Ozebki
| Ozebki Filip Terčelj |
Objaveljeno pod psevdonimom Grivški.
| |||||||||||
NEDELJA je danes, praznik miru. Zato se ne bom pričkal z vami, ali ozebki ali ozebline, ker ni važno, kakšnega spola so. Ugotavljam, da so jih preteklo zimo nosili zastopniki moškega, ženskega in srednjega spola. Zato so zame ozebki skupno ime.
Pobožna navada je bila, da so se ljudje po prestanih hudih boleznih, kakor so: kuga, krvava griža, ošpice, kolera itd. v procesijah zahvaljevali Bogu, da jih je rešil teh bridkih nadlog. In za ozebke? Lepo vas prosim: na tisoče rok bi se moralo dvigati v nebo in deset* tisoč parov nog bi moralo na romanje, ko je minila grozna, vsepovsod razgrajajoča bo« lezen. In kaj zreš? Prišlo je in minilo pa — mirna Bosna! Ni ga, da bi se zahvalil! Ozebki so torej hvala Bogu minili. Ali ste že kdaj pomislili, kaj so pravzaprav ozebki? Da ste videli cele ja-te kislih obrazov, cele karavane čotastih pešcev, med njimi zlasti dražestnega spola, pa bi mi priznali, da so ozebki huda kazen božja. Poznamo tudi druge slične bolezni n. pr. ture, grinte, žulje, bradavice, kurja očesa itd. Razlika med tem krvavim sorodstvom je ta, da se ti ozebek naredi kvečjemu na nogah, rokah, ušesih, izjemoma tudi na nosu. Ture imaš lahko povsod, celo na zelo nepriličnih mestih svojega telesa, kurjih oči zastonj iščeš na nosu, na ušesih, tudi na trebuhu jih redno ni — so le na nogah. Bradavic nimaš na podplatih, ne zmeniš se zanje na hrbtu; nerodno pa je, če ti zrastejo na nosu, kot lešnik debele. Žulji so doma na rokah, tudi na nogah in celo na najtrpežnejšem delu člo« veškega telesa, na nosu jih redno ni, tudi na ušesih se ne pojavljajo običajno. Drugače ic z ozebki. Ti ljubijo telesne končine, torej najbolj občutljive dele in so zato .do nadležni ker povzročajo poleg drugi boli tudi živčne bolezni, zlasti ne« strpr >st, ki jo zovemo tudi nervoza. Značilno pri ozebkih je tole: Ime imajo od zebsti, torej od mraza, pa te pečejo in skelijo kot ogenj. In še to! Čimbolj se jih varuješ, tem prej jih dobiš in čimbolj jih odganjaš, tem rajši te imajo. Ozebek te ne vpraša, kje se hoče naseliti. Brezobzirno ga opaziš danes na sredincu leve noge, jutri na palcu desne roke. Kakor so vidni ozebki sami na sebi, tako so usodne njih posledice. Drejče Komajzelc, ugledni vaščan občine Mrežnica, 56 leten, zasebnik v zadružni šoli blagonravne polovice Filomene, poročen 38 let, samostojen redkokedaj, bolan nikoli, brez vidnih posebnih znakov, če izvzamemo ba« krenasto kožico na nosu, je preteklo zimo dobil hude ozebke na nogah. Posledica: Lo« čitev od zakonske postelje vsled ozebkov. Ej šmenta, kako to? Poštama Filomena ni mogla trpeti, da bi jo neprestano brcal po noči, zato je Drejče vdano in potrpežljivo prepeljal svojo posteljo tri korake na levo. Ni bil kriv tega on, temveč ozebki. Filomena tega ni upoštevala, dasi navadno ženske uva« žujejo vsako malenkost. — Fabjanček Šo« štarjev, devetletni prestolonaslednik posest« nika Florjana iz Kota, je bil dva dni brez ko« sila — vsled ozebkov. Kako to? Navadno se postiš, če te želodec boli. Fabjančka so pa ozebki skeleli, zato ga je premamila skuš« njava. da je v šoli med poukom desetkrat brcnil soseda Cmerikovega Pepčka in bil zato obsojen na strogi post, poostren s samot« nim zaporom. Neža Cekin, vpokojena bra« njevka, je morala na račun ozebkov sod« nijskim potom plačati Lukežu Mastnjaku 214 lir. »Zakaj ste kradla drva Mastnjaku?« jo je karal sodnik. »Moj Bog, gospod sodnik! Zeblo me je, ozebke sem imela na rokah, pa so me tako srbeli, da sem šla po drva! Drv nič, ozebkov pa vse polno! Mislite si, gospod sodnik, da bi vi imeli ozebke ...