Olesja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Olesja
Aleksandr Ivanovič Kuprin
Viri: Ženski svet, letnik I, 1923, št. 1, str. 3-5; št. 2, str. 27-29; št. 3, str. 49-53; št. 4, str. 78-80; št. 5, str. 99-103; št. 6, str. 122-126; št. 7, str. 149-153; št. 8, str. 173-177; št. 9, str. 194-200; št. 10, str. 221-225; št. 11, str. 244-248; št. 12, str. 271-278.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.

Moj sluga, kuhar in tovariš na lovu, gozdar Jarmola, je stopil v sobo, pripogibaje se pod butaro drv, vrgel jo je z ropotom na tla in sopel v premrzle prste: »Uh, veter pa tak na dvorišču, gospod!« je rekel ter sedel s prekrižanimi nogami k peči poleg zaslona. »Treba je dobro zakuriti v peči. Dajte mi ognja gospod! « »To se pravi, da ne pojdeva jutri na zajce, a? Kako misliš Jarmola« ? »Ne… ne bo mogoče… slišite, kakšna vihra. Zajec zdaj leži in … pa ni mur-mur. Jutri ne boste videli ni enega sledu.«  Usoda me je vrgla za celih šest mesecev v odljudno vasico Volinjske gubernije, na mejo Polesja. Lov mi je bil tam edini opravek in edino veselje. Priznavam, da nisem oni čas, ko so mi ponudil, naj grem v to selo, niti pomislil, da se bo treba tako neznansko dolgočasiti. Šel sem celo prav rad. »Polesje… tišina… naročje prirode… proste nravi … proste nature…« sem premišljeval, sedeč v kupeju: »meni povsem neznan narod, s svojo posebno govorico… in, seveda, velika množica poetičnih legend, tradicij in pesmi«. Tisti čas (da povem vse) se mi je celo posrečilo, da sem natisnil v nekem malem časopisu povest o dveh ubojih in drugo o samomoru, ter sem teoretično vedel, da je opazovanje značajev zelo važno za pisatelje. Toda … ali so se prebrodski kmetje odlikovali z neko posebno uporno nezgovornostjo, ali pa jaz nisem mogel pronikniti v njih življenje, moji odnošaji do njih so segali samo tako daleč, da so se mi že iz daleč odkrivali, ko so me zagledali in, ko so stopili tik mene, mrmraje izpregovorili: »gaj Buh«, kar je imelo značiti: »pomagaj Bog«. Kadar sem poizkušal z njimi pogovor, so me vedno gledali začudeno in se celo delali, kakor da bi ne razumeli niti najpriprostejših vprašanj, in kar porivali so se proti meni, da mi poljubijo roke – stara navada, ostanek poljskega gospodstva. Knjige, kar sem jih imel, sem kmalu vse prečital. Od dolgega časa – čeprav se mi je zdelo od začetka neprijetno – sem poizkušal, da se seznanim s krajevno inteligenco v osebi: poljskega duhovnika, ki je živel 15 vrst daleč od mene, njegova »gospoda organista« krajevnega čuvaja, blagajnika sosednega posestva, ki je bil odpuščen podčastnik – toda izjalovilo se mi je vse. Potem sem začel baviti z zdravljenjem prebrodskih prebivalcev. Na razpolago mi je bila: bobrovina, karbolna kislina, bobrova kislina, jod. Poleg svojega bornega znanja sem naletel tukaj tudi na popolno nemogočnost, da bi mogel staviti diagnozo, kajti bolezenski znaki pri vseh mojih bolnikih so bili vedno enaki: »notri me boli« in »ne morem ne jesti ne piti.« Prišla je k meni, na primer, stara ženska. V vidni zadregi se popraska z desnim kazalcem po nosu, z levico pa mi pomoli izpod pazduhe par jajec – pri čemer vidim za trenotek njeno zlatenično polt – pa jih položi na mizo. Zatem pa začenja loviti mojo roko, da bi jo poljubila. Jaz umikam roko in prepričujem starko: »Je že dobro, mati… pusti… nisem duhovnik… meni ni treba tega … Kaj te boli?« »Notri me boli, gospod, prav tukaj notri, tako, da ne morem ne jesti ne piti.« »Ali čutiš to že dolgo?« »Kaj vem?« mi odgovarja tudi vprašalno. »Pa tako me peče, peče. Ne jesti ne piti ne morem.« Pa če sem se še tako trudil, nisem vendar nikdar dobil bolj natančnih znakov boleznih. »Le ne vznemirjajte se,« mi je rekel blagajnik – podčastnik: »se bodo že sami ozdravili. To se kar prisuši kakor psu. Jaz, recimo, uporabljam samo eno zdravilo: salmijak. Pride k meni kmet: »Kaj ti je?« - »Bolan sem,« pravi. Takoj steklenico salmijakovega špirita pod nos! »Poduhaj!«… Poduha… »Poduhaj še!… močneje!« Poduha. »No, je bolje, kaj?« - »Kakor da bi mi nekaj odleglo.« - »Tako pa pojdi z Bogom!« Poleg tega mi je bilo tudi odveč poljubovanje rok. (Nekateri so mi celo kar naravnost padali k nogam in mi hoteli po vsi sili cmokati čevlje.) V tem se nikakor ni kazala ginjenost hvaležnega srca, temveč samo stara navada, pridobljena v stoletjih suženjstva in nasilja. Zato sem se samo čudil onemu blagajniku – podčastniku, ko sem ga gledala, s kako hladokrvno važnostjo je molil svoje velike rdeče tace kmetom pod usta. Preostajal mi je samo lov. A proti koncu januarja je nastopilo tako vreme, da ni bilo mogoče hoditi na lov. Vsak dan je pihala strašna burja, po noči pa se je napravila na snegu trda ledena plast, po kateri je zajec lahko tekal brez sledu. Sedel sem v sobi in poslušal tuljenje burje – pa neznansko mi je bilo dolgčas. Umevno je, da sem se z največjim veseljem poprijel táke nedolžne zabave, kakor je bilo poučevanje gozdarja Jarmole v pisanju. Vendar se je začelo to dokaj originalno. Nekoč sem pisal pismo, pa sem v hipu začutil, da mi stoji nekdo za hrbtom. Ozrl sem se in zagledal Jarmolo, ki je kakor vedno neslišno prišel v svojih opankah. »Kaj ti je, Jarmola?« sem ga vprašal. »O nič, čudim se, kako vi pišete? Ali bi ne tudi mene tako… Ne, ne… ne tako kakor vi,« je v zadregi hitel, videč, da se jaz držim na smeh. »Jaz bi rad samo svoje rodbinsko ime« … »Čemu bi ti pa bilo?« sem se začudil… (Treba je pripomniti, da imajo Jarmolo za najrevnejšega in najbolj lesenega človeka v vsem Prebrodu: svojo plačo in poljski dohodek zapija, tako slabih volov, kakor so njegovi, ni nikjer v okolici. Po mojem mnenju je zanj pisanje in čitanje popolnoma odveč.) Še enkrat sem ga vprašal dvomljivo: »Zakaj pa je tebi treba, da se znaš podpisati?« »Ej, vidite, kako je ta stvar, gospod,« je odgovoril Jarmola nenavadno mehko, »v naši vasi ni nikogar, ki bi znal pisati. Kadar je treba podpisati kak list, ali kaj pri uradu, ali kaj drugega… ne more nihče… Starosta pritisne samo pečat, pa sam ne ve, kaj je na njem napisano … To bi bilo za vse dobro, če bi znal kdo pisati.« Taka skrb Jarmole – vestnega gonjača, brezbrižnega postopača, čigar mnenja bi niti najmanj ne upošteval vaški svet – taka skrb za obči blagor rojstne vasi me je kar nekako ginila. Sam sem se mu ponudil za učitelja. Ali, težko, težko delo je bilo to – vsi moji poizkusi, da bi mu razjasnil pojem čitanja in pisanja! Jarmola, ki je čudovito dobro poznal vsako stezo v svojem gozdu, skoro vsako drevo; ki se je vedel orientirati na vsakem poljubnem mestu; ki je po sledu znal razlikovati vse okoliške volkove, zajce in lisice – ravno ta Jarmola se n. pr. nikakor ni znal predstavljati, zakaj tvorita črki »m« in »a« skupaj »ma.« Navadno je pri taki nalogi mučno premišljal 10 minut, včasih tudi dalj, njegove upadle črne oči in njegov rujavi suhi obraz, ki je bil ves skrit v črno brado in dolge brke, je pa izražal najskrajnejšo stopnjo umstvene napetosti. »No, reci, Jarmola, »ma.« Reci samo »ma« sem mu prigovarjal. »Ni treba gledati na papir, glej samo mene, vidiš, tako! No, daj, govori; »ma.« Tedaj pa je Jarmola globoko vzihnil, položil papir na mizo ter izpregovoril žalostno in odločno: »Ne … ne morem« … »Kako, da ne moreš? To je vendar tako lahko. Reci samo, čisto preprosto »ma«, samo tako, kakor rečem jaz.« »Ne … ne morem, gospod … sem pozabil … Vse metode, poizkusi, primerjave, vse se je izjalovilo pri tem prečudnem nerazumevanju. Toda Jarmolino stemljenje k prosveti ni nikakor oslabelo. »Jaz bi rad samo svoj priimek!« ... me je bojazljivo prosil«. »Drugega mi ni treba, samo priimek: Jarmola Popružuk – in drugega nič.« Popolnoma sem opustil misel, da bi ga mogel naučiti razumnega pisanja in čitanja, pa sem ga začel učiti, kako naj se mehanično podpiše. Na moje veliko začudenje se je izkazal ta način najbolj dostopnim Jarmoli, tako, da sva že proti koncu drugega meseca za silo skoraj napisla priimek. Kar pa se tiče imena, sva pa – k očividnemu olajšanju naloge – sklenila, da ga izpustiva popolnoma. Zvečer, ko je Jarmola dobro zakuril peč, je nestrpno pričakoval, kdaj ga pokličem. »No Jarmola, daj, uči se,« sem rekel. Sramežljivo se je obotavljal in šel k mizi, naslonil se nanjo s komolci, vrtil pero med svojimi črnimi, ožuljenimi, negibčnimi prsti in me vprašal, privzdignivši obrvi: »Pisati?« »Piši!« Jarmola je dokaj sigurno načrtoval prvo črko »p«, (tej črki se je pri nas reklo: dva stebra in na vrhu prečnik); potem pa je vprašujoče gledal name: »Zakaj pa ne pišeš? Si pozabil? »Pozabil ….« je naveličano zmajal z glavo Jarmola. »Eh, kakšen si! No, naredi kolo!« »A-a! Kolo, kolo! ….Vem .…« se je oživljal Jarmola in skrbno risal na papir figuro, zgoraj zategnjeno, jako podobno obrisu Kaspiškega morja. Ko je dokončal to težkočo, se ji je nekaj časa molče smehljal, majal z glavo zdaj na desno zdaj na levo in postrani pomežikoval z očmi. »Zakaj si se ustavil? Piši naprej!« »Počakajte malo, gospod …. precej.« Razmišljeval je dve minuti, potem pa boječe vprašal: »Prav tako kakor prva?« »Prav. Piši!« Tako sva se malo po malo pririnila do poslednje črke »k« (trdi znak sva opustila), ki je bila nama znana kot palica, po sredi palice pa krivulja z repom ob strani. »Pa kaj pravite, gospod«, je dejal včasih Jarmola, ko je dokončal svojo muko in gledal nanjo s smehljajočim ponosom: »Če bi me, učili še pet ali šest mesecev, pa bi znal čisto dobro. Kaj pravite?«

II.

Jarmola je sedel s prekrižanimi nogami pod zaslonom in premešaval v podpečku oglje, jaz pa sem hodil gor in dol diagonalno po sobi. Od vseh dvanajsterih sob ogromne pristave sem imel jaz samo eno, bivšo govorilnico. Druge so bile zaklenjene, po njih je nepremično in svečano plesnela starinska oprava, bronovina in portreti iz XVIII. stoletja. Veter je divjal za hišnim zidovjem kakor star, prezebel gol vrag. V njegovem tuljenju se je slišal bolest, cviljenje in divji smeh. Metež je bil proti večeru še silnejši. Odzunaj je nekdo besno metal v šipe pesti drobnega suhega snega. Bližnji gozd pa je ječal in godel z neprekidno, zatajeno, gluho, grozoto …. Veter je buhal v prazne sobe in tuleče pečne trobe; staro poslopje vse razšetrano, razpokano, polrazpadlo, je zopet oživelo s čudnimi zvoki, katere sem poslušal z zopernim strahom. Zdaj pa zadaj je nekaj zaječalo v beli dvorani, zaječalo globoko, pretrgano, žalostno. Zdaj so zopet kakor nekje daleč poknile in zaškripale preperele gnile podnice pod neznanimi težkimi in brezšumnimi koraki. Zdelo se mi je potem, da je vštric moje sobe na hodniku nekdo previdno in vstrajno pritiskal na kljuko, se naenkrat razljutil ter švigal po vsem poslopju, divje loputal z vsemi oknicami in durimi, ali pa se je vzpel v dimnik ter cvilil tako turobno, hrepeneče in neprekidno, povzdigal svoj glas više, tanje, prav do žalobenga cviljenja, pa zopet padal z glasom, da se je slišal kakor zverinsko rjovenje. Včasih pa se je bogve odkod prikradel ta strašni gost v mojo sobo, mi s hipnim mrazom šinil po hrbtu, pa zopet zakolebal plamen v svetilki, ki je medlo svetila izpod zelenega papirnatega, zgoraj obgorelega senčnika. Polastilo se me je čudno, nedoločno vznemirjenje. Tukaj – sem mislil – sedim v gluhi, viharni zimski noči, v starem poslopju, sredi vasi, ki se izgublja med gozdovi in gomilami zametov, na stotine vrst od mestnega življenja, od družbe, od ženskega smeha, od človeškega razgovora … Začel sem si predstavljati, kako se bo vlekel ta viharni večer v leta in desetletja, da se bo vlekel tja do moje smrti, pa veter bo divjal okoli oken, svetilka bo vedno tako medlo gorela pod ubogim zelenim svečnikom, vedno bom tako preplašeno hodil gor in dol po svoji sobi, pri peči pa bo vedno tako sedel molčeč in zamišljen Jarmola – ta čudna neumevna duša, ki je ravnodušna za vse na svetu: ne zmeni se zato, da ima nekoga v družini, ne zmeni se za divjanje vetra, ne za moje čudno, nepoznano in razdejajoče hrepenenje. Nestrpno se mi je zahotelo, da bi prekinil ta mučni molk s kakosibodi prispodobo človeškemu glasu, pa sem vprašal: »Kaj misliš ti, Jarmola, kaj je to, da je danes taka burja?« »Burja?« se je oglasil Jarmola ter leno privzdignil glavo. Ali morebiti ne veste, gospod?« »Seveda ne vem. Kako naj vem?« »Pa res ne veste?« se je oživil Jarmola. »No, vam pa jaz povem«, je nadaljeval s pritajenim glasom: »To vam pa jaz povem: ali se je vedeževalka rodila, ali pa vedeževalec obhaja praznik.« »Vedeževalka – to se pravi čarovnica po vašem?« »Da, tako, tako …. čarovnica.« Radovedno sem silil v Jarmolo. »Kdo ve«, sem si mislil, »morebiti se mi celo posreči, da izvlečem iz njega kako zanimivo historijo, spojeno s čarovništvom, z zakopanimi zakladi, risi? ….« »Pa so tu pri vas, v Polesju, čarovnice?« sem ga vprašal. »Ne vem …. lahko da«, je odgovoril Jarmola s prejšnjim ravnodušjem in se zopet nagnil k pečici. »Stari ljudje pripovedujejo, da so bile včasih …. Lahko pa tudi, da ni res….« Hkratu sem bil razočaran. Značilna poteza pri Jarmoli je bila uporna nezgovornost. Nič več se nisem nadejal, da izvem še kaj več o tem zanimivem predmetu. Toda na moje veliko začudenje je naenkrat izpregovoril z leno malomarnostjo in kakor bi se ne obračal proti meni, temveč proti prasketajoči peči: »Bila je pri nas pred petimi leti taka čarovnica…. Pa so jo fantje pognali iz vasi!« »Kam so jo pa pregnali?« »Kam?.... I, v gozd….kam pa drugam? Pa tudi kočo so ji podrli, da ne bi ostalo niti trske od tega prokletega gnezda…. Njo samo pa so zapodili za vas in vrag jo vzemi!« »Zakaj so pa tako delali ž njo?« »Škode je dosti napravila: prepirala se je z vsemi, začarane strupe polivala okoli hiš, zagovorjene vozle vezala v snope…. Nekoč je prosila našo nevesto zlat. (15 kop.). Ona ji je rekla: »Nimam jaz zlatov, le tam zunaj ostani!« - »Le čakaj«, je rekla, »pomnila boš še, kdaj si mi odrekla….« In pomislite, gospod, prav od tistega časa je začelo nevesti dete bolehati. Bolehalo je, bolehalo, nazadnje pa celo umrlo. No in takrat so pač fantje čarovnico zapodili, Bog ji ne daj dobrega!« »Pa kje je zdaj tista čarovnica?« sem radovedno nadaljeval. »Čarovnica?« je počasi po svoji navadi še enkrat vprašal Jarmola. »Kaj pa jaz vem?« »Ali ni ostala po nji v vasi kako sorodnica?« »Ne nič ni ostalo. Ona je bila od drugod, od kacapov ali od ciganov. ….. Jaz sem bil še majhen fantiček, ko je prišla v našo vas. Tudi punca je bila ž njo: hči ali vnukinja…. Obe so zapodili….« »Pa ne hodi sedaj nihče k nji vedeževat ali pa kako zelišče prosit?« »Babe letajo tja«, je malomarno rekel Jarmola. »Aha, to se pravi, da je vendar znano, kje živi.« »Ne vem …. Ljudje govorijo, da živi tam nekje okoli Basovega kota. ….Veste – tisto močvirje, ki je tam za Irinovskim lazom. Pa čepi tam v tistem močvirju, vrag jo vzemi!« »Čarovnica živi torej kakih deset vrst od moje hiše …. prava, živa poleška čarovnica!« Ta misel me je takoj zanimala in vznemirila. »Poslušaj, Jarmola«, sem se obrnil h gozdarju: »kako bi se jaz seznanil ž njo, s to čarovnico?« »Fej«, je pljunil Jarmola z jezo. »Ta bi bila pa lepa, ta!« »Lepa ali ne lepa, jaz pojdem vendar k njej. Kakor hitro se bo nekoliko ogrelo, pa se bom takoj odpravil tja. Ti me boš spremil, kaj ne?« Jarmolo so poslednje besede tako zadele, da je kar skočil s tal. »Jaz!« je z jezo vzkliknil, »za nobeno ceno ne! Naj bo tam že, kakor hoče, ali jaz ne pojdem tja!« »Eh, kaj bi te neumnosti – pojdeš!« »Ne, gospod, ne pojdem – prav res ne pojdem …. Kaj bi jaz?!« je zopet vzkliknil, prevzet od nove mere upornosti. »Da bi jaz šel v tisto čarovniško zalego? Bog bodi varuh! Pa tudi vam ne svetujem gospod!« »Kakor hočeš, ali jaz pojdem vendar! Jako, jako rad bi jo videl.« »Pravo reč bi videli tam – nič ….« je mrmral Jarmola in nevoljno zapiral vratica pri peči. Nato je vzel samovar, napil se je čaja tam v temni veži in se odpravljal domov. Pa sem ga še vprašal: »Kako pa pravijo tisti čarovnici?« »Manujliha!« je zopet mračno odgovoril. Čeprav ni Jarmola nikdar kazal svojih čustev, se je vendar – kakor se mi je zdelo – silno navezal name; navezal se je vsled najine skupne strasti do lova, vsled mojega prostega obnašanja, vsled pomoči, ki sem jo včasih dajal njegovi stradajoči družini, a v glavnem le vsled tega, ker sem bil jaz na celem božjem svetu edini, ki ga nisem zmerjal radi njegovega pijančevanja, česar on nikakor ni mogel prenašati. Moj sklep pa, da se seznanim s čarovnico, mu je ravno radi tega tako močno spremenil duševno razpoloženje, ki ga je pa kazal samo s težkim sopenjem in pa s tem, da je z vso silo brcnil na pragu svojega psa Rjabčnika. Ta je prestrašen zacvilil in odskočil vstran, potem pa vendar takoj zopet tekel za njim ter bolestno ječal.

III.

