Obrazi iz toplic
| Obrazi iz toplic Semen Semenovič |
| |||||||||||
Rekali so ji menda gospodična Lotte. V parku je sedela na klopici, in sicer v oddaljenem delu tega krasnega prirodnega nasada.
Pred njo je ležala na mizi zlato vezana knjiga. Mirno je počivala dragoceno vezana knjižice, Bog vé, kakó dragocene vsebine na zeleno pobarvanih deskah in zakrivala globoko vrezano ime nekega kopališkega gosta, ki se je hotel herostratično ovekovečiti s tem, da je s svojim ostrim nožem za palce globoko v mizo vrezal svoje ime, svoj blagoslovljeni priimek, dan in leto, v katerem je imel to milost čast, videti njegovo znamenito osebo.
No, njena knjižica je mogla v svoji škodoželjnosti pokriti samo jedno ime, katerega gost ni imel tratiti kedaj v Toplicah čas in denar. Toda druga imena so se slavohlepno kazala lepi deklici na klopi, ponosna menda na to, da se je nje ime kedaj znašlo na mizi, katere se je v Toplicah navadna prikazen, zlasti pri tujcih in imenih po mizah, klopeh, stolih, klopih in kamenih v parku.
Toda deklica na zeleni klopi se ni brigala za imena na mizi. Naslonila se je na klop, položila desnico brezbrižno po naročju, podprla glavo z levico, na kateri se je bliskala dragocena zapestnica z visečim srebrnim na verižici, stegnila nogi po pesku in brez izraza strmela v tla.
Morebiti je gledala svoje lične, lakirane čeveljčke? Ali rob svojega lahkega letnega krila iz rumenkasto-belega pliša? Ali pa svojo nežno desnico, katere mlečnovsata boja se je belila izpod redkotkanega podaljška finih rokavic? Kakor je bilo videti, se za vse te okoliščine ni brigala nič, — motrila je zrak pred seboj, kakor človek, ki nekaj premišljuje, »o katerem — nečem« se mu neskončno rade mudé misli in želje.
Bil je krasen popoldan. V gostem parku je dihala la hna sapica, v katero se je izlival aromatičen vonj, kipeč iz bujnih gozdnih rastlin. In ta vonljiva sapica je objemala sivorjava debla visokih jelk in smerek, poljubljala rožnato in razpokano ljube velikohrasto lubovje, poživljala sveže, svetlozeleno listje malih bukev, ljubeznivo šepetala z nemirnim listjem sive smreke, gladila vse, kar je dihalo v nežni, tiši omotici — deklice, jo božala po bledih ličnicah, trepetala z vejicami nad nje velikimi, sanjivimi očmi in se igrala z nje zlatimi kodri, visečimi po sencih ...
Šopek dražestnih žarkov je posijal skozi veje gostih jelk in smerek, objel prosojno belo roko na pesku na stezici, poljubljal zelen, baržunast mah po gozdnih tleh in se nagajivo spuščal na dekličine kodre. — —
Na bližnjo smreko je priletela grlica.
S svojimi rožnatimi nožicami se je vstolpila na konec veje, nagnila ljubko glavo, pomežikala z očescem, se priklonila in hrepenéče in koprneče zapela:
»Gru-gru-gruuu-u!«
Deklica na klopi je nagnila glavico, zaprla svoje velike sanjave oči, sklenila roke in se zamaknila. — Toda zdaj se je oglasila šoja s svojim odurnim, hripavim, fanatičnim glasom: »Gré ré rééh!« —
Grlica je umolknila — deklica se je zdrznila.
— I zza bližnjega ovinka je stopila naša družbica, obstoječica iz treh oseb, na ravno stezo, vodečo po vrhu.
»Gospa, in koliko ste morali piti v svoji bolezni?«
»Da, za trideset goldinarjev najmanj sem ga požila.«
»Revica! — Oh, oh, ti zdravniki! Tako slanim, krvavim cenam se hočejo ukoristiti z mojega alkoholničnega pijačo! Da bi jih ...! — In zdaj? — Kako vam dene kopel?«
»K, kar bi rekla? Skoro slabo!«
»Saj sem mislil. — Milostljiva, vi ste preslabi za kopeli. Kaj ne gospod doktor, da vroča življenja voda uničil le kri, in da je zdravljenju treba krivernih oseb v takih toplicah zelo kočljiva? ... hm, hm!«
»Morebiti, mislite, da bi bilo prav, ko bi opustila kopel?«
»Skoro tako, da, prav tako mislim, gospa. — Vi pač ne potrebujete po vaši hudi mrzlici drugega, nego gibanja na prostem, premenitve zraka, tečne hrane in mirnega življenja.«
»No, vidiš, Jerica! Prav tako sem ti svetovala že jaz. Kaj neki vedó ti zdravniki!« oglasila se je postarna dama, tretja v naši družbi. Bila je trgovka v malem mestecu na Kranjskem. Gospa je bila prestopila petdeseto, a njeno lice in vsa postava je kazala na štirideseto. Njene živahne oči in vedro na smeh se nagibajoče ustne so izdajale, da gospa nima sencnih aristokratskih predsodkov. Priprošnost in dobrvoljnost notranjske kmetice, oblačene z višjo naobrazbo iz dozdevanja iz vsega njenega kretnjanja in govorjenja.
