Ojstrc (Veliki Obir 2141)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ojstrc (Veliki Obir 2141)
V.B.
Spisal V.B.
Izdano: Planinski vestnik (1895), letnik 1, številka 5, str. 65-68, Planinski vestnik 25. junija 1895, letnik 1, številka 6, str. 81-85
Viri: [1], [2]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsebina

I.[uredi]

Če pogledamo z Ljubljanskega gradu, ali s ceste proti Št. Vidu, ali pa s Šmarne Gore proti Grintovcu, zapazimo med Kokrsko Kočno in Zaplato v ozadju bel, precej oster vrh, pod vrhom pa zapazi dobro oko še dve majhni pegi. Ta vrh na Koroškem je Ojstrc, turistom in drugim navadno znan po imenu Veliki Obir, ali kratko le Obir.

Ko sem prvikrat hodil z onega vrha proti jugu navzdol, prišel sem do vasi Obirsko (Ebriach) z župno cerkvijo. Domačini imenujejo to vas Obrje, najvišji vrh celega Obirskega gorovja pa Ojstrc; „kajti" — tako mi je razkladal stari Obrc, malo „čedro" tiščeš med ustnicami — „ako imajo Štajerci svojo Ojstrico, imamo mi Ojstrc, saj sta si podobna". Seveda sem mu pritrdit in dostavil, naj se le držijo svojih prvotnih domačih imen. Bog se usmili! saj slišiš na Koroškem celo „die Obir"!

Ta vrh, katerega lahko vidimo iz Ljubljane, stoji na mogočni podlagi, in naš slavni prof. Frischauf ga imenuje „interessanter Berg". In zares! Hribovje je tako rekoč ločeno od drugih gor ter v zvezi le po nizki zarezi, „Šajda (1066)" imenovani, z razpraskano Košuto, tako da se še prišteva skrajnjemu severnemu delu Karavank (nekateri prištevajo tudi še Pečo h Karavankam). Omejujejo pa gorovje dalje proti jugu Obirska dolina, proti vzhodu Bela, proti severu Drava in proti zahodu globoka zareza, dolinica Frajbah, in deloma Selška dolina. Širni razgled z vrha, lahki dolaz in druga naravna svojstva so provzročila, da ga radi pohajajo turisti, botaniki, mineralogi in tudi prijatelji hroščev. In ko je „Oesterr. Touristen-Club" izdal panoramo, uravnal in dobro zaznamoval pota, za turiste pa najpotrebnejše reči izvrstno priredil v planinski koči „Rainerschutzhaus", postal je Ojstrc eden najbolj obiskovanih vrhov. S tem, da se je po posredovanju Celovške meteorološke postaje osnovala pod vrhom tudi z vsemi potrebnimi instrumenti preskrbljena meteorološka opazovalnica, tačas najvišja v Avstriji, in da se je pozneje, 1883. leta, s pomočjo sekcije „Touristencluba" v Železni Kaplji telefonsko zvezala z Železno Kapljo, od koder vsak dan poročajo meteorološka opazovanja telegrafoma Dunajski centrali, je postal Ojstrc tudi v znanstvenem oziru jako važen vrh. Nedavno so postavili prav na vrhu tudi opazovalnico z vetrnico in tako dopolnili meteorološke priprave. (Telefonska zveza meri 13·5 km; postaja leži nad Železno Kapljo 1500 m visoko.) Znamenito je Obirsko gorovje dalje zaradi svinčenih rudnikov in znamenitih jam, katere krase tudi kapniki. V teh jamah, zlasti v Jožefovem in v Adolfovem rovu, se nahajajo vanadinitni kristali, katerih je dobiti samo še na Uralu.

Ob južnem podnožju pelja od Železne Kaplje skozi Predaselj zanimiva pot k studencu Obirske natronske kisle vode, katera ima izredno veliko proste ogljikove kisline. To cesto so z velikim trudom naredili in jo deloma presekali skozi skale leta 1874. in tako napravili Obirsko sotesko (Ebriacher-Klamm). Na obeh straneh soteske štrle temnozelene dioritove pečine, preprežene s svetlobelimi kremenastimi žilami, vmes pa se svetlika asbest in semtertja epidot v lepih kristalih. V stranski dolini Obojnikovi pa je bakren rudnik.

