Odesa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Odesa
Fran Erjavec, po Mayerju spisal
Spisano: Vaje 1854
Viri: Vaje 1854; stran 21, 22, 23, 24, 25, 57, 58, 59, 60, 61, 76, 77, 93, 94, 95, 110, 111, 112, 113.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ime Odesa nas spomni na visoke bregove černega morja, ktero s svojimi valovi obdaja zibel človeškiga naroda, selišča pervo znanih narodov in kraj naše nar starše zgodovine. Dolgo dolgo časa so bili ti kraji skoraj pozabljeni. Ko je prišla čast, slava in omika Grekov, ki so tukaj mesta zidali in deržave snovali, ko je padlo obnemagano izhodno rimsko carstvo pred divjo silo polomesca, se je razprosterla čez te kraje noč turškega barbarstva. Še le car Peter Veliki je s svojim bistrim umom spoznal imenitnost in ceno teh dežel in v svojih načertih za velikost in povzdigo Rusije jim je odkazal njih prihodno osodo. Jih turški oblasti iztergati je bilo vedno prizadevanje rusovskih carov bilo in skriti vzrok vsih vojská. Vsi dobro poznamo vspeh tega prizadevanja. Veliko je že pridobljenega in spet vodi Rusia nebrojne čete na bojišča, se še ostalega polastiti. Že ima Rus poglavitno moč na černem morji in ker se je car prederznil to morje rusovsko imenovati, ste poslale Francia in Anglia svoje orjaški brodovji. Že pogled na zemljovid pokaže veliko važnost tih deželá. Velike reke jih preskerbijo z vodo in jim zlajšajo kupčijo po širokem svetu.

Donava, kraljica evropejskih rek veže kupčijo z novim svetom. Dnestr, Berg, Dnjepr z vodotoki z Nevo in Dino uklenjeni vežejo černo morje z baltiškim in posredjejo izmeno pridelkov dalnih dežel, ktere te reke ločijo. Na drugi strani je pa Volga obertniškimu duhu ljudi na mestu, kjer se po ovinku Donu bliza pokazati, kje da naj se kaspiško morje s černem baltiškem in atlanskem morjem sklene.

Odesa novo in krasno glavno mesto tega, kar si je Rusia pridobila, nam dostojno pokaže kaj pravo spoznanje ugodnih razmer in redna stvorna volja jih porabiti v kratkim času storiti zamore. Bilo je leta 1789, ko je rusovski admiral Ribas Turke iz primorja zapodil. Pomorje je bilo pa prazno in pušobno. Majhina stara terdnjavica je stala na mestu sedanje Odese, ktere namen je bil morske tolovaje krotiti, ki so po bliznjih bregovih razsajali. Ribas, ki je od poglavarstva povelje dobil pripravniga kraja za napravo luke, od kodar bi se blago južne Rusie izvozvalo, poiskati, je svetoval mesto, kjer je nekdaj gerško mesto Oedes stalo. Carinja Katarina je poterdila predlog in Ribasa v vsaki reči podpirala.

V spomladi 1793 so jeli zidati. Konec leta je stalo okoli 60 hiš, in svetilni stolp, eno semnišče zaloge in tudi staro luke so bili večidel posnažili. To je bil začetek tega tako krasnega mesta. Šest let pozneje je imela Odesa že 4200 prebivavcov. v 500 zidanih hišah 27 cerkvami za razne bogočastja. Že je bila Odesa teržišče vsih južnorusovskih pridelkov in 200 ladij je izvazvalo od tod žito v Carigrad. Car Aleksander, komaj prestol stopivši, si je na vsakovizo prizadeval zazvitje in povzdigo teh dezel pospešiti. Posebno je za Odeso skerbel, pri ti reči ga je pa tudi vojvoda Richelieu podpiral. Richelieu, ki se je 1803 kot veliki dezelni poglavar preselil v Odeso, je s svojo za vse blago in dobro gorečo dušo zedinil vse lastnosti, ktere v tem, kar vtemelitev novih selišč zadene praviga moža kinčajo.