Mlada dama, s katero sva se prav kar razgovarjala o njenih lečitvi, je bila sinoba stare trgovke. — Sam ne vem, kdaj in kako sem se bil sešel. Poznali se prej nismo nič. Slučaj nas je bil spravil skupaj. Vender je dano povročilo si želijo v naši družbi, po veselju, zabavi in družbi, ki se sestavlja v takih krajih iz čisto neznanih oseb. Meni je bila ta postarna dama zela zelo simpatična. Nje visoka, vitka oseba, ljubezniva pokrajinska govor- nost, brezbrižnost in neprisiljenost v govorjenju mi je imponirala. Pozneje sem spoznal v občevalnju z njo, da krije nje visoko čelo nad velikimi, izraznimi očmi tudi nenavadno duhovitost. —
Po beli, peščeni stezici smo prišli mimo zelene mizice in prav take klopi, na katerih je sedela gospodična Lotte. Zagledavši nas, je hitro posegla po zlatovezani knjigi in začela strmeti v njo.
Steza nas je vedla nekaj časa po ravnem, nato pa se je naglo zasukala v drugo stran in po obronku hriba zavila med mlad naraščaj bukev in hrastov. Gospa Jerica se je ozrla na ovinku nazaj in se nasmehnila.
»Gospa, zakaj se smejete?« vprašal sem jo pomenljivo.
»Oh, jej, jej, kaj bi se ne? Take osebe — oh — kakor ta-le gospodična Lotte, — veste, da — hė, hė! ...«
»Da, da, nekaj sem že slišal ... vendar mi ta ženska še ni znana.«
»Kaj? Že ženska vam ni znana? — Čudno! — Saj se toliko govori o nji v Toplicah ... To je le hči sviljarja. Oh, tako senzatična. Sentimentalnost, pa sanjavost, tisto srednjeveško koprnenje za viteštvi in idealna ljubezen — vse, vse ji polni glavo, trga možgane in véda skoro do blaznosti. Oh, da bi jo kdo rešil! ... Nek podedni breztresen človek jo je navezal nase, in zdaj izrablja nje lastnosti, nje premoženje, nje poštenje — vse, vse! Oh, kakšna revica! ... In da veste, kaj si vrh tega šepetčje ljudje!«
»I, kaj neki?« vprašal sem radoveden.
»Oh, oh, ko bi ne bilo žalostno, bi bilo smešno! Boječa se, da bi ji oče, ki je zelo ekonomičen mož, ne dovolil v zvezo z nje idealnim junakom, — je zbežala, veste da — zbežala semkaj v Toplice z njim ... In zdaj, pravijo, misli še bežati dalje, ker je baje oče zvedel, kje biva njegova ljubezniva hčerka.«
»No, no, to je več kot otročje!«
»Kaj nisem rekel, bedasto, blazno ...«
»Da, da, blazno.«
Gospa Jerica se je smejala, jaz sem se smehljal, stara trgovka se je držala nasmeh grlica v goščavi je kožukla svoj: »Gru-uu-uuu!« v nekem tujem idiomu — me ne, ali smejočem, ali jokajočem —, nemir se vršale tako melanholično, na stari bukvi je vzdihovala jokajoča sova, veje so se drgnile ob drugo — nad vsemi temi čustvi pa se je satirično, uporno dijabolično hohotala sraka, kakor bi hotela reči:
»I, i, kako more živeti složno, veselo, zadovoljno ta mešanica, ta kaotična masa čustev, želja, idej, lastnosti in mislij! Hė, hė, hė, le dajte se, le dajte se! —, hė, hė, hė ...«
Drugi dan popoldne sem zopet lezel v park. Ker mi revmatizem v nogi ni dovoljeval dolge hoje, sem zavil na spodnji konec parka, hoteč v goščavi kje dobiti pripravno klopico, kjer bi v osamljenem kraju nemoteno prebira neko zanimivo knjigo.
