Od doma do Rusije

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od doma do Rusije
France Koblar
Izdano: Domovina, 1919
Viri: št. 24, 25
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bila je mrzla noč in polna luna, obdana od tisočerih zvezdic, je milo gledala na zemljo, ko je mladi vojak, Ožbaltov Jakob, stal pod nizkim oknom svoje izvoljenke, Dragarjeve Jožice, stiskal njeno raskavo od dela ožuljeno desnico, ter jej govoril tolažilne besede v slovo.

Mlad je še Ožbaltov Jakob, zelo mlad. Jedva mu je devetnajst let, a že je moral obleči vojaško suknjo, ker je tako ukazala domovina in ravno danes je dobil povelje, da mora že naslednji dan s svojimi tovariši oditi iz Ljubljane tja proti Karpatom, na oni nesrečni kraj, kjer je zemlja globoko napojena s slovansko krvjo in na debelo pognojena z mrtvimi trupli slovanskih vojakov.

»Jožica,« je šepetal mladenič, »nikar ne jokaj! Tako težko mi je pri srcu, ko te vidim jokajočo. Bodi vesela, glej, saj sem tudi jaz vesel.«

»Kako naj bom vesela,« je ihtela deklica ter obupno vila roke. »Kako naj bom vesela in zakaj? Mar li zato, ker ti odhajaš na morišče? Ne, ne, Jakob, tega udarca jaz ne bom prenesla.«

»Kdo pravi, da grem na morišče? Mnogo jih je res, ki najdejo v boju smrt, a vsi pa vendar ne. Morda komaj polovica, ali pa še celo ne.«

»Jakob, le veruj mi, da se jih bo povrnila komaj desetina. Meniš li, da prav nič ne vem, kako se godi našim ljudem na bojnem polju? O vem, prav dobro, morda še bolje ko ti.«

In Jožica je vnovič zaihtela ...

»Beži, beži, Jožica! Ne smeš vsega verjeti! Ljudje veliko preveč govore. Niti polovica ni res. Da je sem in tja kdo zadet od kroglje, no, to se razume. Največ je pa ranjenih. Ako me pa kaka ruska kroglja malo oprasne, to mi bo morda šele v srečo. Prišel se bom zdravit domov. Vidiš, če se to zgodi, bova oba vesela.« 

»O, Jakob, vesela pa, vesela. Če prideš ti domov slep, brez roke, ali brez noge, potem bova tudi oba vesela, je - li?«

»Eh no, ne bodi vendar tako črnogleda! Kje je pa zapisano, da mi bodo šli ravno roko ali pa nogo trgat? Sicer pa, ali mora biti vsakdo ranjen? Čisto lahko se zgodi, da pridem popolnoma zdrav domu. Pa ne samo jaz, čuj, Jožica, mnogo drugih še. Prišli bomo domov zdravi, čvrsti, nepoškodovani in kar je glavno, prišli bomo domov – zmagoslavno. Ti, draga Jožica, si ženska in si ne moreš predstavljati vojne tako, kot je v resnici. Ti misliš, da bomo kar tako, meni nič, tebi nič, leteli pod nož, kakor kužki. O, kaj pa še? Ako se zna sovražnik braniti, zakaj bi se mi ne znali in ako si upa sovražnik streljati, si bomo upali tudi mi. Res je Rusov menda nekoliko več, kakor pa nas, ali smo pa fantje za to! En Avstrijec zaleže najmanj za pet Rusov in še več. Kaj bodo Rusi! To so ti sami bojazljivci. Naš hauptman pravi, da če se proti Rusom le malo bolj glasno zasope, pa že beže, kakor zajci.«

– Deklica se nasmehne.

»Slišiš, Jakob, vprašaj tistega hauptmana, kolikokrat so Rusi že tekli pred njegovo sapo? Govoriti je pač vsakomur lahko.«

Jakob je na dekletovo opazko postal nekoliko užaljen.