Ta moz, ves nadušen za svoj poklic pustine v obdelane kraje spremeniti in dežele, kterih še ni nikoli plug razoral obljuditi, in jih v središča omikanosti in nravnanosti povzdigniti, je svojo nalogo s tako previdnostjo in stanovitnostjo doveršil, da se mu bodo vsi časi čudili. Bil je prijazen, priprost in varčen v lastnih potrebah, pa njegova radodarnost in dobrotljivost je bila brez konca in kraja. V vsem pravem in dobrem v premagovanji težavnosti je bil on vsim drugim izgled. Deželo ktero je z neograjeno možjo in oblastjo vladal. je storil v pribežališe vsem, ki so per ostajah in vojskah obožali, vsaka prebrisana glava in vsaka izurjena roka, ktera si ni mogla drugot pomagati, je našla pri njem gotovo zavetje podporo in pomoč. Njegova osebnost je vabila iz vsih krajev cele trope novih naselnikov in obertnija in rokodelstvo ste izkale pod očetovsko vlado varstva in teka.

Vse, kar je za povzdigo dežele in posebno Odese v Petrogradu predložil bilo je dovoljeno: svobodna luka, zboljšane poštne naprave, svobodna obertnija, kontumacija, bolnišnica, kupčijska šola, kupčijska sodba, borsa, banka, šola učenih in umetnikov i. t. d. Komaj preteklo je deset let pod njegovo vlado in število prebivavcov, kupčija, dohodki Odese so rastli v taki razmeri, kakor se le v severni Ameriki, v tej na izgledih orjaškiga razvitja tako bogati deželi najti zamore. Ko je Richelieu poglavarstvo nastopil - ni kupčija na leto dosegla 5 milionov rubelnov. Ko je on leta 1816 Odeso zapustil, je imelo mesto 35000 duš, poštni dohodki so znesli 190.000 rubelnov, banka je zvedla na leto čez 25 milionov, vsa uvožnja in izvožnja je dorasla (je dorasla) čez 45 milionov, mita je dajala na leto dva miliona v deržavni zaklad. Pa ne le samo glavno mesto ampak tudi dežela si je zmogla. Kraje ki so bili pred 10 leti pušobni in malo ali pa prav nič obljudeni so oživili naselniki domači in ptuji, med ptujimi je bilo 30000 Nemcov. Lepe mesta in vasi so se vzdigovale in Aleksander je sam večkrat očitno rekel. Richelieu je čudeže delal akoravno ni čarovnik. Richelieu-a je nadomestoval general Langeron. Ta je v svojim načrtu peljal to delo naprej in akoravno ne zmiraj z enako previdnostjo in z enakim vzpehom. Ko je grof Voroncov 1823 poglavarstvo prevzel se je število prebivavcov scer le za 4000 duš povišalo, pa mesto se je za polovico zvečalo in veljalo je za najlepše mesto v južni Rusiji. Pod Voroncovom so velikost, število prebivalcev, premožnost in kupčija v taki razmeri rastle, da je lepo mesto konec lanskega leta že 85000 prebivavcov, 9000 zidanih hiš s širokimi ulicami, okoli 800 velikih zalog in čez 1400 štacun. Število cerkva se je podvojilo, 24 učenih društev in vekše šele razširjajo izobraženje na vse strani. To se ve, da gledišča in opere ne manjka in tako se tudi v te zadevi Odesa z drugimi starejimi mesti Europe meriti zamore. Pred nekimi leti so tudi morske kopve napravili in o lepim poletji vrejo od vsih strani gostovi. Število gostov preseže velikokrat 20000.

