Onkraj morja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Onkraj morja
Zofka Kveder
Izdano: Slovenski narod 2. januar 1902 (35/1), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vrata so se zaprla in ona je ostala sama. Veseli, lahkomišljeni glasovi dam so doneli po sobi, a one so hitele doli po stopnicah.

Sela je k mizi in se zatopila v misli.

Lina, njena najboljša prijateljica! Lepa, ponosna Lina! — Skoro ni mogla verjeti. In vendar, če je vse dobro premislila, če si je poklicala njenega starega, zoprno debelega moža v spomin, je verjela. Tega človeka Lina ni mogla ljubiti in ne samo to, poleg tega moža, odurnega in vedno smrdečega po potu, Lina ni mogla živeti. Ona je pojmila to in vender ji je bilo tako čudno, neprijetno. Kako so se dame pomenljivo smejale in kako zaničljivo je donel njihov glas. »Apropos, ali vam je znano? ...« »Mislile smo …« »Vi ste bili vendar njena najboljša prijateljica ...« »Se ni poslovila? …« »Se ni poslovila? …« »Ah, torej, he?! … Nič ne veste? … Pobegnila je še včeraj z onim profesorjem, saj ga poznate, vedno je tičal tam …« »V Ameriko, pravijo …« »Njen mož je ves iz sebe … Dà, in resnici na ljubo, oduren je … surov … Imenuje jo vlačugo … ničvrednico …« »Sicer res ni prav ali tako vendar ne gre …« — In potem se je govorilo o vremenu in toaletah in poslih in dame so se smejale in šalile. — Ali njej je bilo hudo. Ljubila je Lino. Bili sta sošolke in dobri sta si bili že od najranije otroške dobe. Omožili so jo že s sedemnajstimi leti — ona sama se je možila tri leta pozneje. In takrat je bila že davnaj obračunala z življenjem in srečo. Osem let je že od tega. Osem let … čas hitro beži. Njej prehitro v njenej sreči. — A Lini? … Zazdelo se je, da čuje njen glas: »Ti ne veš, kako mi je! Kakor kaznjencu na galerah«.

Nikomur se ni pritoževala, samo njej. »Nečem, da bi me ljudje vlačili po zobeh! Ne potrebujem njihovega sočutja!« — je dejala ponosno. — Nekdaj ji je bila svetovala, naj toži moža na ločitev, a ona ji je odgovorila: »Zakaj? Moje življenje je skaženo. In potem me nekaj sili, da vidim in čutim dan na dan vso grozoto svojega življenja v najodurnejši prikazni. Naj, naj! jaz se ne umaknem!« — Moj Bog! In kako surov je bil njen mož. Tolkel jo je celo, ta gnusni, pohotni starec …

In sedaj je odšla. Tako nepričakovano ji je prišla ta vest, da se ni mogla še prav zbrati. Prvi hip se ji je zdelo, kakor da je stopila Lina iz svojega vzvišenega stališča, kakor nesrečna, a čednostna mučenica, doli v vsakdanjost. In še več, kakor da je padla. Vzrasla je v krogih, kjer se respektirajo le sankcijonirana, od vseh oblasti potrjena čustva in vse kar je vzbujalo pozornost na-se, kar je delalo hrup in se razlikovalo od navadnega družabnega reda, ji je bilo zoprno, vznemirjalo jo je. Zato se je le počasi pomirjevala in neprijetna, Lini skoro naravnost sovražna čustva so le polagoma izginjala. Toda njena prirojena razsodnost za dobro in slabo privedla jo je kmalu do prave poti in skoro je začutila neko gotovo zadoščenje, da se je Lina odločila za ta korak. »Lina je stara osemindvajset let in skrajni čas je, da si osvoji košček sreče«, mislila je končno in privoščila prijateljici vso srečo. V njej je ostalo le še nekaj osupnjenosti in začudenja nad tem nepričakovanim dogodkom.

Vse zle misli, vse predsodke in vse ošabno obsojanje spremenilo se je v nekako sanjavo melanholijo. Premišljevala je osodo Line in jo primerjala svoji. Lina ni imela nikdar nič dobrega. Bila je lepa, a njeni stariši, ki so bili zadolženi in ubožni, pričakovali so od nje, da jih s svojo lepoto reši uboštva, da se bogato omoži in omogoči, da se tudi njene mlajše sestre in jeden brat, ki je bil pravo središče družine, dostojno odgoje. In zato so jo mirne duše dali staremu trgovcu, ki je obečal, da podpre in preskrbi tudi vso ostalo družino. Ni se čuditi, da ni bila Lina srečna. Sedemnajstletnega otroka so pahnili hkrati v okrutno življenje, in iz vesele deklice postala je čez noč resna žena, ki ni poznala smehu in radosti. Sedaj je spoznala tega profesorja, ki ni bil več mlad, a značajen, ponosen in nenavaden mož, ki se je za ženske sploh malo brigal, ker so mu bile prepovršne in prelahkomišljene. Spoznala sta se z Lino, njuni duši sta bili sorodni in zdaj sta odšla, da si tam daleč preko morja ustanovita novo življenje in novo srečo. — Koliko boja ju je stal ta korak, Bog ve! Usoda je tako nejednaka. Njej sami je odstranila vse zapreke, ki bi mogle kaliti njeno srečo. Imela je ljubljenega in ljubečega moža, tri cvetoče otroke. Njej je bilo dobro. Nikdar ni bila nesrečna. — In zasmilila se ji je Lina v dno duše. Koliko krasnih let mladosti je izgubila zaman in zdaj mora z ostanki bežati v tujino, da si vsaj to osvoji, da ji še to ne izgine v vsakdanjem blatu njenega nesrečnega zakona. »O Bog, naj bo srečna, naj bo srečna!« šepetala je ginjena.

In zdaj so se odprla vrata in mož je vstopil z otroci, s katerimi je bil skupaj na sprehodu. Stopila je k njemu in se ga oklenila.

— Čula si že? — vprašal jo je tiho.

— Čula sem. Prav ima. Jaz ji želim … jaz ji želim …

Oblile so jo solze in med jokom je šepetala:

— Kako so ljudje nesrečni! In jaz sem tako srečna … tako zelo srečna!

Skušal jo je pomiriti, ker so postali otroci nemirni, a ona je le še dalje plakala. Naposled se je vsklonil, dvignil malo triletno dekletce, ki je tudi že nabiralo usteca v jok, in jo potisnil materi v roke. In ko je ona začutila male drobne solzice svoje hčerke, ki jo je nazvala v spomin prijateljstva, katero jo je vezalo na ono, ki je sedaj pogumno odhajala v tuji svet, z njenim imenom Lina, ji je hkratu odleglo in v srcu je bila prepričana, da najde njena prijateljica tam onkraj morja mir in srečo …