Ohrani Bog te v cveti!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kako srčno sva se ljubila Ohrani Bog te v cveti!
Poezije 3
Simon Gregorčič
Oj dneva duša zlata
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Stoji v planini vas,
tam rajska roža rase;
za druge ne in zase,
za me cvete nje kras.
                A meni v daljnem sveti
                življenje zdaj veni;
                ohrani Bog te v cveti,
                planinska roža ti!

Cvetic prepoln je svet,
a ni na njem krasnejše,
in meni je milejše
ko ta planinski cvet.
                A zdaj mi v daljnem sveti
                oko po njej rosi;
                ohrani Bog te v cveti,
                planinska roža ti!

Prav zame pač nebo
je rožo te vzgojilo,
ker z neizmerno silo
kopnim po njej samó.
                Pa, oh, tu v daljnem sveti
                življenje mi veni;
                ohrani Bog te v cveti,
                planinska roža ti!

Nad mano bel oblak
po zračni visočini
tja k roži na planini
leti ko čoln lahak.
                A meni v daljnem sveti
                solzé kropé oči;
                ohrani Bog te v cveti,
                planinska roža ti!

In vetrček hladán
čez gore sončne piha
in roži moji diha
v obraz tako cvetán.
                A meni v daljnem sveti
                srce po njej kopni;
                ohrani Bog te v cveti,
                planinska roža ti!

Oj drobni ptiček moj,
kam si razpel peroti?
Če njej hitiš nasproti,
pozdrav jej moj zapoj!
                Oh, jaz tu v daljnem sveti
                živim prebridke dni;
                ohrani Bog te v cveti,
                planinska roža ti!

Pač srečen, ptiček ti,
in srečni, vi oblaki
in vetri lahki v zraki:
tja k roži smete vi.
                A meni v daljnem sveti
                srce po njej medli;
                ohrani Bog te v cveti,
                planinska roža ti!

Tu meni znano ni,
kako se roži gaja:
če rosa jo napaja,
če slana jo mori.
                Tu v daljnem, tujem sveti
                domov srce želi;
                ohrani Bog te v cveti,
                planinska roža ti!

Oh, daj nebo mi, daj,
da rožo vidim krasno,
ji v lice gledam jasno
enkrat, enkrat še vsaj!
                Če pa mi v daljnem sveti
                zatisne smrt oči —
                Bog tebe hrani v cveti,
                planinska roža ti!