Botaniku raste tod veliko znamenitih rastlin, n. pr. na vrhu: Alyssum Ovirense, majhna, rumeno cvetoča križnica (njena sorodnica: Alyssum Wulfenianum se nahaja pod Triglavom); pri svinčenih jamah: Arabis Ovirensis, majhna, belo cvetoča križnica (njeno sorodnico: Arabis Wochinensis dobiš v Bohinjskih planinah); tudi znani redki Erytrichium Triglavense (Haquetium) je najti.

Potov na Ojstrc je mnogo. Iz Ljubljane je najbližji pot skozi Kokro in Jezersko Sedlo v Železno Kapljo. Trg Železna Kaplja ima odtod ime, ker so v prejšnjih časih, ko ni še bilo ceste črez Ljubelj, vozili železo skozi tačas mnogo večji trg na Kranjsko in so vozniki tam ostajali. Od Železne Kaplje je najkrajša stara knapovska pot ali Jovanska steza; začenja se precej onkraj Bele za trgom. Ako pa gremo še dalje po Obirski dolini, najdemo za Čobrskim domom pred sotesko drugo tablico, ki kaže proti Ojstrcu mimo Jamnikovega doma. Od Obirske slatine pelja pot skozi vas Obirsko na vrh; ravno tako tudi od Šajde, katero pa rabijo turisti, ki prihajajo iz Borovelj. Najbolj zložna pa je pol ure za Železno Kapljo pri kmetu Možganu začenjajoča se pot, ki je najmanj strma in vodi mimo že omenjenih znamenitih jam. Za potovalce, ki prihajajo od železniške postaje Sinča Ves (Kühnsdorf), [mimo Žitare Vesi (Sittersdorf), kjer se prideluje v obližji glasoviti cviček najhujše vrste, pa peljeta dva pota: eden črez Rebrco (Rechberg), drugi za Rebrco črez Grabštajnsko planino. Večinoma se shajajo vsa ta pota proti vrhu, deloma že na robu, s katerega že imamo krasen pogled na Junsko dolino. Iz te doline tudi pelje skozi tako imenovani „Bildenštajnov Graben" najzanimivejša pot na Ojstrc, po kateri sem jaz prvikrat šel dne 5. septembra 1876. leta.

IzstopivŠi na postaji Grabštajnski, krenemo na desno pod navpičnimi skalami Škrbine po levem bregu Drave proti fari Galiciji. Na desnem bregu Drave zapazimo zadi na levo faro Kamen, spredaj pa Mohliče. Pri vasi Zagorje (Saager), nad katero stoji gradič, v katerem sem se sešel s spremljevalcema, prestopimo po „Anskem" mostu Dravo in pridemo kmalu v Galicijo.

Na Škrbini, tam, kjer je sedaj Kaiserjevo in Melcherjevo posestvo, je stal pred 800 leti trden grad Prosenica (sedaj je videti le še nekaj razvalin), katerega lastnika sta bila Albuin, mejni grof Korotanski, in njegova pobožna soproga lepa Hildegarda, imenovana tudi Agata. Legenda pripoveduje, da je ljubosumnost tako razburila grofa, da je vrgel svojo ženo s služkinjo vred skozi okno črez pečino v prepad. Pravijo, da so odnesli angelji pobožno Hildegardo, grof pa da je oslepel od njih bliščobe. In ko se je bil pokoril sedem let, je zopet izpregledal in v zahvalo postavil cerkvico v Mohličah. Hildegarda pa, katera se ni ubila, je postavila cerkev v Kamnu. Tukaj so pokopali njo, njega pa v Mohlički cerkvi. Nad krsto Albuinovo je stala ona 23 dm visoka, 87 cm široka in 19 dm dolga skrinjica — cerkvica, katero je po ustnem sporočilu neki Št. Pavelski menih, menda v začetku 15. stoletja, umetno izrezal iz lipovega lesa v gotiškem slogu, in ki se sedaj nahaja v cesarskih zbirkah na Dunaju. (Pri svetovni razstavi 1873. leta je bila razstavljena.) Znamenito je tudi to, da je bilo to zelo umetno delo povod, da je nastalo še več enakih umotvorov, posebno oltarjev, katerih je še večinoma prav mojstersko izdelanih kakih 50 na Koroškem, tako oltar pri Sveti Krvi (Heiligenblut) in veliki oltar v nekdanji Krški stolni cerkvi. Ostankov Hildegardinih pa so nekaj prenesli v Gradec in nekaj v Briksen. V Kamnu je ostala še kost ene roke.