Kohl je Krimes 1838 obiskal in piše o Odesi takole: Kar zvunajno kupčijo zadene, je Odesa po redu tretje mesto med rusovskimi primorskimi mesti in je skor enake vaznosti, kot drugo, namreč Riga. Petere poglavitne tergovske mesta Rusie so namreč na ustju Dvine /Arhangel/, Neve /Petrograd/, Dine /Riga/, Dona /Taganrog/ in Dnjepera /Odesa/. Petrograd je med njimi pervo, Riga drugo, Odesa tretje, Arhangel četerte in Taganrog zadnje po redu. Riga in Odesa, ravno tako tudi Arhangel in Taganrog so si pa skoraj enake vaznosti. Z nobenim narodom ne terguje Odesa bolj pogostoma kot z laškim. Veči del laških bark jadra z austrijansko in sardinsko zastavo. Za lahi pridejo Angleži in potem Greki. Kupčija z Francozi, Turki in drugimi narodi je majhina. „Hotel de Petersbourg“ ker smo ostali je veliko poslopje, tik mestniga ozidja z lepim prozorom na luke, na morje, na unkrajno brežino ocakovskih štep. Ta hiša stoji na mestu kjer je popred majhino turško selo Hedji-Bei in v starih časih v „deserta Getorum“ rimski „pontus Istriorum“ stal. Tema dvema seloma se pač ni sanjalo, da bodeta podloga tacemu mestu.

Reči se mora, da izvitje in povzdiga rusovskega carstva preseže vse preroštva, katere bi bil nar bistrejši vedež pred enim stoletjem deržavi izgovoriti zamogel. To naglo množenje mest in ljudstva nima skor nikjer para razun Amerike in angleške izhodne Indie. Še v začetku tega stoletja imela je Odesa komaj 8000 duš in nepoznano ime, zdaj ima pa desetkrat toliko prebivavcov in po celem svetu razširjeno slavo.

Mesto je kot vse nove rusovske mesta po pravnem načertu sozidano. Prostor, kjer stoji, je neznano velik in na več strani, če predmestja vštevamo, se zamore 4—5 verst dalječ naravnost peljati. Jedro mesta je pa vender v podobi polokroga zidano. Prostor je povsod enako raven, kot štepa, brez prerova, brez grička. Le en par globocih grap, po kterih se ob deževji voda odtaka, je vrezanih. Ulice so jako široke in ploščadi velike. Mesto je na vse strani odperto in na ulicah je prozor na morje in v štepo odpert. Velika širokost in obsežnost poslopij, kteri ste pri druzih razmerah dobrota za mesto, pri Odesi gotovo niste, ker po tacih širokih ulicah tlak napraviti je velika težava. Tudi imajo po letu solnčni žarki veliko moč in pripekajo vse, kar po ulicah hodi in lazi. Velika nadloga za mesto je prah, katerega vetrovi iz štepe prineso. Prah v Odesi je poleteu tak, kot ga še nikjer vidil nisim in stanovanjo v tem mestu ravno tako neprijetno stori. Kot čete strupenih mušic ob reki Orinoko. Prah je neizrečeno dober, čern in siln, pri vetru se vzdigne kot čern oblak, kateri po ulicah proti morju bežijo. Če pa ni sape se vzdiguje od voz in konj zbujen kot dim v zrak in ne samo da bi le ljudi v izbe, pri vsaki nar manjši luknjici pri oknih in vratih se zmuza. Ker se iz štepo zmrzaj novo blato z vozmi in živino vlači, še celo na cestah s tlakom prahu ne morejo ukrotiti.

Tlak v Odesi je pač eden nar dražjih, kolikor jih je na svetu. Ker štepa in cela okolica nima pripravnega gradiva, napravljajo tlak iz laških kamnov, posebno jih pa iz Malte dobivajo. Nekoliko jih brodarji, kot tezilo (balast) sabo pripeljejo, nekaj jih pa nalašč naročijo in kot blago uvažajo. Imena cest in ulic Odese so vse v rosovskem in laškem jeziku na voglih napisane, postavim: Aleksandrovkaja ploščad in „prazga Messandra“. — Ta dva jezika sta namreč naj bolj v rabi. Rossovskiga govori preprosto ljudstvo, in vsakemu je potreba, da ta jezik zavoljo voznikov hlapcev in služabnikov zna. V tem jeziku se tudi Lahi z Judi, Koraiti z Greki, Nemci, z Bulgari in Rusi razumejo. Je tudi jezik sejmišča luke, in zatoraj tudi jezik vsih javnih vradnij.