Čez tri dni se je nekoliko ogrelo. Nekega jutra je stopil prav rano Jarmola v mojo sobo ter rekel malomarno: »Treba bo očistiti puške, gospod.« »A, kaj praviš?« sem vprašal ter se pretegal pod odejo. »Zajec je po noči jako tekal, je mnogo stopinj. Morebiti greva na lov?« Videl sem, da bi šel nestrpno rad v gozd, pa je vendar pod navidezno ravnodušnostjo skrival to strastno željo vsakega lovca. In res, v predsobi je že stala njegova enocevka, kateri ni niti ena čaplja še ušla, čeprav je bila blizu odprtine okrašena z mnogimi cinastimi zaplatami, pritrjenimi na onih mestih, kjer je prejedala železo rujavica in smodnikovi plini. Komaj sva prišla v gozd, pa sva že naletela na zajčji sled: dve stopinji vštric in dve zadaj, druga za drugo. Zajec je bežal po poti, pretekel po njej kakih 200 sežnjev, potem pa naredil velik skok na stran v smrekov nasad. »No, zdaj ga bova pa kar obstopila«, je rekel Jarmola. »Kakor hitro mu preprečim pot, pa bo obležal. Vi, gospod, pojdite….« Zamislil se je ter mi povedal na poseben, le njemu lasten način, kod naj grem…. »Pojdite do stare krčme. Jaz ga bom pa od Zamlina čakal. Kakor hitro ga bo pes nagnal, pa vam bom dal znamenje.« V tem trenotku se je že skril, kakor da bi se vdrl v goščavo malega grmovja. Poslušal sem. Niti najneznatejši glas ni izdal njegovega gonjaškega zalezovanja, ni ena vejica mu ni poniknila pod nogami, obulimi v opanke iz lipovega ličja. Počasi sem prišel do stare krčme, neobljudene razpadle koče. Stal sem na oboku borovega gozda, pod visoko smreko z ravnim golim deblom. Bilo je tako tiho, kakor je samo v gozdu po zimi v brezveternom dnevu.. Krasne snežene kepe so pripogibale veje ter jim dajale čudežno, praznično in hladno lice. Včasih se je v vrhu odkrhnila tenka vejica in nenavadno jasno je bilo slišati, kako se je med padanjem zadevala ob druge vejice z lahkim treskom. Sneg se je rdečil na solncu in sinjel v senci. Prevzelo me je tiho, očarujoče čustvo tega svečanega mrzlega molka in zdelo se mi je, da prav čutim, kako gre čas počasi mimo mene. Naenkrat se je zaslišal tam nekje daleč v gošči glas Rjabčika, značilno lajanj psa, kadar zasleduje zver: tanek, razumen, nervozen, skoraj prehajajoč v cviljenje. V tem hipu sem pa tudi zaslišal Jarmolo, ki je divje Kričal v pasji sled: »U – bij! U – bij! » Prvi zlog z zateglim rezkim falsetom, drugega s kratkim basom. (Šele po dolgem času sem izpoznal, da prihaja ta poleški lovski krik od glagola »ubijati«.) Sodeč po smeri lajanja, se mi je pozdevalo, da goni pes levo od mene, in zato sem urno stekel čez poljanico, da bi prestregel žival. Napravil pa nisem še niti dvajset korakov, ko je že skočil velik siv zajec izza parobka, kakor da bi se mu ne mudilo, z nazaj položenimi ušesi je pretekel pot v visokih, redkih skokih ter se skril v nasad. V smeri njegovega sledu je tekel Rjabčik. Ko je zagledal mene, je malomarno mahnil z repom, hitro ugriznil nekolikokrat sneg in se zopet zapodil za zajcem. Jarmola se je takoj tudi ravno tako tiho prikazal iz gošče. »Zakaj ga niste prestregli, gospod, na potu?« je zaklical in karajoče zacmokal z jezikom. I, predaleč je bilo vendar….več kot dvesto korakov.« Videč mojo zadrego, se je Jarmola ojunačil. »No, nič zato….Saj nama ne uide. Pojdite v Irinovski laz, - takoj mora biti zopet ti.« Šel sem v smeri proti Irinovskemu lazu in čez kaki dve minuti sem zaslišal, da pes zopet goni nedaleč od naju. Polastilo se me je lovsko razburjenje, stekel sem z namerjeno puško skozi gosto grmovje, kjer sem lomil vejice, ne meneč se za njih bridke udare. Tekel sem že precej daleč in že sem začel pešati, kar zapazim, da je pasje lajanje utihnilo. Šel sem počasi. Zdelo se mi je, da moram gotovo srečati Jarmolo v Irinovskem lazu, če grem kar naravnost. Toda kmalu sem se prepričal, da sem med tekom zašel, kajti izogibaje se grmovja in parobkov, nisem niti mislil na pot. Tedaj sem začel klicati Jarmolo. A se ni oglasil. Medtem sem šel urno kar naprej. Gozd je bil nekoliko redkejši, tla so se nižala ni bila jamasta. Stopinje, ki so se mi vdirale pod nogami, se hitro potemnevale in se zalivale z vodo. Nekolikokrat sem se že zavalil na kolena. Moral se, skakati črez kotanje, pri čemer so se mi noge večkrat vdrle v gostem plašču rujavkastega mahu, ki je pokrival tla kakor mehka preproga. Grmovja ni bilo skoro nič več. Pred menoj je bilo veliko okroglo močvirje, zameteno s snegom; na več krajih pa so moleli izpod belih plenic redki krtinasti hribčki. Na nasprotni strani močvirja se je med drevjem belilo zidovje neke koče. »Tu pa gotovo stanuje irinovski gozdar«, sem si mislil, »treba je iti k njemu in ga vprašati za pot.« Ali do koče ni bilo tako lahko priti. Neprestano sem se pogrezal v barje. V čevljih se mi je nabirala voda, ki je pri vsakem koraku glasno zažvricala; skoro jih nisem več mogel vleči za seboj. Konečno sem vendar pregazil to močvirje, vzpel sem se na majhen griček in šele sedaj sem si pravzaprav mogel ogledati kočo. To namreč niti koča ni bila, temveč le pravljiška koliba na kurjih nožicah. Ni se dotikala s podom zemlje, ampak je bila zgrajena na kolih, gotovo radi povodnji, ki je preplavlja vsako leto ves Irinovski laz. Na eni strani se je vsled starosti sesedla, kar je dajalo kolibi žalostno, hromo lice. Po oknih je manjkalo nekaj šip in od zunanje strani so se videle kepe zatlačenih umazanih cunj. Pritisnil sem na kljuko in odprl duri. V koči je bilo temno; ker sem prej dolgo gledal po snegu, zato so se mi delali pred očmi vijoličasti krogi, radi česar nisem mogel dolgo razločiti, ali je sploh kdo v hiši. »Ej, ljudi božji, je kdo doma?« sem vprašal glasno. Okoli peči je nekaj zašumelo. Stopil sem bliže ter ugledal starko, ki je sedela na tleh. Pred njo je ležal velik kup kurjega perja. Starka je jemala posamezna peresa, odirala bradice, polagala puh v košaro, tulce pa je metala kar na tla. »Ej, to je pa gotovo Manujliha, irinovska čarovnica«, ta misel mi je takoj šinila v glavo, ko sem malo bolj natančno pogledal starko. Vse poteze babe-jage, ki jih je slika narodna pripovedka, so bile na njej: suha udrla lica so prehajala v oster, dolg in uvel podbradek, ki se je skoro dotikal povešenega nosa. Udrta brezzoba usta so se neprestano pregibala, kakor bi nekaj žvečila. Nekdaj modre, a sedaj brezbarvne, hladne, okrogle izbuljene oči z jako kratkimi rdečimi trepalnicami so zrle kakor oči nevidne zlovešče ptice. »Zdravstvuj, mati«, sem rekel kolikor mogoče prijazno. »ali pravijo tebi Manujliha?« V odgovor je nekaj zahreščalo in zahropelo v starkinih grudih, potem pa so se ji izvili iz brezzobih cmokajočih ust čudni glasovi, ki so bili deloma podobni upehanemu krakanju stare vrane, deloma pa so prehajali v močan, pretrgan fistel: »Mogoče, da so mi rekli nekdaj dobri ljudje Manujliha….Zdaj pa….se pišem, da tebe v uh pišem….Pa kaj te to briga?« je vprašala odurno, ne da bi prekinila svoj enolični posel. »Ej, vidiš, mati, zašel sem. Morebiti dobim pri tebi kaj mleka?« »Mleka ni nič!« se je jezno obregnila starka. »Dosti vas hodi po gozdu….Vseh ne napojiš, ne nasitiš….« »No, mati, kako si pa neprijazna z gosti!« »Seveda, stric, jako neprijazna. Nimam za vas pripravljenih vseh različnih jedi. Pa ker si že tukaj, pa malo posedi, nihče te ne podi iz koče. Veš, kako pravi pregovor: »Le pridite k nam sest na klopčico pred hišo, tudi zvonove pridite poslušat o naših praznikih, ampak kosit pridemo lahko mi sami k vam. Vidiš tako je….« To govorjenje po ovinkih me je takoj uverilo, da starka res ni iz tega kraja; tukaj namreč nimajo navade in tudi ne razumejo takega pikrega, z redkimi besedami okrašenega govorjenja, s katerim se tako bahato postavlja šegavi severni Rus. Medtem je starka mehanično nadaljevala svoje delo ter še vedno nekaj mrmrala sama s seboj, ali vedno tiše in nerazločneje. Razbral sem samo pojedine besede, ki pa niso imele med seboj nikake zveze. »Ali si ti slaba čarovnica, mati Manujliha….Kdo je to – ne vem….Moja leta niso majhna….Z nogami poteptati, zmečkati, streti – prava starka….« Nekaj časa sem molče poslušal; hipna misel, da stoji pred menoj blazna ženska, je vzbudila v meni čustvo ostudnega strahu. Vendar sem se oziral okoli sebe. Večji del sobe je zavzemala velika oluščena peč. Slike ni bilo v prednjem kotu nobene. Namesto običajnih lovcev z zelenimi brki in vijoličastimi psi ter namesto portretov neznanih generalov so viseli po stenah šopi posušenih trav, svežnji nagubančenih koreninic in kuhinjska posoda. Niti sove niti črnega mačka nisem opazil, zato sta pa gledala name s peči dva pegasta rejena škorca z začudenimi in nezaupnimi očmi. »Mati, ali bi se mogel vsaj napiti pri vas?« sem vprašal s povzdignjenim glasom. »Lahko zunaj v čebrici«, je pokimala starka z glavo. Voda je zaudarjala po močvirski rujavici. Zahvalil sem se starki (za kar se ona ni niti malo zmenila) ter jo vprašal, kod naj grem v laz. Naenkrat je vzdignila glavo, pazno pogledala name s svojimi hladnimi ptičjimi očmi ter hitro zamrmrala: »Pojdi, pojdi, fant, svojo pot! Tu nimaš ničesar opraviti. Dober gost gre v gostilno….Stopi, stric, stopi….« Res mi ni preostalo drugega, nego da grem. Ali v tem hipu mi je prišlo na um, naj poizkusim poslednje sredstvo, da vsaj nekoliko omehčam surovo starko. Vzel sem iz žepa nov srebrn štirjak in ga pomolil Manujlihi. Nisem se motil: pri pogledu na denar se je starka zganila, oči so se ji še bolj izbulile in iztegnila je za denarjem svoje skrivljene, žuljave in tresoče prste. »Oj ne, mati Manujliha, zastonj ne dam«, sem jo podražil in skril denar. »Vrzi mi karte!« Zlatenično, nagubano lice vedeževalkino se je zgrbančilo v nezadovoljno grimaso. Vidno je omahovala in neodločno pogledovala na mojo pest, kjer sem stiskal denar. Ali pohlepnost je zmagala. »No, no, naj bo, ali kaj, naj bo«, je godrnjala ter se težko vzdigovala s tal. »Nikomur zdaj več ne vedežujem, ptiček ti….Pozabila sem….Ostarela sem….oči ne vidijo. Samo tebi!« Opirala se je na steno, pri vsakem koraku se ji je streslo sključeno telo, šla je k mizi in zgrabila kupček temnorjavih, od starosti trohlih kart, jih zmešala in pomaknila k meni. »Privzdigni….Z levo roko sem jih privzdignil….Od srca….« Oslinila si je prste ter začela razkladati vražo. Karte so padale na mizo s takim glasom, kakor da bi bile zvaljane iz testa ter so se skladale v pravilno osmerovogelno zvezdo. Ko je vrgla poslednjo karto s hrbtom vrh »kralja«, je iztegnila roko proti meni. »Poplačaj me, dobri gospod….Srečen boš, bogat boš…« je zaepla s preroškim, čisto ciganskim glasom. Porinil sem ji pripravljeni denar. Starka ga je hlastno, prav po opičje, vtaknila v usta za lica. »Velik dobiček te čaka na daljnjem potu«, je nadaljevala s privajeno zgovornostjo. »Snidenje s karovo damo in prijeten razgovor v imenitni hiši. V kratkem dobiš nepričakovano sporočilo od trefovega kralja. Tukaj se ti kažejo neke skrbi, potem se ti zopet kaže mal denar. V veliki družbi boš, pijan boš….Ne tako, da bil ravno jako, pa vendar se te bo polastila pijanost. Življenje bo tvoje dolgo. Če ne umreš v 67 letih, potem….« V hipu je prenehala in dvignila glavo, kakor da bi nečemu prisluškovala. Tudi jaz sem napel ušesa. Ženski glas, svež, zvonek, krepek, je pel ter se bližal koči. Razločil sem besede gracijozne maloruske pesemce: Al` je cvet, al` ni cvet, al` je sen, al`ni sen, ki kalin`co šibi, ki glavico teži. »No pojdi zdaj, pojdi, ptiček« - je plašno izgovorila starka ter me rinila z roko od mize. »Niti treba pohajkovati po tujih hišah. Pojdi, odkoder si prišel….« Zopet me je prijela za suknjin rokav in me vlekla k vratom. Lice ji je izražalo uprav zverinsko vznemirjenje. Glas, ki je pel pesem, se je naenkrat zaslišal blizu hiše, glasno je zaškripala železna kljuka, v svitu naglo odprtih vrat pa se je pokazala visoka, smehljajoča se deklica. Z obema rokama je pazno držala pisan predpasnik, iz katerega so kukale tri drobne ptičje glavice.

IV.

