Obisk doma
| Obisk doma Jože Krivec |
| |||||||||||||
Z vlakom
Le trikrat bo še vzšlo sonce pred božičem. Človeka v tujem svetu se poloti neutešljivo hrepenenja po domu. Sede v vlak in se odpelje.
Stiskam se v kot kupeja. Ogrnil sem si plašč, kljub temu mi drhti od mraza vse telo. Okno je z belimi ledenimi rožami zaraslo, sapo, ki jo izdihavam, se vali v stebru v mrzel zrak. Tam pri vratih se stiska možak srednjih let, bere časopis in je videti zadovoljen.
Kolesa se premaknejo pod nami, stene se stresajo, zaškripljejo. Nekam laže mi pri srcu, ko gremo naprej. Kako hudo je čakati vlakov na postaji. Človeku se zdi, da se je ustavilo življenje in da z dolgogčasnim čakanjem zapravljenih ur ne bo mogoče nikoli nadomestiti.
V naglem ritmu pojejo kolesa, sunkovito udarjajo kakor razburjeno srce. Ti pa sediš s sladko mislijo v srcu, sanjaš o domu, kamor si namenjen in ti je prav prijetno. V vednem pozibavanju se predaš sanjarijam. Ves domači in dober vstaja dom pred tvojimi očmi, zaželiš si ga kakor vsakdanjega kruha. Gledaš v mala okna, obrnjena na vrt, za njimi sloni obraz očeta ali matere; gube, s katerih bi se dala presoditi leta, se razvlečejo v miren nasmeh. Ko se srečaš s temi očmi, ki te že na daleč pozdravljajo, začutiš v srcu toploto in veselje, s katerim te dom sprejema. Že čutiš v ušesih mehki glas, ki te s smehljajem sprašuje: "Si le prišel? Prav!"
Tako ždiš zato, pljen v te čudne sanjarije, v kotu kupeja, in misliš le na dom in na domače. Z vsakim udarom koles si bliže domu, kakor si po vsakem utripu srca bliže smrti. Bog ve, koliko se jih vozi z mano v istem vlaku, ki prav tako mislijo le na dom in na one, ki jih željno čakajo.
Čez dolgo časa potegnem s prstom preko ledenih rož po šipi. Pod njimi se izrisuje sled in skozi njo morem videti zdaj zemljo, ki hiti mimo nas. Številni črni drogovi, ki nosijo napete žice kdo ve kam v svet, izginjajo mimo okna. Ko sem bil še manjši, sem jih štel, danes pa sem se že tega odvadil. Med golim dnevom rastejo iz malo zasnežene zemlje nizke hiše, siv dim se vali navpično iz njih in človeku se zazdi, da vidi drobne matere pred ognjiščem, ki zrejo v ogenj. Za kiklo se jih držé otroci in sprašujejo zdaj to zdaj ono. — Tako živé v teh domovih družine: morda še koga pričakujejo, ki se bo za božiča dne nekod z vlakom pripeljal in prestopil prag.
Postaje se vrste … Mnogo jih je že šlo mimo. Zdaj so že daleč za nami. Na vsaki vstopajo in izstopajo drugi ljudje. Izvlečem uro. Da, še malo in bom izstopil.
Zdaj čutim, da je dom že blizu!
Čez polje
Po drobnem, na pol zmrznjenem snegu škripljejo moji koraki. In tenke snežene skorje štrli tu pa tam strnišče jesenske ajde. Ah, kako so lepi spomini na medeno ajdovo cvetje!
Vse čez in čez sanja polje. Zdi se mi, da vidim vsako njivo posebej in vdihavam sveži vonj spočite zemlje, ki jo obrača plug. Med vse to polje pa je potegnjena cesta, ki je v jeseni in spomladi polna mlakuž in blata; poleti pa cveto ob jarkih med travico drobne rožice, ki jih neznani popotnik trga in si jih zatika za klobuk. Kako živo je po tej cesti vse od pomladi do jeseni! Eno samo prekipevajoče življenje: ljudje z vozovi, plugi, brano, motikami, srpi, kosami, ah, preko vsega pa v mraku še pesem, ki razmaje večerni zrak.
Pozdravljeno, polje, ki rodiš toliko let in si tem ljudem potrebno kakor mati otrokom! Pokleknil bi najraje, razgrebel sneg s tvojih grud in poljubil tvojo prst.
Na drugem koncu, preko polja, se dotika cesta tihe in samotne vasice. Vsa je nekam vase potegnjena, le strehe so malo vidne; iznad teh pa se, kakor proseča roka, dviga zvonik cerkvice. Sonce siplje nanjo medle decembrske žarke. V njej sem nekoč stregel pri maši in z drobnim zvončkom zvonil. Kako čudovito lepo je bilo takrat, ko sem bil čisto blizu Bogu in sem lahko držal pred njim kadilnico z dišečim kadilom. Ali bom morda kdaj še srečnejši?