Idimo dalje! Od Galicije pelja sedaj rdeče zaznamenovana pot črez travnike, mimo lepega slapa (Wildensteiner Wasserfall) na desno. K slapu, ki pada nad 50 m visoko, vodi še posebna pot. Med slapom in vzbočeno skalo je toliko prostora, da lahko počiva večja družba v hladu. Naša pot pa drži malo na desno po lepem gozdu okolo slapa, ter pridemo na zeleno planino nad slapom. Od tukaj se vzpenja pot bolj strmo do „dimnika" in vodi dalje na „Mali Obir" in od tod v Fraibachgraben proti Apačam. Naprej je pot bolj prodasta, pozneje „mačja" in utrudljiva pa ne nevarna. Kmalu dospemo na rob, na katerem se ta pot združi s potmi iz Kaplje in Rebrce. Po knapovski stezi gori in od tega roba do zadnjih knapovskih hiš so bili nekdaj zabiti visoki koli precej pogosto; služili so rudokopom za kažipot posebno po zimi. (Ob drugi priliki, ko sem hodil že po noči tod, se je svetila vrhu teh drogov svetloba ali svit sv. Elma.) Proti peti uri smo bili pri knapovski koči. Ker so najvišji rudnik pod vrhom opustili, porabili so te hišice za turiste, za opazovalce in za oskrbnika teh koč. Nisem se dolgo mudil v koči; odložil sem malho in v desetih minutah stal na vrhu. Razgled me je, reči moram, osupnil. Krasen je bil solnčni zahod kmalu po šestih. Pričakovali smo še mesečnega vzhoda, napravili ob 1/2 8 ogenj in naznanili tako v Zagorski grad, da smo na vrhu. Prenočišče je bilo slabo: na sami slami pod streho, malo odeje, zato pa več onih znanih skočljivih živalic. Težko sem pričakoval jutra. Ob štirih smo že plezali na vrh in pričakovali solnčnega vzhoda. Bil je kar najlepši. Ko smo gledali proti zapadu žareče bližnje vrhove, začenjala se je dvigati megla iz Dravske doline proti Košuti, in ko je dospela do nas, zagledamo vsak svojo velikansko senco na njej, mahamo z rokami — ravno tako pošasti na megli. Onega pa, ki ne pozna te prikazni, mora prešiniti strah. Konec prihodnjič.

II.[uredi]

Ker pridemo od južne strani na vrh Ojstrca, je prvi pogled z njega na severno stran, zato si predočimo panoramo najprej na to stran.