»Ne norčuj se, Jožica, in nikar me ne žali! Naš hauptman je učen mož in o takih stvareh vse tako dobro ve, kakor tisti, ki se je že večkrat vojskoval. To je pa nepobitna resnica, da so Rusi plahi ljudje, zlasti sedaj, ko so za vojsko tako malo pripravljeni in krvave še od zadnje rusko - japonske vojske. Z nami, avstrijskimi vojaki, je seveda drugače. Mi smo močni, dobro pripravljeni, ter imamo izvrstno komando. Komanda pa v vojni največ odločuje. Kaj pomaga milijone vojakov, če pa nimajo pravega komandanta, če jim primanjkuje dobrih vojskovodij? Vsak, še tako maloštevilen nasprotnik, jih lahko premaga. Ampak avstrijski vojskovodje – hej – lahko se jim brez strahu zaupamo. Vse bo šlo, kakor po žnori. Pa tudi dobrega in močnega zaveznika imamo. Kdo je bolj spreten za boj, kakor ravno Nemec? In naši vojskovodje, generali in drugi oficirji, so po večini vsi Nemci. Saj pravim, dekle moje, ne boj se zame! Jaz se bom prav kmalu povrnil k tebi kot slaven zmagovalec in –«

»Jenjaj, Jakob, jenjaj! Ti govoriš, kakor ti trobijo na uho tvoji vojaški predstojniki. Oni te slepijo, tebe in vse druge. Sicer pa, kaj bi pa tudi bilo, če bi vam povedali vse po pravici. Sleherni izmed vas bi se uprl in vsak bi se branil iti v mesnico.«

Jakob je postal že nekoliko jezen. – »Sedaj pa, Jožica, mi odkritosrčno povej, kdo ti je vse to natvezel? Nekdo te je prav nalašč postrašil in ti namenoma otežil srce. Ko bi jaz vedel, kdo mi bega mojega dekleta, bi mu že prerahljal kosti.«

»Kdo me bega? Kako čudno govoriš, ljubi moj. Saj že vendar več kakor tri mesece traja to grozovito klanje in kaj imamo koristi od tega? Stotine in stotine ranjencev so nam navlekli na vse konce in kraje. In kaj nam ti ranjenci pripovedujejo? Le poslušat jih pojdi! Nobeden se še ni pohvalil, pač pa pove vsakdo, koliko grozote, koliko trpljenja so prestali. In ravno ranjenci so tisti, ki nam razlagajo, da je tista avstrijska komanda, kateri ti tako slavo poješ, popolnoma za nič in da je grehe te ničvredne komande moralo ogromno število mož plačati s svojim lastnim življenjem. Ali si že slišal kakega ozdravljenega ranjenca vriskati, ko se je moral vračati v vojno? Vem, da še prav nobenega ne. Vsakdo se vrača s solznimi očmi in potrtim srcem, ves obupan, da bi prišel še kdaj domov.«

Jakobu je postajalo nekako grenko okrog srca. Začel je premišljevati in končno ni vedel, komu bi bolj verjel. Mladenič je bil pač v onih letih, ko je bil pristopen verjeti največje nemogočnosti, samo da se je njegov pogum in telesna moč stavila v ospredje. In to so avstrijski oficirji kaj dobro umeli. Slikali so mladim, neizkušenim vojakom avstrijsko armado kot nepremagljivo, založeno do vrha z denarjem in vsem potrebnim. Vojakom v obraz so se hlinili češ, da je že po celi Evropi in še dalj, splošno znano, da bolj pogumnih in izurjenih fantov ni najti nikjer več pod solncem, kakor so avstrijski vojaki in avstrijska vojaška komanda, da je prva na svetu, torej se ji smejo brez strahu zaupati. Sovražnike so jim pa slikali kot največje slabotneže, brez zmožnosti in brez izkušenj, ušive, sestradane reve, pripravljene vedno na beg in izdajstvo.

S tem so glavni vojni kolovodje dosegli, da so se neizkušeni mladeniči, katerim je pohvala tako dobro dela, vsaj za hip navdušili za vojno. In to je bilo dovolj, da so potem vsi avstrijski časopisi morali pisati, s kako, naravnost levjo pogumnostjo gredo avstrijski vojaki v boj za – »pravično stvar«.

Med onimi vojaki, ki so svojim oficirjem vse sveto verjeli, je bil Jakob eden prvih. On si v svoji poštenosti in neizkušenosti niti predstavljati ni mogel, da bi bila tolika laž in hinavščina sploh mogoča, zlasti pa še pri visokih vojaških gospodih, ki so delali tako poštene, tako katoliško - svete obraze.

Svojo izvoljenko Jožico je ljubil Jakob z vsem ognjem mladeniškega srca in v svesti si, da je deklica razumna in poštena, jo je zelo spoštoval, vpošteval njene nasvete ter se dostikrat dal od nje voditi, kakor pokoren otrok. Zato mu je bilo sedaj jako neljubo, da se, drugače vedno oba povsem edina, glede vojaških in vojnih nazorov nikakor ne moreta vjemati.