»Poglej , mamica, ščinkovci so zopet šli za menoj,« je vzkliknila deklica in se glasno zasmejala: »poglej, kako so smešni….Pa lačni so. In kakor nalašč nisem imela zrna s seboj.« Ali kje je zagledala mene, je takoj umolknila in močno zardela. Njene tanke črne obrvi so se nezadovoljno vzdignile, oči pa so se vprašujoče ozrle na starko. »Ta gospod je zašel….Vprašuje za pot«, je pojasnjevala starka. »No gospod,« se je z odločnim pogledom obrnila proti meni, «prehladili se boš. Napil si se vode, pogovoril si se, je že čas, da greš. Midve nisva družba zate.« »Poslušaj, krasotica« sem rekel deklici. »Pokaži mi, prosim te, pot na Irinovski laz; iz tega vašega močvirja ne pridem do smrti.« Morebiti je vplival na njo mehak proseč ton, ki sem ga dodal tem besedam. Previdno je položila ščinkovčke na peč poleg škorcev, vrgla na klop že odloženo kratko kočemajko in šla molče iz koče. Šel sem za njo. »Imaš same krotke pričke?« sem jo vprašal in stopal za njo. »Krotke«, je odgovorila kratko, ne da bi se bila ozrla name. »Tukaj, poglejte«, je rekla in se ustavila pri plotu. »Vidite stezico tam med smrekami? Vidite? »Vidim«…. »Pojdite po njej kar naravnost. Ko pridete do starega hrastovega parobka, pa zavijte na levo. Tako vedno naravnost, vedno po gozdu, po gozdu – pojdite! Pa boste kmalu pri Irinovskem lazu.« V tem hipu, ko mi je z iztegnjeno roko kazala smer pota, sem se ji nehote nasmehnil. Na njej ni bilo nič podobnega mestnim gospodičnam, kateri obrazi nosijo oni enolični preplašeni izraz, ker jih kvarijo šali, ki pokrivajo zgoraj čelo, spodaj pa usta in podbradek. Moja neznanka, visoka brinetka kakih 20–25 let, sej je držala tako lahko in leporaslo. Ohlapni beli rokavci so ji lahko in lepo ovijali mlade zdrave grudi. Naravne lepote njenega obraza nisi mogel pozabiti, če si jo le enkrat videl, ali težko jo je opisati. Krasota vsega obraza se je zlila v te velike temne oči, katerih črne, v sredi nalomljene obrvi so ji dajale komaj opaženi odsev lokavstva, moči in naivnosti; v rujavo rožni ton njene polti; v svojevoljne gibe ustnic, od katerih spodnja je je bila nekoliko polnejša ter ji dajala odločen in muhast izraz. »Ali ni vaju nič strah, ker živita sami v tej goščavi?« sem jo vprašal ter obstal poleg plota. Ravnodušno je mignila s pleči: »Česa naj bi naju bilo strah? Volkovi ne zahajajo sem.« »Saj niso samo volkovi….Sneg vaju lahko zamete, požar se lahko pripeti….In še kaj drugega. Sami ste tukaj, še pomagati vama ne more nihče.« »In hvala Bogu!« je zaničljivo mahnila z roko. »Čim bolj bi pustili naju z babico pri miru, tem bolje bi bilo, a tako pa…« »A tako – kaj?« »Marsikaj že veste, kmalu se postarate«, se je odrezala. »Morebiti ste celo vi sami izmed tistih?« je vprašala preplašeno. Mislil sem si, da se starka in ta krasotica gotovo bojita kakih preganjanj od strani oblasti, pa sem jo pomirjeval: »O! prosim te, ne boj se! Jaz nisem čuvaj, ne pisar, ne dacar, z eno besedo: jaz nisem od nikake oblasti.« »Ne? Govorite resnico?« »Dajem ti častno besedo. Boga mi, jaz sem sam tuj človek. Prišel sem semkaj v goste za nekaj mesecev, pa bom zopet odšel. Če hočeš, pa ne bom nikomur niti povedal, da sem bil tukaj in da sem vaju videl. Ali mi veruješ?« Dekličino lice se je nekoliko razjasnilo. »No, to se pravi, če ne lažete, pa govorite resnico. Kako pa vi, ali ste prej kdaj slišali o naju ali ste slučajno zašli?« »Sam ne vem, kaj in kako bi ti rekel. Res, tudi slišal sem o vaju, ne rečem, hotel sem celo enkrat zabresti sem, a danes sem zašel slučajno – izgubil sem se…No, pa mi povej, zakaj se vidve bojita ljudi. Kaj so vama storili hudega?« Ozrla se je name z motrečo nevernostjo. Pa moja vest je bila čista in hrabro sem vzdržal njen uprti pogled. Tedaj pa je izpregovorila z rastočo razburjenostjo: »Slabe stvari nama prihajajo od njih…Preprosti ljudje še ne toliko, ali oblasti…Pride čuvaj – hoče denarja, pride načelnik – hoče denarja. Prej pa, nego vzame, se še roga babici: ti, pravi, si čarovnica, hudičevka, katoržnica …Ah! Pa še koliko drugega pravi!« »Pa tebi, ali ti tudi kaj hočejo?« se mi je izvilo neprevidno vprašanje. »Nečejo…Nekoč se je sukal krog mene zamljemerec nekakšen…Rad bi se mi bil malo polaskal…Pa mislim, da še danes ne more nihče pozabiti, kako sem ga jaz polaskala.« V teh zasmehljivih, na poseben način ponosnih besed je zvenelo toliko svojeglave neodvisnosti, da sem nehote pomislil: »Vsekakor nisi zastonj zrasla sredi poleškega borovca, - s teboj ni dobro češenj zobati.« »Ali morebiti medve komu kaj hočeva?« je nadaljevala vedno bolj zaupljivo. »Midve niti ne potrebujeva ljudi. Samo enkrat na leto grem v vas, da kupim mila in soli. Pa čaja za babico…ona vam ga ima tako rada. Če tega ne bi bilo, bi pa sploh nikdar ne videla nikogar.« »Vidim, da vidve z babico ne marata za ljudi. Kaj pa jaz, ali vaju smem obiskati za par minut?« Zasmejala se je in – njen obraz se je spremenil nekako čudno, nepričakovano. Od prejšnje surovosti ni ostalo niti sledu več, bil je svetel, bojazljivo vdan, otroški. »Kaj pa bi delali pri nas? Midve z babico sva dolgočasni…Zakaj ne, pridite, če ravno hočete, če ste res dober človek. Samo…če vas kdaj nanese pot sem, bolje da brez orožja…« »Ti se ne bojiš?« »Česa naj se bojim? Ničesar se ne bojim!« in v njenem obrazu se je zopet izražalo zaupanje v lastno moč. »Le rada nimam tega. Zakaj je treba streljati, ptico ali zajca tudi! Nikomur ne store nič žalega, pa tako so majhne, smešne tako…No vendar: nasvidenje,« je hitela: »ne vem kako naj vas počastim po imenu…Bojim se, da me ne bi babica zmerjala« Lahno in urno je zbežala proti koči, povesila glavo in z rokami pridrževala od vetra razmršene lase. »Počakaj, počakaj!« sem zaupil. »Kako je ime tebi? Saj bomo znanci kakor mora biti.« V hipu se je ustavila in se obrnila proti meni: »Za Aleno me kličejo. Po tukajšnjem Olesja!« Nataknil sem puško na ramo in šel v pokazani smeri. Ko sem stopil na mali holmec, odkoder se je začenjala ozka, komaj vidna stezica, sem se ozrl. Rdeče krilo Olesjino, nalahko dvigaje se vsled vetra, se je še videlo na pragu koče ter delalo jarko liso na zaslepno bleščeče beli snežni podlagi. Kmalu za menoj je prišel tudi Jarmola domov. Kakor ponavadi ni maral praznih pogovorov, tako me tudi sedaj ni niti z eno besedo vprašal, kako in kam sem bil zašel. Tebi nič – meni ničje kakor mimogrede izpregovoril: »Tja…v kuhinjo sem zanesel zajca… Spekla ga bova, ali ga morebiti kam pošljete?« »Ti si niti misliti ne moreš, Jarmola, kje sem bil jaz danes«, sem mu rekel, ter si že vnaprej predstavljal gozdarjevo začudenje. »Kako naj si mislim?« se je odurno obregnil Jarmola. »Gotovo, k čarovnicama ste šli…« »Kako pa to da si uganil to?« »Kako bi ne uganil? Videl sem, da niti glasu ne daste več, pa sem se vrnil po vaših stopinjah… Eh, gospo-od!« je pripomnil s karajočim presedanjem. »Ni prav, da se pačate s takimi stvarmi…Greh je…« Pomlad je nastopila tega leta zgodaj, povsem pravilna in – kakor vedno na Polesju – nepričakovana. Po vaških ulicah so tekli žuboreči, rujavkasti bleščeči potočki, srdito so se penili okoli kamenja ter urno sukali klinčke in gosji puh. V velikih lužah je odsevalo sinje nebo, po katerem so plavali okrogli, vrteči se beli oblački; s streh pa so zdaj pa zdaj kapale zvonke kaplje. Jate vrabcev so kričale tako živahno, da nisi mogel ničesar slišati pri tem ščebetanju. Povsod se je čutili radostno, hitro vznemirjenje življenja. Sneg se je skopnel ter zapustil tu pa tam umazane žlobudraste lise v senčnih sedlih in prosekih. Izpod njega se je pokazala gola, mokra, topla zemlja, ki se je bila po zimi oddahnila ter je sedaj polna svežih sokov, polna želje po novem materinstvu. Nad črnimi njivami se je vila lahka megla, ki je napolnjevala zrak z duhom otajane zemlje, s tistim svežim, prodirajočim, mogočnim in opojnim duhom pomladi, ki ga razločiš celo v mestu med stotinami drugih duhov. Čutil sem, kakor da bi se mi s tem aromom vlivala v dušo pomladanska otožnost, sladka in nežna, polna nemirnega pričakovanja in žalostnih slutenj – poetična otožnost, ki napravi v vaših očeh vse ženske dobre, ki je vedno pripravljena za neko neznano pomilovanje minulih pomladi. Noči so postajale toplejše, v njih gostem vlažnem mraku se je čutila nevidna, žureča se ustvarjajoča sila prirode… V teh pomladnih dneh mi nikakor ni hotel iti Olesjin obraz iz misli. Kadar sem ostajal sam, sem najraje polegal in si zatiskal oči, da bi tem laže osredotočil svoje misli; neprestano sem si klical v svoje predstave njeno lice, zdaj surovo, zdaj lokavo, zdaj sijoče z nežnim nasmehom – njeno mlado telo, ki je rastlo ob negovanju starega borovca tako lepo in tako mogočno, kakor rastejo mlade jelke – njen sveži glas z nepričakovano nežnim žalostnim tonom… »V vseh njenih kretnjah, njenih besedah« - sem mislil – »je nekaj plemenitega (vsaj v boljšem pomenu te dovolj demokratične besede), neka prirojena izjemna usmerjenost…« Mikal me je k Olesji tudi tisti sijaj, ki je obdajal njeno tajinstvenost, praznoveren glas vedeževalke, življenje v grozni goščavi sredi močvirja in pa zlasti tisto njeno ponosno zaupanje v svojo moč, ki ga je pokazala v mnogih besedah njenega občevanja. Najpametneje je pač bilo, da sem se odpravil, ko so se nekoliko osušile gozdne stezice – v kolibo na kurjih nožicah. Za slučaj, da bi bilo treba pomiriti godrnjavo starko, sem vzel s seboj pol funta čaja in nekoliko pesti sladkorja. Obe ženski sem dobil doma. Starka se je ribsala okoli razbeljene peči, Olesja pa je predla lan ter sedela na zelo visoki klopi; ko sem jaz prišel in odpahnil vrata, se je ozrla, nitka se ji je utrgala pod rokami in vreteno se je zakotalilo po tleh. Starka je nekaj časa prazno in srdito pogledovala mene ter si vsa zgrbljena zaslanjala z dlanjo obraz pred razbeljeno pečjo. »Zdravstvuj, mati!« sem rekel glasno in pogumno. »Ali me več ne poznaš? Prejšnjega meseca sem bil zašel in sem izpraševal za pot. Ti si mi celo karte vrgla?« »Ničesar se ne spominjam, gospod« se je obregnila starka in tresla z glavo, »ničesar več ne pomnim. In kaj si pozabil pri nas – to mi tudi ne gre v glavo. Kakšna družba sva medve zate? Midve sva preprosti ženski, neizobraženi, nimaš kaj delati pri nas! Gozd je velik, prostora dosti, da se izprehodiš, torej…« Ves pobit vsled neljubeznivega sprejema sem bil kar iz uma in čutil sem se v tistem sitnem položaju, ko ne več, kaj bi naredil: ali obrni surovost v molk, ali se razsrdi sam,ali pa ne reci ni bev ni mev, temveč se okreni in pojdi. Nevoljno sem se obrnil k Olesji z onemoglim izrazom. Malce se je nasmehnila – na licu ji je odsevala dobrohotnost – vstala od kolovrata ter stopila k starki. »Ne boj se, babica,« je rekla pomirjevalno, »to ni hudoben človek, ne bo nama storil nič žalega. Ponižno prosim, sedite,«je dostavila ter mi pokazala klop v sprednejm kotu, ne da bi se bila ozirala na godrnjajočo starko. Njeno potegovanje zame me je obodrilo in domislil sem se najboljega rešilnega sredstva. »Oh, kako se ti vedno jeziš, mati… Gost je šele na pragu, ti se pa že prepiraš. Pa jaz sem ti prinesel gostijo,« sem ji rekel ter jemal iz žepa zavihke. Starka je za hip pogledala zavitek, pa se zopet v tistem trenotku obrnila k peči. »Meni ni potreba nikakih gostij od tebe«, se je obregnila ter užaljena razgrebala s kljuko po oglju. »Poznamo tudi mi take goste: izprava lezejo v dušo brez mila in se ližejo kakor mačka, potem pa… Pa kaj imaš v zavihku?« se je nenadoma obrnila proti meni. V tem sem ji izročil čaj in sladkor. To je učinkovalo na starko omehčevalno in čeprav je še vedno godrnjala, vendar ne več v prejšnjem nepomirljivem tonu. Olesja je zopet sedla za kolovrat, jaz sem se namestil okoli nje na nizki kratki in zelo razmajani klopčici. Z levo roko je urno vrtela belo kakor svila mehko kodeljo, v desni pa se ji je z lahkim šumom vrtelo vreteno, katero je izpuščala skoro do tal, pa ga lovila tako spretno ter ga zopet zavrtela s kratkim dvigom prstov. To delo – sicer enostavno na prvi pogled – je vendar potrebovalo velike večletne vaje in spretnosti, zdaj pa je kar kipelo v njenih rokah. Nehote sem obrnil oči na te roke: otrdele in počrnele so bile sicer od dela, ali bile so majhne in imele so tako lepo obliko, da bi jih zavidale mnoge izobražene gospodične. »Pa mi niti povdedali niste takrat, da vam je babica na karte prerokovala,« je izgovorila Olesja. Ko je videla, da sem se boječe ozrl, je pristavila: »Nič, nič, ona ne vleče na ušesa, ne bo slišala. Samo moja glas lahko razloči.« »Da, prerokovala mi je. Pa kaj?« »No, kar tako… Samo vprašam…. Pa vi, verujete?« in se je ozrla na me. »Kaj? To, kar mi mi je prerokovala tvoja babica ali vobče?« »Ne, vobče….« »Kako bi rekel, bolj bo resnično, če rečem, da ne; pa vendar, zakaj ne. Pravijo, da so slučaji… Celo v učenih knjigah je pisano o tem. Pa tega, kar je govorila tvoja babica, vendar ne verujem. Tako zna vedeževati vsaka vaška ženska, kadar le hočeš.« Olesja se je nasmehnila. »Da, res je to, da sedaj slabo vedežuje. Postarala se je, pa tudi boji se jako. Pa kaj so vam rekle karte?« »Nič posebnega ni bilo. Zdaj se več ne spominjam. Kar navadno pravijo: daljnje potovanje, trefov interes… No, pa sem tudi pozabil.« Da, da, slaba vedeževalka je sedaj. Mnogo besed je pozabila od starosti…. Kaj ji hočete? Pa tudi boji se. Samo če zagleda denar , je pri volji.« »Česa se pa boji?« Gotovo nečesa, oblasti se boji…, čuvaj pride, ji zagrozi: »Jaz«, pravi, »te vsak čas lahko zaprem. Ti veš,« pravi, »da so tvojemu bratu pripisovali čarodejstvo! Pregnanstvo v prisilno delavnico, v dosmrtno ječo, na Sahalinski otok!« Kaj mislite, ali laže ali ne?« Ne, kaj bi lagal; v resnici nato lahko nekaj da, pa ni tako strašno…..No, pa ti, Olesja znaš ti tudi metati karte?« Bila je nekako v zadregi, pa samo za hip. »Znam…. Samo ne za denar,« je hitro pridejala. »Morebiti bi tudi meni vrgla?« »Ne,« je odgovorila tiho a vendar odločno ter odmajala z glavo. »Zakaj pa nečeš? No, ne zdaj, enkrat pozneje… Meni se kar nekako pozdeva, da mi boš povedala resnico.« »Ne, ne bom, niti ne vem zakaj ne bom«. »Ej, ti ni lepo, Olesja. Že zaradi prvega poznanstva ne smeš odreči….. Zakaj nečeš?« »Zato, ker sem vam že vrgla karte, v drugič se ne sme….« »Se ne sme? Zakaj ne? Ne razumem tega?« »Ne, ne, se sme se…. ne sme….,« je zašepetala s praznovernim strahom. »Usoda se ne sme dvakrat izpraševati…. ne sme se…. Ona izve, prisluškuje…. Usoda nima rada, da jo izprašujemo. Zaradi tega so vse vedeževalke nesrečne.« Hotel sem ji odgovoriti s kakšnim dovtipom, pa nisem mogel: preveč iskrenega uverjenja je bilo v njenih besedah, toliko da sem celo ponovil njeno kretnjo, ko je – spomnivši usodo – s čudno bojaznijo pogledala proti vratom. »No, če mi res nečeš vreči, pa mi vsaj povej, kako je takrat kazalo,« sem jo vprašal. Olesja je mahom odstavila kolovrat in se dotaknila moje roke. »Ne. Bolje, da ne,« je rekla, njene oči pa so zadobile proseč otroški izraz. »Prosim vas, ne izprašujte… Slabo vam je kazalo… Ne izprašujte, je bolje….« Ali jaz nisem odnehal. Nisem mogel razločiti: ali je bila njena odpoved in temni namigljaji na usodo le priučen sprejem vedeževalke, ali pa je res sama verovala v to, o čemer mi je govorila. Tako nekako čudno mi je bilo, kakor strah. »Torej dobro, povem vam,« je vendar konečno privolila Olesja. »Samo glejte: obljuba dela dolg; ne jezite se, če vam ne bo kaj po volji. Pokazalo vam je tole. Vi ste človek, čeprav dober, vendar slab… Vaša dobrota ni prava, ni prisrčna. Vi niste gospodar svoje besede. Vi se radi postavljate nad druge, a sami se jim ne uklanjate. Radi imate vino in tudi… No, vse eno,« je rekla, »vse po vrsti: imate radi punce in zaradi tega boste imeli v življenju mnogo zla… denarja ne znate ceniti in kopičiti ga ne znate – obogateli ne boste nikdar…. Ali naj vam pripovedujem še naprej?« »Pripoveduj, pripoveduj, vse, kar veš, pripoveduj!« »Dalje je kazalo, da vaše življenje ne bo veselo. Nikogar ne boste vzljubili s srcem zato, ker imate hladno srce, leno – in tem, katere boste ljubili, tem boste povzročili mnogo gorja. Ženili se ne boste nikdar in boste tudi umrli kot samec. Veselja ne bo dosti v vašem življenju, bo pa mnogo dolgočasja in težav--- Prišel bo tak čas, da si boste hoteli sami življenje končati… Taka vsa čaka…. V silni potrebi boste, vendar se bo vaša usoda spremenila proti koncu življenja in sicer vsled smrti kakega človeka, ki vam je blizu, pa čisto nepričakovano. No, pa vse to bo šele čez mnoga leta, ali v tem letu…. Jaz ne vem natančno kdaj – karte pravijo, da kmalu – lahko pa tudi da celo v tem mesecu….« »Kaj se bo pripetilo v tem letu?« sem vprašal, ko se je zopet ustavila. »Ne upam se govoriti dalje. Čaka vas velika ljubezen, nekako od strani trefove dame. Samo ne morem vedeti če je omožena, ali če je še dekle, le to vem, da je s črnimi lasmi…« Nehote sem se naglo ozrl na Olesjino glavo. »Kaj gledate,« je hitro zardela, ko je začutila moj pogled s tistim razumevanjem, ki je lastno nekaterim ženskam. »No, res, precej podobni so mojim,« je nadaljevala ter si hitela popravljati lase, pa še bolj je zardevala. »Tako praviš, kaj ne – velika trefova ljubezen?« sem se pošalil. »Ne smejte se, ne smete se smejati«, je pripomnila resno, skoro strogo. »Govorim vam samo čisto resnico.« »Pa dobro, ne bom se, ne bom. Kaj je dalje?« »Dalje…. Oh! Sramota čaka to trefovo damo, hujša od smrti. Radi vas jo bo zadela velika sramota. Taka, da je ne bo mogla pozabiti vse življenje; dolga tuga in žalost jo čaka…. A vas ne čaka v njenem planetu niš hudega.« »Poslušaj, Olseja, ali ni mogoče, da bi te karte varale? Zakaj naj bi jaz delal trefovi dami toliko neprijetnosti! Jaz sem pohleven in skromen človek, a ti si mi nagovorila toliko strahu.« »No, jaz sama ne vem tega. Pa kazalo je tako, da ne boste tega vi storili, ne nelašč, se pravi, temveč le resnica sama se bo znesla nad vami… kadar se bodo moje besede izpolnile, pa se me spomnite.« »In vse to so tebi povedale karte, Olseja?« Ni mi takoj odgovorila, kakor da bi se branila, tako nekako nerada: »Tudi karte… Ali jaz tudi brez njih vem mnogo, namreč po obrazu. Če mora n. pr. kak človek umreti zle smrti, prečitam to takoj z njegovega obraza, pa mi ni treba niti govoriti z njim.« »Kaj pa vidiš na mojem obrazu?« »Jaz niti sama ne vem. Meni se strašno stori pred očmi, stoji pred menoj, kakor da bi ne bil živ. Le vprašajte babico, pa vam bo povedala, da govorim resnico. Trofim, mlinar, se je predlansko leto zadavil doma v mlinu, jaz pa sem ga videla dva dni prej in sem rekla takrat babici: Le poglej, babica, Trofim bo čez nekaj dni umrl nenaravne smrti. In tako se je tudi zgodilo. Minule praznike je zašel k nam konjekrad Jaška in je prosil babico, naj mu vrže karte. Babica je razložila karte ter mu začela pripovedovati. V šali pa je vprašal: ti, babica, povej mi, kakšne smrti bom umrl? Pa smejal se je. Ko sem ga pogledala, se nisem mogla niti ganiti: vidim, kako Jakov sedi, njegovo lice je mrtvo, zeleno… Oči zaprte, ustnice modre…. Čez teden potem sem pa slišala, da so ga kmetje zasačili, ko je hotel odpeljati konje…. Vso noč so ga pretepali…. Hudoben svet je pri nas, neusmiljen. Linčali so ga, prebili so mu s prekljami vsa rebra, proti jutru je pa nehal dihati.«  »Zakaj mu pa nisi povedala, da ga čaka taka nesreča?« »Zakaj bi mu povedala,«je rekla Olseja. »Kar je usojenega – ali moreš temu ubežati? Samo po nepotrebnem bi se človek bal zadnje dni. Meni se sami gnjusi, da take stvari vidim, sama sebi sem zoperna… Ali kaj hočem? To mi je od usode dano. Tudi moja babica je v mladih letih prepoznavala smrt, pa moja mati tudi, pa babičina mati – to ni od nas, to je v naši krvi tako.«

V.

Ostavila je prejo in sedela, nizko je sklonila glavo ter oklenila roke okoli kolen. V njenih nepremičnih očeh z razširjeno zenico se je izražala neka temna groza, neka udana pokornost do skrivnostnih sil in nadnaravnih vednosti, ki so osenčevale njeno dušo. Medtem je razgrnila starka po mizi čist platnen prt z všitimi okraski in postavila nanj kadeči se lonec. »Pojdi povečerjat, Olesja,« je poklicala vnukinjo in po kratkem kolebanju dostavila, obrnviši se k meni: »Mogoče tudi vi, gospod, malo zajamate z nama?« Ponižno prosim... Samo pri nas nimamo imenitnih jedi, jih ne kuhamo, samo ječmenovo kašo...« Ni treba povedati, da bi me bila s tem vabilom kaj prav posebno silila, ne, in že sem mislil odreči, pa me je Olesja sama prosila s tako milo preprostjosto in s tako laskavim smehljajem, da sem bil nehote pri volji. Sama mi je nalila poln krožnik kaše - ¬iz je¬čmena, slanine, čebule, krompirja in kokoši — nenavadno okusna in tečna jed. Ko sta sedli za mizo, se ni prekrižala niti babica niti hčerka. Pri jedi sem zdržoma opazoval obe ženski, ker po mojem neomajanem prepričanju — ki ga imam še sedaj — se človek nikjer tako ne pokaže kot pri jedi. Starka je goltala z veliko slastjo, glasno je cmokala in tlačila v usta prečejšne kose kruha tako, da so se ji pod uvelimi lici udajale in vzbočale velike bule. Olesja pa je imela tudi v načinu jedi neko prirojeno dostojnost. Kmalu po večerji sem se poslovil od lastnic koče na kurjih nožicah. »Če hočete, vas nekoliko pospremim,« se je ponudila Olesja. »Kakšno spremljevanje si si pa izmislila!« je srdito zagodrnjala starka. »Ne moreš sedeti na mestu, sršen ti...« Toda Olesja si je bila že dela na glavo rdeč kašmirov kocek, v hipu je skočila k babici, jo objela in zvonko poljubila. »Babica moja, mila, draga, zlata... samo za trenutek in takoj bom nazaj. »Je že dobro, že, vrtalka,« se je slabo branila starka. »Vi, gospod, si nikar nič hudega ne mislite, taka prosmoda vam je.« Prešla sva ozko stezico ter stopila na gozdno pot, črno od umazanosti, vso steptano od kopit, udrto z kolesnicami, ki so bile polne vode in v katerih je odseval sijaj večerne zarje. Hodila sva po kraju, na debelo pokritem z rujavim lanskim listjem, ki še ni bilo strohnelo pod snegom. Tupatam je privzdigoval skozi to mrtvo rujavico pomladanski žafran svojo debelo vijoličasto glavico — zvonček sna — prva cvetka na Polesju. »Poslušaj Olesja,« sem začel, »jaz bi te tako rad nekaj vprašal, pa se bojim, da bi se ne razjezila.... Povej mi, če je resnica kar govorijo, da je tvoja babica.... kako bi to rekel? ....« »Čarovnica,« mi je mirno pomagala Olesja. »Ne.... Ne čarovnica....« sem pripmnil v zadregi. »No, tudi, če hočeš — čarovnica... Saj veš, koliko vedo ljudje povedati. Zakaj bi pa ne mogla vedeti za nekatere trave, pripomočke, zagovore...? Sploh pa, če ti je to neprijetno, mi sploh odgovarjati ni treba.« »Ne, zakaj,« je mirno odvrnila, »kaj bi bilo v tem neprijetnega. Da, res je, čarovnica je. Samo da je zdaj že stara in ne more delati tega kar je delala prej.« »Kaj pa je znala narediti?« sem jo radovedno vprašal. »Različne stvari. Ozdravljati je znala, za zobe je znala pomagati, rudo je zagovarjala, če je koga ugriznil stekel pes ali kača, ga je znala zagovoriti, zaklade je kazala... pa še drugo, da ne morem niti našteti vsega.« »Veš kaj, Olesja? .... Ne bodi huda, ali jaz nemorem tega verjeti. No, bodi mi odkritosrčna, nikomur te ne izda: kaj ne, vse to je tako, nalašč, prevara, le da bi ljudi osleparili?» Ravnodušno je zmajala z ramami. »Mislite, kakor hočete. Naposled pa, vsako žensko oslepariti, ni težko, ali vas bi se jaz ne upala prevariti.« »To se pravi, da ti trdno veruješ v čarodejstva.« »Kako ne bi verovala? Saj so pri nas v rodu čarovništva... Jaz sama znam marsikaj.« »Olesja, golobičica... Če bi ti vedela, kako to mene zanima....Ali bi mi ne hotela kaj pokazati?« »Zakaj pa ne, pokažem, če hočete,« je sigurno privolila Olesja. »Ali bi radi takoj?« »Da, če je mogoče, takoj.« »Pa se ne boste bali?« »Kaj pa misliš? Ponoči — morebiti da bi se bal, a zdaj je še svetlo.« »Dobro, dajte mi roko!« Slušal sem jo. Olesja je urno zavihala rokav moje suknje, odpela zaponko v zapestnici, vzela potem iz žepa mali finski nožek, dolg 3 palce, in ga potegnila iz kožnate vrečiče. »Kaj pa hočeš narediti?« sem jo vprašal, čuteč, kako se me je polaščal čuden strah. »Boste takoj videli… Saj ste mi vendar rekli, da se ne boste bali.« V hipu se je njena roka zganila, komaj vidno, pa sem že začutil na mehkern mesu malo više od tam, kjer se liplje žila, srbeče dotikanje ostrega rezila. Kri mi je v tem stopila v vso širino rane, polila se je po roki in kapnila na zemljo v debelih kapljah. Komaj sem se premagal, da nisem zavpil, toda — zdi se mi — pobledel sem pa le. »Ne bojte se, saj boste še živi ostali,« se je nasmehnila Olesja. Krepko mi je stisnila roko nad rano, se nizko sklonila k njej z obrazom in začela nekaj prav hitro šepetati, pri tern pa mi je roka čutila njeno toplo, hitro dihanje. Ko se je vzravnala in iztegnila svoje prste, je ostala na ranjenem mestu samo še rdeča praska. »No, kaj? Vam je dovolj?« je vprašala z lokavim nasmehom ter iztegnila nožek. »Ali hočete še?« »Da, hočem. Samo če je mogoče, ne tako strašno in pa brez krvi, prosim.« »Kaj bi vam pokazala še takega,« se je zamislila. »No, to, če hočete: pojdite pred mano po poti... Ampak .pazite, da se ne boste obračali.« »Pa to ne bo strašno?« sem vprašal ter se trudil, da bi s skrbnim smehljajem prikril bojazljivo pričakovanje neprijetnega presenečenja. »Ne, ne.... malenkost... Pojdite!« Stopal sem naprej in poizkus me je zelo zanimal; za svojim hrbtorn pa sem čutil napeti pogled Olesjin. Prehodila sva kakih 20 korakov, ko sem se naenkrat izpodtaknil čisto na ravnem in padel na zobe. »Pojdite, pojdite!« je vpila Olesja. »Ne obračajte se! To ni nič, do svatbe boste že ozdraveli.... Držite se krepkeje za zemljo, kadar bosle padali.« Šel sem dalje. Še 10 korakov, pa sem jo drugič pogrnil na tla. Olesja se je glasno zagrohotala in plosknila ob dlan. »No, kaj? Ste zadovoijni?« je vzkliknila in zableščali so se njeni beli zobje. »Ali zdaj verujete? Nič, nič, saj niste zleteli kvišku temveč navzdol!« »Kako si pa to naredila?« sem začudeno vprašal in otresal z obleke vejice in suhe bilke, ki so se me bile prijele. »Ali je to skrivnost?« »Prav nobena skrivnosl. Z veseljeni bi vam razložila, samo bojirn se, da bi me vi ne razumeli. Ne znam razlagati....« V resnici je nisem popolnoma razumel. Če se ne motim, sestoji ta posebni fokus v tem da je ona, hodeč za menoj korak za korakom, nogo za nogo in neprestano gledaje na me, posnemala vsako najmanjšo mojo kretnjo. Ko je na tak način hodila nekoliko korakov, si je v mislih predstavljala, da je malo pred menoj potegnjena preko pota vrv, tako za valcl nad zemljo. V tistem hipu, ko bi se jaz moral dotakniti z nogo te namišljene vrvice, pa je urno naredila padajočo kretnjo in tedaj mora — po njenih besedah — pasti celo najmočnejši človek… Šele pozneje enkrat sem se spomnil zveriženega pojasnjevanja Olesjinega, to je bilo takrat, ko sem čital dr. Markovo razpravo o dveh poizkusih Salpetriera, ki jih je proizvajal pri dveh pacientkah, profesionalnih čarovnicah, ki sta trpeli na histeriji. Zelo sem se čudil, ko sem izvedel, da so se priproste francoske čarovnice zateknale v podobnih slučajih k ravno temu pripomočku, ki se ga je posluževala dobrodušna poleška vedeževalka. »O! Jaz znam še marsikaj,« je prepričevalno govorila Olesja. »Na primer, jaz lahko naženem na vas strah.« »Kaj se to pravi? « »Naredim tako, da vas bo strah. Sedite n. pr. doma v sobi. Naenkrat se vas bo tebi nič meni nič polastila taka groza, da se boste kar zdrznili in se ne boste niti ozreti upali. Samo za to bi morala jaz prej vedeti, kje živite in pa vašo sobo bi morala videti.« »No, to je čisto enostavno,« sem pripomnil. »Prideš k meni, potrkaš, nekaj zakričiš…« »O ne, ne... Takrat bom jaz v gozdu, nikamor ne pojdem iz hiše... Samo sedela bom in si mislila, da res hodim po ulici, da stopim v vašo hišo, odpiram vrata, stopam v vašo sobo... Vi sedite nekje... no, recimo pri mizi... jaz se prav tiho prikradem k vam za hrbet... vi me ne slišite... tipljem vas z rokami po plečih in vas začnem daviti — vedno krepkeje, krepkeje, krepkeje.... sama pa gledam na vas... tako le ¬- glejte...« Njene tanke obrvi so se v hipu dvignile, oči so se srepo uprle vame z groznim in privlačnim izrazom, zenice so se povečale in posinjele. Tedaj sem se spomnil Meduzine glave, katero sem videl v Moskvi v Tretjakovski galeriji — ne vem več, kdo jo je slikal. Pod tem srepim čudnim pogledom pa se me je polastil mrzel strah pred nadnaravnostjo. »Dosti, dosti je tega, Olesja.... ne več,« sem rekel s prisiljenim smehom.» Veliko rajše le gledam, kadar se srnehljaš, takrat imaš tako mil, otroški obraz.« Šla sva dalje. Naenkrat sem se domislil Olesjinega izražanja in njene besedne izbranosti v razgovoru, nekaj nenavadnega pri preprosti deklici, pa sem ji rekel: »Veš, čemu se jaz čudim pri tebi, Olesja? Ti si vendar zrasla v gozdu, nikogar nisi videla.... Tudi čitati nisi naposled mogla mnogo.« »Da, jaz niti ne znam čitati.« »No, tem bolj... A pri tem govoriš vendar tako dobro, prav nič slabeje od kake gospodične. Povej mi, odkod imaš to? Razumeš, kaj te izprašujem?« »Da, razumem. To je vse od babice.... Vi ne smete soditi po tem, kakšna je na pogled. Oh! Kako je ona razumnna. Morebiti se bo tudi še pri vas razgovorila, ko se vas bo malo bolj privadila.... Ona ve vse, čisto vse na svetu, o čemer jo le vprašate. Res, zdaj se je že postarala.« »To se pravi, da je mnogo videla v svojem življenju? Odkod je pa doma? Kje je živela prej?« Zdi se mi, da ta vprašanja niso ugajala Olesji. Odgovorila je počasi, obotavljaje in nejevoljno: »Ne vem… Tudi ne govori rada o tem. Pa če kdaj kaj pove, vselej prosi, naj se pozabi in se več ne spominja… No, zdaj je pa že čas,«  je hitela Olesja, »babica bo nevoljna. Na svidenje... Z bogom, imena vašega ne vem.« Povedal sem ji ga. »Ivan Timotejevič. No, je že dobro. Torej na svidenje, Ivan Timotejevič! Ne zgražajte se nad našo hišo, pridite še kdaj!« V slovo sem ji podal roko in njena mala krepka desnica mi je odgovorila z močnim prijateljskim stiskom.

