Oglarjev sin (Slovenec)
| Oglarjev sin Avški |
| |||||||||
== I. ==
„Tiha luna se dviguje,
Cvetke vklanjajo glave,
Mlačen veter milo duje,
Rosne zvezdice gore …“
Fr. Levstik
Solnce vtonilo je že davno in jasna poletna noč razpela je nad trudno zemljo svojo čarobno modrino, nakičeno z nebrojnimi zvezdami. Ponosno in samosvestno, liki kralj nočnega neba, kroži mesec po sinjem nebesnem oceanu. Njegovi srebrno-bludi žarki vpletajo se kakor nežne cvetke med zelene vrhe drevesnih velikanov trnovskega gozda. Bajna, milobna sanjavost oklepa naravo. Vse spi skrivnostno, sladko spanje. Tudi miloglasnemu, neutrudnemu pevcu, slavčku, poljubil je san oči. Lahek vetrič duje skozi sveže liste in zdi se, kakor bi šepetali nevidni duhovi o miru in sreči.
Toda, glej! — Kaj se dviga tam iz goščave proti nebu? — Črna pošast vijuga in steguje se oblastno kvišku, kakor bi se borila z bledotno mesečino. Više in više vstaja, slednjič se razkošati v gost oblak, ki se manjša, redči in koncem izgine …
Sredi gozda je majhna jasa, sredi jase velika kopa drv — ogelnica; iz nje vskipeva dim v nebo liki orjaški pošasti. Malo proč od ogelnice sedita pod votlo pečino dva možaka. Mesec, obsevajoč njuna očrnela, zakajena obraza, priča nam, da sta oglarja.
»Ležite, oče, ležite. Na – te tu plašč, denite si ga pod glavo,« ogovori mlajši možak, krepak, zastaven mladenič, postarnega, že dremajočega druga ter mu pripravi vzglavje iz plašča od ličja.
»Le molči, Tine, kadar bo sila, pomerem si že sam. Le zamežal sem tako malo, a zaspan nisem še,« izgovarjal se je stari, otresel sivo glavo in jel gledati v nebo, kakor bi hotel pokazati, da ga ni nikakor še volja spati.
»Ne bodite čudni, oče; že tretjo noč bdite nocoj, pa se vam ne bo dremalo?! — Saj je začel še mene skoro preganjati spanec. — Le tiho, oče, in zaspite brez skrbi,« prigovarja mu zopet sin.
»No, saj bom, če se mi bo dalo,« odvrne starec in upre črne, globoko udrte oči zadovoljno v jedinega mu sina.
Na to je nastala zopet grobna tišina. Stari je pričel kmalu zopet dremati, slednjič se je raztegnil po votlini in trdno zaspal. Mladenič je pa zamišljeno zrl v dim, dvigajoč se iz ogelnice, kakor bi premotrival v njem begotnost zemske sreče. — Nakrat pričel je stari v snu stezati desno roko, kakor bi se poslavljal od koga, in ob jednem poluglasno, pretrgano govoriti:
»Tine, sin moj, boj se Boga, ne sovraži človeka! — Moli za me in za mater! — Jaz sem preživel svoj del, prišla je ura … da grem …«
Temna, turobna čuvstva obhajala so Tineta, poslušajočega resne očetove besede. Srce mu je utripalo, tresel se je na vsem životu. V očesu zaigrala mu je solza, padla na tla in se skrila v prahu, — bila je solza skrivne, globoke bolesti. Za prvo pridrla je druga, za drugo tretja, — Tine je jokal, ker ljubil je starčka — očeta. Sivi, beli njegovi lasje bili so mu resen, tožen opomin, da je ločitev njuna blizu — blizu …
Iz tega žalostnega razmišljevanja predramil je Tineta oče, ki je planil, vzbudivši se, prestrašeno kvišku in vzkliknil:
»Moj Bog, ali je res?! — Kje sem? — Kje je moj Tine?«
»Tiho, oče, tiho, saj sem tu!« tolaži Tine očeta, otiraje si solzne oči.
