Obisk pri pisatelju Bevku
| Obisk pri pisatelju Bevku Črtomir Šinkovec |
| |||||||||||||
Obisk pri pisatelju Bevku[uredi]
Prihajala je zima z dolgimi mrzlimi in burjevitimi večeri. Zima 1931.
Za nenehnim novembrskim deževjem je planoto ob Trnovskem gozdu pobelil prvi sneg. Nametlo ga je do kolen in pritisnil je oster decembrski mraz. Mladi smučarji, od meteža in vrtincev burje zardeli v obraz, so se z veselim živžavom kobacali po prhkem snegu.
Bilo mi je šestnajst let. Tudi mene je vleklo k smučkam. Ob dolgih večerih pa vse močneje h knjigam. Prebrskal sem vse domače in sosedove skrinje, da bi staknil kje še kakšno neprebrano knjigo. A kako priti do novih knjig?
Fašisti, ki so tedaj v teh krajih kruto vladali, so noč in dan srepo bedeli nad vsem, kar je bilo slovenskega, še posebno mržnjo so izkazovali do slovenskih knjig. Imeti jih rad, je zanje pomenilo pravi smrtni greh proti državi. Tako je naneslo, da so mi nekega dne karabinjerji dodobra prebrskali tistih nekaj knjig, ki sem jih skrbno in z vsem spoštovanjem hranil na polici. Nekaj so jih odnesli in mi zapretili z ječo. K mojemu imenu so tudi pritisnili črno piko, ki me je spremljala s posledicami vse do konca fašistične vladavine.
To so bili časi polni hudih stisk, ponižanj in zatiranja. V hiše je skozi vse špranje lezla revščina. Pogostoma se je slišala beseda — gospodarska kriza. Les in živina, edino, kar so ljudje premogli, nista imela nobene cene. Ker ni bilo denarja za davke, je marsikje zapel boben. Na prenekatero domačijo se je usedla tuja banka. Skopo so nam bili odmerjeni kosi črnega kruha. In nove knjige — to so bile prav pravcate sanje, dežela za devetimi gorami.
Zgodi se, da v najtemnejši mrak včasih znenada posije svetel žarek. Takšen žarek je bilo meni v tistih dneh pismo pisatelja Bevka:
»Oprostite mojemu molku! Imel sem res toliko dela, da še dihati nisem utegnil. Zdaj pa sem bolj prost in če me obiščete, mi boste dobrodošel gost, da se kaj pomeniva ...«
Zdelo se mi je, da me je s tem pismom obiskala nenavadna sreča. Toda ob njej se je brž zastavilo vprašanje: kako jo uresničiti. Kako se v snegu in mrazu odpraviti na pot iz domače samote v daljno Gorico, ko pa dotlej še nisem bil dlje od sosednje vasi, če izvzamem to, da sem bil nekoč z očetom v bližnjem mestecu. Zadevo sem tehtal in mlel v sebi. Naposled sem stisko glede denarja, ki ga nisem imel niti za prebito paro, zaupal materi, ki mi je vselej stala ob strani. Tudi ona je bila revna kakor cerkvena miš, pa glej, ne vem, kje ga je dobila, da mi je stisnila toliko drobiža, kolikor sem ga potreboval za vožnjo iz Čepovana do Gorice.
Sklep, da se odpravim na pot, je dozore val med bujno domišljijo in stvarnostjo sredi decembra. Nekega jutra kmalu po polnoči sem se natihoma odpravil v zasnaženo pokrajino. V kopnem je bilo do Čepovana pet ur hoda, v snegu toliko več. Zaustavila bi me ne bila še taka prepreka. Zagazil sem po samotnih rupah v mrzlo zvezdnato noč. Ko se je svet nagnil v trebuško grapo, je korak po brežini drsel kar sam od sebe, toda iz dna sosteske, kjer je žuborela voda, se je bilo treba povzpeti v brežino Kobilice. Bil sem popolnoma sam, nikjer nisem srečal živega človeka, le tu pa tam se je od v snegu skritih domačij zagnal pasji lajež. V Čepovan sem skoraj pritekel še v jutranjem mraku, zasopen in upehan, tik pred odhodom avtobusa.
