Ob smrti Strossmayerjevi

Zakaj Ti moral si umreti,
božanski blagovestnik nam?
Ti večno moral bi živeti,
na vek nenadomestnik nam!
Zakaj ti, neizprosna smrt,
slepó od kraja vse pobiraš
in črni svoj mrtvaški prt
čez blage vse in zle razstiraš?
Zakaj?!... Zanesi onim vsaj,
ki treba nam jih vekomaj!
Zakaj v temne pogrezaš grobe
može, ki polni so vrlin,
kot one, ki so polni zlobe,
noben ne diči blag jih čin?
Mar hčeš ti vse uničiti,
kar svet bi moglo dičiti?
Izruj plevel, zatri osat,
a pusti rasti sadež zlat,
ki zemljo bo pomlajal,
pomlajal in prerajal,
za rodom rod naslajal.
O smrt, pošast ledena ti,
kje ti srce, kje so oči?
Oči ti ni, srca ti ni!
Ti slepa si, si vsa koščena,
brezčutna, neizprosna žena!
Zobé brezmesne nam kažoč,
vsem rogaš se, vse vničujoč,
od rojstva strašna nam grozilka,
vsevgonobljalka, vsemorilka!
In tudi zdaj
slaviš ponosno zmagoslavo,
ker strla si božansko glavo,
češ, da si jo za vekomaj. —
A nisi je! — Živi še moč,
ki grobna ne požre je noč:
to vzorov svetlih je spomin,
ki v narod jih je zasejal,
spomin kreposti in vrlin,
ki v vek nam bodo vzgled svetál,
njegovi zlati to so čini,
ki v čast in rast so domovini.
Teh ne končaš, zlorada smrt,
teh blag spomin ne bo zatrt.
Telo vmoriš pač, smrt, mu ti,
a v delih mož na vek živi.
Ko ti pa zadnje bitje stres,
ti, vsemorilka, tudi vmreš;
a on nesmrten, polen slave,
smrt tvojo gledal bo z višave!