Obhajilo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Obhajilo
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 20 (18. oktobra) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V župni cerkvici neke vasi na Zgornjt-Bavarskem klečala je v prvi klopi neka gospa, kateri se je na prvi jogled videlo, da je imenitnega sianu. Prišla je po SVOJI vsakdanji navadi počastit Najsvetejše v laber akeljnu Ko je že tako dalje časa klečala. zu.Mšijo se koraki in nato prikaže se župnik iz zakristije. 1'u obleki se je dalo takoj sklepati, da pojde obhajat. Prižgal je dve sveči, in jedno djal v svelilnico. katero je bil seboj prinesel, nato je vzel iz tabernakeljna av. rešnje Tehs postavil vse pred se, pokleknil in čakal.

Kmalu nato priteče majhno, kakih pet let staro dekletce v cerkev, gre k oltarju in zašepeta župniku na uho, vendar tako glasno, da je pobožna gospa lahko v>e slišala: »Cerkovnik je na polji in v celi vasi ni nobenega moškega doma.«

Gospod župnik je ravno premišljeval, kaj mu je storiti, kar gospa vstane, se približa oltarju, vzame svetilmco v jedno roku. zvonček v drugo in reče: »(iospod župnik, jaz bočem z vami iti!« Zupmk jo začuden pogleda.

•Toda, Veličanstvo«, pričel je. toda kraljica ga ni pust.la izgovoriti.

• Ako mi dovohte«, reče ona. »jaz sem priprav* Ijena!«

Duhovnik gre nato, ne da bi si Se braniti upal, vzame sv. Rešnje telo in ga nese po cesti skozi vas v hišico, stoječo na gričku, precej oddaljenem od vasi. Spredaj je šla deklica in kazala pot, za njo pa s pobeseno »lavo kraljica; v levi roki držala je svetilmco. z desno pa je od časa do časa pozvanjala.

Ko so šli črez polje, so ljudje, ki so delali ondi, že od daleč poklekovali, toda ko so zagledali kraljico pred župnikom, niso se mogli zdržati in klici veselja in začudenja razlegali so se črez polje in travnike. Le jeden bil je ves prestrašen in ni vedel, kam bi se dejal namreč - cerkovnik. B.tro je dirjal domov, se čedno oblekel in hitel proti hišici, da bi vsaj na poli še namestil kraljico.

V hišic, na griču ležala je bolnica, stara mati onega dekletca in željno pričakovala jedino in vso tolažbo v smrtni sili. Ko je gospod župnik vstopil, bila je teko zatopljena v svete misli, da ni niti zapazila visoke e k . gospe, ki je k vralom pokleknila in cel čas med svetna opravilom molila

Med lem časom prišla sta črez grič dva gospoda jeden bil je mlad, lepo oblečen in je gledal samozavestno okoli sebe. drugi bil je že bolj postaren mol. videlo se mu je na obrazu, da mora bitt ptujec in a* je mlajši njegov vodnik.

»Sedala sva na sveti zemlji«, reče mladenič z imenitnim obrazom, »vsak hip naletite na kako staro znamenje in na vsakih pet korakov arečate staro ženico i rožnim vencem v roki: ob petkih ne dobite mesa, ako obljubite desetkrat toliko zanj, kakor je vredno; sploh so ljudje tukaj najmanj /a petsto let za drugimi olikanimi ljudmi «

»Toda vi ste ludi katoliške vere?« pripomni stari gospod

.Seveda — res je — ali jaz sem si že sam svojo vero ustvaril, pridige poslušati, — to se mi preneumne zdi, iz njih se tako ne mor-m nič naučiti, dolžnosti svojega stanu pa tako spolnujcm.«

V tem hipu zaslišiia za seboj zvonček m iz hišice se prikaže župnik s Presvetim, pred njim pa kraljica. Mladi brezbožnež ni vedel, ali bi puatil. da gre župnik pred njim ali ne; toda kmalu se je odločil; zgrabil je svojega spremljevalca za roko in šel ravno pred kra Ijico. Stari gospod je vzel spoštljivo klobuk z glave, mlajši pa tega ni maral storili.

»Tukaj bi človek ne mogel že koraka storili, da bi se mu ne bilo ireba umikali takim sprevodom stare baže«, rekel jo mladič tako glasno, da ga je župnik moral slišati, »sicer je pa pot tudi za druge ljudi, ne samo za duhovnike.«

• Ali ste že zapazili to staro gospo, ki spremlja duhovnika«, vpraša stari gospod, »po obleki soditi, mora bili iz boljših stanov?«

»O zapazil sem jo., odvrne ta. .gotovo kaka spokornica, morebiti bodem tudi jaz, kadar se bodem ti*" Ijenja naužil, tako storil — toda ne, tega nikoli, raj»i — in nato se je vsula cela vrsta bogokletnih besedij i* njegovih ust.

»Bodite tiho s s\ojimi neumnostmi«, oglasi M nekdo za gospodičem. Bil je cerkovnik, ki je P« n» migljej kraljice takoj umolknil in šel po stranski po" nazaj v vas.

Ves sprevod je Bedaj prifiel v vas, kjer se je nabralo mnogo ljudij, ker »e je že zmračilo. Cerkovnik stal je za gručo možakov, ki je jezno merila predrzna ptujca od nog do glave.

Sedaj pride sprevod bližje. »Gospoda župnika pustita naprej«, oglasi ae nekdo, in starejfti gospod jc takoj ob>tal s klobukom v roki; mlajAi hotel ae je iztrgati, toda že je neki orjaški fant zaupil nad njim: »Sedaj si mt tiho.« Na to je vse pokleknilo, samo mladi tudi - katoličan je stal s klobukom na glavi.

V istem trenutku odletel mu je klobuk raz glavo m par pesti ga je zadržalo, du ga ni mogel pobrati. Ta pa je prijel na to krilati: •Pustite me pri miru, sodrga predrzna, jaz sem prost in se ne menim za vas !«

• Sedaj je pa dovolj«, oglasi se nekdo in v onem hipu zirinil je mladi razsvilljenec med pestmi, ki so od \«eh strani nanj se usipale. Jeden pa je rekel aturemu gospodu: »Ce pojriete zopet ž njim skupaj iz vasi, recite mu. naj nas vendar ne gre tožit, ker sino ga nabili. Ce pridrino pred sodnijo, porečemo, da smo ga zuradi tega nabili, ker je naAo kraljico razžalil in ne ker je II ga — ta. namreč zna že sam take |>okorili — in nobeden sodnik na vsem Itavarskem uiu ne bode pomagal '«

• Kaj — kraljica — bavarska?a vprafta zamuden »tari gospod in takoj je dobil odgovor: »Da, ta gospa, ki je «!a pred gospodom župnikom je Njeno Veličastvo Kraljica Marija. Vedite, du ona hita je poprej luteranka, «• daj pa je katoličanka in tako dobre in pobožne gospe n dobiti v vsej Ituvarskej.«

I »vh meneča pozneje priAel je nekega dne gospod župnik z veselo novico k kraljici: Veličanstvo, Božja previdnost dopustila je. da je imel oni zoprni dogodek najboljše posledice. Oni stari gospod, ki je takrat mladega zabavljala spremljal, pisal mi je. da je bil od onega drgi.dka tako ganjen, da je resnico naA« vere spoznal in da prestopi prvo nedeljo v advenlu tudi on od luteran- ke vere v katoliiko.