Odperto pismice krajnskih poslancov vsim Slovencam

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Odperto pismice krajnskih poslancov vsim Slovencam
Janez Bleiweis
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 16 (19.4.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Od nedelje do pétka popoldne (od 9. do 14. maliga travna) smo na Dunaji vse opravila dokončali, ktere smo ‒ po izgledu poslancov druzih deželá ‒ tudi mi prevzeli. Bili smo pri presvitlimu Cesarju, pri svitlimu nadvajvodu Francu Karlnu, pri svitlimu nadvajvodu Janezu, pri ministru Pillersdorfu, poslednjič pa, smo tudi obiskali izbor mestnjanov v hiši mestne gospóske in pa šolsko mladost v Dunajskim vseučelišu, kamor so nas naši verli domorodci z veliko veliko častjo spremili. Povsod smo bili prav serčno in prijazno sprejeti in dopolnjenje naših prošinj v kmetijskih, narodnih in druzih zadevah, ktere so po sklepu Ljubljanskiga deželniga zbora našim bravcam iz 15. lista Novíc (na 58. in 59. strani) znane, nam je ‒ kar koli bo mogoče ‒ obljubljeno.

Obiskali smo tudi veliko svojih domorodcov, ki na Dunaji prebivajo, in soznanili smo se z mnozimi druzimi možmí slovanskiga naroda. Pogovarjali smo se vsak dan s svojimi domorodci: kaj je zdej naši domovini zastran narodnosti nar bolj in nar poprej potreba? Le ena misel je bila nas vsih, de je treba narodnost krepko povzdigniti in uterditi ‒ ali v tem, kako se ima to storiti, de bi se lepi namen gotovo dosegel, nismo bili vsi enacih misel. Nekteri naših domorodcov so vsi uneti za slavo in povzdigo naše narodnosti, kar je prav lepo in častno, pa ne poznajo našiga sedanjiga stanú, naše sedanje dušne moči in terjajo, de bi drevo v enim mahljeji padlo. Veliko druzih domorodcov pa je tudi na Dunaji, ki so tudi vsi goreči za slavo in povzdigo naše narodnosti in ki so že v delih pokazali, de so pravi prijatli svoje domovíne, ki pa oziraje se na sedanji stan in na sedanjo dušno moč slovenskih deželá, z nami vred le to želíjo, kar je zdej moč v prid domovíne izpeljati in so s poglavitnimi prošnjami deželniga krajnskiga zbora (15. list Novíc) edinih misel. Namesto več druzih tacih verlih domorodcov imenujem le slavniga gosp. Dr. Miklošiča in mnogospoštovaniga gosp. Dr. Dolenca, ki sta goreča, pa praktiška Slovenca.

Nekteri za povzdigo naše narodnosti vneti Slovenci žele, de bi se krajnska dežela, slovenski del koroške in štajarske dežele, slovensko Istrijansko in Goriško v en narod zedinili. Mi smo te želje nekimu presvitlimu Gospodu na Dunaji razodéli, ki so jih pravične poterdili in pohvalili, pa le eno samo tode poglavitno reč so pristavili, namreč: de ni nikakor dovelj, de take vošila le nekteri iskreni domorodci na znanje dajo, ampak te vošila morajo edini glas vsih tistih ljudstev biti, ki imajo v tako novo zavezo stopiti. Ljudstvo mora govoriti, mora želje na znanje dati, de se ne sili h kaki reči, h kteri morebiti nagnjenja nima. Krajnci bojo ‒ po mojih mislih ‒ slovenskim bratam Štajarskiga, Koroškiga, Istrijanskiga, Goriškiga s serčnim veseljem roko podali in se z njimi zedinili, de bi bila Ljubljana sredíca slovenskih deželá ‒ kaj pa k temu ljudstvo na Koroškim, Štajarskim, Istrijanskim, Goriškim pravi? Ali si tudi to želi? Ali tudi to terja?

Nihče nima pravice v imenu celiga naroda govoriti, če ne more skazati, de vsaka soseska to želí. To skazati je zdej perva nar potrebniši reč, brez ktere je vse drugo besedovanje, vse tišanje in gnanje ‒ ki se ne vpira na želje ljudstva ‒ le prisiljena reč! V tako važnih rečéh pa ne velja sila nič.

Dr. Bleiweis.