»Torej ni res? — Še živim in ti si pri meni, moj Tine?«
»Glej, sanjal sem, da sem umrl in moral zapustiti tebe na svetu samega … Hodil sem okrog po samih grobovih in mrtvaških kosteh. Čuden mrak je ležal okrog in okrog mene, v daljavi pa je blestela izza visokih gora medla luč, kakor bi bil mesec. Sredi prostranega polja srečal sem rajno tvojo mater. Dala mi je roko, a mrzla je bila kot led in dejala mi je jezno: »Ali tako skrbiš za sina?« — Prestrašil sem se tedaj, se vzbudil in zagledal mesto matere tebe. — Dragi moj Tine, glej, opominja me že Bog v sanjah, da se pripravim za oni svet. Ti si pa še mlad, krepak. Življenje je tebi še velik vrt, v katerem boš še sejal in žel. Drevo tvojega življenja še le cvete in lahko upaš obilega sadu. — Vidiš, nekaj imam na srcu, kar bi ti moral razkriti že davno. Sama samična sva v svoji bajtici, a dolgo ne bo več, ko boš ti sam. — To pa ni kar tako. V gozdu boš imel dela čez glavo, doma pa zopet dve kravici; kdo jima bo postiljal, kdo ju krmil in napajal? — Vsega ne boš mogel sam. Zato bi menil jaz, da bi bilo pametno, ker odrasel si že in doleten, da bi si poiskal in izbral — oporo.«
Počasi in oprezno, a vendar ljubeznjivo in skrbno, govoril je stari, posebej pa zadnje besede, ker poznal je sina, kako je boječ in kako ne mara slišati o takih stvareh. Boječnost in nekaka odljudnost sta bila pri Tinetu popolna naravna posledica vzgoje. V šolo ni hodil nikdar, rastel je v samotni hišici in vzrastel je tih Bamotar. Dober je bil, pošten, mehkega srca, tudi prijazen, komur je bil vajen, sicer pa plah kakor zajec in ogibal se vsega krščenega.
Mislimo si lahko, da so spravile zadnje očetove besede Tineta v vidno zadrego. Izbrati si družico ali oporo, kakor jo je imenoval stari, bilo bi marsikomu lahko, da celo prijetno, a ne tako našemu Tinetu. Govoril ni mnogo z ženskami, odkar mu je umrla rajna mati, a tedaj je bil še le štirinajstleten deček. In sedaj, sedaj naj bi si šel on kar sam izbirat družico, s katero bi moral deliti vse križe in težave življenja?
Toda to bi še bilo, da bi živel ž njo, saj je bil pohleven, miren človek, prepirati in jeziti se niti ni znal. — Po glavi mu je rojilo le to, kdo mu dobi pod solncem žensko, ki bi ga vzela, in kdo mu jo pripelje v hišo?
Taka in bližnja vprašanja šuštela so Tinetu po zmedenih možganih, ko je premišljal resne očetove besede in odgovoril je pol zbegano, pol nevoljno: »Pustite me, oče, da ostanem tako. Prvi nisem, zadnji tudi ne bom, ki roma tako samotež skozi življenje. Z božjo pomočjo bom že živel do smrti.«
»Tine, ti govoriš kakor veš in znaš. Izkusil nisi še ničesar, ker mlad si še. Doslej si živel le doma in ne veš, kako slan je kruh življenja. Zato ubogaj mene, ne kakor očeta, ampak kakor človeka, ki je izkusil mnogo — mnogo —« in starček je potegnil z žuljavo dlanjo čez nagubano čelo, kakor bi hotel izbrisati temne, žalostne podobe prošlosti. Potem pa je nadaljeval: »Težko je biti človeku samemu in breme je lažje, ako ga nosita dva; zato pravim, idi in poišči si v sosednjih vaseh nevesto. Ne boj se, ne odpodi te nobena, ker napačen nisi in v najini bajtici tudi živita lahko dva mirno in srečno.«
Tako je modroval dalje stari in gledal z znatnim zadovoljstvom, kako se sin polagoma udaja njegovim besedam.
»Da, oče, vi veste, kakšen sem, a drugi ne vedo, ker sem bil vedno le tu v samoti,« opomni skoraj žalostno Tine, kateremu je začelo res že žal prihajati, da je bil vedno tako nespametno odljuden.
»Kaj, ne vedo? — Več vedo o tebi, nego utegneš ti misliti. Kolikokrat, ko sem šel po opravilu tja k sosedom, me je pobarala ta ali ona o tebi. In kaj meniš, zakaj?« vprašal je stari in dobrodušen nasmeh igral mu je na uvelih ustnicah.
A pričakoval je odgovora zaman; sin je le v tla strmel in se nekam zamislil. Nazadnje je ponovil stari vprašanje: »No, kaj bi dejal, zakaj so povpraševale matere o tebi?«
»Najbrže so čule, da sem tako samorasel in pust človek in hotele so se šaliti z vami in z menoj,« odvrne Tine, skromno, kakor je vedno sodil samega sebe.
