Obhajilo v ječi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Obhajilo v ječi.
Anonimno
Izdano: Domoljub 6. maj 1891 (4/9), 98—102
Viri: dLib 9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V neki odlični družbi v Parizu — minulo je od tedaj kakih 25 let — pripovedovali so si prijatelji razne dogodke iz svojega življenja. Med drugim rekla je neka postarna, častitljiva gospa:

»Včeraj je bila obletnica mojega prvega obhajila. Kje in kako pač mislite gospodje, da sem bila jaz pri prvem obhajilu?«

»To ni težko uganiti,« odgovori neki gospod. »Vi gospa ste opravili prvo obhajilo v onih časih, ko je divjala v našem mestu strašna prekucija, ko so bile zaprte vse cerkve in duhovniki večinoma umorjeni, prognani ali p o ječah potaknjeni. Najbrže ste bili obhajani doma v svojem stanovanju, ali v kaki kleti ali kje v kakem skritem gozdu.«

»Vidim, gospôda, da ne bodete uganili, zato dovolite, da vam sama povem: To se je zgodilo v ječi.« — Pri teh besedah tresel se je gospej slabotni glas in ona je nadaljevala: . Ta dogodba mi je ostala v tako živem spominu, da bi je ne pozabila, ko bi tudi tisoč let živela na svetu. Bilo je namreč leta 1793, tedaj sem bila jaz stara dvanajst let. Moj oče, kakor morda vam znano, pridružil se je armadi, ki je imela nalog zadušiti upor v deželi. Mene in mojo mater je izročil v varstvo svojemu zvestemu služabniku. Živeli smo skriti v nekem prav navadnem, bolj zatišnem stanovanju v Parizu. Z materjo se nisva nikoli pokazali na ulico; vse potrebno nama je oskrbel stari služabnik; mislili smo vedno, da nas bodo uporniki zasledili.

Nenadoma pa pridejo neki večer uporniki v naše stanovanje — nekdo nas je moral izdati — in odvedo mi mater v ječo. Niti toliko ji niso dovolili, da bi se bila poslovila od mene. Jaz sem namreč takrat že spala in še-le drugo jutro sem zvedela, žalostno novico. Posrečilo se je našemu služabniku zvedeti za ječo, kamor so zaprli mater. Jaz seveda sem živela le eni misli, kako bi namreč še enkrat videla svojo mater. Večkrat sem hitela k ječi, hodila okrog prostornega poslopja, gledala v majhna okna, a nikjer ni bilo videti moje drage matere.

Stari Peter, naš zvesti sluga, si naposled vendar napravi ugoden načrt. Seznani se namreč z jetničarjevo ženo. Ta je imela hčerko mojih let in s to sva bile kmalo največje prijateljice. Seveda me je zato rada imela tudi njena mati. Večkrat sem tje zahajala ter se igrala z mlado prijateljico. — Nekega dné se osrčim ter prosim jetničarjevo ženo, naj me vendar pelje enkrat k materi v ječo. S prva se je prestrašila te prošnje, bala se je, da bi ne bil mož ob službo, ali celo ob življenje, ko bi se kaj tacega zvedelo. Ker pa le jaz nisem odnehala s svojimi prošnjami, sprijaznila se je jetničarica naposled s to mislijo ter mi obljubila, da bo to poskusila.

In bila je zvesta svoji besedi. Poslušajte, kako je to izvršila. Oblekla me je v oblačilo svoje hčerke in naložila mi je v jerbas kruha, da sem ga nesla ž njo jetnikom. Po tem potu sem prišla tudi do svoje matere. Popisati veselje in srečo, ko sem zopet videla in govorila s svojo materjo, seveda ni mogoče. Tako sem hodila kake tri mesece vsak teden po enkrat k materi; jetničar je poskrbel vselej za sobico, kjer sva bili nekaj časa same. Neki dan pa, ko sem zopet prišla k materi v ječo, zdeli so se mi mati posebno resni in otožni; vzeli so me v svoje naročje ter mi rekli:

»Draga moja, kmalo boš ostala sama na svetu. Oče so najbrže ubiti v vojski, ker ni od njih nobenega glasu, meni pa je bilo včeraj naznanjeno, da pridem v kratkem pred sodnika. Veš pa, da sodniki sedaj obsojajo večinoma le v smrt.

