Odgovor na besedo gosp. P. Hicingerja zavoljo vpeljanja slovenšine v pisarnice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Odgovor na besedo gosp. P. Hicingerja zavoljo vpeljanja slovenšine v pisarnice
Janez Bučar
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 33 (16.08.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


(Poglej Novíce 2. veliciga serpana 1848.)

Po resničnih postavah pravíce vsacimu umnimu človeku v serce zapisanih, je vsakterimu dano, kar je pràv in dobro storiti, brez de bi ga kdor v tém smel motiti. Ravno take pravíce, kakor jih ima človek med ljudmí, jih ima tudi národ med narodi, in od nekdaj so tisti ukazi večne pravice za vse narode in njih ravnanje veljali, po kterih smo mi Adamovi sinovi med seboj živeti dolžni. Postavim: Kar je človeku po pravici moč v svojo last pridobiti, si svobodno vlasti ‒ s komur narod, brez de bi druziga kratil, obogatéti zamore, tega mu nihče ne bo branil; s svojimi rečmí vselej po svoje ravnati smém; svoj jezik smem vselej govoriti, nobedin mi druziga ne more siliti; svojiga jezika se vedno deržati tudi narodu ni prepovedano, ‒ in tacih pravic je še dosti, ki jih vsakdo vé, in ki so narodam prirojene, kakor posameznim človékam.

Ostanímo pri pravici svobodne rabe lastniga jezika. Pràv in dobro je, de vsaki národ po vsi svoji moči domači jezik varje, brani, gladi, čisti, terdi in ga častí. Vsak narod imá tedej tudi gotovo pravico, to storiti, in nihče mu je pošteno ne more vzeti. Skerb za občno srečo celiga naroda in ohranjenje njegovih pravic pa je izročena naroda pooblastnikam in vladarjem, tistim ki v iménu in namesti celiga ljudstva so se tega po njegovi volji lotili. Komu neki morajo potem njih dela vstreči? Kakošni namen naj ima njih trud? Ali ne v vsim v prid domovíne? Ali ne bodo zastran domačiga jezika tudi le v tém naménu delali? Ga ne bodo tedej berž ko berž v šolah svojim in svojih bratov otrokam dali učiti, ali ne ‒ kér le ž njim veliki domovíni služijo ‒ po vsih kancelijah ga vpeljati ukazali? Nikjer pa še ni nobedin učenik pravíce tega terdil, de bi naroda vladarstvo moglo prid in srečo vsaciga deželniga prebivavca posebej oskerbeti, de bi clo množica ptujcov narodu bolj pri sercu bila, kot njegove lastne potrebe. Naroda pooblastniki morajo le osrečenje in pravice cele velike občnosti v skerbi imeti, in tako bo prav za nar veči množico prebivavcov.

Kaj tedej, če ptujci med nami živé, kteri bi v pisarnicah in šolah raji kakošne ptuje jezike imeli? ‒ Ako hočejo pri nas biti in ostati, se morajo tistim postavam vkloniti, ki so za občni prid nar bolji, tistim, ki po sklepu in pravicah naroda domovíni strežejo. Ako tega nočejo, mislijo gosti biti, kteri so sreči naroda nasproti. Ali bo narod take protivne gostí sprejel? jih bo glédal na svoji zemlji? ‒ Ménim de ne! Če se pa ptujci mirno domačim postavam vdajo, bodo vsakimu poštenimu narodu dopadljivi sosedje. De bi se pa težavniga znebili, kar jih zavolj občne rabe domačiga, njim neznaniga jezika doletí, bodo dovelj pripomočkov našli; se bodo, postavim, jezik naučili, prestavljavce najéli i. t. n. Tacih pripomočkov pa narod nemore in ne smé za vsaciga ptujca oskerbovati, ker bi tega ne konca in ne kraja ne bilo, in bi se takó kmalo domače potrébe pozabile, ali saj domovíne prid kratil.

V svoj prid se svojiga jezika poslužiti, povsod kjer mu kaže, je gotova pravica vsaciga naroda. Ali mu jo zamorejo ptujci vzéti? Kakó bi bilo z domačim jezikam, ko bi kak národ le skerbel v ti reči bolj ptujcam kot sam sebi vstreči? Ali je mogoče za ptujce mnogih narodov tudi mnoge jezike v šole in pisarnice vpeljati?

Ne zapopadem potem, kakó de more gosp. P. Hicinger po „Novícah“ vprašati, kaj de bo z Italijani, Nemci in Furlani na slovenski zemlji, ako se po željah vsih dobrih Slovencov naš jezik v šole in pisarnice vvêde? Jez pa nasproti vprašam: Kaj bo z našimi dragimi Slovenci, ako bi se le dozdanja nemšina in laščina na vkradenim prestolu pri nas še pustila? Na to ne vém druziga odgovora, kot žalostniga dati. Slovenski národ bi mogel na svoji materni zemlji popolnama konec vzeti.

Mi na slovenski zemlji nobeniga rodú ne spoznamo za svojiga gospodarja, mi smo tukaj domá, za naš národ nam gré nar perva skerb ‒ potem bodemo še le za ptujca skerbéli.

Sleherni Slovenec pa bo vender prijaznost, mir in spravo ptujcam ponudil; sleherni praviga slovenskiga rodú jim bo, ne le kar je po pravici, tudi kar je po dobroti dal, dokler s tém svoje matere Slovenije ne vdari. Torej se ptujcam, kjer koli jih za to primerna množica pri nas vkupej stanuje, njih jezik v šolah zraven našiga učíl bode, zató, kér Slovenec nobenimu ne bo branil, se po pripravni poti izobražiti. V pisarnicah pa naj po mojih mislih, kjer je več ptujcov vkupej, prestavljavec ali uradnik, ki obá jezika zná, jim kar je treba, k razumljenju pomaga, in pisma naj se za nje v obéh jezikih delajo, zató kér lahko v roké Slovencov in slovenskih uradnikov pridejo, kteri bi jih v svojo škodo, ali v škodo pravice, ne razumeli.

Takó bomo ptujcam pri nas pravico skazovali po pravih in pametnih postavah, in nobedin moder mož nas ne bo grajal. Oj, de bi se bilo nam, akoravno domačim, v težkih, dolgih létih nekdanje (?) sužnosti saj takó godilo, ne pa temu ravno nasproti!

Janez Bučar.