»O, nikakor ne! — Te pa nisi pogodil. Vprašale so samo zato, ker bi dobile rade svojim hčeram moža,« razlaga stari sinu, ki ga je poslušal verno in zaupno.
»Oče, zdi se mi, da se motite,« pripomni Tine, kakor bi vendar ne mogel popolnoma verjeti očetovim besedam.
»Ne motim se, ne, dragi moj. Osivel sem že na tem svetu in preslepiti se ne dam več tako ob lahkem. — Pa veš li, katera mati je najbolj povpraševala o tebi?« »Hm, katera neki?« — vpraša Tine navidezno hladno; a ker se ni nikdar učil skrivati svojih čustev, živeč vedno le v prosti, odkriti naravi, poznalo se mu je tudi takrat takoj, da ga je stvar nenadoma dirnila.
»Stara Grudnovka,« odvrne stari in pogleda pazljivo sinu v obraz. Da bi bilo po dnevu in bi ne bilo blede mesečine, bi zapazil oče, kako je sina tisti trenutek polila rudečica. Dasi pa ni opazil te velepomembne izpremembe, pričal mu je vendar dovolj sinov molk.
»Nekega dne,« nadaljuje stari mirno, kakor da ne bi sumil ničesar, »poklicala me je celo Grudnovka v izbo in mi pričela govoriti o tem in onem. Potem je napeljala govor tudi na otroke — dobre in slabe —, na svojo hčer Anico, in mimogrede tudi nate. Pravila je, kako te njena Anica ne more prehvaliti, kako si dobrega srca in kaj vem, kaj še … Prav nazadnje ušlo ji je nekaj besed tudi o tem, kako bi bilo, ako bi Anica in ti —«
Tu je stari prenehal, ker je Tineta vse to tako prešinilo, da je vstal, prijel lopato in začel nametavati zemljo na ogelnico, kakor bi bilo tega ravno zdaj nujno treba. Čez nekaj časa, ko se mu je kri malo pomirila, se je zopet vrnil na prejšnje mesto. Stari pa je začel takoj znova, kjer je prej prenehal, saj je kot izkušen mož vedel, da je treba kovati železo, dokler je razbeljeno.
»Pravila mi je tudi Grudnovka, da bi bila deklica zadovoljna in da si ji tudi ti prijazen. Je li res? — Nikar se ne boj, le odkrito govori. Deklina je pametna, dobra, nič slabega se ne sliši o njej. Nikar te nima biti torej sram, če je na tem kaj resnice. — Tako je vendar le res, da si ji prijazen?« pobara stari sina, ki je bil v veliki zadregi.
»Kako prijazen? — V sovraštvu nisem še z nikomer živel, kar pomnim, ž njo tudi — še — najmanj. — Enkrat, ko je pasla, je izgubila kravo v meji. Jaz sem pa našel kravo in, ker sem vedel, čigava je, sem jo gnal na njihov pašnik. Ona je bila takrat še majhna. Jokala je za kravo, da se mi je v srce smilila. A izpregovoril nisem ž njo niti besedice in tudi ona ne z menoj. Vidite, oče, to je vse,« pripovedoval je Tine z otroško odkritosrčnostjo.
»Vidiš, dragi moj, kako povrne Bog onemu, ki je dobrega, usmiljenega srca. Zdaj šele vem, da je prav božja volja, da se vidva združita za vedno.«
»Vse lepo in prav, oče, a kdo napravi vse to? Jaz ne znam in ne morem, ker bi se mi vsi smejali. Zato bi bilo najbolje, da pustimo vse. Anica je poštena in razumna, zato že dobi moža, jaz bom pa že kako opravljal tudi sam, saj sem močan in zdrav.«
»Nič ne skrbi, z božjo pomočjo naredimo že, da bo prav,« reče stari modro in z nekako gotovostjo.
»Oče, mesec se je že skril za Obelnik in dani se že. Treba je, da grem domov pokladat živini in prinesem kaj za zajutrek,« opomni Tine oskrbljivo in vstane.
»Le idi, le,« odvrne stari in se znova uleže vznak po tleh.
== II. ==
»Kaj ti mari, če molči Stari znanec tvoj? Srčen bodi, ptiček, ti, In veselo poj!« — S. Gregorčič
Tine je krepko zavihtel lopato na rame in odšel. Lepo je bilo videti orjaškega gozdnega sina, kako čilo in lahko koraka po mehki stezi, ki ga je kmalu skrila v gosto temino košatega bukovja.