Da bi prišel v okom tudi tej, njemu tako sitni točki, ji je začel govoriti o božji pomoči.

»Veš kaj, Jožica, recimo, da je res vse tako hudo, kakor ti praviš, toda če Bog noče, da bi me ubili, ali pa samo ranili, se mi prav gotovo ne bo nič zgodilo. Bog za vse skrbi povsod, tudi v vojni in brez njegove volje niti en las ne pade s človeške glave.«

Zdaj je Jakob zadel na pravo struno. Obupavati nad božjo pomočjo in milostjo, se je zdelo priprosti deklici greh. Rekla je nekoliko bolj mirno:

»Vem to, Jakob, da Bog za vse skrbi. Tudi tebi bo zamogel le Bog pomagati, kajti ljudje, tisti tvoji toliko hvaljeni oficirji, ti ne bodo. Vsak dan bom molila zate in te priporočala v varstvo tvojemu angelju varuhu.« ...

Še dolgo je stal Jakob pod oknom. Mraz mu je pretresal vse ude, a tega še občutil ni. Saj je bila nocoj poslovilna noč in zaljubljeni ljudje si imajo ob slovesu toliko povedati. Da sta si nocoj nanovo zaobljubila »zvestobo do groba«, to se samo ob sebi razume. In potem, kolikokrat si bosta dopisovala in kako, da ne bodo starši vedeli itd.

V zvoniku je davno odbilo »trudne pozne ure že«, ko se je na vasi začulo glasno vriskanje. Mi vemo, da je bil to vojak Jakob, ki se je vračal domov iz vasovanja, nocoj morda – poslednjikrat ...

Drugi dan so se vojaki po vsej Ljubljani zbirali k odhodu. Oficirji so bili danes z vojaštvom izredno prijazni in naš Jakob, ki je zaležal debele pol ure, ni bil kar nič okregan.

Pred odhodom so dobili vsi vojaki vina. Kar načuditi se niso mogli, odkod danes ta prijaznost in gostoljubnost, ko vendar doslej navadni vojaki niti kapljice vina niso nikoli pokusili.

Okrog njih je hodil debeluhasti major, katerega so se vojaki radi njegove strogosti bolj bali, kakor živega vraga. A danes je bil major dobre volje in še celo priganjal jih je, naj le pridno pijejo.

»Fantje, le pijte, le, da boste bolj veseli in korajžni! Le privadite se na vino, v vojni ga boste redno vsak dan po dvakrat in še večkrat dobivali.«

Vojakom seveda kaj takega ni bilo dvakrat treba reči. Pili so, dokler je bilo kaj in vino jim je zlezlo v lase.

Čas odhoda je napočil. Godba je zaigrala in vojaki, vsi precej vinjeni, so začeli takoj ob pričetku korakanja glasno vriskati in prepevati.

Ljubljansko občinstvo je hitelo na ulico, da vidi in pozdravi odhajajoče vojaštvo.

Oficirji, videč, kako drvi ljudstvo skupaj, so začeli vzpodbujati vojake:

»Halo, fantje, vriskajte vendar, dekleta vas gledajo. Pokažite, da niste mevže, ampak pravi, slovenski junaki, ki greste prepevaje nad sovražnika! Glejte, glejte, koliko občinstva, a mladih deklic največ. Halo, fantje, vriskajte in pevajte!«

Vzpodbuda oficirjev je delovala na več ali manj vinjene vojake, kakor bi prilil petroleja v ogenj.

»Živio! Hura!« je zadonelo iz stoterih grl in vsakovrstne pesmi, brez vsakega takta, so začele pozdravljati gledajoče občinstvo.

Tudi Jakob je pel. Kako bi vendar mogel molčati, ko je bilo vse okrog njega tako dobre volje.

Ljudje so s smehom na ustnih in z bolestjo v srcu veselim vojakom prijazno odzdravljali ter jim z rokami in robci mahaje istotako klicali krepki »Živio« in »Na zdar!«

Na kolodvoru so se poleg drugega občinstva posebno odlikovale razne gospe in gospodične, ki so darovale vojakom smodke in svalčice ter jih obsipale s cveticami.