Proti severu vidimo črez Mali Obir (1950), s katerega je tudi lep razgled posebno v Rožno dolino, pod seboj lepo Junsko dolino s Klopinskim jezerom, po kateri se vije Drava mimo Velikovca in za Pliberkom proti Dolenjemu Dravbergu. Pred Pliberkom pa zagledamo železnico, katera prihaja od Prevalj mimo Sinče Vesi, prestopivši Dravo pri Kamenu (Stein), in se za Grabštajnom spravi v premo mer proti Celovcu. Črez Rudo in Greben vidiš del krasne Lobodske (Lavantinske) doline, posebno znani Volsperški grad. Omejuje jo proti severovzhodu Golovec (Koralpe) z vrhom Speikkogel (2144), črez katerega na levo se vidi mnogo v obče znanih in znamenitih vršičev zgornještajerskih planin, kakor Hochschwab (2378), Gleinalpe, Hohe Veitsch, Raxalpe, Schneeberg (2975), celo Wechsel, katerega vrh je velika planota z obširnim razgledom, posebno črez ogrsko planjavo na Nežidrsko jezero. Na levi strani Lobodske doline zagledaš od Velikovca naprej proti severu dolgorebrato Sinjo Planino (Saualpe), ki je v geološkem kakor tudi v botaniškem oziru jako zanimiva planina, z najvišjim vrhom Velika Planina (2081), zatem Kienberg, Forstalpe in Geierkogel. Za to goro pelja vozna pot črez planino, skozi vrata Klipitz-Thörl (1642) v Sv. Lenart; tako je Lobodsko z Goričko dolino (Görtschitzthal) v zvezi. Z Lobodsko vzporedna Gorička dolina je jako znamenita ne le zavoljo mnogo prijaznih naravnih krasot, ampak še bolj zato, ker se tam nahajajo velikanski železni rudniki in tovarne. Tovarne v Brücklu izdeluje na leto črez 15 tisoč, v Löllingu pa do 400 tisoč stotov železnine. Večinoma pa kopljejo to železo v Hüttenbergererzbergu. Tukaj so kopali, kakor kažejo zgodovinski podatki, že za cesarja Arnulfa (890) železo, sedaj pa stoji na sprednjem vrhu Erzberga obelisk v spomin obiska cesarjeviča Rudolfa. Svetujemo vsakemu, naj si ogleda ta zanimivi kraj. Dalje proti severu se blišči jasna planjava Zirbitzkogel (2397), na katere vzhodnem vrhu stoji koča za turiste, sedaj last občine Judenburg; od te planjave naprej vidimo vse gornještajerske vrhove (Ennsthalerberge), Rottenmannske Ture ali „Nižje Ture˝. Izmed teh se najbolje razločijo od vrhov Sekavskih rogljev naprej Grimming (2351), Eisenhut (2441)- znamenit zavoljo krasnega razgleda in izredne flore, blizu vrha se nahaja majhno črno jezero- in Königssthul že na Solnograško-štajerski meji. Med le tema pelje vozni pot s Koroške na Štajersko v Turrach črez Turracherhöhe mimo Turracherseee. Še dalje vidimo Hoho Windstelle ( 2746) in Dachsteinovo skupino, najvišje hribovje med Bodenskim jezerom in Lajto. Visoki Dachstein meri 2996 m. Pred tem pa uzreš Hochgolling (2863), najvišji vrh na Štajerskem. Spredaj pred to dolgo vrsto daljnjih visokih vrhov pa vidimo skoraj vse posamezne vrhove. Koroško-krških planin. Poglejmo sedaj proti severozahodu nekoliko nazaj, pa vidimo Celovško dolino. Dobro se razloči Celovec in za njim proti zahodu Vrbsko jezero, na desno pa hribovje, ki okrasa Osojso jezero (Ossiacher See) na podnožju široke planine Grlice. Črnozeleno Osojsko jezero napravi nekako čudno miren vtis na popotnika. Bilo je nekdaj večje in bolj globoko. Bogato je mnogovrstnih in žlahtnih rib; tudi redke rastline se nahajajo v njem, kakor kalmus in redki „jezerski orehi˝. Na zahodni strani njegovi je v 9. stoletju ustanovil Grof Ozzius benediktinski samostan (zato Ozziaquae). Tu se nahaja grob poljskega kralja Boleslava, kakor kaže napis na kameniti plošči na severni strani cerkve: Rex Boleslaus Polonie Occisor Saneti Stanislai Episcopie Cracoviensis. Posamzne kraje, kakor Poreče in Vrbo pri Vrbskem jezeru razlolimo prav dobro. Krasen pogled je tu na mnogo cerkev in gradov ravno med Celovcem in starodavnim Št. Vidom. Tam stoji Vesela Gora (Freudenberg), tej na desni Št. Urška, pred to Gospesvetska in na desno Gora sv. Helene, katero zovaj Magdalensko Goro. Z vseh teh gor je krasen pogled črez Koroško, osobito na Karavanke.