VI.

Od tega dne sem bil pogostoma gost v kolibi na kurjih nožicah. Vselej, kadar sem prišel, me je Olesja sprejela s svojo priprosto sramežljivo dostojnostjo. Opazil sem že po njeni prvi kretnji, ki jo je napravila, ko me je zagledala, da se veseli mojega prihoda. Starka je pa kakor vedno nekaj mrmrala sama med seboj, vendar ni več kazala svoje hudoželjnosti tako naravnost, kar je najbrže bila le posledica vnukinjinega potegovanja zame. Tudi moji darovi, ki sem jih včasih prinašal, so nemalo vplivali v dobrohotnem zmislu; zdaj topel robec, zdaj sladek odcedek, pa steklenica slivovke. Med menoj in Olesjo pa je prišlo že kar v navado, da me je spremljala do Irinovskega laza, kadar sem odhajal — prav kakor da bi se bila molče dogovorila med seboj. Tedaj pa se je vselej vnel med nama tako živahen in zanimiv razgovor, in nehote sva se oba trudila, da podaljšava pot ter sva hodila kolikor mogoče počasi po tihem gozdnem robu. Prišedši do Irinovskega gozda, sem jo zopet obratno spremljal skoro polvrste in vendar sva se pred slovesom še dolgo razgovarjala ter stala pod duhtečo zaveso smrekovih vej. Ni me očarovala le sama lepota Olesjina, temveč tudi vsa njena samobitna svobodna narava, njen razum, jasen in obenern zavit v neomajno podedovano praznovernost, otroško naiven, na katerem se je poznalo prirojeno lokavo koketstvo lepe ženske. Neprestano me je v podrobnosti izpraševala o vsem, kar je zanimalo in razburjalo njeno živo, jarko domišljijo: o tujih krajih in narodih, o prirodnih pojavih, o uredbi zemlje in vsemira, o učenih ljudeh, o velikih mestih.... Marsikaj se ji je zdelo čudno, neresnično kakor v pravljici. No, jaz sem ubral že od početka najinega znanja tak resen, iskren in priprost ton, da je kar sprejemala vsa moja pripovedovanja z ono vero, ki ne zahteva nikake kontrole. Ko sem ji včasih z velikim trudom kaj pojasnjeval, kaj prav težkega, po mojem mnenju celo nerazumIjivega za njeno poldivjo glavo, da celo kaj takega, kar meni samemu ni bilo prav jasno, sem ji pa začel odgovarjati na njena radovedna vprašanja: »Vidiš li.... Tega ti ne morem povedati.... Ne bi me razumela.« Tedaj me je prosila: »Ne, prosim, lepo prosim, potrudila se bom... Kar povejte mi, kakor morete... četudi ne prav jasno...« Prisilila me je, da sem se izpuščal v čudovita primerjanja, v najsmelejše zglede; kadar sem se pa mučil in iskal izrazov, mi je pa kar sama pomagala s celo ploho nestrpnih vprašanj, ki so bila podobna onim, s katerimi izprašujejo jecljavce, kadar se mučno ustavljajo ob eni besedi. Pa res, njen gibčni in okretni razum in sveže predstavljanje sta koncem koncev triumfirala nad mojo pedagoško onemoglostjo. Nehote sem se uverjal, da je obladala z izumljivimi zmožnostmi navzlic svoji sredi, svoji izobrazbi ali bolje rečeno nedostajanju svoje izobrazbe. Nekoč sem mimogrede spomnil nekaj o Petrogrdu. Olesja pa je takoj vprašala: »Kaj je to, Petrograd? Vas?« »Ne, to ni vas, to je največje rusko mesto.« »Največje ? Največje, kar jih je? Pa ni nobenega drugega večjega od njega?« je naivno pristavila. »Res, da ... Tam so vse glavne oblasti.... velika gospoda.... Hiše so tam vse zidane, lesenih ni nič.« »Gotovo, seveda, so se veliko večje kakor v naši Štepaniji?« je uverjeno vprašala Olesja.« »O da, rnalo večje.... tako, petstokrat. Tam so take hiše, da živi v vsaki dvakrat toliko sveta kakor v vsi Štepanji.« O moj Bog! Kakšne pa so te hiše?«  je skoro prestrašena vprašala. Zopet se je bilo treba zateči k prispodobi. »Strašanske hiše. V pet, šest, celo v sedem nadstropij. Vidiš tam tisto smreko?« »Tisto, ki je najvišja? Vidim.« »Vidiš, tako visoke so hiše. Pa od vrha do tal so nabite z ljudmi. Ti ljudje žive v malih sobah kakor ptice v kletkah, po deset oseb v vsaki, tako da vsem niti zraka ne zadostuje. A drugi stanujejo spodaj, pod zemljo, v vlagi in mrazu; ponekod ne vidijo sonca doma po celo leto.« »Oh, jaz bi za cel svet ne dala našega gozda za vaše mesto,« je rekla Olesja ter zavrtela glavo. »Meni se zdi zoperno celo v Štepanji, kadar grem tja na semenj. Suvajo se, prepirajo, pretepajo... Pa se me polasti tako hrepenenje po gozdu... kar vse bi pometala in pobegnila brez ozira... Bog z njim, z mestorn vašim, tam bi jaz ne mogla živeti nikdar.« »No, pa če bo tvoj mož iz mesta?« sem jo vprašal z lahnim usmevom. Obrvi so se ji nabrale in tanke nozdrvi namrdnile. »Kaj še!« je rekla malomarno. »Meni ni treba nikakega rnoža.« »Ti samo zdaj tako govoriš, Olesja. Skoro vsa dekleta govorijo tako, pa se vendar vsa možijo. Počakaj malo. Sestaneš se z nekom... zaljubiš se... in takrat ne pojdeš z njim le v mesto temveč celo na kraj sveta.« »Oh, ne, ne... prosim, pustimo to,« se je naveličana branila. »Kaj bi take pomenke?… Prosim vas, ni treba.« »Kako si ti smšna, Olesja. Menda vendar ne misliš, da ne boš nikdar v življenju ljubila moža ? Ti — taka mlada, lepa, krepka. Če v tebi kri zavre pa boš pozabila na vsa zaklinjanja in zagovore.« »No, pa kaj potem — ljubila bom! je odgovorila Olesja in izzivalno zablisknila z očmi. »Vpraševala ne bom nikogar...« »Morebiti se boš celo poročila,« sem jo podražil. »To pravite menda radi cerkve?« se je domislila Olesja. »Seveda, tudi radi cerkve ... Svečenik bo hodil okoli stojala, dijakon bo zapel: raduj se, Izaija, na glavo ti bodo položili venec...« Olesja je povesila trepalnice in s slabim usmevom odmajala z glavo. »Ne, golobček... Morebiti vam ne bo ugajalo, kar vam povem, a pri nas v rodovini se ni nihče poročil: mati in babica sta prebili brez tega… Midve niti ne smeva zahajati v cerkev...« »Vse zaradi vajinega čarovništva?« »Da, vse zaradi najinega čarovništva,« je z mirno resnostjo odvrnila Olesja. »Kako bi se smela jaz prikazati v cerkev, če je moja duša že od rojstva posvečena njej.« »Olesja... Mila moja... Veruj mi, ti varaš sama sebe... Veš, to je divje, to je smešno, kar govoriš.« Na Olesjinem obrazu se je zopet pokazal izraz verne in mračne udanosti do svoje skrivnostne usode. »Ne, ne.... Vi ne morete razumeti tega, a jaz to čutim.... Tukaj,«  in je krepko pritisnila roko na prsi, »v duši čutim. Ves naš rod je proklet na vekov veke. Pa sami presodite: kdo nam bo pomagal, če ne ona? Ali morda more storiti navaden človek to, kar morem jaz? Vsa naša moč prihaja od nje.« Najin pogovor se je vsakokrat končal na podoben način, če se je le oddaleč dotaknil te nenavadne snovi. Zaman sem izčrpaval vse dokaze, ki so bili dostopni Olesjinemu razumevanju, zaman sem govoril v poljudni obliki o hipnotizmu, o sugestiji, o doktorjih-psihiatrih, o indijskih fakirjih; odveč sem si prizadeval, da bi ji fiziološkim potom objasnil nekatere iz njenih poizkusov, n. pr. zagovarjanje krvi, ki se tako priprosto doseže z umetnim zažetjem vene — Olesja, tako zaupna do mene v vsem drugem, je z uporno trmoglavostjo zavračale moja dokazovanja... »No, dobro, dobro, glede zagovarjanja krvi bi vam morebiti še kako verjeia, recimo,« je govorila in povzdignila glas ter se z vnemo prerekala: »a odkod se vzame drugo? Ali morebiti ne znam nič drugega nego samo kri zagovarjati ? Če hočete, vam v enem dnevu preženem iz hiše vse miši in ščurke. Če hočete, vam naredim tako, da boste kako besedo popolnoma pozabili? In sanje, zakaj jih znam tolmačiti? Pa bodočnost, zakaj jo poznam?« Tak prepir se je navadno končal s tern, da sva oba umolknila in sicer ne brez notranjega razdraženja drugega proti drugemu. Res je, da za marsikaj iz njene temne umetnosti nisem mogel najti pojasnila v svojem bornem znanju. Ne vem in ne morem reči, da li je Olesja obladala polovico teh skrivnosti, o katerih je govorila s tako naivno vero; ali to, čemur sem bil neredko sam priča, to je dalo meni neomajno prepričanje, da so bila dostopna Olesji ona nepoznana, instinktivna, meglena znanja, čudna, pridobljena s slučajnim poizkusom, ki žive ze cela stoletja prej, nego jih je doznala eksaktna znanost, pomešana s smešno in divjo lahkovernostjo, v temni nedostopni narodni masi in se preporočajo kot velika tajnost od roda do roda. Ne glede na rezko nesoglasje v tej edini točki, sva se vendar vedno krepkeje navezovala drug na drugega. O Ijubezni med nama ni bila rečena še niti beseda, ali že sva čutila potrebo, da morava biti skupaj; večkrat so se v tihi minuti nepričakovano in istočasno srečali najini pogledi in takrat sem videl, kako so bile vlažne Olesjine oči in kako ji je bila tanka modra žila na sencih.... Zato so se moji odnošaji napram Jarmoli vedno bolj ohlajali. Moji poseti v kočico na kurjih nožicah in pa večerni izprehodi z Olesjo mu očividno niso bili nikaka tajnost; vedno je s čudovito natančnostjo vedel, kaj se godi v njegovem gozdu. Po nekolikem času sem celo opazil, da se me je začel izogibati. Njegove črne oči so me očitajoče in nezadovoljno zasledavale iz daljave vselej, kadar sem se odpravljal v gozd, čeprav ni tega nikdar omenil niti z najmanjšo besedo. Najino komično-resno ukvarjanje z učenjem je povsem prenehalo. Če sem ga zvečer kdaj poklical k učenju, je samo mahnil z roko. »Kaj bi tja! Ni dober tak opravek, gospod,« je govoril z malomarno prezirljivostjo. Tudi na lov nisva hodila več. Kadar sem izprožil pogovor, vselej je imel Jarmola kak izgovor, da ni šel ali ni bila puška v redu, ali je bil pes bolan, ali sam ni utegnil. »Ni časa, gospod... je treba danes njivo preorati,« je največkrat odgovarjal na moje povabilo; dobro sem vedel, da ne bo oral njive, temveč da bo hodil okoli vinotoča in z negotovostjo čakal, da bi mu kdo kaj ponudil. To molčeče, pritajeno sovraštvo mi je začelo presedati in že sem mislil, kako bi se odrekel Jarmolinim uslugam s tem, da bi se okoristil s prvim primernim izgovorom,... Ustavljalo me je samo usmiljenje do njegove velike stradajoče družine, ki so ji štirje rublji Jarmolinega dohodka pomagali le toliko, da ni umrla od gladu.

VII.

Ko sem nekoč po navadi prišel v kočo na kurjih nožicah, sem naenkrat opazil težko duševno razpoloženje njenih prebivalk. Starka je sedela z nogami na postelji, sključena, z rokami se držala za glavo, zibala se naprej in nazaj ter nekaj nerazločno mrmrala. Za moj pozdrav se ni niti zmenila. Olesja me je pozdravila, laskavo kakor vedno, ali pravega pogovora nisva mogla začeti. Videl sem, da me je raztreseno poslušala in odgovarjala nezmiselno in nerazumljivo. Na njenem krasnem obrazu je ležala senca mučne notranje skrbi. »Vidim, da se je pripetilo pri vas nekaj neprijetnega, Olesja,« sem ji rekel ter se previdno dotaknil njene roke, ki je ležala na klopi. Olesja se je hitro okrenila proti oknu, kakor da bi tam kaj gledala. Rada bi se bila pokazala mirno, a obrvi so se ji vzdignile in zatrepetale, zobje pa so krepko vgriznili v spodnjo ustnico. »Ne... kaj bi se pa moglo zgoditi pri nas posebnega?« je izgovorila z gluhim glasom, kakor je vse bilo, tako je tudi ostalo.« »Olesja, zakaj mi ne govoriš resnice? To ni prav od tvoje strani… A jaz sem mislil, da sva midva prava prijatelja!« »Res je, ničesar ni... Tako... svoje skrbi... prazna slama...« »Ne, Olesja, zdi se mi, da ni prazna slama. Vidiš, ti nisi več podobna sama sebi.« »To se samo vam tako zdi.« »Bodi odkritosrčna napram meni, Olesja! Ne vem, ali bi ti lahko kaj pomagal ali ne, ampak kak svet bi ti pa le lahko dal... Naposled pa -tebi sami bo laže, če razodeneš svoje gorje.« »Ah, da, resnica, ni vredno, da bi govorila o tem,« je nestrpno izgovorila. »Ničesar ne morete vi pri tem storiti.« Starka so je z nenavadno vnemo vmešala v najin pogovor: »Kaj se onegaviš, prismoda neumna! Namesto da bi govorila pametno, pa vihaš nos. Kakor da bi ne bilo na celem božjem svetu bolj pametnega človeka, nego si ti! Dovolite, gospod, jaz vam bom povedala vso to stvar, vse po vrsti,« se je okrenila proti meni. Mera neprijetnosti se mi je pokazala veliko pomembnejša, kakor pa sem mogel sklepati iz besed ponosne Olesje. Včeraj je prišel v kočo na kurjih nožicah krajevni čuvaj. »Od kraja je kakor vsak sedel in zahteval žganja,« je govorila Manujliha: »a potem je rastel, rastel vedno bolj. Spravi se, je rekel, iz koče, v štiriindvajsetih urah poberi vsa svoja šila in kopita. Če, je rekel, pridem prihodnjič in dobim tebe še tukaj, potem vedi, da ti ne odide Sibirija. Z dvema vojakoma, je rekel, bom odpravil tebe, anatemo, v kaznilnico. — A moji sorodniki, gospod, so daleč, mesto Amčensk.... Tam nimam zdaj nobene duše znane, pa tudi najini potni listi niso več veljavni, zraven tega pa še napačni. Oh, ti moj Bog, gorje je meni!« »Zakaj ti je pa prej dovolil, da živi tukaj, in se je šele sedaj izmislil?« sem vprašal. »Kaj vem, mislite si.... Gobezdal je nekaj, reči moram, da ga niti razumela nisem. Vidite, to je tako: koča, kjer sedaj živiva, ni najina ampak vlastelinova. Prej sva namreč bili v vasi, potem pa...« »Vem, vem, babica, slišal sem o tem.... kmetje so se razjezili nad teboj...« »No, res je tako. Takrat sem izprosila to kolibo od staregu vlastelina, gospoda Abrosimova. Pa sedaj je najbrže kupil gozd nov gospodar, ali pa hoče osušiti močvirje ali kaj. Samo to ne vem, kaj sem jim jaz napoti?« »Mati, morebiti je pa to samo laž?» sem pripomnil. »Morebiti je pa dišal čuvaju samo bankovec.« »Dajala sem mu ga, moj dragi, dajala. Pa ni vzel! To je pravzaprav….Dolar sem mu ponujala, pa ni vzel…. Kaj pa misliš! Tako se je raztogotil nad menoj kakor zver, da nisem vedela, kje sem. Rjovel je v eni sapi: ven in ven! Kaj bova počeli sedaj, midve ubogi revi! Dragi gospod, ali bi nama mogli kaj pomagati, dopovedali bi mu, požrešnosti lakomni! Do smrti bi vam bila hvaležna.« »Babica,«  je izpregovorila Olesja karajoče in globoko. »Kaj bi to — babica!« se je razsrdila starka. »Že petindvajseto leto sem ti — babica. Seveda, po tvojem je bolje hoditi z malho, kaj ne? Ne, gospod, nikar je ne poslušajte! Bodite milostljivi, če morete kaj storiti, storite!« Z neodločnimi besedami sem obetal, da bom poskrbel, čeprav — po pravici rečeno — je bilo upanja malo. Če je naš čuvaj odklonil denar, je to pomenilo, da je bila stvar jako resna. Tega večera se je poslovila Olesja od mene jako hladno, proti navadi me ni šla niti spremit. Videl sem, da se samoljubna deklica jezi name zaradi mojega vmešavanja in da jo je tudi jako sram vsled babičine jokavosti.