Med vriskanjem vojakov, ki so vstopali v takoimenovane »živinske vagone«, se je kaj čudno vmešaval glasen jok skrbnih mamic, dobrih sestric in ljubečih nevest, ki se kljub dobremu razpoloženju odhajajočih svojcev, nikakor niso mogle potolažiti.

»Živio, zbogom, na svidenje!« začulo se je iz vagonov in vlak se je jel pomikati, ne meneč se za jok obupanih žensk, ki je zlasti v tem trenotku postal še glasnejši – – – –

Med vožnjo se našim vojakom ni zgodilo nič tako posebnega, da bi bilo vredno omenjati. Sicer so bili pa kaj hitro na mestu, mnogo prej, kakor so sami mislili. Izstopili so vsi že na Ogrskem in se ne malo začudili, ko se jim je reklo, da se bodo borili tu.

V tistem času se je večina avstrijske armade borila v Karpatih, kamor so priklopili tudi naše, novodošle vojake, ter jih takoj postavili v bojno črto.

Kaj pa Jakob? Je li še vriskal in prepeval?

Ne, nič več! Držal se je resno, skoro otožno. Uvidel je, da se je zaenkrat zmotil. On si je namreč predstavljal, da je na bojnem polju, četudi morda ne tako zabavno, kakor je bilo pri odhodu iz Ljubljane, a vendar da vlada med bojevniki neko veselo in živahno razpoloženje. Ali že pri prvem pogledu na one vojake, ki so bili že od preje v boju, je moral vedeti, da se je varal. Bili so to suhi, koščeni in bledi obrazi, na katerih si zaman iskal kakega nasmeška. Njihovi pogledi so bili divji, postave shujšane in upognjene. Na sebi so imeli obleko, zamazano, raztrgano, z eno besedo: vojaki katere so naši novinci dobili tam, so bili žive slike strašne bede in trpljenja.

»Moj bog,« je vzdihnil sam pri sebi Jakob, »tem ljudem se ne more dobro goditi. In vse to čaka tudi mene. Kmalu bom tudi jaz tak postal«.

A dolgo Jakob ni imel časa premišljati. Njegov komandat, ki je bil v Ljubljani še tako sladek, kakor med, sunil ga je s svojo debelo pestjo precej nemilostno pod rebra, ter zarežal nad njim:

»Ti klada, ali si prišel stat semkaj? Marš v vrsto!«

To rekši je surovo pahnil Jakoba med druge vojake.

Odslej so začeli potekati Jakobu, kakor tudi vsem drugim vojakom uprav pasji dnevi. V hudem mrazu so bivali dan in noč pod milim nebom, dostikrat od dežja do kože premočeni, kopali jarke, prenašali streljivo, bežali in se skrivali zdaj tu, zdaj tam. Jesti so dobivali prav malo in še tisto zelo poredko. Če bi se vsaj enkrat na dan do sitega najedli, bi že še bilo, toda kaj, ko sta pa dostikrat preminila celo dva dolga dneva in še več, ko niso dobili prav nič gorkega v usta.

Najhujše pa je bilo tedaj, ko so stali v bojni črti. Kroglje so se vsipale nanje kakor železen dež, ter morile in ranile, kamor so zadele. Vmes so tudi kaj često šrapneli peli svojo smrtno pesem. In grom topov, razmesarjena trupla, strašno vpitje na vseh krajih, – ne – to se ne da zadostno popisati. Strahoto vojne si more natančno predstaviti le tisti, ki je vse to videl in izkušal sam. In ti strašni prizori so trajali včasi po deset in še več dni, a mesto da bi vsaj v takem času vojakom nekoliko bolj postregli z jedjo in pijačo, so stradali še hujše in zgodilo se je dostikrat da so preminili celo dolgi štirje dnevi, predno so dobili navadni vojaki kaj jesti.

Za častnike je bilo precej drugače. Oni niso smeli pogrešati ničesar. Vajeni v vsem svojem življenju samo postopati, dobro jesti in piti, tudi sedaj niso prepustili, da bi se jim slabo godilo, ali česa primanjkovalo. Častnik je moral dobiti vedno dobro hrano in dovolj. Kje naj se vzame, niso vprašali, zato so se dostikrat morali vojaki odreči svoji, že itak pičli hrani, samo, da so bili častniki siti.