Vožnja po pustih Puštalah proti Grgarju me je spremljala z vtisi iz grozljivih pripovedovanj vojakov iz prve svetovne vojne. Po teh krajih so pustili mladost v strelskih jarkih. Sveta gora ... Gabrijel ... in potem Soča in Sabotin, pod njim pa sta se v jutranjem soncu svetlikala Solkan in Gorica.
Zdelo se mi je, da sem se znašel popolnoma v novem svetu. O snegu tu ni bilo sledu, le burja je pometala ulice, ko sem se bližal številki 26 na Solkanski cesti, kjer je bilo v tretjem nadstropju Bevkovo stanovanje.
Kljub zadregi in plahosti sem pozvonil na vratih z Bevkovim imenom. Ni mi bilo treba čakati. Na pragu se je pojavil človek, ki sem ga doslej poznal samo s slik: močne obrvi in košati lasje, v njegovi besedi je zvenelo mehko tolminsko narečje, v besedi, ki je bilo toliko prisrčnosti, da sta iz mene na mah splahneli plahost in zadrega, da se nisem več počutil tako ničevega in drobnega, pač pa sem brez besed sledil njegovemu vabilu. Bevk me je sprejel kot starega znanca. To sicer ni prihajalo toliko iz najinega dopisovanja, kolikor iz njegove zavzetosti do mladega rodu.
Ko sva sedla v njegovi delovni sobi — spotoma me je predstavil ženi Davorini — se je najin pogovor kmalu zasukal z vsakdanjih dogodkov in politike na književnost in pisateljevanje. Ker je Bevk vedel za moje prve literarne poizkuse, vedel, kje me čevelj žuli, kakor se temu reče, je najino kramljanje hitro preusmeril v to smer. Ob tem moram reči, da je bil Bevk odličen mentor in prijatelj. V njegovih besedah, čeprav niso bile prizanesljive v ocenah in kritiki, je bila odkritost, prisrčnost in dobrohotnost dobrega tovariša.
»Svetujem vam, da se učite pri Tavčarju,« se še danes spominjam njegovih nasvetov. »Visoška kronika je doslej najboljši slovenski roman. In seveda, berite Cankarja. To so vrhovi naše umetne besede. Ob tem pa vnaprej povem, da vaš rokopis (neka črtica) še ni goden, pa sem tudi že vnaprej vedel, da ne bo. Stvar je namreč ta, da imate po mojem mnenju talent, to je tisti božji dar, ki se ga ni mogoče naučiti, vse drugo, kar se je treba še naučiti, pa vam manjka . Pa to ni samo slovnica in take reči, ki jih je mogoče dobiti iz knjig in iz šole, ampak je tisti pogled na življenje, ki vam ga bodo dale šele mnogoletne izkušnje. Da me boste laže razumeli, vam povem neka j o sebi. Z mano je bilo nekoč približno tako, kot je zdaj z vami. Ko sem bil v sedemnajstem letu, sem bil kmečki fant, kot ste zdaj vi. Pisal sem vse večere in pošiljal v vse mogoče liste, a mi seveda z eno izjemo (Zofka Kvedrova) nihče ni kaj sprejel ne odgovoril. Tudi jaz sem bil obupan, a nisem vrgel puško v koruzo in nisem mogel razumeti, kaj je tisto, ko so mi rekli, naj se učim.«
Bevk si je prižgal cigareto, nato pa nadaljeval.
»Nato sem šel v šolo, preteklo je šest let, da se mi je nenadoma odprlo, ne vem kaj, in sem začel kolikor toliko dobro pisati, da mi je sprejel Izidor Cankar v Dom in svet, prej mi je natisnil le nekatere pesmi. Pa tisto, kar sem toliko let čakal, ni bila učenost, saj slovnice in drugih stvari se človek lahko nauči tudi doma in v krajšem času, ampak glavno je, da mora človek prej dozoreti, da ve kaj povedati človeštvu ...«
Tih, droben in ničev sem poslušal Bevka, njegove besede so padale vame, kakor dobra setev. Tedaj se je na vratih oglasila Davorina:
»Pojdita, kosilo je pripravljeno!«
H kosilu smo sedli v kuhinji. Bilo je skuhano za dva, razdeljeno za tri. Kljub temu, da sem bil lačen kakor volk, tega nisem pokazal, zadržan in neroden sem počasi srebal in prigrizoval, medtem ko je Davorina kar žarela od njej lastne goriške šegavosti in smeha. Pozneje sem ju imel priložnost spoznavati tudi v partizanih.
