Ocena: Kontrolor Škrobar, roman spisal dr. Alojz Kraigher
| Ocena: Kontrolor Škrobar, roman spisal dr. Alojz Kraigher Srečko Puncer |
| |||||||||||||
Roman »Gospodin Franjo«, ki nam je povedel na jug naše domovine in nas s kresnimi opisi naravne krasote opozorili na biser naše jugoslovenske zemlje, razkril surovost in gnilost nemške inteligence, ki je prišla kultivirat Bosno, je sledil drugi roman, »Kontrolor Škrobar«, ki nam opisuje krasoto obenem pa tudi ogroženost Slovenskih goric, »raja Štajerske« in razkriva malomarnost inteligence na meji. Slovenske gorice, naša skrajna severna postojanka, so torej torišče najnovejšega slovenskega romana, iz česar že tudi sledi tendenca in vodilna misel knjige Razkriti »našo bol« na severni meji, opozoriti naš narod, da je skrajni čas, da zastavi vse sile in obrani Slovenske gorice potujčenja, zbuditi v naši inteligenci spoznanje, da je bila v narodnem oziru premlačna, jo izpreobrniti ter poboljšati. Roman pa ni namenjen samo inteligenci – ali bi vsaj ne smel, biti pisan samo zanje – temveč tudi širšim narodnim slojem. Le vprašanje je ali je tudi dosegel ta svoj smoter v popolni meri ali ne.
Kontrolor Škrobar, glavni junak romana, je tip naše starejše inteligence. V nizkih, skromnih razmerah se je rodila, rasla in se razvijala v nemškem jeziku in duhu se je šolala vzgajala, če sploh smemo rabiti za to šolanje izraz vzgoja, zato je ostalo tudi njeno obzorje ozko, značaji slabotni in omahljivi, v življenju postajali so ponižnim slugom »javnega življenja«, ozkosrčnežem v narodnih ozirih mlačnežem in malomarnežem. V čast preprostemu narodu in v sramoto naši inteligenci moramo odkritosrčno priznati, da je naše preprosto ljudstvo dostikrat bolj narodno zavedno, nego inteligenca (da omenjam samo nemškutarenje »narodnih dam« po Celju, Mariboru, Ljubljani). Tak inteligent je tudi naš žalostni junak kontrolor Škrobar. Kot davčni uradnik pride sčužbovat v Slovenske gorice k sv. Jederti. Velik lahkoživec je in srečo ima v ljubezni. Osvojil si celo vrsto -ilik: Ciliko, Filiko, Miliko, Tiliko, ki nam vsaka predstavlja posebno vrsto našega ženstva. Glavna skrb naših deklet je, da pridejo čim preje v topel in varen družinski zavičaj. Pred vsem hlastajo dohtarji, če pa teh ni, je nazadnje še kak učiteljček ali davčni uradnik dober. Na nekem mestu pravi kontrolor Škrobar: »Saj poznam žensko! Za poročni prstan ti preda ime in čast, izda ti narod in še dušo poleg.« Cilika npr. je vrla narodnjakinja in v vednem boju s svojim bratom – Renegatom. Ko pa vidi, da ji je pri Škrobarju spodletelo, se iz maščevanja zaljubi v nemškega učitelja, ter postane huda renegatka. Lep značaj, kaj?
Filika, s katero se Škrobar končno poroči, igra vlogo žensk, ki čutijo potrebo izkazovati komu svojo materinsko skrb in velikodušnost. Ne vem sicer, če se nahajajo take ženske, a značaj je lep.
Učiteljica Milika predstavlja koketno, strastno in rafinirano žensko, ki boluje na andromaniji. V svojih ljubezenskih spletkah ne pri zanaša niti župniku in mlademu kaplanu. »Brez obzirna sladostrastnica prav nič izbirčna v sredstvih, laž in komedijantstvo ji služita ravno tako dobro kakor hlinjenje in farizejstvo.«
Popolnoma drugačna je Tilika, otroško, očarljivo-ljubko, nežno in sanjavo bitje, ki še ne pozna sveta. Zaljubi se v Škrobarja, katerega ta ljubezen sicer dvigne za nekoliko časa iz blata; ko pa se mu Tilika odreče v svoji nesebičnosti, nedolžni angel, se uda pohotnežu, samo da mu s tem pokaže svojo nesebično in brezmejno ljubezen, ker ji on očita, da ga ni nikoli ljubila, kar da je pokazal s tem, da se mu je odrekla.