Bil sem precej razpoložen za čitanje.
Vglobli sem se v pisateljeve misli, in z neznansko silo so mi hitele oči za črkami, besedami, vrstami, strami ...
... Sam nisem vedel, kedaj se je pomaknilo solnce do vrhov gorá in začelo zahajati. — Po mračnih goščavah so se jele zbirati roji mušic, in uprav se je spustil nad čelni mojih obrvak rojen oblak s hudim brenčanjem, izsesaval mi je tla mojo kri, kar je še imam. Toda ni se jim posrečilo. Odložil sem rajše knjigo — čeravno je bilo še veliko več —, ta čitanje — ter si prižgal dišečo smodko, pred katere...
Dimom so se razpršili lačni rej s praznimi zadki na vse strani.
Sedel sem in gledal oblake dima, ki so izginjali v dešeči gozdni zrak. Zdajci me zmotijo koraki. Ozrl sem se. Bližal se mi je star mož.
»Dober večer, gospod!«
»Bog daj, oče!«
»Oh, veste, gospod, že sem se mislil vrniti, ko sem vas zagledal, glejte, pa se vendar nisem, ne. Malo dlje sem šel po tem-le gozdu, včeraj pa sem rekel: veš tukaj Ančelj, ta-le gozd je lep, daj, oglej si ga … Pa sem gledal tod-le te-le smreke — oh, šmentano, to so drevesa, da je kaj — ne, no, kar vas dobim tukaj! Kaj ne, da me boste zamerili, ako k vam prisedem? — in, saj skupaj v jedni hiši stanujeva — no, kaj niste tudi vi pri Kopitarju? — pa tudi, tudi, tudi … Moj ljubi Bog, res se mi doma smejo, pa veste, jaz si ne morem kaj, —; kadar se spomnim na slovo tega moža, ko nas je zapuščal … veste … veste … veliko jočem.«
»Oh, njegovo slovo!« in starec začel je z visokim, patetičnim glasom recitovati besede velikega vodje:
»Soldaten, ich geh’ nicht von euch, ich bleib’ bei euch! Denn, wenn mich die Stimme unseres geliebten Kaisers etwa noch einmal rufen sollte, zu zeigen, dass der Degen, den ich 72 Jahre auf verschiedenen Schlachtfeldern geführt habe« — tu je prenehal in kimajoč z glavo vprašal: »Kaj ni bil junak naš Radecki? Cez njega ki ni bilo in ga ne bo.« — Potem je nadaljeval, ko je videl, kako verno ga poslušam:
»Kako nas je hvalil, poslušajte: »Soldaten, aber danken muss ich euch für eu’re Tapferkeit, für eu’ren Ausdauer, eu’re Treu’ und Anhänglichkeit an meiner Person. Eu’re militärischen Tugenden wandern mit der Krone, die in allerhöchsten Grade unsere geliebten Kaisers mein greises Haupt schmückt« …«
Možiček je začel ihteti, jaz pa sem občudoval navdušenje veterana, zlasti njegovo borbo s spominom — se zamislil v stare čase, ko so naši krepki mladeniči prelivali kri za blago mile oči …
Sledilo je dolgo molčanje. Starec je prenehal ihteti. — Zamišljeno je strmel v tla in si menda osvežal trudno, hladno dušo z mladostnimi spomini …
»Kaj pa zaradi denarja? … saj veš, kako je?«
»Ne, ne, ne … prav res, Adolf, nekaj se je zgodilo s teboj … nekaj … oh, povej, kaj … Denar, denar, tako prozaične misli ti vznemirjajo srce! … Prej tako idealen! … Adolf, Adolf! jaz se bojim za te … gorje, če …«
Moj stari veteran je zakašljal in vzdihnil. Končal je bil menda svoje razmišljanje, prehodil v duhu vsa laška mesta in bojišča in se spoznal zopet za preživelega, betežnega starca. To mu je menda izzvalo vzdih iz nadušljivih prsi.
Za ovinkom je zašumelo in oddaljujoči koraki so se slišali. Stopil sem za grm in pogledal na stezo. Za drugim ovinkom je izginjala gospodična Lotte za deblim dreves in visok mladenič jo je spremljal.
»Kaj ste tako poslušali, gospod?« je vprašal starček z močnim, glušec lastnim glasom.
