Osvoboditeljem v pozdrav
Osvoboditeljem Osvoboditeljem v pozdrav Oton Župančič |
|
Slišali smo, da na iskrem belcu jaha,
da konja in jezdeca jadrna nese perot,
in kadar nasprotnik se najbolj z zmagami baha,
zahteva skoz vrste njegove svobôdno pot. —
Deželo svojé si Nemci in Talijani,
razudijo zemljo kakor pobitega vola;
on stoji na Možaklji, in z njim njegovi zbrani,
ni puške ga strah ne prekletega v Bégunjah kola.
Goré odpro mu svoje zelene hrame,
on brani pred tujcem njih hoj šumečo rast,
zaseka prehode, preplavi premógove jame,
za razbojnika krščen čuva narodu last.
O brezupno dolgo deževje v jesenski žalostni čas!
In v mesečini po snegu begotni sledovi!
Lisičji lajež in škripajoči mraz,
da pod srhko osréženo dlako treso se volkovi!
O naši sinovi in bratje in očetje!
»Kaj boš, razcapani ušivec z životom pretrganim, bos!«
kanalja kriči. On izpelje jih v mladoletje,
njegova vera vsem zoprnostim je kos.
Zavzame otoke, Primorje, Trst in Gorico,
čvrstó mejnike stare v tla zagozdi,
v Ljubljano prinese na zlati vagi pravico,
zasopel še, nespočit na sever odhiti.
Razločene brate v eni meji strne,
svobodo zavrženo vnovič ustoliči,
pred nami preprogo bodočnosti razgrne:
planine sijó, razgibani v soncu rajajo griči,
med radostno delo ubrano se petje oglaša,
iz podrtin domovi rasto med gostimi vrti,
plavži bučé, živine tare se paša,
pšenica kozolce šibi, kot mački so grozdi na trti. —
Glavé so se dvignile, jasno je sleherno lice,
s krvniki ogabnimi boj izbojevan,
na stežaj odpirajo se zatohle temnice,
vesel sprevod se snuje v jutrišnji dan. —
Zdaj pa prelij se mi pesem v rahel, prerahel dih,
čez gomile zaplavaj, da komaj zgane se travica pomladanja,
in s tiho solzó orosi spomin vseh njih,
ki duša pod tiho rušo v svobodo jim sanja.