S svojim razuzdanim in lahkomiselnim življenjem postane v kratkem predmet občasnega pohujšanja in zasmehovanje. Po raznih škandalih s Faniko, staro Šilečko, Berto se približajo občinske volitve. Slovenci kakor nasprotniki se z vso silo pripravljajo na volilni mej dan. Sigurno računajo v drugem razredu na Škrobarjev in Filipinin glas. Škrobar pa ne voli slovensko, temveč z nasprotno stranko. Ko zvedo po volitvah Slovenci o Škrobarjevem narodnem izdajstvu, ga moralno izbacnejo iz vsoje družbe. Nato se je oženil, kakor je bilo že določeno s Filipino in se umaknil družbi. Zaničevanja sorojakov ga je zelo peklo. Doma se je prepiral, v uradu je postal baje neznosen. Pri neki seji krajnega odbora nemškega Schulvereina so ga vrgli preko praga in tako je odslej sam popival. Nenadoma so začeli govoriti o njegovih neodkritostih v uradu in šepetali celo o neki poneverbi »Neki večer zaide v slovensko družbo. Povabijo ga zopet med se. Sredi raznih pogovorov potegne Škrobar revolver iz žepa in si hladnokrvno požene kroglo v glavo. Tak je bil žalosten konec žalostnega junaka. Poslušajmo kaj pravi pisatelj sam v svojem junaku: »Živel je zase, ne za javnost. Po svojih nagnjenih je izbiral ženske. Zase je iskal užitkov Poznal je plemenitost in dostojnost in sposobnost ... Kdo mora zato če ga je vleklo v blato? Kontrolor ni bil junak. A dajte mi junakov v dobi renegatstva, pobitih idealov, ubitega ponosa, klavrnih osebnosti, zaničevanje samozavesti, ki jo teptajo lastni bratje! ... Upravičena je ta tožba pisatelja danes kakor malo tedaj.
Roman Škrobarjev je pisan naturalistično-realno. Škrobarjeve ljubezenske spletke se v njegovem značaju popolnoma psihološko utemeljene. Značaji katere pisatelj tako plastično orisuje v romanu, so kratko malo verni portreti naših ljudi, ne morda kaki stvori prenapete domišljije, kakršnih najdemo vse polno po romanih. Krasna so nekatera mesta, ko opisujejo lepoto Slovenskih goric npr. v začetku petega poglavja: ... Drevje se smeje v svežem zelenju in travniki vriskajo v polnem cvetju. Na oddaljenih vrhovih leži zgoščen vzbuh kot pajčolan. Bele hišice pozdravljajo iz njega in beli zvoniki. Visoki topoli kipijo v nebo, tu paroma, tam v celih vrstah. Vitki in tenki kot ciprese – ljudstvo jim pravi palme – dajejo pokrajini poseben čar kakor hrepenenja so stotera in tisočera. Hrepenenja teh nizkih, skoraj potuhnjenih holmov v višavje navzgor.
Tam daleč na zapadu se dvigata Pohorje in Kozjak, temna in gozdnata; med njima se blešče sneženi vrhovi koroških planin; proti severu se izgublja Golovec in srednje Štajersko hribovje, proti jugu pa vstaja Rogaška gora in hrvaški hribi ...
Ti kraji tu pa se drže pri tleh, ponosni na svoje rodovitnost in na poezijo svojih vinskih goric. Nam se ni treba ozirati po svetu – se košatijo bahate –, vsega imamo v izobilju in ni nam treba med leti v tujino ...
Polna je knjiga tudi raznih življenjskih modrosti, tako da bi se dala v izvlečku sestaviti brošura, ki bi jo zlasti narod na severni meji rad čital in bi mnogo ulivalo na zbujanje njegove narodne zavesti, - brošura, katero bi čitali z velikim zanimanjem vsak slovenski politik, narodni gospodar, kulturni zgodovinar. Ravno radi krasot in važnosti, ki jih je polna ta knjiga, je škoda, da ima roman dve veliki napaki, ki potisneta vse dobre strani nekako v ozadje. Prva njegova napaka je, da je preveč razblinjen. Tistih neštevilnih ljubezenskih dogodkov in spletk, ki zavzemajo nad polovico knjige, bi prav nič ne bilo treba. Okrog glavnega junaka nastopa toliko stranskih oseb, da je celotna slika medla in neživa, da si so posamezne osebe, poudarjam še enkrat, izvrstno orisane in sto je kakor žive pred nami. Mnogo bolj obžalovanja vredne in svarilna bi stala pred nami Škrobarjeva osebnost, ako bi imel roman polovico manj oseb. Pisateljev namen je menda vendar bil, pokazati nam o osebi kontrolorja Škrobarja slovenskega inteligenta, kakršen ne smel biti in kot tak bi moral stati vedno v ospredju pred čitateljem. Tako pa se ob neštevilnih straneh romana Škrobarjevo osebnost popolnoma razbije in razprši v neštevilne atome.
Druga napaka tega romana, ki ni namenjen samo umetnikom in ljudem očiščenih nazorov, je, da je pisan preveč naturalistično. Škrobarjeve ljubezenske spletke in sestanki bodo zbujali me ljudstvom pohujšanje in slabo vplivali na njegovo naravnost. Zato trezen človek bo mogel nikdar priporočiti preprostemu narodu, da čita to knjigo. Pa tudi marsikateri inteligenti bo kako besedo hote ali nehote razumel napačno in pasel svojo radovednost nad tistimi stranmi. Vkljub tej napaki, ali bolje rečeno, ravno zaradi te napake, se roman telo pridno čita, zlasti bo segala mladina po njem, kar pa ji bo v pogubo. Seveda ne rečem s tem, da bi ne smel knjige čitati odrasel in izobražen človek, ali tisti, ki išče le lepote in umetnosti v romanu, ki v tistih mestih, kjer vidijo drugi pohujšanje vidi le pisateljev namen, pokazati grdobo in ostudnost greha, in prisiliti čitatelja, da razumeva in gleda take značaje s studom. Toda koliko je takih ljudi! Neki odlični slovenski pesnik mi je rekel: »Škoda, da je ta roman, ki ima toliko krasnih mest spisal Kraigher naturalist, mar bi ga spiral Kraigher idealist! Tako bi si tudi jaz želel.