Do domače bajte je imel Tine skoraj poldrugo uro hoda, zato se je podvizal. Slavčki so mu žvrgoleli nad glavo, kakor bi hoteli zaželeti dobro jutro staremu, zaupnemu znancu. Urne veverice so smukale nad njim od veje do veje, od drevesa do drevesa. Tu pa tam je čez stezo švignila tudi vitkonoga srna.
A do vsega tega Tinetu ni bilo nič — in kako tudi? Saj mu je bila to vsakdanja družba. Poleg tega so mu ravno takrat rojile po glavi toliko drugih, po večini novih misli, da se ni nikakor čuditi, če se je tako malo zmenil za svoje stare gozdne znance. Saj je človeku že prirojeno, da zapre svetu oči in ušesa, kadar ima posebna opravila v svoji notranjosti.
Bil je že blizu razpotja, kjer se križa glavna cesta s stransko, po kateri je šel on, ko zapazi na glavni stezi kravo s teličkom. Za njo je stopala mlada, morda osemnajstletna deklica. V levici je držala šopek jagod, v desnici pa tanko leskovo šibico. Njena hoja je bila lahka kot srnina, pogled brezskrben, miren, a živ — kakor človeku, ki je čist pred Bogom in ljudmi in prav zato vesel življenja. Navadna, preprosta, a čedna obleka je lepo pristajala bolj vitki kot krepki postavi mladenke.
A kaj je s Tinetom? Kakor pribit stoji na stezi, oko mu nepremično zre proti strani, od koder prihaja deklica. Srce mu bije naglo kakor vzburkano jezero, kri mu sili v lica, telo se mu trese kakor listič v vetru.
Ko je imela deklica iti tik mimo njega in bi ga bila najbrž opazila, je Tine kakor blisk smuknil za visoko, z bršljanom poraslo skalo in splezal od tam prav oprezno nanjo. Gosto vejevje ga je prikrivalo dekličinim očem.
A — smola, da preži vedno tik sreče tudi nesreča! — Stoječemu tam na robu skale se mu odkruši kamen pod nogami in, preden je vedel kaj in kako, je z velikim šumom in pokom zdrčal globoko doli v grmovje. Še je slišal, kako je deklica, začuvši za seboj šum, plaho vzkliknila in pričela hitreje gnati kravo. Nazadnje je njen glas utihnil v daljavi.
Tine pa je medtem premišljeval svojo žalostno usodo pod skalo in hvalil Boga in vse svetnike, ki so postavili predenj ono grmovje, da deklica ni videla njegove sramote in nerodnosti.
Dolgo si ni upal prilezti iz svojega skrivališča, dasi je vedel, da je deklica že daleč proč in da ga ne more več opaziti. — Toda, Tine, zakaj se toliko ujedaš zaradi tega dekleta? — Kaj bi bilo pa tudi, če bi te bila videla? — Lahko je vam govoriti, ki ne veste, kdo je … Pri meni pa je malo drugače, ker vem, da je — Grudnova Anica.
Tine je stopal naprej po gozdu, a ni vedel, da stopa, gledal je predse, a ni videl, poslušal je, a ni slišal. Zaman so mu peli ptički, zaman mu je jarko sonce s svojimi prvimi žarki poljubljalo ogorela lica, zaman so se lesketali rosni biseri na cvetkah: Tineta ni bilo doma — njegov duh je romal po deveti deželi.
Nazadnje se je vendar vzdramil, pomaknil klobuk više na glavo, se nevoljno otresel, kakor bi se hotel iznebiti misli, v katere je nevede zašel, in dejal precej glasno sam pri sebi:
»Mene ni stvaril Bog zato, pa me ni! — Proč take misli! — Ženil se Ne bom — raje ne vem kaj …
Pa — kaj pomeni to? Tine nenadoma prebledi. Pred seboj zagleda prostorno trebišče — Grudnov travnik, kamor je Anica pasla krave. Nevede je namreč v gozdu zgrešil stezo in šel, namesto po stranski poti proti domu, po glavni — torej za Anico Grudnovo.
Toda to še ni bilo vse, kar ga je doletelo. Komaj je storil tri korake naprej, ko zagleda Anico — sedečo na istem mestu, kjer jo je nekoč pred leti že srečal. Začudeno je deklica uprla velike, črne oči v osuplega Tineta, lica pa so se ji zardela v plahi rudečici. A ni črhnila besedice.
Tine je stal nekaj časa kakor okamenel. Hotel je nekaj reči, a beseda mu ni hotela iz grla. Nazadnje je porudel kakor rak in izginil v hosto. Ko je bil že precej daleč, je njegov sluh presunil jasen, skoraj izzivalen smeh pastirice — Anice. Ta smeh mu je presekal srce kakor dvorezen meč.