VIII.

Sivo toplo jutro. Že nekolikokrat se je pripravljal debel, kratek in blagodejen dež, po katerem kar pred očmi raste mlada trava in poganjajo novi popki. Za dežjem je za trenotek pogledovalo sonce in oblivalo z radostnim blesketanjem mlado, se nežno zelenje majnic, ki so polnile moj vrt. Glasneje se je zadrl krik vrabcev po rahlih gredicah v zelniku, močneje se je čutil blagodišeč vonj lepljivih rujavkastih topolovih popkov. Pri mizi sem sedel in risal načrt gozdarske hiše, ko je stopil v sobo Jarmola. »Čuvaj je tukaj,«  je mračno rekel. V tem trenotku sem popolnoma pozabil, da sem bil naročil pred dvema dnevoma, naj me obvestijo v slučaju, da pride čuvaj, pa si nikakor nisem mogel misliti, kakšen zmisel ima v tem hipu zame ta zastopnik oblasti. »Kaj pa je?« sem vprašal malomarno. »Pravim, da se pelje čuvaj,«  je ponovil Jarmola s tistim jeznim tonom, ki ga je poslednji dni v obče rabil pri občevanju z menoj. »Pravkar sem ga videl pri jezu. Sem gre.« Z ulice se je zaslišalo škripanje koles. Hitro sem stopil k oknu in ga odprl. Velika, suha mrha, čokoladne barve, s povešeno spodnjo ustnico in kakor užaljenim gobcem je s stepnim stopicanjem vlekla pleten voz, h kateremu je bila privezana samo z enim povodcem, drugega pa je nadomestovala debela vrv (hudobni okoliški jeziki so trdili, da je čuvaj pripeljal ta žalostni »izprevod« zato, da bi preprečil vsemogoča nezaželjena natolčevanja.) Čuvaj je sam poganjal konja ter zavzemal oba sedeža s svojim čudovitim telesom, ki je bilo oblečeno v siv plašč nečimernega oficirskega sukna. »Klanjam se, Evpsihij Afrikanovič,« sem zavpil ter se sklonil na okno. »O, klanjam se! Kako je kaj?«  je odzdravil z ljubeznivim, grmečim oblastnim baritonom. Vstavil je kljuse, dotaknil se z iztegnjeno dlanjo šilka in naklonil trup s težavno gracijo. »Pridite k meni za trenotek! Imam za vas neko malenkost.« Čuvaj je široko zamahnil z rokami in potresel z glavo. Res ne morem! Radi službene obveznosti ne. Peljern se v Valošo k mrtvemu truplu — vtopljenec.« Poznal sem že slabe strani Evpsihija Afrikanoviča in sem rekel z navideznim ravnodušjem: »Škoda, škoda.... Dobil sem namreč iz ekonomije grofa Vorselija par takih butiljk…« »Ne morem. Službena dolžnost« .... »Prodal mi ga je natakar, ker se poznava. Varoval jih je v kleti kakor rodne otroke... Ne bi prišli... Vašemu konju velim dati ovsa.«  »Oh, kakšni ste vendar,« se je branil čuvaj. »Ali ne veste, da je služba pred vsem… Kaj pa je notri v tistih butiljkah? Slivovka?« »Pa kakšna slivovka?« sem mahnil z roko. »Starina, gospod, starina!« »Mi, moram reči, smo že jedli,« je rekel čuvaj ter si z obžalovanjem pogladil lice in namrdnil obraz. Jaz sem pa nadaljeval mirno kakor prej: »Ne vem, če je res; toda natakar se je rotil, da je stara dvesto let. Diši kakor konjak, rumena je pa kakor jantar.« »Eh, kaj delate vi z menoj!« je vzkliknil čuvaj v komičnem obupu: »Kdo mi bo pa podržal konja?« V resnici sem imel nekaj butiljk starine, čeprav ne tako stare, kakor sem se bahal; toda računal sem na to, da ji prida sila vpliva še nekoliko desetletij... Na vsak način pa je bila ta naravna, domača, opojna starina ponos propadle magnatove kleti. (Evpsihij Afrikanovič, ki je bil iz duhovskega rodu, me je hitro poprosil butiljko za slučaj, kakor se je izrazil — morebitnega prehlajenja....) Tudi pregrizek se je dobil pri meni; mrzla jed: mlada redkev z ravnokar umetenim sirovim maslom. »No, pa vaša malenkost, kakšne vrste je?« me je vprašal čuvaj po peti kupici in se naslonil na naslonjalo starega hreščečega stola. Začel sem mu razlagati položaj bedne starke, povdarjal sem njeno onemoglost in obup, mimogrede pa sem tudi previdno omenil nekaj glede nepotrebnega formalizma. Čuvaj me je poslušal s sklonjeno glavo, metodično je trebil od korenine rdečo, prhko in debelo redkev ter jo zvečil s slastnim hrustanjem. Poredkoma je poškilil name s svojimi ravnodušnimi, motnimi, smešno malimi modrimi očmi, na njegovem rdečem, velikem obrazu pa nisem mogel čitati ničesar: ne sočutja, ne nasprotnosti, ko sem nazadnje utihnil, me je vprašal samo: »Torej, kaj hočete od mene?« »Kako — kaj ?« sem se razburil. »Vživite se, prosim, v njih položaj. Živita dve bedni, brezzaščitni ženski« .... »In ena izmed njiju je kakor rožni popek,« je strupeno pristavil čuvaj. »No, naj bo, kar hoče, popek ali ne popek — to je deveta briga. Pa zakaj, povejte, se vama ne smilita? Ali se vam res tako mudi, da jih morate izseliti. Vsaj nekoliko počakajte, medtem bom pa jaz sam govoril z vlastelinom. Kaj riskirate, če počakate mesec dni?« »Kako? Kaj riskiram?« se je dvignil čuvaj s stola. Pomislite: riskiram vse in celo svojo službo. Saj ga gotovo poznate, kakšen je ta gospod Pljaševič, novi gospodar. Morebiti je celo spletkar... izmed onih, ki imajo za vsako stvar listek in peresce pa hajd v Petrograd! Saj veste, da je pri nas dosti takih!« »Poizkušal sem, da bi pomiril razburjenega čuvaja. »No, dosti, je že dobro, Evpsihij Afrikanovič. Vi si te stvari vse preveč predstavljate. Naposled pa — kaj potem? Riziko je riziko, a hvaležnost je vendar hvaležnost.« »Fju-ju-jul« je zateglo zažvižgal čuvaj in globoko iztegnil roke v žepu. »To se tudi pravi hvaležnost. Pa kaj vi mislite, da postavim na karto svoje službeno mesto za kakih dvajset rubljev? Ne potem me vi slabo razumete!« »Kaj bi se tako razburjali, Evpsihij Afrikanovič. Tu ni niti govora o tej stvari, to je čisto priprosto... No, tako po človeško« .... »Po člo-ve-ško?« je ironično pretrgal vsak zlog. »Oprostite, ali jaz imam marsikje take ljudi!« Energično se je vdaril po močnem bronastem zatilniku, ki se je povečal črez ovratnik v mastno, brezglaso gubo. »Zdi se mi, da vi že tako, kar malo preveč... Evpsihij Afrikanovič.« »Nili trohice preveč, to je gnoj tukajšnjega kraja, kakor je rekel znameniti basnik, gospod Krilov. Bog vedi, kdo sta te dve dami! Ali niste izvolili čitati krasen spis njegove prevzvišenosti, kneza Upusova, pod naslovom: »Policijski stražnik?« »Ne, nisem.« »Škoda. Krasen in visokonravstven proizvod. Svetujem vam, če je mogoče, seznanite se« .... »Dobro, dobro, z veseljem se bom seznanil. Toda jaz vendar ne razumem, v kakšni zvezi je ta knjiga z onima dvema bednima ženskama?« »V kakšni? V jako ozki. Točka prva (Evpsihij Afrikanovič je nagnil svoj debeli kosmati palec na levi roki): »Stražnik opazuj vedno z napetimi očmi, da hodijo vsi pridno v hram božji in da tam radi ostanejo do konca« .... Izvolite se prepričati, hodi li tista... kako že.... Manujliha.... kaj ne? ... Hodi li ona kaj v cerkev?« Molčal sem in se čudil, kako se je pogovor nepričakovano zasukal. Pogledal me je svečano in nagnil drugi prst. »Točka druga: »Prepovedujejo se povsod vsa lažiprerokovanja in lažinasvetovanja« ... Kaj pravite k temu? Potem točka tretja: »Prepovedano je, da se človek izdaja za vedeževalca ali čarodejca in da se uporabljajo podobne prevare.« Kmalu pridejo vse take stvari na dan ali pa po ovinkih do oblasti. Kdo je potem odgovoren? —Jaz. Komu pokažejo v službi vrata? — Meni. Vidite, kakšne sitnosti.« Zopet je sedel v naslonjač. Privzdignil je oči in raztreseno brodil z njimi po stenah, prsti pa so glasno bobnali po mizi. »No, pa če vas jaz poprosim, Evpsihij Afrikanovič,« sem začel zopet z umiljenim glasom. »Res, da so vaše obveznosti jako enostavne in odgovorne, toda vaše srce — vem — je predobro, zlato srce. Kaj vam je na tem, če mi obljubite, da ne boste preganjali teh žensk?« Čuvajeve oči so se naenkrat vstavile nad mojo glavo. »Lepo puškico imate,« je malomarno pripomnil in dalje bobnal. »Izvrstna puškica! Ko sem bil zadnjič pri vas in vas nisem dobil doma, sem jo tako ogledaval... Čudovita puška!« Okrenil sem se tudi jaz in se ozrl na puško. »Da, ni napačna puška,« sem jo pohvalil. »Starinska je, iz tvornice Gastin-Rennetove, samo lansko leto sem jo predelal na centralno. Ali se zanimate za cevi?« »Se-ve-da, se-ve-da, saj sem ravno cev najbolj gledal in se ji čudil... Res, lahko rečem, pravi zaklad.« Najine oči so se srečale in videl sem, kako je zaigral čuvaju okoli ust lahen toda mnogoznačilen nasmeh. Vstal sem s prostora, snel s stene puško in stopil z njo k Evpsihiju Afrikanoviču. »Čerkesi imajo prav lepo navado, da podare gostu vse, kar je pohvalil,« sem mu rekel ljubeznivo. »Čeprav nisva Čerkesa, Evphisij Afrikanovič, vas vendar prosim da sprejmete to stvar od mene za spomin.« Čuvaja je bilo očividno sram. »Ali prosim vas, tako prelest! Ne, ne, to je že pretirano radodarna navada!« Vendar mi ni bilo treba dolgo prigovarjati. Čuvaj je prijel puško, jo previdno položil med svoja kolena in ji lepo obrisal prah s čistim žepnim robcem po spuščenem petelinu. Nemalo sem se čudii, ko sem videl, da je prišla puška v roke pravemu ljubitelju in poznavalcu. Sedaj pa je Evpsihij Afrikanovič vstal in jako se mu je mudilo dalje. »Delo ne čaka, jaz sem se pa tukaj zeklepetal z vami,« je govoril ter glasno udarjal ob tla s premajhnimi galošami. »Ko boste kaj hodili po naših krajih, pa se oglasite k meni, prosim ponižno.« »No, kako bo pa glede Manujlihe, gospod načelnik?« sem delikatno pripomnil. »Bomo gledali, bomo videli....« je nerazločno zamrmral Evpsihij Afrikanovič. »Še nekaj sem vas hotel vprašati.... Je redkve pri vas dosti?« .... »Sama od sebe raste,« »Čudovita redkev. Moja boljša polovica, veste, je strašna oboževalka vsakega sadja. Tako, veste, če bi mi tako .... sarno šopek.« »Z največjim veseljem, Evpsihij Afrikanovič. V prijetno dolžnost si štejem... Bom kar slugo poslal s košarico še danes. Pa malo masleca izvolite zraven... Maslo imam tako dobro kakor malokje.« »No, pa tudi masleca...,« je milostivo odločil čuvaj. »Pa tistim ženskam namignite, da jih za sedaj ne bom preganjal. Samo to naj si zapomnita, da se me ne bosta rešili kar tako s hvala.« Drugače pa: ostanite zdravi! Še enkrat: merci vam za darilo in pogoščenje.« Po vojaško je udaril s čevlji in šel k svoji kočiji s težkimi koraki sitega in imenitnega človeka; tam pa so že stali v častitljivih pozah in brez kučem: oskrbnik, vaški starejšina in Jarmola.


IX.