Zamahnil sem z roko v znamenje, naj molči in krenil na drugo stran. Veteran mi je sledil. Ko sva že bila nekoliko proč od mesta, me je vprašal starec skrivnostno:
»I, kaj je bilo?«
»E, nič, nič …«
Starček je videl, da mu nekaj prikrivam, zato je pomolknil, nabmuril ustnice, in skozi škrbasta usta je bilo čuti:
»Ce nečeš, pa molči.«
Menda je mislil, da govori sam seboj. Pa ni, ker sem ga tudi jaz slišal. Eh, če je človek gluh!
V gostilni »Pri ribi« je sedela na vrtu pod kostanji naša družba, ki se je bila zopet pomnožila z nekaterimi novimi udi. Dame so srkale kavo, nekatere pa kislo mleko iz velikih, preprostih kmečkih latvic. — Gospodje so se krepčali s pivom in vinom.
Nad nami so čebetali po vejah kostanjev umazani, klepetavi vrabci ter prežali na živobožne brezčje in žuželke, ki so se od časa do časa dvigale iznad cvetočih rastlin v bližnjem vrtu …
Naša družba se je glasno zabavala. Posebno živahen je bil gospod Starman. Govoril je ob jednem o večih stvareh. To je bilo v njegovi naravi.
»Hm, hm … gospodje, častita gospoda … prosim, blagovolite oprostiti … hm, hm … Micka, hitišej! … S čikami, hitišej! — hmmm, hm, hm … gospodje, ne zamerite, da si jaz naročim jedno počičjo, jedeno pišće … Micka, prinesi eno … gospoda, jaz mislim, da je Bog več olja … gospodje, jaz mislim — Bog ve, da je — tak, ko oni … hm … ki zabavo v družbi v jedonmer motijo s škrtanjem vilic in nožev … samo zdaj, prosim, gospodje, oprostite, da vas mučim s tem prozaičnim delom …«
V tem je postavila bledolična natakarica celo pečeno pišče pred gospoda Starmana. Ščemeč vonj je udaril vsakemu v nos in celo mali Pepi gospe Beletove je veselo priskakljal iz bližnjih gredic, kjer je — mimogrede povedano — zelo pridno rezal mlade, podolgaste kumare, hoteč si napraviti primitivno pipo iz njih.
Blagodišeči vonj je prodrl tudi do zamišljenega rezbarja v gredici, in glejte, njegovo »meseno« poželenje je bilo tako silno, da je popustil svojo umetnost in prisedel k mizi. — Taki so naši umetniki!
Gospa Beletova se je na drugem koncu mize živo razgovarjala, a njen sinček se je naslonil za ta konec mize in napravil gospodu Starmanu precej slanico vis-a-vis. — Pomolil je nagni kol draščo glave, položil si prsti umazane desnice po mizi, kazalce levice pa je vtaknil v usta in se zasmaknil v gospoda Starmana in v njegov krožnik.
Gospica Matijanovičeva se je pri tem prizoru zdrznila, namrčila z ustnicami in pomenljivo pogledala po tovarišici, mlado gospo Tibijevo. Ta je z jezo stresla vse sram v notranjost, neprijetno zadela ob komolec obilne gospe Prodanove, ki je v najhujšem ognju dokazovala učitelju Dvoimenu, da je kegljanje najprimernejši šport za dame.
Gospa Prodanova je prenehala in se ozrla, v njo se je ozrl gospod Dvoimen, vihajoč si svoje brke. Kmalu je prenehala na tem koncu mize zabava. Gospica Matijanovičeva je kašljala, držeč si robec pred usta. Gospa Tibijeva je mrmrala skozi nos, kakor bi hotela kihati, gospa Prodanova je imela nekaj opraviti s svojim žepnim robcem in gospod Dvoimen je grozno streljal s svojimi očmi malega Pepija — ljubeznjivi vis-a-vis pa je nepreminično zr! v gospoda Starmana, ki je mirno, ne da bi ga kdo motil, obiral, grizel, tlačil usta, drobil kosti, pridno rabil prtič in se zdaj pa zdaj zadovoljno gladil po obilnem trebuhu.
Med tem se je bila gospa Tibijeva menda naskihala, kajti obrnila se je na gospo Beletovo in uljudno rekla:
»Oh, gospa, kako prizanega sinčka imate!« »Hvala Bogu, hvala Bogu,« šepetale so dame.