V trenutku so se razblinili vsi vzvišeni sklepi, ki jih je pred kratkim še zlagal samemu sebi. Pozabil je na obljube, da se nikdar ne bo ženil. Spet se je začel jeziti na svojo okornost in nerodnost. Ves upehan in potrt je sedel na bukov štor, se z obema rokama popadel za glavo in obupno dejal:
»Zdaj je pa že ne dobim več. Nikdar ne boš moja, Anica, nikdar … Sam sem te pahnil od sebe … Neumnež, zakaj nisem spregovoril, zakaj sem bežal kot nespametni otrok?! Tine, sam boš … sam … Zaman so bile očetove besede …«
Mladenič se je zamislil. Dolgo je bilo vse tiho.
Nakar se nad njim na košati, razsohasti bukvi oglasi divji golob, golčeč svojo enakomerno, zamolklo pesem.
Ta glas, kakor glas zvestega prijatelja, je dvignil potrto srce preprostega samotarja — Tineta. Moško je planil pokonci, zmahnil z rokama ob sebi in dejal:
»Enkrat sem se spozabil, a drugič se ne več. Jaz nisem za svet, in svet ni za mene — pa konec besed! Gozd je moj dom, živali moji znanci, moja ljuba pa — samota. Z Bogom, Anica!«
Zatem je zdirjal v hosto kakor obstreljen jelen. Suho dračje mu je glasno hreščalo in pokalo pod težkimi, odločnimi stopinjami. Tu pa tam ga je hotela ustaviti kaka trnova vejica, kakor bi ga bila rada povprašala, zakaj beži. A Tine ni poznal več nikakih ovir. Njegova krepka volja je premagala vse pomisleke.
Po mnogih ovinkih je slednjič dospel do domače bajte, stoječe v tihotnem, zavetnem kotičku ob robu gozda. Bila je majhna, napol zidana, napol lesena. Spredaj sta bila dva okna, ki sta služila obenem tudi kot dimnik, in nizka vrata. Malo proč je stal hlev s skednjem, zbit iz močnih hlodov in pokrit z deskami. Stene so bile za silo ometane z rumeno ilovico.
Toda pustimo zdaj Tineta in pomaknimo se v duhu nekaj trenotkov naprej …
== III. ==
»Ali morda si menila,
Da v ljubezni je zgolj med?
Oh, pelina si zabila,
Ki opleta i nje cvet.«
— Pr. Levstik
Ko je tistega dne Anica prignala živino s paše, je bila — vsaj navidezno — vesela in živahna kot navadno. A njena veselost ni imela več tiste odkrite preprostosti, kakršno najdemo le pri res nedolžnih, nepopačenih bitjih. Dober opazovalec bi na vedrem obzorju njenega visokega čela gotovo opazil tanke, bele meglice ...
Še nekaj je bilo tisti dan nenavadno pri Anici. Običajno je domov prinašala šopek cvetja ali pest jagod. Tokrat pa se je vrnila s praznimi rokami.
Mati Grudnovka je spremembo takoj opazila. Zato jo je že popoldne poklicala v izbo in jo začela izpraševati — sprva o oddaljenih, splošnih rečeh, nato pa se je vedno bolj bližala bistvu.
»Nekaj se ti je moralo danes zgoditi,« je dejala mati z nasmehom, »ker vidim, da ni s tabo vse tako kot ponavadi.«
»Ne bodite čudni, mati,« se je zasmejala Anica, »kaj pa bi se mi moglo zgoditi?« A prav ta njen smeh jo je izdal še bolj — bil je umeten, brez običajne vedrine.
»Ne skrivaj se mi, ptičica moja. Saj te že imam v pest! Sem že stara, a nekoč sem bila tudi mlada in dobro vem, kako je s takimi mladikami, kot si ti,« je rekla starka hudomušno.
Anico je kar malo zmrazilo — prepričana je bila, da njena mati vse ve. Zato ni več oklevala, temveč ji je vse priznala, kakor pri spovedi: kako je slišala Tineta prisegati, da se nikoli ne bo poročil, raje ne ve kaj ... kako je zardel in pobledel, ko jo je zagledal, in kako je nazadnje kot v blaznosti pobegnil v gozd.