Ker se pa – kljub temu, da so se pridno odtegovali vsem neprijetnostim – vendarle niso mogli popolnoma ogniti raznim neprilikam, bodisi da so morali včasi z vojaki vred prenočiti pod milim nebom, bodisi, da so bili večkrat izpostavljeni smrtni nevarnosti in ker so pogrešali še marsikako zabavo, katere so bili v prejšnjem življenju tako vajeni, znosili so se nad ubogimi vojaki, kričali nad njimi, ter jih dostikrat brez vsacega povoda pretepali in suvali kakor živino.

Toda vrnimo se k našemu znancu Jakobu!

Tam med drugimi vojaki, ki se pravkar pripravljajo na novo bitko, ga vidimo korakati, bledega in shujšanega. Ni še dobro preteklo mesec dni, odkar se nahaja ubogi mladenič na bojnem polju, a vendar se je postaral najmanj za sedem let. Dasiravno so se v njegovi bližini gnetli vojaki sem in tje, vendar Jakob se ni zanimal za nobenega. Bil je globoko zamišljen. Njegove misli so hitele daleč, daleč, tja v domovino.

»O Jožica moja,« je vzdihal mladenič polglasno, »koliko bistroumnejša si bila ti od mene. Kako dobro si ti poznala naše častnike, naše generale in vso prokleto avstrijsko vojaško sodrgo. A jaz zaslepljenec sem jim vse sveto verjel in tebi ugovarjal. Ha, ha, kje je sedaj tisto vino, katero so nam obljubovali dvakrat na dan? Sedaj še le vem, zakaj so nas napojili takrat. Samo zato, da smo kričali in da si je gledajoče občinstvo mislilo: »Glejte, kako z veseljem in navdušenjem gredo fantje v boj«. Da Jožica, prav si imela. Peljali so nas res na morišče. Vino – ha, no saj za vino ne bi nikoli vprašal, ampak vsaj kruha, suhega kruha naj bi nam dali dovolj. Pa kakšen sem! Čevlji se mi bodo že skoro popolnoma raztrgali in obleka tudi. Kdo mi bo dal novo? Nihče, zmrznil bom, kakor je zmrznilo že sto in sto druzih. Preoblekel se še nisem, odkar sem tu in preobul tudi ne. Ni čudo, da se uši tako pridno množijo na meni. Pa kaj misli Jožica, kaj mislijo doma, da mi ne pošljejo obleke in hrane, ko sem dvakrat tako lepo prosil. Pisma se menda vendar niso izgubila ...«

Zdajci je Jakoba iz njegova premišljevanja vzdramil košček komisa, ki ga je zagledal ležati na tleh, ne daleč od sebe.

Urno skoči tja, ga pobere, ter ga naglo zamaši v usta.

»Ti nesramni pes, kdo ti je to dovolil«, zarjove mu za hrbtom njegov stotnik.

»Saj je ležal na tleh in če bi ga ne bil pobral, bi ga bili drugi pomandrali,« odgovori plaho prestrašeni Jakob.

»Tisto tebi nič mari. Dovoljenja nisi imel in to je zadosti. Za kazen greš šest ur v železje. Takoj, marš!«

Hočeš, nočeš, se je moral Jakob brez ugovora pustiti, da so ga ukovali v železje.

To je bilo nesrečnemu mladeniču vendar le preveč. Zjokal se je kakor otrok in klical vse peklenske vrage na stotnika in vso avstrijsko vojsko.

Ko se je zmračilo, se je priplazil skrivoma k Jakobu, ki je še vedno tičal v železju, neki njegov prijatelj, ki pa je bil precej starejši od njega in se je že takoj od začetka vojne nahajal na fronti.

»Jakob,« šepetal mu je skrivnostno, ozirajoč se pazno na vse strani, »po krivici trpiš in vse vojaštvo se zgraža nad prokletim stotnikom. A še večjo krivico ti je ta peklenščak storil ravno sedaj. Poslušaj, prijatelj! Kakor veš, ima naš stotnik tudi pri pošti opraviti. Nocoj je došlo več zabojev, ki so jih poslali vojakom njihovi sorodniki od doma. Tudi zate je prišel en zaboj. In pomisli, kaj je napravil stotnik, ta nemška svinja. On misli namreč, da jaz prav nič nemško ne razumem. Ko je bral na zaboju tvoj naslov, je rekel tistemu dolgonogemu lajtnantu, ki ne more biti dosti boljši od njega, tako-le:

»Ha, tega psa sem malo preje pustil ukovati v železje. Čemu mu bo vse to, saj je komisa sit. Dajva mu midva delo prihraniti in pospraviva vse, kar je notri. Saj tudi midva nisva preveč sita!«

»Povem ti, Jakob, da bi bil jaz temu hudiču najraje skočil v obraz, ter mu razpraskal oči. Pa kaj, ko sem moral biti lepo tiho. Takoj nato sem se moral radi opravila nekoliko odstraniti, a ko sem se vrnil, ni bilo tvojega zaboja nikjer več videti. Toda Jakob molči o tem, prosim te, molči, če hočeš meni in sam sebi dobro!«

»Je li to mogče!« je viknil Jakob, ter se začel tresti po vsem životu.