Iz nizkih streh se počasi vleče dim in se grmadi v meglico, ki plava nad vasjo. Nekje laja pes zateglo, kakor bi preganjal smrt. Petelini kikirikajo, slišijo se sem tudi izgubljajoči udarci; nekdo cepi drva. Žive duše ni nikjer; le nekaj debelih in kričavih vran se spreletava za dober lučaj pred mano po cesti in mi dela družbo.
O Bog, kako je cesta domača! Tolikokrat sem vlačil bose noge po njej, da sem si prihranil čevlje, se z njo mehko pogovarjal, kakor otrok, ki toži in toči v njen prah solze. Kaj so se res vse te solze posušile? Da bi bile vzklile iz njih vsaj rože ali zrasli biseri! Tako pa bom čez leta morda celo pozabil nanje.
Srce čuti, da sem z vsakim korakom bližje domu. Topla kmečka hiša, z očrnelim Kristusom in svetlimi podobami po stenah, veliko pečjo v kotu, starinsko uro, ki počasi tiktaka, klopmi okoli peči, na katere položiš trudne kosti in zguban obraz matere ter osivela glava očeta, to je dom. Dom, čigar podobo nosi človek v srcu s seboj in čuti njegovo toploto ob mislih nanj v daljnem svetu.
Kako je vendar čudovito dobro to polje, čez katero nas vodi cesta domov ...
Cerkvica
Sveta noč!
Tako skrivnostno in domače nocoj spet pojejo zvonovi iz visokih lin. Samo za trenutek premolknejo in spet zatrepeta njihova pesem čez tihe domove. Kadar koli sem se vrnil domov, vsekdar sem stopil v prvem mraku na podstenje ali na mehko travo in čakal na utripe teh mehkih glasov.
Kako lepo je človeku, ki se je po dolgem času spet vrnil domov, pa ob pesmi zvonov vstane pred njim vsa njegova sanjava mladost!
Cerkvica je lepo razsvetljena. Na oltarjih gore vse sveče in luči utripljejo v mrzli sapi. Le po najskrivnejših kotičkih se že plazijo medle sence. Pod visok obok plavajo tenki oblački kadila. Ah, nocoj je vse domače in lepo!
Ljudje so se zgnetli med te visoke stene. Z obrazov jim sije toliko zadovoljstva in sreče, da se jim človek čudi. Na vse so nocoj pozabili, ko so prestopili prag svetišča. Vsa srca so polna pričakovanja: hrepenenje po božjem miru jih je prevzelo.
Blizu oltarja spodaj kličejo mali: nekateri so zaviti v hadre, šala in debele suknje, da jih ne bi zeblo. Revnejši se drže stisnjeno v ponošenih poletnih oblekcah. Vsi strmijo na oltar. Brezskrbnost in čista radost gori iz njihovih oči.
Sredi cerkve vidim svoje nekdanje sošolke in sošolce. Leta so že pretekla, odkar smo sedeli skupaj v šolskih klopeh. Zdaj so že odrasli in Bog ve, kako jih je življenje razteplo. Na obrazih jim svete še vedno mladost; le tiste sanje, ki jim otrok verjame, so izginile z njih. Namesto teh pa so se naselile k njim prve življenjske izkušnje in odtenki rahlih razočaranj.
Zadaj po kotih ždijo starejši. Z obrazov se jim bere trpljenje in skrbi. To so očetje in matere, ki skrbijo za naše kmetske domove: orjejo, sejejo, trpijo in se veselijo, se rodijo in umirajo z zemljo.
Po klopeh kimajo starčki in starke. Sivi lasje jih izdajajo, zgubana lica in koščene roke. Beli prsti se oklepajo debelih jagod paternoštra - ki je spomin na večja romanja - in neprestano pregibljejo ustnice v goreče molitve. Te je življenje potisnilo že ob stran. Zdaj se morejo le še veseliti malih vnukov, jih ujčkati na kolenih in jim pripovedovati o svetu in o ljudeh, ki so bili nekoč. Pred njimi zaživi še enkrat, poslednjič, velika in srečna mladost in ljubezen, ki jo vlivajo tem otročičkom v srce, preden ležejo v grob. S to poslednjo ljubeznijo je nekako takole kot z rožami: greš v rosnem jutru čez polje in vidiš, da se vse odpirajo. Cvetejo, sipljejo svoje barve, dehtijo. Čez nekaj dni ovenejo in poleg teh se odpirajo novi cvetovi. Tako živijo in gredo iz jutra v jutro, pomlad za pomladjo kakor starost pred mladostjo.