Evpsihij Afrikanovič je oslal zvest svoji besedi ter je za nedoločen čas pustil v miru prebivalki v leseni koči. Moji odnošaji napram Olesji pa so se rezko in čudno izpremenili. V njenern občevanju ni bilo niti sledu prejšnje zaupnosti, naivne ljubeznivosti in živahnosti, ko se je tako ljubko spajalo koketstvo krasne deklice z veselo otroško razposajenostjo. V najinem pogovoru se je opažala neka nepremagljiva in nerodna prisiljenost.... S spretno bojazljivostjo se je izogibala Olesja živim temam, ki so dajali prej neomejeno polje najini radovednosti. V moji prisotnosti je delala z napeto, surovo pridnostjo; toda večkrat sem opazil, kako so se ji sredi dela spustile roke na kolena, oči pa so nepremično zrle tja nekam v tla. Če sem jo v takem trenotku poklical po imenu ali če sem jo kaj vprašal, se je zdrznila in počasi okrenila proti meni obraz, v katerem se je izražal strah in napor, da bi razumela zmisel mojih besed. Včasih se mi je zdelo, da ji je moja družba že nadležna in neprijetna; toda ta moja sumnja se je slabo strinjala z velikim zanimanjem, ki ga je vzbujala v njej že pred par dnevi vsaka moja pripomba, vsaka fraza... Preostajala mi je samo misel, da mi Olesja neče oprostiti tistega pokroviteljstva v čuvajevi zadevi, kar se je res tako upiralo njeni neodvisni naravi. Pa tudi s to mislijo nisem bil zadovoljen; odkod bi se pravzaprav mogel pojaviti tako prekomeren občutljiv ponos v prosti deklici, vzrasli sredi samega gozda. Vse to je potrebovalo pojasnila, toda Olesja je uporno izbegavala vsaki pripravni priliki za odkritosrčen pogovor. Najini večerni izprehodi so ponehali. Zaman sem jo vsak dan, ko sem se odpravljal domov, pogledoval z vabljivimi, prosečimi očmi; delala se je, kakor da bi ne razumela njih pomena. Vznemirjala me je starka s svojo navzočnostjo, čeprav je bila gluha. Včasih sem se ustavljal tisti posebni oslabelosti in navadi, ki me je vsak dan vlekla k Olesji. Niti sam nisem opazil, s kako tankimi, močnimi in nevidnimi nitkami je bilo privezano moje srce na to očarujočo, meni nerazumljivo deklico. Še niti mislil nisem na ljubezen, pa sem že čutil ono razburljivo dobo, ko človek sluti ljubezen, dobo, ki je polna zadreg in trpeče žalostnih čustev. Kjerkoli sem bil, s čimerkoli sem se hotel zmotiti, so bile vse moje mlsli le pri Olesji, vse moje bitje je stremelo k njej, vsak spomin nanjo mi je stiskal srce s tiho in sladko boljo, pa naj so bili to tudi samo spomini na same ničaste besede, na njene geste ali smehljaje. Nastopil je večer in dolgo sem sedel poleg nje na nizki hrepeči klopčici ter čutil nadležnost svoje bojazljivosti, nerodnosti in nespretnosti. Nekoč sem prebil na tak način ves dan okoli Olesje. Že zjutraj se nisem dobro počutil, čeprav se nisem mogel še natanko zavedati, kje me je slabilo. Proti večeru mi je bilo pa slabeje. Glava je bila težka, po ušesih mi je šumelo, na temenu sem čutil topo, neprestano bolečino, kakor da bi me kdo davil z mehko močno roko. Usta so se mi sušila, po vsem telesu sem čutil neko leno, splošno slabost, radi katere se mi je vedno hotelo zevati in pretezati. V očeh me je pa tako bolelo, kakor če bi bil od blizu in zdržema gledal v kako bleščeco točko. Ko sem se pozno zvečer vračal domov, me je na sredi pota bliskoma zgrabil in stresel burni nastop mrzlice. Šel sem, skoro nisem videl pota, le iztežka sem prepoznaval, kod hodim, opotekal sem se kakor pijanec, čeljusti pa so šklepetale tako hitro in glasno kakor svinčena zrna. Še sedaj ne vem, kdo me je bil pripeljal domov... Kar šest dni me je držala nepremagljiva strašna poleška mrzlica. Bolezen mi je polagoma nekoliko odlegla in vračala se mi je zavest. Popolnoma izmučen sem takrat komaj taval po sobi, v kolenih sem pa čutil bolečino in slabost. Pri vsaki nekoliko večji kretnji mi je kri stopila v glavo s pekočim valom in mi zamračila pred očmi vse predmete. Navadno se je okoli sedmih zvečer pojavila bolezen kakor vihar in prebil sem na postelji grozno, kakor stoletje dolgo noč ter se zdaj tresel pod odejo od mraza, zdaj pa me je kuhala neznosna vročina. Komaj sem začutil neko lahno dremoto, pa so se že začele igrati z mojim razdraženim mozgom čudne, nezmiselne, mučno pestre sanjske prikazni. Vse moje sanje so bile polne drobnih mikroskopičnih delcev, ki so se grmadili, lovili in prijemali drug drugega v brezobličnem vrtincu. Včasih se mi je pozdevalo, da razločam neke raznobarvne čudovite oblike zabojev, jemljem manjše iz večjih, iz majhnih še manjše in nikakor nisem mogel prenehati s tem neskončnim delom, ki mi je bilo že davno zoperno. Pa so migljale pred očmi z opojno hitrostjo dolge jarke preproge tapet, na njih sem pa videl namesto vzorcev z neverjetno natančnostjo cele girlande iz človeških obrazov — deloma krasnih, dobrih in smehljajočih, drugi pa so rezali strašne grimase, kazali jezike, škripali z zobmi in belo gledali. Nato sem se znašel v nerazumljivem, nenavadno mnogostavnem, abstraktnem prepiru z Jarmolo. Dokazi, ki sva jih doprinašala drug drugemu, so bili od trenotka do trenotka tanjši in globlji; posamezne besede in cele trte besed so bliskoma zadobivale tajinstven in nezmiselen pomen, poleg tega pa se me je vedno silneje polaščal gnjusen strah pred nepoznano nadnaravno močjo, ki je odvijala iz moje glave brezoblične sofizme drugega za drugim in mi ni pustila, da bi bil prekinil že davno omrzeli prepir… To je bil kakor kipeč vrtinec človeskih in živalskih figur, pokrajin, predmetov z najčudovitejšimi oblikami in barvami, besed ter rekel, katerih pomen sem zaznaval z vsemi čuvstvi... Toda — čudna stvar — prav v tern času sem vedno gledal na stropu svetel raven krog, ki ga je odsevala svetilka z zelenim ožganim senčnikom. Kar nekako vedel sem, da se je v tem mirnem krogu z nejasnimi robovi pritajilo molčeče, enolično, skrivnostno in grozno življenje, vedno bridkejše in tlačeče, kakor divji kaos mojih sanj. Potem sem se prebudil, ali bolje ne prebudil, samo hipno sem se začutil bdečega. Zavest se mi je skoraj vračala. Zavedal sem se, da ležim v postelji, da sem bolan, da se mi je ravnokar bledlo; ali tisti svetli krog na stropu me je vendar še vedno plašil z neko pritajeno zloveščo grozo. S slabotno roko sem segel po uri, pogledal nanjo in se prepričal z žalostno neodločnostjo, da je trajala vsa ta neskončna veriga mojih pohabljenih sanj komaj dve tri minuti. »Moj Bog, kdaj se bo že vendar začelo svitati!« sem obupano premišljeval, premetaval glavo po pekočih blazinah in čutil, kako mi žge ustnice nenavadno težko in kratko dihanje.... Pa zopet se me je polaščala lahka dremota, zopet je postal moj mozeg igrališče pestrega direndaja, in zopet sem se čez dve minuti prebudil, poln smrtno neznosnih muk. S pomočjo kinina in namočenega trapotca je čez šest dni moja krepka narava premagala bolezen. Vstal sem iz postelje, ves zbit, komaj sem se držal na nogah. Okrevanje je napredovalo jako naglo. V glavi, utrujeni od šestdnevnega mrzličnega fantaziranja, sem čutil sedaj leno in prijetno odsotnost misli. Tek se mi je pojavil s podvojeno mero, telo se je sčasom krepilo ter srkalo z vsakim delcem zdravje in radost življenja. Obenem pa me je z novo silo vleklo v gozd, v samotno in podrto kočo. Živci mi se niso bili popolnoma okrevali in vselej, kadar sem si klical v spomin Olesjin obraz in glas, vselej sem občutil tako nežno milobo, da se mi je zahotelo jokati. Minilo je še pet dni in že sem toliko okreval, da sem prišel peš in brez najmanjšega izmučenja do kolibe na kurjih nožicah. Ko sem stopil na prag, mi je v prsih utripalo srce z razburljivim strahom. Skoro dva tedna nisem videl Olesje in šele sedaj sem jasno razumel, kako mi je bila mila in blizu. Držeč za kljuko, sem nekoliko postal in dihal težko. Predno sem odpahnil duri, sem v neodločnosti celo zaprl oči za nekaj časa… Podobnih vtisov, kakor so sledili mojemu prihodu, ni mogoče popisati... Ali si je mogoče zapomniti besede, ki se izgovore v prvih trenotkih, ko se snideta mati in sin, mož in žena ali dva zaljubljenca? Govore se najpriprostejše, najnavadnejše fraze, celo smešne, če jih hočeš natanko zapisati na papir. Toda tukaj je bila vsaka beseda umestna in neskončno mila že radi tega, ker jo je govoril najdražji glas na svetu. Pomnim, jako jasno pomnim samo to, da se je hitro okrenilo k meni bledo lice Olesjino in da se je v tem krasnem, zame novem licu izražala neodločnost, preplašenost, razburjenost in nežen sijajoč usmev ljubezni — vse se je menjavalo drugo za drugim... Starka je stala pred menoj in nekaj šepetaia, toda pozdrava njenega nisem niti slišal. Olesjin glas je prihajal do mene kakor sladka muzika: »Kaj pa je bilo z vami? Ste bili bolni? Oh, kako ste shujšali, ubogi revež!« Dolgo ji nisem mogel ničesar odgovoriti, molče sva stala drug nasproti drugemu, držala se za roko ter si gledala naravnost, globoko in radostno v oči: te molčeče trenotke prištevam vedno med najšlajše v svojem življenju — nikdar, nikdar ne prej ne pozneje nisem užil toliko čiste, polne, neskončne blaženosti. Koliko sem čital v tistih velikih, temnih očeh Olesjinih: razburjenje radi snidenja, očitanje za mojo dolgo odsotnost, goreče priznanje ljubezni... Čutil sem, da mi s tem pogledom oddaja Olesja vse svoje bitje radostno, brez predsodkov in pomislekov. Prva je ona prekinila to čarobno minuto, ko je počasi vzdignila trepalnice in pokazala na Manujliho. Sedla sva drug poleg drugega in Olesja me je začela izpraševati skrbno in podrobno o bolezni, o zdravilih, ki sem jih jemal, o besedah in mnenjih zdravnika (ki je bil iz trga prišel dvakrat). Glede doktorja me je parkrat zaporedoma vpraševala ter sem včasih opazil na njenih ustih hipni nasmeh. »Oh, zakaj nisem jaz vedela, da ste zboleli,« je vzkliknila z nestrpnim sočutjem: »jaz bi vas bila v enem dnevu postavila na noge. Pa kako bi se jim mogel človek zaupati, ko ne razumejo ničesar, ni-če-sar! Zakaj niste poslali pome?« Bil sem v zadregi. »Vidiš, Olesja, to se je pripetilo tako nenavadno... zraven tega te pa tudi nisem hotel vznemirjati. V zadnjem času si bila z menoj tako nekako čudna, kakor da bi bila huda name, ali pa si se me bila naveličala… Poslušaj, Olesja,« sem govoril z nizkim glasom: »jaz imam s teboj mnogo govoriti… pa na samem... razumeš?« Tiha je povesila oči v znak soglasja, bojazljivo se je ozrla na babico in hitro šepnila: »Da... jaz sem že sama hotela... potem ... počakajte...« Komaj se je solnce skrilo, pa me je že začela Olesja priganjati, naj grem domov. »Pojdite, pojdite vendar,« je govorila ter me vlekla za roko s klopi. Če vas mraz sedaj dobi, se vam bolezen takoj povrne.« »Kam pa ti, Olesja?« je hipoma vprašala Manujliha videč, da je vnukinja hitela devati na glavo velik siv volnen robec. »Grem... bom malo spremila,« je govorila Olesja. Rekla je to ravnodušno, ne da bi gledala babico, ampak skozi okno, toda v njenem glasu sem zapazil komaj viden odsev razburjenja. Greš res?« je glasno vprašala starka. Olesjine oči so se zabliskale in se kljubujoče ustavile na obrazu Manujlihe. »Da, res grem!« je rekla trpko. »Že davno je bilo o tem govorjeno in pregovorjeno... Moja glava, moj svet!« »Ej, ti... je vzkliknila starka jezno in žugajoče. Hotela je še nekaj reči, pa je samo zapretila z roko, postopicala s tresočo hojo v kot in se stokajoče zaplela tja v kot nad neko košaro. Videl sem, da je bilo to hitro, nepopolno pregovarjanje — kateremu sem bil pravkar priča - le nadaljevanje dolgega medsebojnega prepira in prerekanja. Stopal sem poleg Olesje v gozd in jo vprašal: »Babica neče, da bi li ti hodila z menoj na izprehod? Kaj ne?« Olesja je nevoljno zmajala z rameni: »Prosim, ne ozirajte se nato. Res, da, neče... Pa kaj... Zakaj bi jaz ne smela delati, kar hočem?« Bliskoma se me je polastila nepremagljiva želja, da bi kljuboval Olesji za njeno prejšnjo neprijaznost. »To se pravi, da bi bila prej, pred mojo boleznijo tudi lahko — pa samo hotela nisi, da bi bila sama z menoj... Ah, Olesja, če bi ti vedela, kako je to mene bolelo... Tako sem čakal, tako težko sem čakal vsak večer, da pojdeš zopet z menoj... A ti si bila vedno taka, brezbrižna, dolgočasna, jezna... O, kako si me mučila, Olesja!« »No, nehajte, golobček moj... Pozabite to,« je rekla in se lahno opravičevala. »Ne, ne govorim zanalašč,., tako je beseda nanesla... Sedaj razumem, zakaj je bilo tako... Že od kraja — res, smešno je celo, da spominjam — si se ti užalila radi čuvaja. Ta misel me je zelo bolela. Zdelo se mi je, da ti je težko, če bi sprejela od mene prav navadno prijateljsko uslugo... To mi je bilo jako hudo... Niti mislil nisem, Olesja, da je vse to radi babice... Olesjino lice je hipoma oblila jarka rdečica. »Nikakor ne radi babice! ... Sama nisem hotela tega!« je jezno in zadirljivo odgovorila. Ozrl sem se nanjo od strani tako, da sem videl čisti nežni profil njene lahno sklonjene glave. Šele sedaj sem opazil, da je tudi Olesja sama shujšala v tem času in da so ji legle krog oči modre sence. Začutila je moj pogled, obrnila name oči, pa jih takoj povesila in se okrenila s plahim smehljajem. »Zakaj nisi hotela, Olesja? Zakaj?« sem jo vprašal s tresočim in razburjenim glasom, jo prijel za roko in jo ustavil. Bila sva tedaj na sredi dolgega, ozkega in kakor strela ravnega gozdnega proseka. Visoke, vitke smreke so naju obdajale z obeh strani in tvorile v daljavi se izgubljajoč gigantski koridor s svodom iz duhtečih, opletajočih se vej. Gola luščeča se drevesa so bila okrašena z bagrenim odsevom dogorevajoče zarje... »Zakaj? Zakaj, Olesja?« sem šepetaje govoril in vedno močneje stiskal njeno roko. »Nisem mogla... Bala sem se,« je komaj slišno izpregovorila Olesja. »Mislila serm, da je mogoče uiti usodi... A sedaj... sedaj...« Vzdihnila je, kakor da bi ji primanjkovalo zraka, in v tern hipu so se njene roke hitro in krepko ovile okoli mojega vratu, iz ustnic pa mi je sladko dihnil hitri, tresoči šepet Olesjin: »Sedaj mi je vse eno, vse eno! ... Zato, ker ljubim tebe, moj dragi, tebe, moja sreča, moje vse...!« Pritiskala se je k meni, vedno silneje, in čutil sem, kako je trepelalo pod mojimi rokami njeno močno, krepko, razgreto telo, kako ji je hitro utripalo srce okoli mojih prsi. Njeni strastni poljubi so se kakor opojno vino vlivali v mojo še neokrevano glavo in začel sem izgubljati samoobvladanje. »Olesja, radi Boga, nikar... pusti me...« sem govoril ter ji poizkušal razkleniti roke. »Sedaj se tudi jaz bojim... bojim se samega sebe... Pusti me, Olesja!« Privzdignila je obraz in zasvetil se ji je v temnem, počasnem usmevu. »Ne boj se, ljubček moj«, je rekla z neizrečenim izrazom nežne ljubezni in ginljive smelosti. »Nikdar ti ne bom očitala ničesar, nikdar ne bom ljubosumna... Reci samo: ljubiš li?« »Ljubim, Olesja, ljubim. Davno te ljubim in vroče te ljubim... No... ne poljubljaj me več... Jaz oslabevam, v glavi se mi vrti, nisem svesl samega sebe... »Njene ustnice so se zopet trdno in mučno-sladko prižele k mojim, nisem poslušal, pa sem vendar takoj uganil njene besede: »No, ne boj se torej, ne razmišljaj več... Danes je najin dan, nihče ga nama ne more vzeti…« Vsa ta noč se je zlila v neko veličastno, čarobno pravljico. Izšel je mesec, njegov svit je čudovito, pestro in tajinstveno pobarval gozd, legal je sredi mraka z nervoznimi, sinjebledimi lisami na lubje debel, na krivenčasto dračje, na mah, ki je bil mehek kakor plišasta preproga. Tanka brezova stebla so se belila rezko in natančno, zdelo se je, kakor da so nametane na njih redkem listju srebrne, prozorne plinaste odeje. Mestoma pa svetloba sploh ni pronikala pod gosto zaveso smrekovih vej. Ležal je gost, naprodiren mrak, samo na sredi je polzel od nekod pramen ter žarko ozarjal dolgo vrsto dreves in metal na zemljo ozko, pravilno pot, tako svetlo, okrašeno in preleslno kakor aleja, nakičena s palčki za svečani izprehod Oberona in Titanije. Midva pa sva hodila, objeta, sredi te smehljajoče žive baje, brez besede, uživajoč svojo srečo in skrivnostni molk gozda. »Dragi moj, glej, jaz sem čisto pozabila, da moraš ti hiteti domov«, se je naenkrat spomnila Olesja. »Oh, kako nič ne mislim: ti si komaj malo okreval, jaz te pa ustavljam tukaj v gozdu.«  Objel sem jo, odrgnil robec z njenih gostih temnih las, nagnil sem se k njenim ušesom in jo komaj slišno vprašal: »Ali ti ni žal, Olesja? Se ne kesaš?« Počasi je odkimala z glavo. »Ne, ne… Naj se zgodi potem karkoli, kesala se ne bom nikdar. Meni je tako lahko…« »Pa se mora zgoditi kaj? Zagotovo?« V očeh ji je zasvetil izraz meni že znane mislične groze. »O da, prav gotovo… Pomniš, pripovedovala sem li o trefovi dami? Ta trefova dama sem – jaz, čaka me nesreča, to so govorile karte… Veš, jaz sem te že hotela prositi, da bi ti sploh ne prihajal več k nam. Pa ko si zbolel in te nisem videla skoro pol meseca …. Polastilo se me je tako hrepenenje, taka želja … zdelo se mi je, da bi vse na svetu dala, samo da bi bila še trenotek s teboj … In takrat sem sklenila tudi to. Naj bo, sem si mislila, kar bo, toda jaz ne dam svoje radosti za ne vem kaj…«  » To je res, Olesja. Tudi z menoj je bilo tako,« sem rekel ter se z ustnicami dotaknil njenih senc. »Do takrat nisem vedel, da te ljubim, dokler nisem bil ločen od tebe. Res, ni zastonj rekel nekdo, da je ločitev za ljubezen to, kar je veter za ogenj: malo ljubezen pogasi, a veliko razpiha še silneje.« »Kako si rekel? Povej še enkrat, povej, prosim te,« se je zainteresirala Olesja. Ponovil sem ta izrek, za katerega ne vem, čigav je bil. Olesja se je zamislila, po pregibanju njenih ustnic sem videl, da ponavlja moje besede. Od blizu sem se zagledal v njeno lice, v njene velike črne oči, ki so blestele kakor žarki svit lune; začutil sem, kako me je stresel mraz in kako mi je spolzela v dušo nemirna slutnja, slutnja bližajoče se tuge.

XI.

Skoro ves mesec se je nadaljevala čarobna pravljica najine ljubezeni. Še sedaj živi v meni z neomajno silo Olesjin obraz in pa te žarke večerne zarje, rosna jutra, duhteča po šmarnicah in medu, polna bodre svežosti in zvonkega ptičjega čvrčanja, oni topli, soparni junijski dnevi … Dolgočasje, utrujenost, večna strast do vagabundskega življenja ni nikdar vznemirjala duše. Kakor paganski bog ali pa mlada nočna žival tako sem se naslajal s svetom, s toplo zavestno življenjsko radostjo, z mirno in zdravo čustveno ljubeznijo. Stara Manujliha je bila po mojem okrevanju tako neznosno čmerikava, sprejemala me je s tako očitno zlobnostjo; kadar sem pa sedel v koči, je jezno in šumno prestavljala lonce, in sklenila sva z Olesjo, da se bova vsak večer shajala v gozdu … Veličastna zelena prelest gozda je krasila najino udano ljubezen kakor dragocena oprava. Vsak dan sem začudeno opazoval, da kaže Olesja – ta deklica, ki je zrasla sredi gozda, ki ne zna ne čitati ne pisati – da kaže v mnogih življenjskih slučajih prav fino delikatnost in neko posebno, prirojeno taktnost. V ljubezni – v pravem, surovem smislu – so vedno strašne strani, ki povzročajo muko in stid občutljivim, umetniškim naturam. Toda Olesja se jih je znala izogibati s tako naivno čednostjo, da ni užalila najine zveze niti najmanjša opazka, niti jeden ciničen moment. Medtem se je bližal čas mojega odhoda. Po pravici rečeno: vse moje službene dolžnosti v Prebrodu so bile že davno izpolnjene in le namenoma sem odlagal rok svojega povrata v mesto. Olesji nisem še niti z besedico omenil tega, celo misliti si nisem upal, kako bo sprejela obvestilo o mojem odhodu. Sploh sem bil v jako mučnem položaju. Navada je zapustila v meni zelo globoke korenine. Da vidim vsak dan Olesjo, da slišim njen mili glas in zvonki smeh, da čutim nežno prelest njene ljubezni – bilo je zame več nego potreba. V onih redkih dneh, ko nama je deževje prepričalo sestanek, sem se čutil kakor izgubljenega, kakor da me je nekdo oropal nečega poglavitnega, najvažnejšega za moje življenje. Vsako opravilo se mi je zdelo dolgočasno, odveč in vse moje bitje je hrepenelo v gozd k toploti, k svetlobi, k milemu obrazu Olesje, ki sem se je bil tako navadil. Misel, da bi se poročil z Olesjo, mi je vedno pogosteje prihajala v glavo. Od začetka se mi je samo izredka zdela kakor možen in naposled tudi časten izhod iz najinih odnošajev. Ustavljal in plašil me je le pomislek, niti predstavljati si nisem smel, kakšna bo Olesja, oblečena v moderno obleko, govoreča v gostilni z ženami mojih tovarišev, iztrgana iz tega čarobnega okvira starega gozda, polnega bajk in skrivnostnih moči. Toda čim bolj se je bližal čas mojega odhoda, tem bolj sem se bal samote in polaščalo se me je otožno hrepenenje. Sklep, da se bom ženil, je bil od dne do dne trdnejši v moji duši in proti koncu nisem niti mislil več na to, da bi bila ta ženitev predrzno izzivanje družbe. »Saj se poroče tudi dobri in učeni možje s šiviljami, sobaricami« sem se tolažil, »pa žive lepo in do konca svojih dni blagoslavljajo usodo, ki jih je bila pripravila do tega sklepa. Menda ne bom nesrečnejši nego drugi, navsezadnje?« Nekoč, sredi junija, pod večer sem po navadi čakal Olesjo na ovinku ozke gozdne stezice med grmovjem gozdne cvetoče tintovine. Že oddaleč sem prepoznal lahek uren šum njenih korakov. »Zdravstvuj, ljubček moj,« je rekla ter me objela in težko sopla. »Si se načakal, kaj ne? A jaz sem se komaj, komaj izmuzala … Tako sem se morala prerekati z babico.« »Ali še sedaj ni nehala?« »Kaj še! Ti, pravi, boš propadla radi njega … Naužil se te bo do sitega, potem te bo zapodil. Nima te rad, nikar ne misli…«  »To pravi ona meni?«  »Tebi, mili srček… Pa veš, jaz ji ne verjamem niti besedice.«  »Pa ve ona vse?«  »Ne rečem – gotovo – vsaj zdi se mi, da ve. Jaz sicer ne govorim ž njo o tem – samo, kar ugane. Pa kaj bi premišljevala to… Pojdiva!«  Odlomila je vejico tintovine z bujnim šopom belih cvetov in si jo vtaknila v lase. Počasi sva šla dalje po stezici, nekoliko zardeli v večernem solncu. Že minulo noč sem se bil odločil, da ji ta večer razložim vse, naj bo, kar bo. Toda čudna bojazen mi je težila jezik. Mislil sem si: če ji povem o svojem odhodu in o svoji ženitvi – ali mi bo verjela? Ali se ji ne bo zdelo, da hočem s svojo ponudbo samo zmanjšati in olajšati prvo bolečino zaudane rane? Ko bova prišla do tistega maklena z oluščrnim deblom, pa bom začel, sem si mislil. Bila sva vštric maklena, pa sem pobledel od razburjanja; že sem premenjal dihanje, da bi začel govoriti, kar je hipoma oslabela moja smelost, ki se je končala z nervoznim bolestnim utripanjem srca in s čudnim hladom v ustih. »Dvajsetsedem – moja feralna številka,« sem mislil za nekaj minut: štel bom do dvajsetsedem, potem pa…«  In začel sem šteti v mislih, ko sem pa prišel do dvajsetsedem, sem že zopet začutil, da še ni dozorela odločnost v meni. »Ne,« sem si rekel, »rajši štejem najprej do šestdeset, to je skoro cela minuta, potem pa zagotovo, zagotovo…« »Kaj ti je danes?« je naglo vprašala Olesja. »Ti premišljaš nekaj neprijetnega. Kaj se ti je pripetilo?«  Tedaj pa sem izpregovoril; izpregovoril s takim meni samemu zopernim glasom, zelo malomarno, kakor bi bil govor o nekem najneumnejšem predmetu. Res, malo neprijetnost imam… uganila si, Olesja… Vidiš, moja služba je tukaj končana in oblast me zove v mesto.« Počasi od strani sem se ozrl na Olesjo, in videl sem, kako ji je izginila rdečica z lic in kako so ji drhtele ustnice. Toda ni mi odgovorila niti besede. Nekaj minut sem molče stopal poleg nje. V travi so glasno čvrčali črički in nekje oddaleč se je slišalo enolično neprestano škripanje božjega volka. »Naposled ti to tudi sama razumeš (sem zopet povzel besedo), da mi ne kaže ostati tukaj in konečno tudi ne smem zanemarjati službe…«. »Ne…. nikakor ne…. tu ni govora,« je odgovorila Olesja nekako mirno, toda s takim gluhim brezživljenjskim glasom, da mi je bilo prav težko. »Če je služba, potem seveda … treba iti…«. Ustavila se je pri drevesu in se uprla s tilnikom ob deblo, vsa bleda, z onemoglo povešenimi rokami, z bridkim bolestnim nasmehom na ustnih. Njena bledica me je preplašila. Nagnil sem se k njej ter ji krepko stisnil roke. »Olesja … kaj ti je? Olesja … mila Olesja!« … »Nič mi ni …. oprostite mi …. to mine. Tako …. V glavi se mi je zavrtelo ….« Siloma se je premagala in stopila naprej ter pustila roke v mojih. »Olesja, sedaj si mislila o meni slabo, sem ji kljubujoče rekel. »Sram te bodi. Ali tudi ti misliš, da morem jaz oditi in te pustiti? Ne, draga moja! Zato sem tudi začel ta pogovor, ker hočem iti že danes k tvoji babici in ji reči, da boš ti moja žena.« Moje besede niso Olesje prav nič presenetile, česar pač nisem pričakoval. »Tvoja žena?« Počasi in žalostno je zmajala z glavo. »Ne, Vanječka mili, to je nemogoče!« »Zakaj, Olesja, zakaj?« »Ne, ne … Tudi ti sam razumeš, da je smešno misliti to. Kakšna žena bi bila jaz vendar zate? Ti – gospod, razumen, izobražen, a jaz? Jaz ne znam niti čitati, ne vem niti kam stopiti… Ne bi se mogel izogniti zasramovanju radi mene….« »To je neumnost, Olesja!« sem trpko pripomnil. »Čez polleta ne boš prepoznala sama sebe. Ti niti ne slutiš, koliko prirojenega razuma in opazovalnosti imaš ti. Skupaj bova prečitala več dobrih knjig, seznanila se bova z dobrimi ljudmi, ves božji svet si bova ogledala. Olesja … do starosti, do same smrti bova hodila roko v roki tako, kakor hodiva sedaj, ne bo me sram radi tebe, temveč ponosen bom nate in ti hvaležen!« …« Na te iskrene besede mi je Olesja odgovorila s hvaležnim stiskom roke, pa je vendar vstrajala pri svojem. »Pa to ni vse!... Mogoče, da li še niti ne veš? … Nikdar ti nisem pripovedovala … Veš, jaz nimam očeta … sem nezakonska …« »Nehaj, Olesja … To mi je manjša zapreka nego vse drugo. Kaj je meni do tvojega rodu, če si mi ti dražja nego oče in mati, dražja nego celi svet? Ne, vse to so malenkosti, prazni izgovori!« … »Golobček moj … Bolje bi bilo, da bi sploh ne bil začel govoriti o tem … Ti si mlad, prost… Pa če bi se mene res polastilo nekaj – da bi ti zvezala roke in noge za celo življenje … Pa če bi ti potem ugajala druga? Ti me boš takrat črtil, preklinjal boš tisti dan in uro, ko sem privolila, da grem s teboj!« je proseče vskliknila, ko mi je videla na licu, da so mi bile neprijetne njene besede. »Nečem te užaliti. Samo na tvojo srečo mislim. In nazadnje si tudi na babico pozabil. Le pomisli samo, če bo to od mene lepo, da jo pustim samo?« »Kaj še … tudi za babico se dobi prostor pri nas. (Reči moram, da me je zelo neprijetno dirnila misel na babico.) Pa če ne bo hotela živeti pri nas, so pa v vsakem mestu take hiše … ki se jim pravi hiralnica, kjer dajejo takim starim ljudem mirno in skrbno postrežbo…« »Ne, kaj misliš? Ona bi ne šla nikamor iz gozda. Boji se ljudi.«  »No, potem pa sama razmišljaj, kako bi bilo bolje, Olesja. Treba je, da se odločiš ali zame ali za babico. Vedi samo to edino – da bo meni brez tebe odveč tudi življenje.« »Solnčece moje!« je z globoko nežnostjo izpregovorila Olesja. »Že za same tvoje besede sem ti hvaležna … Ti si ogrel moje srce … Toda vendar se ne bom poročila s teboj … Raje grem kar tako s teboj, če me ne preženeš … Samo ne hiti, prosim te, ne sili me. Daj mi dva dni, da bom vse dobro premislila … Tudi z babico moram govoriti.« »Poslušaj, Olesja, sem se domislil in jo skrbno vprašal: »Morebiti se ti zopet – cerkve bojiš?« Res, treba je bilo začeti s tem vprašanjem. Skoro vsak dan sem se prerekal z Olesjo in se trudil, da bi ji omajal vero v obladanje čarodejnih sil in v namišljeno prokletje, ki leži nad njenim rodom. Pravzaprav pa je v vsakem ruskem inteligentu nekaj razvijalca. To imamo v krvi, to nam je dano od vse ruske beletristike poslednjih desetletij. Kdo ve? – če bi Olesja globoko verovala, če bi se strogo država postav in bi nikdar ne zanemarjala cerkvenega bogoslužja – lahko bi se zgodilo – da bi se potem začel norčevati (pa samo malo, ker sem od nekdaj veren človek) iz njene religioznosti in bi začel razvijati v njej kritično preizkuševalnost uma. Ali vemo in z naivno prepričevalnostjo je zatrjevala, da občuje s temnimi nevidnimi silami in da je tuja Bogu, s katerim se je celo bala govoriti. Zastonj sem se trudil, da bi ji omajal to praznovernost. Vsi moji logični dokazi, vsi moji drugače surovi in zlobni nasmehi so se izjalovili vsled njene udane uverjenosti v skrivnostni, usodepolni poklic. »Ti se bojiš cerkve, Olesja?« sem ponovil. Molče je sklonila glavo. »Ti misliš, da bi Bog ne maral zate,« sem nadaljeval z vedno večjo gorečnostjo. »Da bi On ne imel milosti zate? Ta, ki poveljuje milijonom angelov, ki je pa vendar prišel na zemljo in pretrpel grozno sramotno smrt za rešenje vseh ljudi? Ta, ki ga je ganilo kesanje najzadnje ženske in ki je obetal razbojniku, da bo še tisti dan ž Njim v raju?...« Vsega tega nisem Olesji šele prvič razlagal, toda to pot me niti poslušati ni hotela. Z naglo kretnjo si je vzela robec s sebe, ga zmečkala in mi ga vrgla v obraz. Začelo se je pravcato prerivanje. Hotel sem ji odvzeti tintovni cvet. Tako se mi je protivila, da je padla na zemljo in me vlekla za seboj, radostno se je smejala in mi ponujala vlažne mile ustnice, ki so bile odprte radi preprostega dihanja…. Pozno v noči, ko sva se bila že poslovila in razšla precej daleč, sem hipoma zaslišal za seboj Olesjin glas: »Vanječka, počakaj samo za hipček … Povedala ti bom nekaj!« Obrnil sem se in ji šel nasproti. Bliskoma je stekla k meni. Na nebu je že stal srebrni skrhani srp mladega meseca in pri njegovem svitu sem videl, da so bile Olesjine oči polne debelih solz, ki jih je komaj zadrževala. »Olesja, kaj hočeš?« sem jo prestrašeno vprašal. Prijela me je za roke in jih začela, zaporedoma poljubljati. »Mili moj …. kako si dober! Kako si blag!« je govorila s tresočim glasom. »Ko sem zdajle hodila, pa sem mislila, kako imaš ti mene rad! Veš, jaz bi ti srčno, presrčno rada napravila kaj takega, kar bi ti bilo prav všeč.« »Olesja, deklica moja predraga, pomiri se ….« »Poslušaj, povej mi,« je nadaljevala, »kaj ne, ti bi bil jako vesel, če bi šla jaz včasih v cerkev? Reci mi po pravici, prav po pravici!« Zamislil sem se. Bliskoma mi je šinila v glavo praznoverna misel: ali se ne bo pripetila radi tega kaka nesreča? »Zakaj pa molščiš? No, reci, povej tako, ali bi ti to rad, ali pa ti ni nič za to?« »Kako bi ti rekel, Olesja,« sem začel jecljaje. »No, da, kar se mene tiče, bi mi bilo prav drago. Saj sem ti večkrat govoril, da za moža ni treba, da bi ravno veroval, lahko dvomi, celo šali se naposled lahko. Ali ženska …. Ženska mora biti pobožna, brez pomislekov. V tej preprosti, nežni zaverovanosti, s katero se izroča v varstvo Bogu, čutim vedno nekaj ginljivega, ženskega, lepega.« Umolknil sem. Tudi Olesja ni odgovorila ničesar, ampak je položila glavo na moje grudi. »Pa zakaj si me vprašala o tem?« sem radovedno silil vanjo. Zopet je zatrepetala. »Kar tako …. Samo vprašala sem te …. Ne brigaj se za to. No, na svidenje, ljubček moj mili! Pridi tudi jutri!« Že se je skrila. Še dolgo sem gledal v temo in poslušal njene goste oddaljujoče se korake. Bliskoma pa se me je polastil hipen strah težke predslutnje. Nevzdržljivo me je gnalo, da bi bil stekel za njo, jo došel ter ji rekel, jo prosil, naj bi nikar ne šla v cerkev, tudi če je treba. Pa premagal sem svoj nagli nagon in sem celo – nadaljujoč pot, spominjam se – izpregovoril glasno: »Zdi se mi, da ste se vi sami, dragi moj Vanječka, nalezli praznoverja.« O moj Bog! Zakaj nisem takrat slušal žalostnega nagona svojega srca, ki se – sedaj verujem v to brezpogojno – nikdar ne moti v svojih hitrih tajnih predslutnjah.