« »Tiho! Pia« čaš 214 lir, če ne greš v zapor en teden!« Re« čeno, storjeno! Doroteja Šileč, poštena žena in mati osmih nadebudnih, kot riba zdravih otrok, je imela nesrečni porod. Vzrok —■ ozebki. Ne pri njej, tudi ne pri novorojenčku: babica Tina je prišla prepozno, ker so jo ovi« rali — ozebki. Dolga in bridka je veriga težkih slučajev, ki so jih povzročili — edino ozebki. Cela vrsta poskočnih gospodičen je bila prisiljena krev« ljati in se zvijati celo po glavnih mestnih ulicah. Vsled ozebkov so torej tudi cenjene dame bile prištete med invalide brez pod« pore ali s podporo od strani usmiljenih ka« valirjev. Vprašam javno: Ali ni zdravniškega sredstva zoper to kruto bolezen? Vsi doh« tar ji molčijo! Imajo najrazličnejše recepte, recimo zoper bradavice, mozolje itd., pri ozebkih so pa v zadregi. Ne rečem, da ni zdravil, še preveč jih je, a ne pomagajo nič! To vam je bil potrpežljiv mož, Cene Špe* havec! Tehtal je natančno 108 kil in 5 dek — brez tare! Tudi v njegovo, z mastjo zalito nogo — mislim, da je bila desna — so se na* selili ozebki, Kako pomagati? Točno po nas vodilu se je vsedel Cene na okrogel stol in ukazal prinesti dva škafa vode: v enem je bila zelo vroča voda, v drugem ledenica. Špes havec je s pomočjo boljše polovice in sinčka Rilčka zavihal hlačnice in začel kuro. Z na* porom, kot bi dvigal v pristanišču cente, je spustil noge v vročo vodo in tako spačil obraz, da se je mali Rilček tolkel od veselja na kolena in klical: »Glej, mama, kako se tata grdo pači!« In spet — točno po pred* piših — je dvignil težo svojega telesa in švrknil v ledeno vodo, da je zarjul na ves las! Rilček seveda zopet v smeh! Parkrat je pehavec ponovil to zabavno komedijo, nato pa brcnil najprej v škaf, da se je voda zlila, nato v Rilčka, da se je zvalil na tla in kmalu bi skočil še v ženo, da ga niso ravno takrat zaboleli ozebki — in sicer na levi nogi, kjer jih prej niti občutil ni. Čisto drugače se je zdravila Micka Prgajz, 60 letna teta pri Šmončevih. Dekleta so ji pravila, da je novopadli sneg najboljše zdra* vilo proti ozebkom. Micka je verjela učenim nečakinjam, rezula coklje in nogavice ter po* časi stopala na dvorišče, kjer je po noči za« padel sneg. Dvignila je krilo, kolikor se sme po predpisih in začela svoje zdravilno ros manje. »Ajs! Joj! Bu!« Poredne nečakinje so pa gledale skozi vrata in sc zlohotno sme« jale ter klicale: »Teta Mica pleše tango!« — Jelar Šikavec, trikrat zaljubljeni urarski pomočnik je pa doznal, da je petrolej naj« hujši sovražnik teh prokletih ozeblin. Zjutraj je izdatno pomazal nesrečne noge, ki so ne* prijetno dišale tudi v navzočnosti treh nade* budnih cvetov. S studom so obrnile dišeče glavice proč, češ: Tako neokusen, pfuj! Zorica Krmižljeva. ki je sedem let kandis dirala brezuspešno za ljubi zakonski stan, je raztrgala doma dvoje copat. Čevlji so jo preveč tiščali. Celo rokavice so postale pre« ozke. Rabila je naslednja mazila na »in«: for* malin, glicerin vazilin, caharin in ... Seveda — zastonj! Preobširna bi bila tragična zgodba, ko bi jo hoteli razpletati v podrobno. Splošno mnenje, ki prevladuje v modernem zdravstvu je tole: Za bolezen so zdravila, za ozebke jih pa ni. Francka Zupančič: KAJ NAM PRIPOVEDUJEJO KOLODVORI. Mnogim našim dekletom z dežele je potovanje v mesto nekaj izrednega, krasnega, čudesnega in mesto jim je cilj hrepenenja. Kako skrivnostne načrte sestavljajo misli mladih glavic! 