»He, hé, hé … res, res, prav priden je moj Pepi … Sem ponosna! Pepi! … Videli boste, kako bistroumen je moj Pepi … Pepi, no, povej, kako se imenujeta slovanska apostola?«
Pepi je nahrulil usta in nevoljno, s povešeno glavo lezel k materi. Prisedši do nje je odprl svoj učena usta — vse je pričakovalo učenega odgovora — skozi usta in nos ob jednem pa je prispel na dan počasen, strašno dolgočasen glas:
»Ma—má — jaz sem — lá—čen.«
Konec tega nepričakovanega odgovora je tvoril zategnjen, jokajoč glas, in umetniški agirač ga je spopolnil mladi govornik s tem, da je potegnil z umazano desnico po očeh.
»Oh, Pepi, kakšen pa si?« In gospa Beletova je zarudela in prijela dečka nelijubo za roko ter ga vlekla proti vodnjaku.
»Oh, tak otrok … to vam rečem … Bog se usmili … s takim se naj hvali! … to je grusno … da, nesramno, strašno …« vsakovrstne opombe so krožile po omizju.
V tem se je zasukal pogovor na slovanska apostola in na družbo sv. Cirila in Metoda.
Gospod učitelj Mirko je govoril priprosto, pa koncizno in navdušeno o tem prekoristnem, domoljubnem narodnem zavodu. Bledolični dijak Umen ga je motil med govorom z vednimi opazkami. Najprej »Bravo!« potem: »Tako je!«, pa še: »Živela!«, nato: »Čujte!« in vnovič: »Bravo!«. »Tako je!« — ponavljalo se je iz njegovih ust.
Po vsaki lepi opazki, pač navdušeni napitničar, se je prešlo s tega predmeta. Družba se je zabavala prosto. Dame so se strnile skupaj in pod vé in začele živahne debate. Le gospa Prodanova je še dalje dokazovala gospodu učitelju, da ima ona prav malo ženskega na sebi.
»To vam rečem, gospod učitelj, v kegljanju, jahanju … i, kaj bi rekla … v nobeni stvari se ne ustrašim moškega. Gospod učitelj, pojdiva kegljat, poskusiva! Greste — a?«
»Saj vam verjamem, pospa! … Dà, dà, tako ženo bi si želel tudi jaz … kaj hočemo s tistimi nežnimi stvarcami? Gospa, vi dokazujete, da so ženske le razvite kot slabotne in žibke …«
»Kaj ne, kaj ne? …« hé, hé,« hhehetala se je gospa.
Suhi gospod učitelj pa se je v resnici pomenljivo in strahoma oziral na obilno maso gospe Prodanove in strah ga je spreletaval za svojo vitko izvoljenko.
Med tem se je vrnila gospa Beletova s svojim ljubeznjivim sinčkom in naznanila družbi, da prihaja dve interesantni osebi.
Res so zaškripali podboji vratca in vstopil je elegantni mladenič s krasno damo.
Po našem omizju je zakrožil šušteč: »Jej, jej!«
Potem pa se je zaslišalo:
»Gospodična Lotte s svojim junakom!«
V resnici je vstopila **ona dražestna gospica**, katero sem nedavno dvakrat videl v parku, zadnjič celo s prav tem spremljevalcem.
Prisadla sta k bližnji prazni mizi. Natakarica je prihitela k njima in ljubeznivo klanjajoč se popraševala, s čim jima more postreči. Dolgo se je morala truditi, preden jo milostljiva spravila iz sebe počasne glasove:
»Jaz — bi — kaj — jedla …«
»Prosim, prosim, kaj ukažete?«
»Imate pripravljen — ‘Saumon à la duchesse’ …?«
Natakarica je razširila oči in ter se pri tem groznem imenu. Saj ga še nikdar ni slišala! Njemu zavetju je sledil ponižujoči: »Na-a-a!« »Kaj pa … ‘Chaudefroid de cailles’? …?« Tudi pri tem groznem imenu so ustnice se tresle, razprla se je usta in izmed njih se je izvil neskončno dolg: »Na-a-à II.«
Aristokratska gospica pa se ni trudila prej z groznimi tujimi imeni, dokler ni zazvenel iz natakaričinih ust »Na-á V. in VI.« v topli, vonljivi zrak, ki se obdajal vrč cenjene gostilne »Pri vrbi«. Slednjič se je morala zadovoljiti izbirčna gospica s plebejsko **svinjsko pečenko**, katera vkljub svojemu velikanskemu pomenu za našo srednjo gospodo žali-bog vendar še do danes nima nobenega dolgega, jezikolomnega imena v vsakdanjem prometu.