XII.

Drugega dne po tem sestanku je bil praznik sv. Trojice, ki je bil letos na dan mučenika Timoteja, takrat, ko se kažejo – kakor pravijo ljudje – znamenja slabše letine. Selo Prebrod je bilo v cerkvenem oziru podružnica, to se pravi, da se ni moglo zanašati na lastnega duhovnika, čeprav je imelo svojo cerkev; prihajal je le poredkoma, v postu ali ob večjih praznikih svečenik iz vasi Volčje. Ta dan sem imel neobhodno nujen služben opravek v sosednjem selu in odpravil sem se tja s konjem že ob osmih zjutraj, še zahlada. Za ježo sem si bil že prej kupil malega žrebička, šest do sedem let starega, tamkajšnje ne ravno prevelike pasme, ki je bil pa vendar jako krotak in priljubljen svojemu prejšnjemu gospodarju, okrajnemu zemljemercu. Konjiča so klical izza Zarančika. Silno sem se bil navezal na to milo živinče s krepkimi, tankimi, vitkimi nožicami, s kosmatim čelom, izpod katerega so srdito in nezaupno gledale ognjevite oči, in s krepkimi energično stisnjenimi ustnicami. Barve je bil precej nenavadne in smešne: ves siv kakor miš, samo po glavi je imel črne, bele in pisane maroge. Moral sem jezditi črez vso vas. Na velikem, zelenem prostoru, ki je segal od cerkve do vinotoča, so bile dolge vrste voz, v katerih so se pripeljali na proščenje kmetje z ženami in otroci iz bližnjih vasi: iz Vološe, Zuljne in Pečalovke. Med vozovi so se gneli ljudje. Ne glede na zgodnji čas in na stroge določbe je bilo videti med njimi že nekaj pijanih. (Ob praznikih je v nočnem času na skrivaj trgoval z žganjem bivši krčmar Srul.) Jutro je bilo brez vetra, soparno. Zrak se je paril in obetal se je neznosno vroč dan. Na žarečen nebu, ki je bilo kakor prevlečeno s srebrnim prahom, ni bilo niti oblačka. Ko sem vse opravil, kar je bilo treba v vasi, sem v naglici pojedel v gostilni za tujce obloženo židovsko ščuko, jo zalil s sparjenim motnim pivom in se odpravil domov. Ko sem jezdil mimo kovačnice, sem se spomnil, da se Tarančiku že dolgo maje podkev na levi prednji nogi, pa sem se ustavil, da bi prekoval konja. To me je zamudilo še poldrugo uro tako, da je bilo že med četrto in peto uro popoldne, ko sem prihajal do prebrodske okolice. Ves trg je mrgolel pijanega sveta. Plot in stopnjice pri vinotoču so kmetije doslovno zajezili, suvali so se, tlačili drug drugega, prebrodski kmetje so se pomešali z drugimi, ki so posedali po travi v senci voz. Povsod so se videle nagnjene glave in privzdignjene steklenice. Treznega ni bilo prav nobenega več. Splošna pijanost je dospela do one višine, ko začenja kmet burno in bahato poveličevati svoj hmelj, ko zadobivajo vse njegove kretnje onemogle in čudne razmahe; kadar se, na primer, klanja s celim trupom, namesto da bi pritrjevalno prikimal z glavo, pa upogiblje kolena, hipoma izgubi ravnotežje in brez vseh moči telebne vznak. Paglavci so se prepeljavali in kobacali celo pod nogami konj, ki so ravnodušno žvekali seno. Žena, ki se je že sama komaj držala na nogah, je tam na drugem kraju vklekla domov moža, pijanega kakor sod …. V senci ob plotu pa je bil zbran kup ljudi, kakih 20 moških in žensk, ki so sedeli okoli slepega pevca; iz šuma natlačene tolpe se je rezko razločeval njegov tresoči tenor, ki je prihajal skozi nos in se spajal z zvenečim monotonim žužanjem spremljajočega inštrumenta. Že oddaleč sem zaslišal znane besede iz »dumke«:

Oj, vstala zora ta večerna je, nad Počajevo legla. Oj, pridrvela vojska turška, kot črna nočna megla.

Dalje se pripoveduje v tej pesmi, kako so Turki – ko niso mogli polastiti počajevskega samostana z naskokom – sklenili, da si ga osvoje z zvijačo. V ta namen so poslali kakor v dar samostanu velikansko svečo, narejeno iz smodnika. Pripeljali so to svečo z dvanajst pari volov in vzradoščeni menihi so jo že hoteli prižgsti pred podobo počajevske Matere Božje, pa Bog ni dopustil, da bi se izpolnila ta lopovska nakana. Se popu staremu sanjalo je: le sveče ne prižgati, jo na ravno polje peljati, s sekirami razklati. Tedaj pa fantje so na ravno polje peljali jo, sekire že jo klale, pa – pok! na vse strani jo krogle in patrone so razgnale …. Zdelo se ji je, da je ta neznosno vroč zrak ves nasičen z zopernim zmešanim duhom žganja, čebule ovčjih kožuhov, močnega tobaka in sparjenih človeških teles. Ko sem previdno jezdil med ljudmi in prav s težavo pridrževal Taranička, ki je gibal glavo semintja, nisem mogel niti opaziti da so me spremljali z vseh strani neceremonialni, radovedni in sovražni pogledi. Niti en sam človek ni odkril – kar se je pa drugače vedno zgodilo – in hrup je nekako potihnil, ko sem se pojavil med njimi. Hipoma se je nekje iz srede tolpe zaslišal pijan hripav krik, ki ga pa vendar nisem dobro razločil, in v odgovor se je zadrl pridržan grohot. Neki ženski glas pa je začel preplašeno svariti iz polnega grla: »Tiho, ti norec …. Kaj kričiš? Te bo slišal ….« »No, pa kaj bo potem, če me sliši!« se je zadrl kmet. »Ali je on moj predstojnik ali kaj? On je samo v gozdu pri svoji ….« Z izbruhom satanskega grohota je obvisela v zraku zoperna, strašna fraza. Hitro sem obrnil konja in krčevito stisnil bičevnik pri korobaču, polastilo se me je tisto prekomejno razburjenje, ko ne vidiš ničesar, ne misliš na nič in se ničesar ne bojiš. Bliskoma pa mi je šinila v glavo čudna bolestna, hrepeneča misel: »Vse to se je godilo v mojem življenju že pred mnogo leti …. Tako silno je pripekalo solnce …. Prav tako je bil ves trg preplavljen s hrupnim podivjanim svetom …. Prav tako sem se obrnil, ko se me je polastila divja jeza …. Toda kje je to bilo? Kdaj? Kdaj? Izpustil sem bič in zdirjal domov. Jarmola je počasi prilezel iz kuhinje, mi vzel konja in nevoljno rekel: »Tam, gospod, v vaši sobi sedi podupravitelj iz Marinovske ekonomije.« Zdelo se mi je, da hoče še nekaj reči, nekaj jako važnega in neprijetnega zame, da celo to se mi je pozdevalo, da je švignil po njegovem obrazu hipen izraz hudobnega nasmeha. Nalašč sem se obotavljal med vrati in oziral na Jarmolo, On pa se ni brigal zame, temveč je za uzdo držal konja, ki je kar venomer iztegaval vrat in previdno stopical z nogami. V svoji sobi sem našel podupravitelja sosedne pristave – Nikilo Nazariča Miščenko. Bil je v sivi in rdečkasto široko križasti kamižoli, v ozkih hlačah modrikaste barve in z ognjenordečo kravato. Sredi glave je imel namazano prečo in ves je dišal po perzijskih majnicah. Ko me je ugledal, je skočil s stola ter začel brcati; ni se klanjal, temveč nekoliko lomil se je in se čudno smejal, da se je odkrivalo bledo meso obeh čeljusti. »Čast mi je,« je ljubeznivo ščebetal Nikita Nazarič. »Jako mi je drago, da se vidiva …. Čakam vas tukaj že prav od maše. Že davno vas nisem videl, prav dolgčas mi je bilo po vas. Zakaj se pa nikdar ne oglasite k meni? Naše štepanske gospodične se vam že kar smejejo.« V tem hipu se je pa nečesa spomnil in udaril je v silen grohot. »Veste, nekaj vam bom povedal, strašno smo se smejali,« se je davil in stokal od smeha. »Ha-ha-ha-ha! … Kmalu bi bil počil od smeha, kar za trebuh sem se držal!….« »Kaj pa je bilo? Čemu ste se smejali?« sem surovo vprašal, ne da bi skrival svojo nevoljo. »Po maši se je zgodil tukaj tak škandal,« je nadaljevala Nikita Nazarič ter prekinjal svoj govor z izbruhi grohota: »Predbrodska dekleta …. Oh, moj Bog, ne morem se premagati …. Prebrodska dekleta so zgrabila tam na trgu čarovnico …. To se pravi, rečejo ji čarovnica, ker so tako kmetsko zarobljeni … No, pa so vam jo tudi nabili! …. Hoteli so jo tudi namazati s kolomazom …. pa se jim je iztrgala in ušla….« Strašna misel mi je švignila v glavo. Vsled razburjenosti nisem niti pomislil nase, temveč stopil sem k njemu in mu krepko zasadil roke v pleča. »Kaj pa govorite?« sem vpil z izpremenjenim glasom. »Nehajte se vendar režati, vrag vas vzemi! O kakšni čarovnici govorite?« Takoj se je nehal smejati in uprl je vame svoje okrogle preplašene oči. »Jaz…. jaz…. res, ne vem,« je pretrgano govoril. »Zdi se mi, neka Samujliha …. Manujliha …. Ali …. Dovolite …. Hči neke Manujlihe? …. Tako so nekaj govorili kmetje, ali jaz – moram reči – sem pozabil.« Po vrsti mi je moral povedati vse kar je vedel in slišal. Govoril je neokusno, brez zveze, izgubljal se je v podrobnostih in vedno sem ga motil z nestrpnimi vprašanji in vzkliki, ki so bili skoraj karajoči. Iz njegovega pripovedovanja sem razbral prav malo in šele po dveh mesecih sem izvedel ves tisti prokleti dogodek, in sicer iz besed očevidke, žene državnega gozdarja, ki je bila tisti dan pri maši. Slutnje me niso varale. Olesja je premagala svojo bojazen in šla v cerkev; dospela je šele proti sredi maše, ker je stala v cerkveni veži. Njen prihod so takoj opazili vsi kmetje v cerkvi. Med mašo so ženske šepetale med seboj in se ozirale nazaj. Vendar je imela Olesja dovolj moči, da je ostala do konca službe božje. Morebiti ni razumela pravega pomena onih sovražnih pogledov, ali pa jim je iz ponosa kljubovala. Ko pa je šla iz cerkve, jo je v hipu obsul kup žensk, ki se je od trenotka do trenotka večal bolj in bolj in se vedno tesneje rinil okoli Olesje. Od kraja so samo molče in neceremonialno ogledovale deklico, ki se je brez moči in s strahom ozirala na vse strani. Potem so se pa usuli nanjo surovi posmehi, robate besede, roganje in grohot, potem posamezni vzkliki: vse to se je zlilo v splošno prodirajoč babji vrišč, v katerem ni bilo mogoče razločiti ničesar in ki je še bolj razburjal živce razdraženi tolpi. Nekolikokrat je Olesja poizkusila, da bi ušla iz tega živega, strašnega obroča, pa so jo vselej porinili nazaj v sredo. Hipoma pa se je zadrl sikajoč postaren glas tam nekje zadaj iz tolpe: »S klomazom jo je treba namazati, mrho!« (Res, da je na Maloruskem za tisto hišo, kjer živi dekle, mazanje po vratih z neodstranljivim kolomazom velika sramota.) Skoro prav v tem trenotku se je že pojavila nad glavami pobesnelih bab maznica s kolomazom in čopič, ki je šel iz roke v roko. Tedaj pa se je Olesje polastila zloba, strah in obup in vrgla se je na prvo svojih mučiteljic s tako močjo, da jo je podrla na tla. Hipoma je zakipela na zemlji zmes in desetina teles se je strnila v skupno kričečo maso. Olesji se je pa medtem posrečilo, da se je izmuznila iz tega klopka in je naglo zbežala po cesti, brez robca, obleka ji je visela v cunjah, izpod katerih se je na več mestih videlo golo telo. Za njo pa je letelo kamenje psovke, grohot in zasmehovanje. Nekateri so celo drli za njo, pa so se kmalu ustavili. Olesja je bežala kakih petdeset korakov, potem se je ustavila, obrnila k pozverinjeni tolpi svoj bledi, izpraskani in okrvavljeni obraz in kriknila tako glasno, da se je slišala vsaka njena beseda prav na trg: »Je že dobro!... Še pomnili me boste tega!«  Kakor mi je potem pripovedovala očevidla tega dogodka, je izgovorila Olesja to grožnjo s tako strastno jezo, s tako odločnim proroškim glasom, da je vsa tolpa obstala kakor na mah, toda samo za hip, kajti takoj se je zopet zaslišal nov izbruh psovk. Ponavljam, da sem izvedel mnogo teh podrobnosti veliko pozneje. Nedostajalo mi je moči in strpljenja, da bi bil do konca poslušal pripovedovanje Miščenka. Naglo sem se domislil, da Jarmola gotovo ni imel še kdaj razsedlati konja, zato nisem rekel prestrašnemu podupravitelju niti besede, ampak šel sem hitro na dvorišče. Jarmola je res še vodil Tarančika ob plotu. Urno sem izpodbodel konja, pritegnil povodce in zdirjal v gozd po ovinku, da bi mi ne bilo treba iti zopet skozi pijano tolpo.

XIII.