»In potem — potem sem se mu pa zasmejala!« je vzkliknila Anica. »Zasmejala si se mu?« je mati vprašala skoraj zaskrbljeno. »Moja neumna veselost me je zapeljala. Bog ne daj, da me je slišal!«
Na njenem obrazu je bilo jasno videti, kako ji je žal.
»In kaj potem, če te je slišal?« je vprašala mati z nasmehom.
»Nikoli me ne bo hotel — tudi če se kdaj premisli. Gotovo misli, da sem se mu smejala iz hudobije. A jaz ... jaz bi drugega ne hotela kot njega.«
»No, no, saj ne bo tako hudo, kot si misliš. On je menda malo boječ in zaprt vase — tako mi je pripovedoval njegov oče. — A zakaj nisi spregovorila z njim, ko je stal pred tabo?«
»Mislila sem, da se ne spodobi, da jaz začnem pogovor. Čakala sem, da bo on.«
»Se pravi, da te je bilo strah, kaj?«
»Ko je prišel tako nenadno ...«
»Drugič, ko ga srečaš, boš ti začela govoriti. Boš videla, kako hitro bo potem tudi on našel besedo,« jo je učila mati.
Anica je pozorno poslušala, vse potrdila in se v vsem strinjala s tem, kar je mati menila, da je prav in dobro.
Potem sta se še dolgo pogovarjali o marsičem. Ko pa je napočil čas za večerjo, je Anica vzela košaro in šla v polje nakopat krompirja, stara mati pa je doma zakurila ogenj in zamesila pogačo iz koruzne moke.
Čez slabi dve uri je bila večerja že na mizi. Mati in hči sta se znova razgovorili — tokrat o drugih rečeh: o letini, pokojnem očetu, dotah in ženitvah ...
== IV. ==
»Kaj pravim ti, mladi oglar,
Ne teši si rakve nikar;
čemu li bi hotel umreti,
Ko lice ti v prvem je oveti?«
— S. Gregorčič
Bila je nedelja po tistem. Lep, jasen Gospodov dan. Sonce je že visoko žarelo na nebu, ko so se ljudje zgrinjali iz cerovške cerkve po deseti maši. Najprej so prišli ven mladeniči, vaški in okoliški, med njimi pa je bil na čelu visok, širokopleč fant. Medtem ko so se drugi ustavili pred cerkvijo, je ta odšel po stranski stezi naravnost proti gozdu.
To je bil oglarjev Tine. Hodil je hitro, kakor je bila njegova navada. Sonce mu je žgalo v hrbet, pot mu je curljal po telesu. Ko je prišel že precej daleč, proč od ljudi, se je usedel v senco pod košato bukev. Z rokavom si je obrisal pot s čela, zrl predse zamišljeno, skoraj srdito in nevoljno.
»In vendar,« je zamrmral skozi zobe, »oče kar naprej trobenta po svoje. Na vsak način hoče, da se poročim — prav z Grudnovo. A slišati noče, kar mu govorim! Kolikokrat sem mu že ta teden povedal, da je vse mimo, prepozno! Nerodno sem ravnal, ona se mi je smejala — in zdaj bi naj kar poroka bila? Bog pomagaj, kje ima glavo! Danes je šel spet k Grudnovki zaradi tega ... Joj, kakšne nepotrebne težave! Jaz sploh ne vem, zakaj bi se poročil.«
Pogledal je navzgor, v zeleno krošnjo.
„Sam, sam — to je življenje! Če bi tisti, ki je prvi iznašel ženitovanje, vedel, koliko grenkobe bo zadaj pustil meni, gotovo nikdar ne bi nikomur omenil svoje 'iznajdbe'. Pa kaj naj, revež ... Kolikokrat me je že oče zmešal, da sem začel misliti na ženo! In res, nič ne rečem, oče je pač oče, jaz pa sin — da me ne premoti še enkrat! Bo že pletel in vlekel na obeh straneh, da me na koncu ujame.“
Odločno je stisnil pest. „Pa karkoli že — povem mu vnaprej: jaz za ženitev ne premaknem niti mezinca. Naj mi sam najde ženo, naj jo sam pripelje v hišo. Edino, kar še naredim, je, da grem z njo v cerkev — če bo treba. Ampak še tja jo lahko pošljem naprej. Nikakor nočem, da bi se mi ljudje smejali. Pokazati jim hočem, da se ne ženim jaz, ampak me drugi.“
Rekoč to, se je sunkoma vzdignil in krenil naprej po gozdu.
Ko je prišel domov, je hitro pristavil lonec krompirja na ogenj, da bosta jedla z očetom, ko se ta vrne iz Gerovega. A krompir je bil že zdavnaj kuhan, starega pa kar ni in ni bilo.