Naša družba se je živo zanimala za nova prišleca. Samo debelušen gospod Kovač je glasno dokazoval svojemu tovarišu, bledoličnemu dijaku, da se na noben način ne more naučiti nove slovenščine, med tem, ko mu je dijak z neznansko hitrimi besedami ugovarjal. Ostala družba je vsa šepetala o gospici Lotte in njenem junaku.
»Taka aristokratinja — oh!«
»Ta tuja imena, v preprosto gostilno — oh, oh!«
»Prismoda — fejj!«
»Če se jej ne kis njena modra kri v žilah, izgubim naj glavo … sanjavka, blaznica! … fejj, fejj!«
»To je neznansko — bedasto …«
»Več kot bedasto … nesramno-neumno … blazno …«
Naše dame so tekmovale, katera bi ostreje označila tako dejanje, in beseda za besedo, zasavljica za zabavljico, psovka za psovko je letela na dan, kakor za stavo. — Nad nami pa so čebetali in klepetali jezični vrabci resni, kakor bi orehe stresal …
Zdajci so v drugi zaškripala prhla **vrtna vrata**. Med ograjo se je pojavil korpolenten moški oseba. Ovalni, nekoliko naguban obraz je izrazil odločnost, temne oči brezobzirnost, nekoliko naprej štrleča spodnja čeljust osornost, trda, zastavna hoja pa nekak užaljen ponos.
Hitro je stopal, da je glasno zoljala velika zlata veriga na prsih, na kateri je odskakoval dolg, ukrivljen zlat okrasek.
Brez pozdrava je korakal mimo gostov in obstal pred mizo gospice Lotte in njenega spremljevalca. Usta so mu trepetala, oči so se mu bliskale, kakor bi švigale strele iz njih, in z velikim premagovanjem je spravil še precej hladnokrvno iz sebe:
»Torej tukaj si?!«
Mlada dama, ki je dozdaj brezbrižno zrla v mizo, je milo naglo dvignila glavo in pogledala svojega spremljevalca. In, ki je ves zaripeljen, stav se je jel siplječe nasmejati. Mladomisi ji je izginila boječnost in radovedno se ozrla v neznanca. Njene oči so se nepričakovano srečale z divjim pogledom postarnega moža**, ki je stal, kakor uklesan ob mizi.
»Oče — ...!« zamrlo je dami v grlu. Na lice ji je stopila mrtvaška bledost, a takoj potem čudna rudečica … Stegnila je roke in omahnila na klop … Odprla je usta in brez izraza ter topo zrla v zrak. —
Njen spremljevalec je skočil s sedeža in jo podprl z roko, da ni padla na tla. »Proč …!« je zagrmel grozovito stari mož. Mladenič je boječe odskočil.
»Proč, zapeljivec! … nesramni goljuf! … proč od moje hčere, če ne ti zmeljem lobanjo in sterem kosti …!« Divje so švigale starcu izbuljene oči, ustne so mu trepetale, celo telo se mu je treslo od grozovite jeze, ki je divjala po njem.
Rudečica je vnovič polila mladeniča, drhteč se je ozrl po ljudeh, ki so strme gledali ves prizor, vzdih je zletel iz prsi starca, a mladenič je še enkrat položil roko na mizo godrnjaje z besedami:
»Jaz plačam račun za svojo čast že potegnem drugič … s takim surovcem se ne da govoriti …«
Starcu je vskipela kri, planil je za mladeničem in dvignil roko ter zabančil. Mladenič se je pripognil in ušel udarcu.
»Slepar, kje imaš ti kaj časti? … zapeljivec, goljuf, lopov, vzel si mi vse, ko si mi vzel in odtujil njo! … Hudičev izrodek!« … grozno je grmel ubogi starec. V svoji jezi je zagrabil goldinar in ga zagnal za odhajajočim rekoč: »Za mojega otroka ne bo nihče plačeval.«
Nato se je ozrl na hčer. Ta je ležala v omedlevici na klopi in gluho strmela v zrak.
Ves razburjen je hitel v gostilno in zahteval voznika.
Med tem so se obrabrile nekatere ženske, da so stopile k nezavestni dami in jo začele krepčati in dramiti z vsakovrstnimi pomočki. — Za nekaj časa se je zavedla in se začudeno ozrla. V tem hipu je baš pristopil oče in jo pogledal z neznansko ostrim očesom. — Hči je zavpila in se vnovič onesvestila.
»Nesrečni otrok …!« je mrmral oče in še ves razburjen pristopil k vozniku, ki je bil takoj na mestu z zaprto kočijo.