2e deklice sanjajo sladko bodočnost mestnega življenja, lepih oblek, lahkih čeveljčkov, proč od zo« prnega, umazanega dela in dolgočasne vasi ... Kako se biva prijetno in lepo v velikih, gosposkih palačah, kjer so celo stopnice preprežene s preprogami in so sobe na večer tako bajno razsvetljene. Ej, toliko mladih glavic sc ziblje v teh sanjah in razmišljanju, sc vedno bolj odtujuje preprostemu do* mu, tihemu in treznemu vaškemu življenju in delu. Skrbeče in boječe opaža mati vroč in nemiren, tujine željan lesk v očeh hčere, spoznava nezadovoljivo hre« penenje, ki mu ni več utehe... in nazadnje se vda ... da ji deklič odhaja. Vlak sopiha v daljavo, vasica izgi« ne; drugi ljudje, druge slike, drugi vtisi... glasno bije mlado srce: »Prosta, prosta!« Kako lepo je življenje!... Žal, prežal, ne sije zlato solnce dolgo na nebu bo« dočnosti. 2c velik mestni kolodvor, množica neznanih ljudi, velika osamljenost in tujina, negotov cilj... vse to lega s svinčeno težo na dušo našega dekliča. To vrvenje in zopet vsepovsod, to porivanje in pre» rivanje, nihče nima ozira na drugega in koliko jih dojde, ki niso nikamor in nikomur dobrodošli, ki ne dobe zavetja ... Oj, čc bi nam velikomestni kolodvori lahko govorili! Poleg glasne radosti in veselih doživljajev vidimo tu bolnike, ki iščejo zavetja in pomoči v mestnih bol« nicah; ubožce, ki so si z zadnjim beličem kupili vozni listek proti domu; vidimo brezposelne, ki jih razve« druje pestro kolodvorsko življenje in vrvenje .. Vidimo tragične slike, scene. Drago dekle z dežele, poslušaj: ■Neizkušeno si, tuje, ne veš poti, ne ceste, ne po« znaš življenja, ne poznaš cilja. Glej, mnogo brezvestnih ljudi te čaka vprav tu in zlorablja tvojo neizkušenost. Ti jim zaupaš; domnevaš jih vse dobre in meniš po« stene kot tvoje znance z doma. Ne veruj jim! Kolodvori naših velikih mest. Koliko bi lahko po« vedali o pokopanih upih mladenk, ki so iskale v mestu svojo srečo in blagor in sc že na kolodvoru strtih pc« roti ozirale po enem samem poznancu. Povedali hi o uvelih vencih, ki so snežnobeli krasili mlada čela in ki jih je ožgala strupena mestna slana ... Dekle! Ne bi ti hotela pristuditi mestnega življenja s takimi opisi! Toda pred nečem bi te posebno rada posvarila: Ne hodi na slepo srečo v mesto iskat za« služka; ne misli: »/te kaj dobim, saj je mesto veliko in tudi zame bo kje kaj primernega!« Gorje ti, če se ti pripeti kot sem navedla! Prihrani si grenak doživljaj velike, puste tujine; cena tvojega nemirnega hrepenenja po mestu bi bila prevelika — predraga! NAŠ DOM. Sredi mesta in v temni ulici, sredi vasi in osamljeni bajti v bregu, ob cesti in vodi stoje naši domovi: nekateri prostorni in bogati, drugi skromni in ubožni, nekateri podobni palačam, drugi so s slamo krite bajte, a vendar dragocene. Spominjajo nas na naše dede, na njih trpljenje in veselje, spominjajo nas na naše drage starše, katere smo nesli čez prag na počivališče miru; dom nam vzbuja misel na trenutek, ko bodo tudi nas nesli tja, odkoder ni več povratka. Mnogo jih je Slo iz našega doma v svet, o veliki noči, o božiču ali na starost so se vrnili. Mnogo jih je šlo v svet in niso se več vrnili, a v dnu svoje duše so sanjali vedno o trenutku, ko se povrnejo zopet v svoj rojstni dom, ki sc jo bleščal pred njimi obsijan s solnč« nimi žarki: videli so dobro mamico ob ognjišču in peči, želeli so si njenega prisrčnega objema. Večino našega življenja prebijemo v domu. Noč in zima, počitek od trudapolnega dela, domače delo in marsikaj drugega nas veže na bivanje v domu. Da bi bilo to bivanje ugodno in prijetno, da bi bili resnično vezani na naš dom, to je namen poglavja »Hiša in dom«. O različnih stvareh bomo tu razpravljali, o čem vse, boste videli.