Odise j Argusu

Ti človek nisi, pasja vera!
Ti pes si, Argus dragi moj! —
Li vernejša je stvar še ktera ko ti,
tovariš blagi moj?

Tvoj rod od severa do juga
človeku veren je spremljač,
vsa zapusti ga družba druga,
a ti pri njem si, ž njim domač.

Ledeni sever te ne straši,
Atlantov žgoči ne obroč,
trpin s trpini v družbi naši
ti hodiš zmer, nas čuvajoč.

Moj Argus, — psov imel sem mnogo,
a več še „bratov" nego psov;
pes slednji je zvršil nalogo,
a „bratje"?! To račun njihov!

Račun njihov samo? — Moj tudi!
In poleg narodov račun!
Prej ko vročé me zemlje grudi,
dobé račun iz mojih strun!

A, Argus, ljudstvo to pustiva, —
ti meni človek, jaz njim — pes!
S poklonom biče vse sprejmiva, —
ko me bijó — sem blažen ves.

Nikar na nje ne bodi jezen,
če naju do krvi bijó;
srce jim bič je, bič ljubezen —
in, kogar ljubijo, tepó!

Midvá sva psa; ti nisi krščen,
ko jaz prezirana si stvar;
med svetce pač ne boš uvrščen?
ne ti — ne jaz, tvoj gospodar.

Naj bo! Kdo naju pa ozira
na zlat oltar se, Argus moj?!
Najvernejša je pasja vera*,
za tron dobivava pa — gnoj!

Saj veš, pod davno bil sem
Trojo in tebe pústil sem doma,

Penélopo še zraven svojo,
ta rajski ideal žená.
Zarad „prezvestnice" Helene
kri tekla tam deset je let;
ni kaplja kanila od mene,
jaz rogal sem se in ves svet. —

A Troja padla in sovragi!
Razpnimo jadra spet domov
k Penelopi ti vzorni, blagi
in, Argus, k tebi, vzoru psov...

Vabile so me Circe razne,
omamljal glas me je Sirén —
njih omame bile prazne,
ostal sem zvest „uzoru" žen.

Doma pa verna žena streže
nad sto snubačem — vsak krasan! —
vsak dan jim goste plete mreže,
razdira znova vsak jih dan ...!

Usoda spet me pripeljala
pod krov kraljevski je nazaj, —
Penelopa me ni spoznala,
pes pa, dojilja in Evmáj!

Ni mogla pač za te skrbeti
pri svatih takih, Argus moj!
Pečenke, vina njim iz kléti,
glad tebi jed, postelja — gnoj!

Ti, Argus, ležal si na gnoji,
ko snubcev roj se je gostil,
veselo o vrnitvi moji
si z repom migal, se solzil.

Pač spomnil si se vžite krače
in name si hvaležno zrl;
na! kost to malo, kos pogače,
gladu ne bodeš mi umrl!

Ne, ti nikdár ne smeš umreti,
v Homeru živel boš vseléj —
in komur znan Homer na sveti,
boš ti mu znan in — Odiséj

Da pes pa le si v tej deželi,
nikar naj te ne tare kes;
da bil bi človek, oh, ne želi,
ostani vedno veren pes!

• vera = zvestoba.