Nemogoče je opisati položaj, ki sem ga občutil tekom svojega divjega dirjanja. Za nekaj minut sem pa popolnoma pozabil, kam in zakaj grem; ostajala mi je le še neprijetna zavest, da se je zgodilo nekaj nepopravljivega, grdega, strašnega – zavest, podobna težkemu praznemu strahu, ki se včasih polasti človeka v mrzlični blodnji. Obenem pa mi je neprestano tresel v glavi po taktu konjskega topota – kako je to čudno – gnjusni, razbiti glas starega godca: Oj, pridrvela vojska turška kot ta črna nočna megla … Prišedši na ozko stezico, ki je držala naravnost k Manujlihi, sem zlezel s Tatančika, kateremu je izstopila gosta pena v obliki belih kep na onih mestih, kjer se je potil in kjer se je koža dotikala komata. Peljal sem ga za povodce. Od silne dnevne vročine in od hitre ježe mi je kri šumela v glavi, kakor da bi jo neprestano nagnetala velika sesalka. Privezal sem konja k plotu in šel v kočo. Od začetka se mi je pozdevalo, da ni Olesje doma, in od straha me je zezeblo v prsih in v ustih. Toda za nekaj minut sem jo zagledal, ko je ležala na postelji, lica je okrenila proti steni, glavo pa zarila v blazino. Niti obrnila se ni, ko so se glasno odprla vrata. Manujliha, ki se sedela na tleh poleg nje, se je s težavo spravila na noge in zamahnila z roko proti meni. »Počasi! Ne ropotaj, ti prokleti!« je žugajoče zašepetala in šla naravnost proti meni. Pogledala me je z uvelimi, mrzlimi očmi in zlobno izpregovorila: »Kaj? Si doigral, golobček?« »Poslušaj, mati,« sem rekel nevoljno, »sedaj ni časa za obračunavanje in izgovarjanje. Kaj je z Olesjo?« »Pst … tiho! Brez zavesti leži Olesja, vidiš, to je z Olesjo … Če bi ti ne bil lazil za njo, če bi ona ne bila hodila za teboj, če bi ti ne bil natvezel dekletu neumnosti, ne bi bilo bi vse te nesreče. In jaz, starka neumna, sem še to gledala, prizanašaa … Slutilo je moje srce nesrečo … Čutilo je to gorje od onega dne, ko si ti skoro s sio vdrl k nam v kočo. Kaj? Praviš, da ji nisi ti vtepel to v glavo, da naj gre v cerkev?« se je naenkrat nagnila starka in od jeze nakremžila obraz. »Ali ne ti, škric prokleti? Nikar ne laži – in ne zavijaj z lisičjim repom, nesramnež! Kaj ti je bilo tega treba, da si jo zvabil v cerkev?« »Nisem je vabil, mati … Dam ti svojo besedo, da je nisem. Ona sama je hotela.« »Ah, ti nesreča moja! Gorje meni!« je z rokami vila Manujliha. »Pribežala je od tam, lica nima, vsi rokavci so raztrgani v cunje … Vsakemu verjame… Pripoveduje, kako je to bilo, sama se pa – enkrat smeje, enkrat joče …. Legla je v posteljo …. Kar naprej je jokala, potem pa, vidim, kakor da bi bila zadremala … Pa sem se, neumnica stara, razveselila: no, sem si mislila, v spanju bo vse minilo, pozabila bo. Gledam, roko je povesila, pa si mislim: treba popraviti, zatekla bo roka … Prijela sem jo, golobičico za roko, pa je vsa žarela in sopla … To se pravi, vročica jo je prijela …. Pa je začela govoriti, neprenehoma je govorila, hitro pa žalostno tako … Samo za hip je umolknila zdaj pa zdaj. Kaj si storil ž njo?« je vzkliknila starka z novim izbruhom obupa. Bliskoma se je zgubančilo njeno lice v zoperno jokavo grimaso; gube so se ji raztegnile in se povesile po kotih, vse obrazne mišice so se napele in zdrznile, obrvi so se vzdignile in nabrale čelo v globoke gube, a iz oči sose nenavadno usipale kakor grah debele solze. Prijela se je za glavo, uprla lakti na mizo in se začela gibati s celim telesom naprej in nazaj in vila polglasno: »Hčerkica moja-a! Vnukinja mila-a-a! Oh, bri-i-idko je meni, gro-o-zno.« »Ne rjovi, starka!« sem odurno prekinil Manujliho. »Prebudila jo boš!« Starka je umolknila, toda še vedno se je zibala sem in tja, s tistim strašnim obrazom, debele solze so ji kapale na mizo …. Tako je minulo skoro deset minut. Sedel sem poleg Manujlihe in bolestno poslušal, kako se je tam zaletavala muha v šipo ter enolično in pretrgoma brenčala. »Babica,« se je hipoma zaslišal slabi, komaj slišni glas Olesje. »Babica, kdo je pri nas?«  Manujliha je žurno krevljala k postelji ni zopet vzdihnila: »Oh, vnučka moja predra-a-aga! Ah, gorje meni, hudo mi je-e-e….« Previdno in po prstih sem šel k postelji, čutil sem tisto neprijetno, krivično zavest, da sem zdrav in oduren, kar človek vedno občuti okoli bolnika. »Jaz sem, Olesja,« sem rekel z nizkim glasom. »Pravkar sem prihajal iz vasi …. Vse jutro sem bil v vasi …. Tebi je slabo, Olesja?« Ni premaknila glave z blazine, iztegnila je le roko, kakor da bi kaj iskala v zraku. Razumel sem to kretnjo in vzel sem njeno vročo roko v svojo. Dve veliki modri lisi – eno nad zapestjo, drugo nad komolcem – sem zagledal na nežni beli koži. »Golobček moj,« je izpregovorila Olesja počasi in prav s težavo je ločila besede drugo od druge. »Rada bi … te pogedala … pa ne morem .. Vso so me … pohabili … Pomniš … kako … ti je ugajalo moje lice? … Res, ti je ugajalo, dragi moj? … Pa tako dobro se mi je vselej zdelo … A sedaj ne boš hotel …. pogledati name …. No, veš …. jaz …. niti nočem …« »Olesja, odpusti mi,« sem ji zašepetal ter se naklonil do njenega ušesa. Njena razbeljena roka je krepko in dolgo stiskala mojo. »Kaj! … Kaj, ti moje milo srce? … Ali te ni sram, da samo misliš o tem? S čim si zakrivil kaj? Vse sem jaz sama, nespametna …. Prav, zakaj sem lezla …. pravzaprav? Ne, solnčece moje, ti nisi kriv …« »Olesja, dovoli mi … samo prej mi obljubi, da dovoliš….« »Oljubim, golobček …. Vse, kar hočeš…« »Dovoli mi, prosim, da pošljem po zdravnika …. Prosim te! No, če hočeš, pa ti ni treba ničesar storiti, kar ti bo ukazal. No, samo radi mene pusti, Olesja!« »Oh, mili moj … V kakšno past si me ujel! Ne, rajši mi dovoli, da ne držim svoje obljube. Tudi če bi nazadnje res bila bolna, bi vendar ne pustila zdravnika k sebi. Pa sem sedaj bolna? To mi je prišlo samo tako od straha, na večer bo minilo vse. Ne, saj mi bo dala babica šmarničnega žganja ali pa mi bo skuhala v čajniku malo malin. Zakaj bi bilo potem treba zdravnika? Sedaj, ko si prišel ti, mi je tudi precej bolje …. Oh, samo to mi je tako hudo: ne morem se ozreti nate niti z enim očesom, bojim se ….« Z nežno silo sem ji odmaknil glavo z blazine. Lice Olesjino je kar žarelo mrzlične rdečice, temne oči so se neverjetno jarko blestele, suhe ustnice pa so nemirno drhtele. Dolge rdeče praske so bile razorale njeno čelo, lica in vrat. Temne lise je imela na sencih in pod očmi. »Ne glej me… Prosim te… Grda sem sedaj,« je proseče šepetala Olesja ter mi hotela zakriti oči s svojo dlanjo. Srce moje je bilo prepolno žalosti. Pritisnil sem ustnice na Olesjino roko, ki je nepremično ležala na odeji, in sem jo začel pokrivati z dolgimi tihimi poljubi. Tudi prej sem ji včasih poljubljal roko, pa vselej mi jo je hitro odtegnila s strahom. Sedaj pa se ni protivila tej ljubezni, temveč me je z drugo prosto roko gladila po laseh. »Veš ti vse?« je šepetaje vprašala. Molče sem sklonil glavo. Res, nisem vsega razumel, kar mi je pripovedoval Nikita Nazarič. Nisem hotel, da bi se Olesja razburjala, ko bi se spominjala jutranjega dogodka. Ko sem se pa domislil žalitev, ki jih je morala Olesja prestati, sem se hipoma razburil in polastila se me je nepremagljiva jeza. »Oh, zakaj me ni bilo tam takrat!« sem vzkliknil, se zravnal in stisnil pesti: »Jaz bi … jaz bi…« »No, pusti… pusti… Ne jezi se, golobček,« me je krotko in nežno prekinila Olesja. Nisem mogel več pridrževati solz, ki so mi že dolgo dušile grlo in me pekle v očeh. Pritisnil sem obraz k Olesjinim plečam ter zaihtel neslišno in bridko, tresoč se po vsem životu. »Ti plakaš? Ti plakaš?« V njenem glasu je zvenelo začudenje, nežnost in sožalje. »Mili moj …. Nehaj, nehaj …. Ne muči se, ljubček moj … Meni je tako lepo pri tebi. Ne bova jokala sedaj, ko sva skupaj. Daj, da vsaj poslednje dni preživiva veselo, da se nama ne bo tako težko ločiti.« Ostrmel sem in vzdignil glavo. Nejasna slutnja mi je počasi začela stiskati srce. »Poslednje dni, Olesja? Zakaj – poslednje! Zakaj se je nama treba ločiti?« Olesja je zaprla oči in molčala nekaj sekund. »Treba je, da se posloviva, Vanječka,« je odločno izpregovorila. »Kakor se nekoliko pozdravim, pa greva z babico takoj proč od tu. Ne smeva več ostati tukaj…« »Ti se nečesa bojiš?« »Ne, moj dragi, ničesar se ne bojim, če je treba. Pa zakaj bi zapeljevala ljudi v greh? Ti morebiti ne veš …. Veš, tam …. V Prebrodu …. sem zagrozila vsled hudobnosti in sramote … Pa če se sedaj kaj zgodi, precej bodo pokazali na naju: ako začne komu živina crkati, ali če se bo komu hiša vnela, vsega bova krivi midve. Babica!« se je okrenila k Manujlihi z višjim glasom: »resnico govorim, kaj ne!« »Kaj si rekla, vnučka? Nisem slišala, res ne!« je zašepetala starka, stopila bliže in prislonila dlan k ušesu. »Jaz pravim, da če se zgodi v Prebrodu kaka nesreča, pa bodo vse na naju zvalili.« »Oh, resnica, resnica, Olesja …. Ni nama živeti na belem svetu, odpeljali naju bodo, odpreljali res, prokleti… Pa takrat, kako so me zapodili iz sela … Kaj? … Ali ni bilo tako? Zažugala sem … Tudi res, zamerila se mi je bila … tista neumnica, pa ji je – kar tako – umrl otrok. In ne v spanju ne v hudu ni bilo moje krivde, pa toliko da me niso ubili, vranči prokleti … Kamenje so začeli lučati … Bežala sem od njih, da obvarujem vsaj tebe, otročička …. No, sem si mislila, mene naj že zgrabijo, ampak to nedolžno dete …. Ne morem jim reči dobrega: barbari, krvniki, volki, umazanci!« »Pa kam pojdeta? Saj nimata nikjer sorodnikov, ne znancev…. Nazadnje je pa treba tudi denarja, da se ustanovita v novem kraju.« »Bo že kako,« je malomarno rekla Olesja. »Tudi denarja se dobi pri babici, prihranila si je nekaj.« »No, denarja tudi,« je nevoljno vzdihnila starka ter stopila od postelje. »Kopejke sirotne, s solzami oblile….« »Olesja, pa jaz, kako bom … O meni nečeš niti misliti!« sem vzkliknil in čutil, kako se dviga v meni bridko, bolestno, nelepo kljubovanje prot Olesji. Vzdignila se je, ne da bi se bala babičine navzočnosti, prijela je z rokami mojo glavo in me nekolikokrat poljubila na čelo in na lice. »O tebi premišljam bolj nego o vsem drugem, ljubček moj! Samo … vidiš …. Ni nama usojeno, da bi bila skupaj …. vidiš, to je! …. Se še spominjaš, vrgla sem ti karte? Vidiš, vse se je zgodilo tako, kakor sem rekla takrat. To se pravi, da usoda neče najine skupne sreče … A če bi ne bilo tako da bi se jaz česa bala?« »Olesja, zopet ta tvoja usoda?« sem nestrpno vzkliknil. »Nečem jaz verovati vanjo … In tudi ne bom veroval nikdar…« »Oh, ne, ne …. ne govori tega!« je preplašeno zašepetala Olesja, »Ne zase, zate se bojim, golobček.« »Ne, bolje je, da niti ne začenjaš tega pogovora.« Zaman sem si prizadeval, da bi jo prepričal, zaman sem ji risal slike one tihe sreče, ki ji ne škoduje niti zavistna usoda, niti surovi ali hudobni ljudje. Olesja je samo poljubljala moje roke in odkimavala z glavo. »Ne… ne… ne… vem, vidim,« je trdovrano trdila svoje, »razen gorja ne bova imeli ničesar …. ničesar …. ničesar ….«. Bil sem ves iz sebe, zelo me je potrlo njeno praznoverno upiranje, nazadnje sem samo še vprašal: »No, na vsak način mi boš pa vendar povedala, kdaj odideš?« Olesja se je zamislila. Hipoma ji je šinil bolesten nasmeh po ustnicah. »V odgovor ti povem malo povestico …. Nekoč je tekel volk po gozdu, zagledal je zajčka in mu je rekel: »Zajec, zajec, pojedel te bom!« Zajec je pa prosil: »Usmili se me, volk, rad bi še živel doma imam male otroke!« Volk pa ni bil pri volji. Pa ga je zajec prosil: »Pa mi daj, da živim vsaj še tri dni na svetu, potem me pa pojej. Laže bom umiral.« Dal mu je volk tri dni, ni ga pojedel, nego samo varoval ga je. Minil je dan, minil tudi drugi, naposled se je tudi tretji nagibal h koncu. »No, zdaj se pripravi!« pravi volk. »Takoj zdaj te začnem jesti.« Tedaj je pa moj zajec zaplakal z grenkimi solzami: »Oh, volk, zakaj si mi podaril te tri dni! Rajši bi me bil pojedel takoj, ko si me zagledal. A sedaj nisem še tri dni živel, nego samo mučil sem se.«  - Mili moj, vidiš, zajček je govoril resnico. Kaj praviš?« Molčal sem. Polastila se me je mučna slutnja, da se mi bliža samotarstvo. Olesja se je naglo vzdignila in sedla v postelji. Obraz ji je bil naenkrat resen. »Vanja, poslušaj …. je govorila pretrgano. »Povej mi: kadar si bil z menoj, ali si bil srečen? Ali ti je bilo lepo?!« »Olesja, in ti še vprašuješ?« »Počakaj …. Ali ti je žal, da si me izpoznal? Ali si mislil na kako drugo ženo, kadar si bil pri meni?« »Niti za trenotek! Ne samo v tvoji prisotnosti, nego tudi takrat, ko sem ostajal sam, so bile moje misli vedno pri tebi.« »Ali si bil ljubosumen name? Ali si bil kdaj nevoljen name? Ti ni bilo dolgčas pri meni?« »Nikdar, Olesja, nikdar!« Položila mi je obe roki na pleča in mi pogledala v oči z neopopisno ljubeznijo. »Torej vedi, moj dragi Vanja, da ne boš nikdar mislil o meni kaj neumnega ali hudega,« je rekla tako prepričevalno, kakor da bi mi čitala v očeh bodočnost. »Ko se bova ločila, ti bo prvi čas težko, oh, tako težko … Plakal boš, nikjer si ne boš našel mesta. Potem bo pa vse minilo, vse se bo ugladilo. In takrat boš mislil name brez bolesti, lahko in radostno.« Zopet je omahnila z glavo na blazino in šepetala z oslabelim glasom: »A sedaj odjaši, moj dragi … Pojahaj domov, golobček …« Vzdignila se je malo. »Počakaj, poljubiva se … Babice se ni treba bati … ona dovoli, kaj ne, da pustiš, babica?« »No, poslovi se, poslovi, naj bo, kakor je treba,« je odurno zamrmrala starka. »Kaj bi skrivala pred menoj? … Kdaj že vem…« »Poljubi me sem, in še sem …. pa sem,« je govorila Olesja in se dotikala s prstom oči, lic, ustnic. »Olesja, ti se poslavljaš od mene tako, kakor da bi se nikdar več ne videla!« sem preplašeno vzkliknil. »Ne vem, ne vem, mili moj! Ničesar ne vem. No, pojdi z Bogom! Ne, postoj … še trenotek … Prisloni uho k meni ... Veš, za čem mi je žal?« je zašepetala in se pritisnila z ustnicami k mojemu licu. »Radi tega, ker nimam od tebe deteta. Oh, kako bi ga iz srca rada!« Stopil sem na prag, kamor me je spremila Manujliha. Polovico neba je zakrival črn oblak z rezkimi kodrastimi robovi, a solnce je še svetilo in se nagibalo k zatonu. V tej mešanici svetlobe in nastopajoče teme je bilo kakor nekaj zloveščega …. Starka se je ozrla navzgor, prikrila z dlanjo oči kakor z dežnikom in značilno skimala z glavo. »Bo nocoj nad Prebrodom huda ura,« je rekla s prepričevalnim glasom. »Nič dobrega, vse bo pobilo.« Že sem jezdil proti Prebrodu, ko je naenkrat vstala vihra in pognala po cesti oblake prhau. Padle so prve – redke in težke – deževne kaplje. Manujlia se ni motila. Nevihta, ki se je počasi kopičila že ves žarki in neznosno dušeči dan, se je nenavadno srdito znesla nad Prebrodom. Strele so švigale skoro neprekidno, grom pa je tako bučal, da so se tresle šipe v mojih oknih. Okoli osmih zvečer je vikar nekoliko ponehal, pa amo zato, da je potem zopet začel z novim divjanjem. Kar nenadoma se je začelo nekaj posipati z oglušujočim treskom po strehi in po zidovju stare hiše. Planil sem k oknu. Kakor grški orehi tako debela toča je deroče padala na zemljo in visoko odskakovala. Ozrl sem se na bližnjo murvo, ki je stala tik hiše, in bila je čisto gola: vse listje je bilo zbilo od strašnih udarov toče …. Pod oknom se je pokazala komaj vidna postava Jarmole, ki se je bil zavil v kamižo in pritekel iz kuhinje, da bi priprl oknice. Pa prekasen je bil. V tem trenotku je že udaril ob šipo velik kos leda, šipa se je razbila, da so se črepinje zvonko razletele v sobo po tleh. Čutil sem se utrujenega in legel sem oblečen v posteljo. Mislil sem, da se mi ne bo dalo spati to noč in da se bom v onemoglem hrepenenju do jutra premetaval z boka na bok, pa se zato raje nisem slekel, da se bom potem vsaj malo utrudil, ko bom enakomerno hodil po sobi. A čudna stvar se je godila z menoj, zdelo se mi je, da sem zaprl oči samo za trenotek; ko sem pa pogledal, so se že vlekli skozi deščice pri oknu dolgi bleščeči solnčni žarki, v katerih so krožili neštevilni zlati praški. Nad mojo posteljo je stal Jarmola. Njegov obraz je izražal oduren strah in nestrpno vznemirjenje. »Gospod, treba bo, da greste strani od tukaj…« Povesil sem noge s postelje in začudeno pogledal Jarmolo. »Oditi? Kam oditi? Zakaj? Ti gotovo nisi pri pravi pameti?« »Nič nisem pri pravi pameti,« se je obregnil Jarmola. »Ali niste slišali, kaj je pobila včerajšnja toča. Pol vasi ima žilo kakor z nogami potepatno. Pri krevljastem Maksimu, pri Kozlu, pri Mutu, pri Porkopčikovih, Pri Gordiju, Olefiru… Naredila je tako škodo čarovnica hudičeva … da bi jo odnesel!« Mahoma sem se domislil vsega včerajšnjega dneva, grožnje, s katero je zapretila Olesja okoli cerkve, njenega strahu in nevarnosti! »Sedaj je vsa vas pokonci,« je nadaljeval Jarmola. »Zjutraj so se zopet vsi napili, zdaj pa kričijo …. Tudi glede vas, gospod, ne vpijejo nič dobrega …. In vi veste, kakšni so v naši vasi? … Če čarovnici kaj napravijo, ni to nič takega, celo prav je tako, ampak vam, gospod, vam rečem jaz samo to: izginite čim preje!« Res se je Olesjin strah uresničil. Treba je bilo, da jo kolikor mogoče hitro obvestim o nesreči, ki preti njej in Manujlihi. Naglo sem se oblekel in si med potoma zmočil z vodo obraz, a čez pol ure sem že dirjal v smeri Basovega Kota. Čim bolj sem se bližal kočici na kurjih nožicah, tem silneje je raslo v meni nedoločno, bolestno vznemirjenje. Uverjen sem bil sam pri sebi, da me zdaj pa zdaj doleti zopet kaka nova, nepričakovana nesreča. Skoro v diru sem pretekel skozi ozko stezico, ki se je vila po peščenem pobočju hribčka. Okna pri koči so bila odprta, vrata pa na stežaj odpahnjena. »Moj Bog! Kaj se je zgodilo?! sem zašepetal in srce mi je zastajalo, ko sem stopal v vežo. Koča je bila prazna. V njej je gospodoval žalosten, umazan nered, ki ostaja vselej po naglem odhodu. Celi kupi smeti in cunj so ležali po tleh, v kotu je pa stalo leseno ogrodje postelje… Srce se mi je stiskalo, oči pa so mi bile prepolne solz in že sem hotel iti iz koče, kar mi hipoma obstane pogled na svetlem predmetu, ki je bil očividno namenoma obešen na oknu na vogel okvirja. Bil je to niz cenenih rdečih zrnic, ki jim pravijo v Polesju »korale« - edina stvar, ki mi je ostala za spomin na Olesjo in njeno nežno, velikodušno ljubezen.