Laški govorijo pervič Lahi, ktereh je tukaj obilno, in potem tudi Greki in ker so Lahi in Greki veči del trgovci je laški tudi jezik kupčije in borse, ktera vse svoje oglase in naznanila, kakor tudi vsakkratne cene v laškim jeziku natiskuje. Da je tudi tu Francoski jezik omikanosti in višjih stanov, se že tako razume. Tudi izhaja v Odesi francoski list z naslovom „Journal D’Odessa“. —

Judje govorijo med sabo eno popačeno nemščino. Angleško se tukaj le malo obrajta. Na ulicah se sliši vseskozi: Rusovski, Angleško, laški, nemški, polski, judovski, tatarski, turški, gerški, španjski in še več druzih jezikov, pa le od ptujcov, ampak tudi od domačih. To se ve, de za rusovskim je laski pervi, kar se že iz tega previdi, da tukajšni priprosti Rusi domači jezik z laškim nekoliko mešajo. Tako bo vsak Odeški voznik vsacega gospoda z besedo „signore“ nagovoril, in beseda „Ecco“ se jo celo v rusovski jezik vrinila. Ker so k obljudenji Odese narodi Evrope in Azije pripomogli, je tukaj skor tako žlobodranje kot „tam v Babiloni, ko bil jim Bog je govorico zmedil“. —

Poslopja notranjiga mesta so večidel bolj ali manj po laškim načinu zidane z raznimi strehami s stebri in balkoni. Akoravno niso tako močne, kot so poslopja, ktere si po Angleškim bogatinci po laškim načinu zidajo, so vender prijazne in posebno je prijetno viditi, da se vse tako zložno in lahko razprostirajo. Nikjer prostora ne manjka in nikjer ni tedaj teh nepostavnih, stlačenih, sukamb hiš viditi, kot jih imamo po naših starih mestih.

Posebno lepo je po vsih ulicah razdelene žitnice viditi kjer se skoz okna poljski pridelki nasuti vidijo. Te žitnice, kterih je v Odesi veliko z enako lepotijo zidanih kot stanovališča in to iz dobičkarije. In res se sčasoma te žitnice v prebivališča spremene. Ker je namreč zdaj mesto svojo mejo doseglo in se več slepo ne izprostira, se žitnice, ki so dozdaj v naj bolj obiskovanih ulicah bile, čez dalje bolj v stanovališča spreminjajo in te se v zadej ležeče hiše in proti koncu mesta pomikujejo. Nektere teh žitnic so pa res krasne poslopja n. pr. grofa Potockiga, polskiga plemenitnika Sabanskiga. Zadnja je res kaj lepo zidana in bolj palači kot žitnici podobna. Zdaj ni več Sabanski njeni posestnik. Po izidu zadnje poljske vstaje je prišla v last carske rodovine.

Odesa je bila tačas prebivališe veliko polskih plemenitnikov, ki so imeli tu svoje shodiša in zbirališa, odtod so podpirali vstajo v domovini. Sabanski je eden pervih med njimi in je po nesrečnim izidu vstaje pobegnil. Od tistega časa je Odesa nehalo biti središče polskih plemenitnikov in celo kupčija je v Odesi po končani vojski nekoliko terpela.

Odesa ima posebno to lastnost, da se po mestu od njene velike kupčije malo vidi in če po njenih ulicah hodiš, boš pred mislil, da je stolno mesto kacega domačega kneza. Le samo pri velicih žitnicah bi moral eno oko zatisniti. Mornarjev in kapitanov ni v mestu celo nič viditi. Z blagom obloženi čolniči ne švigajo po mestu, kot v Benetkah in v Hamburgu, in ker so zaloge palačam podobne in luke nekoliko pri strani leže, je viditi, kot da bi se mesto na visoki stepi nič ne zmenilo za to, kar se spodaj godi.

Pri Odesi so zidali dva podaljšeka (Molls) v morje, in tako so naredili dve luki. Ena se imenuje Kontumaena luka in je namenjena za barke, ki pridejo iz kužnih krajev, to je za vse brodovja vunajnih narodov, zato ker morajo vsi morsko ožino, ki se Bospor imenuje, in ki jo Turci v posestvu imajo, preiti. Druga se imenuje vojna luka in je posebno za rusovske vojne barke namenjena in potem tudi za vse ne sumljive barke, to so pa te rusovske male brodovja, ki ne gredo daleč po morji ampak se le bolj brežine derže.