Magdalenska Gora (vrh 1056) ni samo znamenita zaradi krasnega razgleda, (slavni slikar Pernhart je narisal lepo panoramo), ampak še bolj zaradi zanimivih rimskih izkopin na južni strani hriba pri Gospesvetskem Polju (Zollfeld). Ondi je stalo rimsko mesto Virunum. Našli so že veliko različnih in tako krasnih starin, da se lahko merijo s Pompejskimi. Leta 1502. je našel kmet, ki je oral, znani lepi kip Hermesov, kateri se sedaj nahaja v Dunajskem muzeju. Cele hiše so razgrnili, in vidi se, kako so bile sestavljene, kake priprave za kurjavo so imeli, po stenah pa se čudiš lepim podobam i. t. d.

Tam nad Vrbskim jezerom see vidi še nekaj bleščečega na levi strani. To je malo „Plašišensko jezero˝, katero leži kakih 50 m više od Vrbskega jezera, in katerega voda se odteka vanje. Pa zadaj razločujemo še eno jezero z otokom, to je Blačko jezero (Faakersee) že v podnožju Kepi. Sedaj pa poglejmo proti severozahodu naprej preko Vrbskega jezera; tam leži Beljaška ravnina, kamor prihaja železnica od Celovca, dalje pa ger državna železnica po obrežju Osojskega jezera proti Glini (Glandorf), od koder vidimo zgodovinsko znameniti in najlepši graad cele Koroške: Ostrovico (Hochosterwitz), kateri je bil okoli leta 890. last Solnograških nadškofov. K dobro ohranjenemu, na strmem stožcu ležečemu gradu se ride skozi štirinajstera velikanska vrata s stolpi in mostovi v pol ure od postaje Launsdorf. Tam mimo Grlice, deloma pa črez no vidimo. Millstatske planine, znane različice „Noke˝, v ozadju pa Velike Ture. Črez Mirnok (2014) ugledamo Faschaunereck (2785), pred katerim se vidi zareza od Dravske doline v Jezersko dolino, in tam v obližju Maltske doline (Maltathal) se dvigajo Schober, znani Sonnblick (3025), na katerem je sedaj najvišja meteorološka opazovalnica v Avstriji, Hafnerspitze (3061) in ostra Hochalmspitze (3355) ter nekoliko niže Ankogel. Z vseh teh vrhov je impozanten razgled. Dalje zapazimo Grosses Wiesbachhorn (3577), kateri sada k najzanimivejšim partijam v celi skupini Velikega Kleka, in Hoher Aar ali Hochnarr, nekoliko na levo spredaj pa Polinik že na desnem bregu Drave. Razgled s tega vrha je izredno dalek. Nekateri trdijo, da je videti celo višje obrežje Dunavsko, Adrijansko morje, pa se kaže liki dolg, beloleskeč trak. Momo Polinika v ozadju stoji mogočni stožec Veliki Klek (Grossglockner) (3797) z železnim križem na vrhu, katerega je postavil Alpenclub „Österreich˝ v spomin srebrne poroke našega vladarja. O razgledu govoriti, ki obsega več ko pet tisoč kvadratnih milj, ni tukaj prostora. Perhart ga je narisal; zdaj se nahaja panorama v Celovškem muzeju. Levo od Kleka se vidita Peček in zdaj se nahaja panorama v Celovškem muzeju. Levo od Kleka se vidita Pečak in spredaj Staf, pod katerim se na višini 900 m nahaja 11 km dolgo jezero Weissensee; njegova voda je ob robu belkasta, proti sredi pa lepe modre barve. Šteje se k najglobokejšim jezerom na Koroškem; na nekaterih krajih je do 100 m globoko. Dalje se razprostirajo znani Gross-Venediger (3673), najvišji vrh zapadnih visokih Tur, (veličasten razgled do Švicarskih planin in na lednike), Dreiherrnspitz (3499) in Hochgall in še dalje Unholde, med katerimi je znamenitejši Kreuzkofel in Hochstadl; potem vidimo na levo vrtoglavi Reisskofel s čudovitim razgledom in še dalje na levo Kellerwand, Sorapis in Marmolade (3494).

Ko smo se tako nagledali v to daljavo, nam dobro de, ako se zopet vrnemo mimo Dobrača (2167), ki stoj popolnoma osamljen nad Beljakom, nazaj. Na levi strani se razprostirajo Karavanke tako, da vidimo vsak vrh posebe, in ni ga boljšega pregleda z visočine črez Karavanke in njih razvrstitev, kakor ravno z Ojstrca.