Med prijetnim kramljanjem se je bilo sonce kar prehitro nagnilo globoko nad furlansko ravnino. Prihajal je čas mojega odhoda. Bevk mi je še postregel s knjigami, med katerimi so bila nekatera Krleževa dela in Remarqueov roman Na zahodu nič novega, tedanji evropski bestseller. Še kozarec črnine na zdravje in v slovo. Edino pomarančo, ki je ostala na krožniku na mizi, je Davorina stisnila v žep mojega plašča.
V Čepovanu smo izstopili v trdem mraku. Bil sem poln doživetij tistega dne in niti pomislil nisem na dolgo pot, ki jo imam pred seboj. Spet sem se jadrno zagrizel v strmino Kobilice in se z lahkotnimi koraki spustil v trebuško globel. Nastajala je noč, polna gostih, mrzlih zvezd. Hiše ob cesti pod Govci so bile tihe, stisnjene v snegu. Iz majhnih oken so mežikale luči. Nikjer nisem srečal živega bitja; mraz jih je nagnal v tople izbe, sem pomislil.
Kmalu za mostom, pod katerim je žuborela v led uklenjena Trebuščica, me je spet sprejela strmina. Pobiral sem jo korak za korakom, ki so postajali proti Rezaziji težji in težji. Začela se je oglašati žeja, ki sem jo tešil s suhim snegom. Nato se je prebudila še lakota — pila mi je moči kot vampir. Kljub temu sem vstrajno rinil proti Bendijskim jamam, v čedalje samotnejši breg in globlji sneg. Daleč za menoj so ostale zadnje hiše, sredi samote in snega sem se znašel popolnoma sam, toda moral sem naprej, kljub slabosti, ki me je obhajala, da so se mi začeli zapletati koraki kakor pijancu. Z zadnjimi močmi, oblit od mrzlega potu, sem počasi pririnil do Bendijskega vrha. Oddahnil sem se in da bi si olajšal hojo, sem knjige zabasal za pas. Pred menoj je bil kak kilometer proti po zložnejšem svetu, to mi je vlilo novega poguma. Toda najhujša strmina tam spredaj je štrlela navzgor kakor pošast. Racal in krevsal sem po snegu in se znašel z občutkom popolne nemoči na njenem vznožju. Zdelo se mi je, da ne bom zmogel niti koraka več. Prešinila me je misel na kruh. O, da bi imel vsaj košček kruha, skorjico trdega ovsenega kruha!
Z grozo sem spoznal v nekakšnem meglenem občutku breztežnosti, da nisem več gospodar svojih nog. Klecale so kakor brez kosti. Padel sem v sneg in obležal, a volja v meni še ni bila popolnoma odmrla in misel je venomer kljuvala: »Ne smeš obležati, zaspal boš in zmrznil!« Da, le strah pred smrtjo me je dvigal iz ledene utrujenosti. Ne, ne smem počivati, ne smem zaspati! Zbral sem zadnje moči in se po vseh štirih kakor žival, meter za metrom, zaril v brežino. Lezel sem in počival, lezel in počival ... Nisem odnehal in se kot polž pritipal na rob te zadnje, najhujše brežine.
Tedaj sem se prekobalil in se usedel v sneg. Premrle roke sem utaknil v žep plašča in tedaj o, čudo vseh čudes! — v žepu sem dotipal pomarančo. Davorinino pomarančo! Občutek nedopovedljive sreče. Rešitev!
V pomarančo sem se zagrizel kot volk, v ta najbolj čudežni sadež v mojem življenju, ki sem ga okusil na robu smrti. V noge in roke se je polagoma začelo vračati življenje, po žilah je zaplala kri. Še trenutek sem obsedel v snegu, nato sem se skobacal na noge, ki so me spet držale in se še vedno kot pijan napotil proti domu čez zasnežene in samotne rupe, kjer me je čakala v skrbeh moja mati.