Kakor v sanjah se mi zdi, da gledam prostrano in svetlo cerkev v mestu, kjer prav isti trenutek nekje čisto blizu oltarja sije goveji ljubi beneški in nad vse dobro diši. Vidim pregibanja drobnih ust in moje srce čuti gorko toplino njene tišine duše. Morda sma se prav ta trenutek srečali jasni misli!
In s koroma donijo božične pesmi. Orgle dramijo s čudovito lepim občutkom, da bi kar najrajši razgrnil srce in jih položil pred jaslice.
Neka čudovita skrivnost nas druži nocoj. Zdi se mi, kakor bi bili vsi ena sama velika in srečna družina. Oh, ko bi bili! Podali bi si roke v ljubezni in miru. Saj nam vsem ubogim zemljanom prinaša nocoj mir božje Detece.
Srečno, oče
Vselej so nekam čudni tisti trenutki, ko se poslavljamo od doma. Na klopi za pečjo me že čaka pripravljen nahrbtnik s kosom črnega kruha, mogoče še prekajenega mesa in kakšno sočno jabolko. Na pol oblečen prestopam po hiši, oči mi begajo čez vsak predmet posebej, kakor da se moram od slehernega drobca posloviti. Nekaj neprijetnega se mi pretaka v srcu, tišči me, da ne morem spraviti niti besedice iz sebe. Kako rad bi se pokramljal z očetom ali z materjo, naročil še to in ono in vprašal o stvareh, na katere sem pozabil v teh kratkih dneh, ko sem bil doma. Pa ne gre in ne gre.
Prav gotovo pa je najhuje takrat, ko počasi vlečeš nahrbtnik na rame, počasi, samo da bi trenutek slovesna ne prišel tako hitro. Potem obstojiš pripravljen, strmiš v očeta ali mater in ne veš, kaj naj bi jima povedal. V rosnih očeh vzplamti tista iskrica čudovito velike ljubezni, ki nas spremlja po vseh potih v svet. Te ljubezni ni na ustih, tudi jezik ne govori mnogo o njej, srce pa je je polno, da se duši. Kakor čaša sladke pijače je jem ki v njej utone beseda. V njej so vse skrbi in prošnje materinega srca, vse molitve posušenih ustnic in vsi blagoslovi očetovih koščenih rok. Lepa je kot čisti blesteči biseri, a mnogo več vredna kot kupi zlata.
"Saj boš spet kaj prišel, ne" me nekdo pod kapom dobrega doma sprašuje. Gledam v tla, ker mi je hudo ob tem materinem vprašanju. Kdo ve, če bom še kdaj prišel! O, da! Moogče še, morda celo še mnogokrat. In vsakdar bom spet odhajal s solzami v očeh, ko me bo kdo vprašal, kdaj se bom spet prikazal.
Nekoč, morda čez leta, me po tem ne bo nihče več vprašal. Ne bo nikogar več, ki bi mi dal na pot črnega kruha ali lepo besedo in me spremljal do vrat. Nato mi vse premalo pomislimo, ko si sežemo v trenutku slovesa v roke.
O Bog, s kako bolestjo se človek ozira nazaj oproti domu, ko obhaja po ozki cesti skozi vas! Vsak korak je težji, vsak pogled bolj žalosten.
Z očetovim sva obstala sredi polja, sredi tihega in zasneženega polja. Oba hkrati sva ustavila korak in molčala. Videti sva bila nekam otročja, ker nisva našla besed. V srcu sva čutila marsikaj, kar bi si bila še rada povedala, celo objela bi se, čeprav tega nisva bila vajena. Zagledal sem se v njegovo koščeno obličje, v osivele lase, ki so mu štrleli izpod klobuka in v vodene oči, polne solz in bolečin.
"Pa srečno hodi in ne pozabi na nas, čeprav bomo daleč narazen!" je poltiho rekel in se z vso silo boril s solzami, ki so mu hotele vdreti čez obraz.
Molčal sem. Videl sem, da so mu še drhtele ustnice, pa ni izgovoril ničesar več. Prevzela ga je velika otroška žalost, ki stiska ustnice, ko srce še vedno govori.
"Srečno, oče! Bodite zdravi!" Tesno sva si stisnila roki; moja drobna in bela, njegova koščena in žuljava. Za hip sva ostrmela, potem pa šla brez besed narazen, vsak svojo pot.
Čez nekaj časa se ustavim in ozrem. Solze mi oblijejo obraz. Srce tone v bridkosti. Kako rad bi ga poklical nazaj in mu še enkrat stisnil roko. Objela bi se kakor otroka, potem še enkrat in še enkrat ...
Čisto majhen, sključen in slaboten stopica po cesti čez polje. Biti mu mora hudo, ko se vrača sam v tihi, zapuščeni dom. Mogoče se bo vsak večer ob prihajajočem mraku spominjal na pesmi, ki sva jih skupaj pela te dni.
Naposled pa se mi zazdi, da je iz žepa potegnil robec in si briše z lica tenke curke solz ...