeva Pavluška zaročenka gospoda Pavlice, njegova zakonita nevesta, kateri je smel dvoriti in jo obiskovati opoldne in zvečer. In Pavluška je rajala in se zibala v devetih nebesih, a vseeno so jo včasih spopadle trmice, in zdelo se je, da jo tišči skrita žalost.

Če je gospod Pavlica previharno objemal svojo Pavluško, se mu je previdno, a krepko iztrgala iz rok: »Ah, ti mi boš zmešal vso frizuro!« — In ko jo je hotel pobožati po njenih bujnih zlatih kodrih, je prestrašeno odskočila. Seveda ga je to popolnoma izočaralo. Ali neke nedelje ga je zalotila usoda.

Vračala sta se s sprehoda, in takrat se je dvignil vihar. Razsajal je med kostanji, zagnal se je zavratno gospodu Pavlici v glavo in mu odnesel cilinder. Nesrečnež je planil za njim, ali tedaj — o jerum, jerum — so se mu zmotali njegovi lepi kodri z glave, in zasvetila se je prelestna njegova pleša v žarkih zahajajočega sonca. Stal je kot prerok Jeremija na razvalinah Jeruzalema, ali hipoma je zaslišal poleg sebe nebeško zveneč smeh zlatolase Pavluške. Gledala ga je kot vražiček s svojimi porednimi očki in hihitaje in hahljaje mu je padla okoli vratu:

»Tudi ti, moj dragi! Ali, to je imenitno!« Nežno se mu je obesila okoli roke in ga peljala domov. In tam v njeni sobici je padel gospodu Pavlici mlinski kamen s srca. Zaupno in tiho in sramežljivo mu je priznala, da tudi njeni zlati kodri niso zrastli na njeni glavi, ampak jih je kupila pri vlasularju — dvornemu založniku. Zakonski kandidat, gospod Oroslav Pavlica je moral tisti večer priznati, da se je sreča vanj zaljubila; tako srečnega izida ni pričakoval. Objemala sta se in smehljala in potem sta gledala nekake drobne, s številkami popisane knjižice.

Tisto zimo pa v mestu ni bilo lepšega para od zlatolase Pavluške in kodrolasega Pavlice.