Na koncu se je Tinetu čakanje zdelo predolgo. Očetu je posebej pustil nekaj krompirjev, ostale pa je pojedel sam. Po kosilu se je ulegel na klop ob ognjišču, da bi malo zadremal, saj ni skoraj nič spal vse tedne. A spanje nikakor ni hotelo priti, zato je vstal in šel spet ven v gozd.
Ko je prišel do tistih skal, kjer se mu je takrat zdrsnilo, ko je zagledal Anico, se je nekaj časa zamišljeno zadržal. Nato je legel v mah in kmalu sladko zaspal.
Vse je bilo tiho, kot v grobu — a ne mrtvo. Listje je rahlo trepetalo v svežem, živečem gozdnem zraku. Pajek z dolgimi nogami je razpenjal svojo mrežo od veje do veje in z veseljem opazoval nebogljeno trzanje ujetih mušic. Preko steze je hitela drobna mravljica — majhna, a vztrajna. Gost mah ji ni bil ovira, pogumno se je prebijala čez tesne soteske med bilkami. Tu in tam se je povzpela na mah in se spet spustila dol.
Zdaj pa je spet vrh bilke. Kakor pribita stoji. Niti z tipalkami ne zatrepeta. Nepremično zre v eno smer: pred njo je ogromna postava — speči Tine. Mravljica premišljuje, ali naj gre naprej ali nazaj. Nazadnje se naglo spusti na tla in spleza na Tinetov klobuk, ki leži tik ob njegovi glavi. Tu bo lepši razgled, si misli — in zadovoljno zre z roba klobuka na goste mladeničeve kodre. A ni bilo dano dolgo vživati krasni razgled.
Postava na tleh se je nakrat zganila in močno zasopla. Mravljico je preletela groza in zbežala je, odkoder je prišla … Toda čuj! — Kaj je škrtnilo tam-le? — Vže zopet — in še enkrat — Nekdo gre. Za grmovjem vidi se nekaj modrega, kakor bi bila obleka. Ako pogledamo natančneje, zapazimo takoj, da je ženska, iščoča ali pobirajoča nekaj. — Glej, prav sedaj se je vzravnala kvišku. — Še dva koraka in pred nami stoji čedna mladolična deklica — Grudnova Anica. V rokah ima šop jagod in raznih gozdnih cvetic.
Stala je še kakih deset korakov proč od spečega Tineta, a opazila ga še ni. Neskrbno, kakor nedoleto dete, stopicala je po mehkem mahu, se tu pa tam pripognila in vtrgala kako jagodo ali cvetico ter jo vtaknila mej druge v šopek.
Kar naenkrat zasveti se jej lice od radosti in vzkliknila bi bila glasno, »ako bi se ne bila zbala motiti gozdno tišino«.
Pod leskovim grmom zapazila je namreč obilo prav debelih, krasnih jagod. Poskočila je liki srni in se hotela vpogniti, a — kaka iznenada! — Je-li res? Sama sebi ne veruje. — Tine, Tine spi tu, oni Tine, ki se je vedel tako odurno proti njej pred štirimi dnevi? — Oni oglarski Tine, katerega ni videla ona nerada. Predrzno ali vsaj brezuspešno bi bilo, ako bi hoteli tu opisovati razna čustva in misli, katere so pri tem prizoru zajedno navdajale rahlo srčece Anično. Zastonj bi poskusilo pero označiti ono tožnobojno zibanje mej upom in dvomom, mej radostjo in sumnjo, v katerej je drhtelo tačas Anično srce. — Dovolj je, ako povemo, da je hotela Anica iz prva pobegniti, a v tem se je spomnila materinega opomina:
»Drugikrat, ko ga srečaš kje, moraš pričeti ti govoriti.« — »A kako ga ogovorim sedaj, ko spi,« vprašala se je plaha deklica. »Vzbuditi ga ne smem, kaj mi je toraj početi? Ali naj počakam, da se prebudi sam? Moj Bog, sama ne vem, kaj bi, in vendar ima mati prav!«
Tako je razmišljala deklica in tožno pobesila glavico. Notranji boj bral se jej je na licu: borila se je prirojena jej plahost z ljubeznijo. — Toda, glejte, kako čudna so pota slepke — sreče! — Izmej drevja pribrenčal je debel, rumen sršen in začel krožiti spečemu Tinetu okrog obraza. — Kdo bi se čudil, da ni trpela Anica tega nič kaj rada in da se je jela bati za mladeniča? — Jaz vsaj menim, da nikdo ne. — Zato odpustimo lahko Anici tudi, kar je še dalje naredila. — V strahu namreč, da ne bi pičil sršen Tineta, vzela je raz glavo ruto in ž njo odgnala strupenega gosta. A ne samo to. Veter, ki je nastal vsled zamahljeja z ruto, vzbudil je Tineta. Ves prestrašen vspel se je kvišku ter pograbil ruto, a ob jednem vjel tudi Anično roko. Ta se je prestrašila in spustila šopek iz levice, da je padel strmečemu Tinetu na prsa. — Deklica je zarudela, tresla se kakor šiba, a vendar ni pobegnila.