»Pst, tiho, Jakob! Pri naših častnikih je vse mogoče. Vesti nimajo nobene, postave zanje itak že niso veljale nikoli.«

»Torej jaz moram biti tu vkljenjen, ker sem pobral na tleh košček komisa, on pa, ki me je radi tega kaznoval, se pa sme nekaznovano polastiti mojih stvari«, je zaječal Jakob, ter pričel ihteti.

»Potrpi, Jakob, le potrpi! Ne bo odšel kazni, tako gotovo ne, kakor gotovo sedaj jaz tu pri tebi čepim. Koliko naših častnikov je že, zadetih od naših krogelj, moralo žalostno poginiti in tudi stotnik bo prav kmalu končal svoje peklensko življenje. Zaklinjam se vpričo tebe, da bo v prvi bitki spustil svojo pasjo dušo.«

»Oh gotovo je bilo v zaboju kaj jedil, kako bi se mi prileglo, da bi se vsaj enkrat spet najedel. In perilo je bilo tudi gotovo tam notri. Ti ne veš, kako sem potreben se preobleči, ker imam toliko uši,« je ječal Jakob.

»Tudi jaz jih imam, dragi moj. Pa gotovo več kakor ti. Po životu sem ves razjeden in razpraskan. A kaj hočeva? Trpeti morava, dokler ne padeva. Ali pa, ko bi se nama posrečilo, da bi naju zajeli Rusi. Bomo videli, kaj nam prineso prihodnji dnevi. Sedaj pa Jakob, lahko noč! Jaz moram iti, da me kdo ne zapazi!«

Še preden mu je Jakob mogel voščiti »lahko noč« je prijatelj že izginil ...

Drugo jutro se je med avstrijskimi in ruskimi četami pričela strašna bitka. Kroglje, šrapnelj in topovi, so zopet peli svojo smrtno pesem.

Tudi Jakob je stal na fronti, a je bil od sinočnega mučenja tako slab, da se je komaj držal pokoncu.

To je opazil njegov stotnik, oni trinog, ki ga je pustil ukovati v železje.

Takoj je bil pri njem, ter mu dejal zlobno:

»Kaj se pa tako kislo držiš, mevža? Jeli, komis krasti ti bolj diši, kakor se pa vojskovati.«

Jakobu je zavrela kri.

Poln nenavadnega poguma, je rekel stotniku pikro:

»Gospod stotnik, kdo je večji tat, ali jaz, ki sem pobral v prahu košček komisa, ali oni, ki se predrzne meni revežu ukrasti kar cel zaboj jedila in perila?«

Stotnik je prebledel. Tako odločnega nastopa od njemu podrejenih »slovenskih psov« ni bil vajen. Po bliskovo je potegnil sablo iz nožnice, ter držeč za njeno ostrino, tolkel z ročajem tako neusmiljeno po Jakobovi glavi, da je revež omahnil, ter obležal nezavesten.

V tistem trenotku pa prifrči kroglja – sam bogve odkod – ter se zarije stotniku v glavo.

Zvrnil se je po tleh kakor snop ter bil pri priči mrtev ...

Bitka pa je trajala dalje ter se slednjič končala tako, kakor navadno. Rusi so zmagali, vjeli mnogo avstrijskih vojakov, pobrali veliko število ranjencev in med njimi tudi nezavestnega Jakoba ...

Mesec dni pozneje, obhajala je Dragarjeva Jožica velik praznik. Njen Jakob ji je pisal iz daljne Rusije. Poročal ji je, da se zelo dobro počuti na bratski zemlji ruski, da so ga bratje Rusi očedili uši ter mu dali jesti kolikor je hotel.

»Bodi zmanoj vred hvaležna Rusom« tako je končal Jakob svoje pisanje, »ki so me rešili avstrijskega trinoštva ter mi omogočili, vrniti se enkrat zopet v ljubo domovino!«