Po vspéšnem trudu usmiljenih žensk se je mlada dama kmalu toliko zavedla, da je mogla s pomočjo natakaric vstopiti v kočijo. Stari mož — juvelir je bil — naročil je natakarju, naj jo spremlja v vozi, in poskočil ter kašljajoč odšel za kočijo, plačavši poprej račun v gostilni.
Drugi dan popoldne se je izpolnila gospe Prodanove najsrčnejša želja: proti večeru se je lotila naša vesela družba kegljanja in gospa Prodanova je bila kraljica kegljajočih dam.
Gospod učitelj Dvoimen ni mogel dobiti več izrazov, s katerimi bi bil dostojno poveličal nenavadne vrline gospe Prodanove.
»Gospa, gospa ... milostljiva, vi niste ženska! — Saj ne vržete krogle, da bi jih ne ležalo osem na tleh.«
Gospod Čistivec, ki je igral na nasprotni strani, je v enomer kričal:
»Gospoda! ... častita gospoda! ... jaz predlagam, da se gospo Prodanovo celo velja najvede olajšava za dame!«
Dijak Umen je stopal vedno inova pred obličje gospe in ji poljubljal roko:
»Gospa, moja častna beseda, da vam naš'rem diplomo, kakoršna še ni visela na stena tega kegljišča!«
Gospa Prodanova pa se je veselo smehljala in in njene rudeči obraz je žarel notrajnje radosti in zadovoljnosti.
Ker mi revmatizem ni dovoljeval kegljanja, sem stopil na konec kegljišča k dečku, ki je postavljal keglje. Tam sem se vsedel na preprosto klop in se oziral zdaj na našo veselo družbo, zdaj na cesto, ki pelje prav pod kegljiščem iz Toplic proti Novemu mestu.
Za strmimi kočevskimi hribi je tonilo solnce, bližnji Rog se je odeval s temno haljo, na kateri se so v krasnih prirodnih nijansah prelivalo barve, v blatni obpotni luži se je žalostno oglašal rumenotrebušasti urh, po vasi se je podila kopa umazanih otrok za krulečo svinjo … po bližnjih in daljnih kolibskih potih pa so šetali v večernem hladu kopališki gosté — navadni prizori v priprostem, polraijanskem kopališkem kraju.
Sedel sem na klopici in se brezbržno oziral po cesti. Mimo je prišla bleda, suha gospa, vodeča za roko malo deklico.
»Mama, mama!« je bolestno vikalo dekletce.
»Kaj zopet vpiješ?« se je zadrla mati osorno.
»Domov, domov,« dekletce je nabiralo jok ... »domov, pojdiva že enkrat, domov, i, i, i, i!«
»Jaz ti bom dala domov, sitnost!« In suha, koščena desnica neusmiljene matere se je zavihleta in priletela ubogi deklici na objokani obrazek.
Deklica je zavpila in začela pljuvati. Iz ust ji je lila kri.
»Brezvestnica!« sem zamrmral in se obrnil v stran od žalostnega prizora.
Naša družba na kegljišču pa je veselo kričala.
»Slava ... živele naše dame!« je vpil zlasti dijak Umen, ki se ni udeleževal kegljanja ... »Slava našim damam! ... tisočkrat slava! ... Partijo so dobile dame, gospodje plačajo!« Suhi učitelj Dvoimen pa je izvestno na tihem klel in se jezil nad tako nerodnostjo in »galantnostjo« od strani gospodov.
Partija je začela vnovič in zopet so letele krogle po ilnatih tleh, nekatere po sredi, še več ob robu ... modrica pa je vsaka. Ubogi deček je dihal težko in trudoma se je umikal pred raz umazano čelo in da je vsak las njegove razkrušene glave kazal pošteno mokro kapljo.
Ozrl sem se mimogrede pod seboj:
Bled, slaboten mladenič je hodil sem in tja po cesti. Poznal sem ga. Bil je — kakor mi je zjutraj pravil — jedinec matere-vdove iz Žumberaka. Dolgo je bolehal doma, slednjič mu je ukazal zdravnik, naj gre v Toplice. — Oh, kako težko se je ločila od bolnika njegova ljubeča mati! Bila je vsa v skrbi, kako mu bodo stregli tujci ljudje v tujem kraju. Saj ji je bil on po moževi smrti vsa sreča, ves ponos in vse upanje! ... Danes ga obišče mati. Sedaj ji je prišel nasproti ... Oh, kako boš preneslo materino srce grozni, uničujoči odgovor, katerega ji mora dati sin, one prebridke besede, katere je zjutraj rekel topliski zdravnik v moji prisotnosti ubogemu mladeniču:
»Vaša bolezen je — neozdravljiva ... želodčni rak vam razjeda drob in vaša revmatična prsna bolezen je že prehudo nastopila! ... Rezke, smrtne besede za — materino srce! ...«
Se nekaj časa in postiljon je zatrobil v rog. Pridrdral je velik, neodren poštni voz, in mladenič je velel postiljonu, naj postojí. Konji so zahrkali in vdarjajoč ob peščena tla obstali. Iz voza je stopila visoka ženica. V objemih sta se zadušila — mati in sin.