— Čudna notranja moč priklepala jo je na usodno mesto. Nobeden njiju ni izpregovoril besedice. Povedati imela sta si sicer marsikaj, a izraziti ni se dalo, kar sta čutila ona tačas. Razvajeni bralec pričakuje morda, da mu jame sedaj pripovedovati o srčnih pozdravih, o priseganju zvestobe do groba in še onstran. Dragi bralec, tvoj up je prazen, pričakovanje tvoje neplodno. Mej Anico in Tinetom govorili sta čisti, nepopačeni srci, a govorili sta v jeziku, katerega se skoro nič več ne govori v mehkužni dandanašnji dobi. Mej njima ni trebalo priseg, saj je bil porok njuni zvestobi On, ki vse vidi in vé …
Oddahnivša se malo od prvega presenečenja, jela sta se razgovarjati. Žal, da ne vemo, kdo njiju je pričel prvi; morda sta kar oba ob jednem. —
Tine je pripovedoval prav priprosto in naivno sanje, iz katerih ga je predramila z ruto. Pravil jej je, kako je sanjal, da je sedel doma pred bajto na klopiči. Imel je že sive lase in upognjen hrbet. Karnakrat zagledal je njo še prav mlado. Šla je mimo bajte, ne da bi ga pogledala. — Kmalu nato pa je prišel še oče, ki je bil umrl že davno. Pogledal ga je jezno in mu dejal:
»Vidiš, ako bi bil ubogal mene, bila bi ona sedaj tvoja žena in ti ne bi imel še sivih las.« Uprav je začel v sanjah premišljevati očetove besede in obšla ga je globoka žalost, kar ga je rešila mučnih sanj Anica.
Nato jej je razkril Tine celo srce, zamolčal ni ničesar. Od onega, kar je govoril iste nedelje zjutraj o ženitbi in ženi, do onega, kar je sploh kedaj govoril in mislil, vse je morala Anica zvedeti. Odgovorila pa mu ni k vsemu temu ničesar, marveč samo smejala se je in se skrivaje čudila Tinetu, ki … je bil nakrat tako ves drugačen, nego je mislila dotlej o njem. Uvidela sta oba, kako bi bila lahko že poprej srečna in zadovoljna, da bi se ne bila zbala lastnega glasu. Anici se je vrnila zopet prejšnja živahnost in vedrost – samo še v večji meri. In ko jej je dejal Tine slednjič, da bi šla ž njim domov, ni se obotavljala kar nič.
Mej potjo so se razpletali mej njima različni pogovori, katere je vzdržavala posebno spretno Anica s svojo veselostjo. Konci sta prišla na Tinetov dom in — koga sta dobila v hiši? — Nikogar drugega ne, ampak uprav Tinetovega očeta in Anično mater. Kar spogledala sta se stara, ko sta zazrla tako nenadno pred seboj svoja otroka, ki sta videla že skoro uresničeno svojo najiskrenejšo željo.
Na svetu ni bilo onega večera zadovoljnejših, srečnejših ljudij, kot so bili Oglarjevi in Grudnovi. In kaj bi ne bili? — Saj so praznovali zaročitev Tineta z Anico!
== V. ==
»Kako po trati skače, Kako je živ, veseli, Oh, tebi ni drugače, Kot da bi ga objeli«
— Anton Funtek
Dve leti potem je letal okoli oglarjeve bajte mlad oglarček v krilcu. Oče in mati sta zadovoljno opazovala živahnega, krepkega paglavčka in sanjala na tihem o svoji in njegovi zlati bodočnosti. Da, srečna sta bila takrat Tine in Anica, pogrešala pa sta le nekaj: Tine očeta, Anica mater. Stara sta že nekaj mesecev spala tiho spanje v hladni gomili. — Sveti jima večna luč!
Vama pa, Tine in Anica, naj mir in sreča spremljata do groba! A v š k i.