K vsaki teh dveh luk pelje od visoke stepe, na kteri mesto stoji, globoka dolina, ali bolje rečeno grapa, po kateri se je popred le deževnica stakala, zdaj je pa zmirej polna ljudi, voz in blaga. Ker do luke ni druge poti - le nekoliko stranskih stezic, pa še te so slabe - se večkrat rajda voz praznih in naloženih celi dan ne preterga, posebno ker tudi z voli vozijo, in tem se nič kej ne poljubi se hitro premikati. Nato še vedno dirjanje tergovcov, in njih služabnikov v majhnih vozičkih, ker se je treba za vsako besedo, ktero hoče s kapitanom v kontumacii sedečim, nalašč voziti.

Kontumacna luka je veči in bolj važna. Luka sama, njeni podaljšek in velik kos brega noter do stepe, notrajne zaloge za sumljivo blago, bolnišnice, stanovanja za vrače in druge uradnike, kakor tudi za popotnike, kteri v kontumacii ostanejo, kavarne, veliki prostori za šetanje in skladanje blaga, vse to je obdano z zidovjem, terdnavami in železnimi mrežami, in s celo rajdo vojakov z nabitimi puškami in samokresi, ki nobeniga, ki nima pravice, živiga noter, še manj pa vun ne puste. Na morji sklenejo to rajdo barkice. Na vsaki je 40 vojakov z dvema topovama. Ena teh barkic je precej daleč v morji in ta vstavi vsako barko v spodobni dalji in jo prisili, da mora na barkostaji (Ufer) mačka začasno vreči.

Kupčija Odese je perva za Petrogradom in potrebuje 2500 bark; sama barka je za tako kupčijo premajhina in tudi preplitva. Dobra barkostaja pa vse to popravi. Barke veržejo mačke veči del pol ure od podalška in rabijo za izkladanje manjši čolničke. Zunanjo kupčijo imajo veči del ptuji tergovci v rokah. Rusi se pečajo le bolj s kupčijo po suhem; z vožnjo po rekah in ob brežini.

Žito je glavni del tukajšne kupčije. Odesa je velika žitnica za žito iz Kerzona, Podolie Volinie in Ukrajine. Carigrad, Zante, Livorno, Genova in Marseille so poglavitna mesta, kakor se posebno pšenica, včasih 20 mil. rubelnov vrednosti na leto izvažva. Loja gre povtaki veliko na Angležko, usnje na laške semnje in čez Brodi na Austriansko. Tudi volne že veliko spečajo, še več je bodo spečali, ker ovčja reja v tem kraji čez dalji bolj napreduje. Blago, surovo maslo, kaviar in lojeve sveče prejema Carigrad na debelo. Laneno seme pa Angležko.

Uvoženje obstaji iz kolonialskiga blaga in rokodelskih izdelkov, posebno Angležkih. Pa za voljo veliciga meta je uvažanje komaj 2 tretjine izvožanja. Uvožnjo so prerajtali na 25, izvožnje pa na 40 mil. rubelnov. Zavoljo veliko mitnic je kupčija po suhim čez Brodi na Avstriansko le majhina, znese okoli 3—4 mil. na leto, ko bi pa prosta bila, bi znesla 20 mil. Posebno važna je kupčija Odese za njeno okolico in Besarabija, Podolia, Kiev in Ukrajina le Odesi za svoj blagor hvala vedo! V te meri, ki Odesa bogati se tudi dežela oživlja in odselava. Odesni kapitali, njene posojila in plačila so dobrotljive za deželo in koristijo na mnoge viže. Samo voznikom plača Odesa na leto 2—4 mil. rubelnov. Tudi posojujejo bogati tergovci ljudem, ki se živinoreje v stepi podstopijo, kapitali. S temi si nakupijo živine, jemljejo pašnike v najem in počasi dolg z lojem in usnjem plačujejo.