Proti zahodu v podnožju vidimo globoko zarezo, dolinico, skozi katero teče mali potok Frajbah, na desno pod Črnim Vrhom prijazno vas s cerkvijo sv. Marjete, na levo mimo Sedelca (1925) Selo (Zell), nad tem pa dolgo vrsto skalnatih vršičev na rogljasti Košuti. Ti vršiči se imenujejo „Turni˝, in med njimi so najvišji Košutnikov Turen (2135), Heimisch Turn in zadaj Veliki Vrh, zraven tega pa na desno Baba nad sedlom črez Ljubelj in Begunjščica. Dalje na desno mimo Matce stoji strmi Grlovec (1842) nad Borovljami. Na desno pa vidimo nad levim bregom Drave prijazno Žihpolje (Maria Rain). Med Babo in Sveto Pečjo se vidijo Rjavice in Zelenice in nad to Stol (2239) in dalje Vajšnik (2103), Visoki Vrh, njemu na desno Matschacher Gupf in zadaj Kočna in Golica (1830), Rožica in Kepa (Mittagskogel 2045). Dalje se kažejo Sv. Višarje (1792) na levo od Kepe, Zadaj pa Montaggio (Braunkofl) in Viš (2669). Nekoliko na levo se vidi Mangart (2678), Suhi Plaz, dalje Mojstroka, Škrlatica, Rožica, Steiner (2506) in mimo Stola na desno naš Triglav (2864). Še dalje na levo vidimo proti Tolminski strani Bohinjske planine, Bogatina, Kolk in slednjič Črno Prst (1844). Dalje pa ovira razgled Košuta. Ta pogled proti Triglavu je tako veličasten, da se le težko ločimo, posebno ker vidimo stare ljube znance. Na levo od Košute, že proti jugu stoji Storžoč (2134) in med njim in Tolstim Vrhom se vidi zadaj del Hrušice.

Poglejmo pa sedaj v dolino proti Železni Kaplji. Na desno med hribovi vidimo vas Korte (993), nad njo Pristovnikov ali Jezerski Storžič, pod katerim leži na levo Bela (Vellach), za njim Mrzla Gora (2209), na desno pa črez katerega pelje cesta iz Bele v Jezerce na severni strani pod našim Grintovcem. Tam med Jezersko Kočno in Zaplato (v spec. Krati Mali Grintovec 1817), po Kokri navzdol, zagledamo Šmarno Goro, Ljubljansko polje, mesto in grad, v ozadju pa Krim, za njim naš Snežnik (1796), na desno Javornik, Učko in majhen del Nanosa, med Storžičem in Zaplato pa Utoš. Najzanimivejši pa je razgled na Solčavske planine (ali Štajerske planine, kakor jih imenuje narod na Obirskem). Mogočno kipe tod vrhovi v nebo od Kočne in Grintovca pa skozi do Ojstrice, posebno še Skuta, Rinke in Baba, dalje na levo Veliki Vrh in Raduha. Med Raduho in Velikim Vrhom vidimo razne vrhove južnoštajerskih hribov, osobito krasno Lisco pred Sevnico. Za Sv. Lenartom nad Kapljo in Remšnikom stoji Olševa in še dalje proti vzhodu črez Ojstro (1577) in Topico (1647) Divja Peč ali Pečica (2120). Na levo od Peči vidimo Pozruk. Ta krasni pogled nam ostane v vednem spominu. Med Pečjo in Olševo pa zagledamo hrib za hribom daleč v dolenje Štajersko: Na desno od Peči naprej Sv. Uršulo, del Pohorja, vrhove nad Črno in pri Javorju, Kozjak proti Vitanju, Konjiške bregove in še dalje Boč in slednjič Rogaško Goro.

Ko smo se nagledali in si živo v spomin vtisnili vse te prekrasne, neštevilne prizore, šli smo veselega srca zopet navzdol, da smo se okrepčali.

Ob 8. uri smo se vrnili po istem potu nazaj do roba. Spremljevalca sta se napotila domov v Zagorje, jaz pa sem krenil proti Miklavčevemu domu.