Postiljon je pognal, konji so vnovič zahrkali in odbežali. — Ostala sta sama na mračni cesti.
Dolgo sta molčala v vsprejemnem objemu. Mati je prva pretrgala molčanje:
»Kaj ti pravi zdravnik?«
»Da ne ozdravim več!« odgovoril je sin tiho, hladnokrvno, mrtvo ...
»Kaj praviš ...?« beseda je zastala materi v grlu.
»Da moram — moram umreti!« je izgovoril sin z bridkim vzdihom.
Mati se mu je vrgla okrog vratu.
»Joso, moj Joso! reci, da si zdrav ... moj Joso, nikar, nikar ne muči uboge matere ...!«
»Nobene pomoči!« zaštevil je sin.
»Gorje, gorje ... oh, svetlo moje oko ... moje veselje — moje srce ... oh, moj sine, ne, ne, moj Joso, ti ne boš umrl. Zdravniki ne vedó — ti mi rabiš zdravilnih ... oh, oh, oh ... omedlela je s solzé so jo polile.
Pri puti ob debeli stari hruški sta si slonila okoli vratu. Listje je ljubeznivo šepetalo, veje so se otožno pripogibale pod vetričem, v strahu je se je oglašal po tihem in zapuščenem osamljen stržek, iz grma ob stari hruški pa je prhnila preplašena ptica iz prvega sna. — Kaj jo je prestrašilo? I, kaj? — Žalostni vzdihi uničenega, strtega materinega srca! Da, da, da ...
»Slava, slava! ... živela gospa Prodanova!« je vnovič zakril urbeni krik nad kegljiščem in nad veselo družbo. Gospa Prodanova je bila podrla vseh devet. »Gospa, hočete, da vas vzdignemo?«
»Uljudno odklanjam ... he, he, he!«
»To se zapiše v spominsko knjigo kegljišča!«
»Seveda, seveda.«
»Gospod učitelj, pišite!«
»Da, da ... gospod moja, že pišem ... »Čast slovenskih damam!« ... tako, gospa, tako ... »Zlat list v tej knjizi!«
»Dobro, dobro!«
»Dalje ... »Gospa Elizabeta Prodanova, c. kr. bilježnikova soproga, 22. julija — vseh devet!«
»Gospoda, ali še kaj?«
»Gospod učitelj, narišite zraven krono!«
»Da, da ...!«
Vse je slavilo kraljico kegljaških dam. Frenetičen krik se je še zaroil potem, ko je postavila natakarica »štefan« vina na mizo in priliznjeno pristavila:
»Poljubljam roko, milostljiva!«
Sam ne vem, kam je izginila pozneje. Cel večer je nisem več videl.
Mati in sin sta se bila vzdignila izpod hruške in molče odšla v vas ...
Naša družba je nadaljevala kegljanje pri luči. Že sem mislil vstati s svojega sedeža in se pridružiti veselim tovarišem in tovarišicam, da bi se malo razvedril. Že sem se pripravljal na opravičenje, zakaj nisem takoj pritekel čestitat gospej Prodanovi in že sem zbiral besede v stavke, da vsaj sedaj popravim zamujeno — kar se je zločil ropot konjskih kopit in drdranje gosposkega voza. Postal sem.
Cili konjiči so pridrdrali. Pogledal sem v voz. V njem je sedel debel možak. Spoznal sem ga. Bil je — juvelir J. Zraven njega je molčeč sedela bleda in upala — njegova hčerka. Voz je lahko bežal proti Novemu mestu ...
V veseli naši družbi pa je prepeval uprav takrat gospod Kladivar — prvi veseljaček — tole narodno:
»Kdor en jàbuk máj, Pa ne je ga ne; Kdor v gostilno gre, Pa nič več ne pije: Tà mora velík tepe bit’!«
»Velik, velik tepec biti!« je odmevalo v bližnjem gozdiču, skozi katerega je tekla lahna kočija.
Da je moral šmentani Kladivar uprav takrat peti to pesem! ...