Sami si lahko mislite, kako mi je bilo pri srcu pri tej grozni novici.« — Pri teh besedah so se solzile oči pripovedovalke.

str. 100: nejasno

željo.« Ko me je izprašal, ter se prepričal, da sem dovolj podučeua v potrebnih naukih, rekel mi je:

»Drugih potrebnih priprav ni potreba. Mi smo nekako podobni prvim kristijanom, ki so vsled hudih preganjanj morali v katakombah pod zemljo obhajati sv. mašo in vdeleževati se bogoslužja. Pripravi se torej jutri za spoved; pridi jutri zjutraj k meni in tedaj boš nadalje zvedela vse potrebno.«

Duhovnik je imel v svojem stanovanju vso pripravo za opravljanje svete maše. Ko pridem drugo jutro s Petrom zopet k duhovniku, opravim spoved in potem on napravi na mizi altarček, prižgé par sveč, se napravi v mašno obleko ter daruje sv. mašo: Star zvest služabnik mu je bil v pomoč. Sv. mašo je daroval po namenu moje matere ter poleg velike hostije posvetil tudi dve mali.

Po končanem sv. opravilu reče mi duhovnik: »Dete moje, nekaj posebno imenitnega ti hočem danes izročiti. Upam, da je tvoje srce čisto in da boš vredna tako imenitnega naročila. Kakor so namreč prvi kristijani izročali otrokom najsvetejši zakrament, da so ga donašali v ječe mučencem, tako želim, da tudi ti storiš svoji materi. Poleg tega pa želim, da bodeš tudi ti ondi prejela prvo sv. obhajilo v veselje svoji materi. Jaz seveda ne pojdem s teboj, star sem in bolehen, vzlasti pa bi vzbudilo sum, ako bi te duhovnik spremljal. Vzemi torej tukaj puščico z Najsvetejšim in pojdi v ječo, Bog te bo spremljal na tvojem potu.« S temi besedami izročil mi je starček neskončni zaklad. Pač mi ni mogoče popisati, kaj sem čutila noseč na tem potu seboj Najsvetejše; bila sem neizmerno srečna in strahu nisem poznala nobenega, celo pot sem molila in zdelo se mi je, da me angelji spremljajo na potu.

Jetničarjeva žena peljala me je v znano sobico ter poklicala takoj tudi mater. Vedela je že, da ima mati le malo časa še prostega pred smrtjo; jaz seveda tega nisem še vedela. Ko vstopijo mati v sobo, pojasnim jim vse, kar mi je naročil duhovnik. Razumeli so takoj in spoznali veliko nepričakovano srečo pred svojo bližnjo smrtjo. Pregrnila je jetničarica prt čez mizo in najspoštljiveje smo položili na mizo puščico z Najsvetejšim. Tedaj pa sva se jeli z materjo pripravljati za sv. obhajilo. Molile sve one molitve, katerih so me mati priučili, molitve iz blaženih detinskih let. Tedaj sve obudile po naročilu duhovnikovem popolno kesanje iskreno, kakor je le ob taki nenavadni priliki mogoče; vzlasti mati, ki niso mogli opraviti spovedi. Tedaj pa mati vstanejo med molitvami, primejo eno malih hostij, ter jo meni podele; drugo pa sem po naročilu jaz položila svoji materi na jezik. Molile sva še dolgo z materjo.

Tako se je izvršilo v ječi za-me prvo obhajilo, za mater pa, kakor sem se pozneje prepričala, zadnje, kot popotnica v večno življenje.«

»Prijatelji,« pristavi gospa, »drugo si vse lahko mislite sami.« — Ko se nekoliko pomiri iznenadenje pri poslušalcih in ko si gospa uteži solze, ki so ob teh veselih in žalnih spominih zaigrale v njenih očeh, tedaj dostavi še par besed.

Konec moje povesti je žalosten. Drugi dan sem namreč zopet prišla v ječo, da bi mater obiskala. Toda jetničarjeva žena me ni pustila k materi; dejala je, da ji je to ojstro prepovedano; potolažila me je, da kar se danes ne more zgoditi, zgodilo se bo morebiti kedaj pozneje. — S Petrom pa je jetničarica dalje časa govorila na tihem.«

Ko se vrneva k starčku-duhovnu, tedaj mu je Peter tudi nekaj zašepetal na ušesa. Starček pa je mene prijel za roko, peljal me je k oknu ter mi pokazal nebesa, rekoč: »Dete moje, tvoja mati je že gori v nebesih; trdno upam, da se zopet snideti ondi nad oblaki.«

Tedaj sem zvedela vse, preveč! — Sedaj pa, v svoji pozni starosti upam, da se bo kmalu dopolnila beseda starčkova ter da se kmalu snidem z blago materjo pri Bogu v večnosti. — Spomin na moje prvo in na materino zadnje obhajilo v ječi ostane mi pa nepozaben do groba.