Ob slovesu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ob slovesu
Frančišek Ločniškar
Spisal Borisov.
Izdano: Slovenski narod 6. september 1904 (37/203), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ivo se je odpravljal na svojo službo. Pred kratkim je prišel iz mesta na svoj dom, ki ga že ni videl dolgo let. Bival je v daljnem mestu, študiral, a ob počitnicah je hodil vedno k bogatemu stricu. Domov ga je malo veselilo. Saj ni imel ne druščine, ki bi njemu ugajala, ne roditeljev, katerih se je včasih oklepal z otroško ljubeznijo. Posestvo je prevzel njegov starejši brat, ki ga ni vabil, ne odganjal od doma.

Letos, ko je dovršil dolgoletne študije, pa se je prišel poslovit od svojcev in od milih domačih krajev. Po dolgem času je prišel malo domov, a dom se mu je zopet tako priljubil, da bi bil najraje ostal še dalje, a dolžnost ga je klicala nazaj med svet.

Tisto popoldne pred odhodom je vzel kolo in se odpeljal v bližnjo vas. Tam je bila pošta in železniška postaja, kjer se je našel vendar-le kak človek, s katerim se je dalo občevati.

Navadno je zahajal na pošto k gospodični upraviteljici. Tam je bil skoro slednji dan in ta pot se mu je tako priljubila, da je ni mogel noben dan opustiti ...

Medpotoma je Ivo razmišljeval, zakaj se mu je ta mladenka tako priljubila. Na njej ni našel sicer ničesar posebnega, vendar mu je ostala njena podoba, odkar jo je spoznal, kot uklesana v njegovi duši. Seznanil se je ž njo pri veselici, ki jo je priredila vaška elita. Od takrat je zahajal pogosto k nji na pošto. In vselej, kadar je odhajal, prosila ga je tako lepo, naj še pride. O, kako rad je to storil! Kako prijetno se mu je zdelo sedeti nji nasproti in ji zreti v modre, globoke oči.

Gospodična Julči je stala na pragu, ko je prišel. Že iz dalje mu je zvenel nasproti njen tenki glasek ...

Danes se mu je zazdela posebno krasna. Imela je razpuščene lase, ki bo ji padali po plečih kot temna preproga.

»Vendar ste prišli, gospod, mislila sem, da ste se ponesrečili, kot zadnjič,« je rekla devojka in mu podala roko.

Šla sta v sobo, kjer je bilo nekako temno vsled nastopajoče sence kostanjev, ki so rasli pred hišo.

In v tem polmraku je Ivo opazoval slabe konture na njenem obrazu, ki so se mu v polutemi zdele krasnejše kot pri belem dnevu.

»Torej jutri odidete,« začne gospodična po kratkem molku.

»Da, jutri pa v življenje iskat sreče in blagostanja« — — In zopet je vladala za nekaj hipov tišina. Ivo je zrl v kot, kjer je trepetal slaboten solnčni žarek in polagoma umiral ...

V tem se je oglasila stenska ura, naznanjajoč, da se konča služba gospodične.

»Kam pa sedaj, gospodična?« vpraša rahlo Ivo. »Kakor navadno,« odgovori ona, »če vam je drago, počakajte prosim malo, da se opravim.« 

Zaprla je uradno sobo in stekla po stopnicah v svoje stanovanje.

Ivo jo je počakal spodaj. Prišla je kmalu s kolesom in odpeljala sta se kot navadno proti bližnjemu trgu.

O kolikokrat sta že prevozila to pot v sladkih pogovorih in priljubila se jima je tako, da je nista mogla več opustiti.

Solnce je z zadnjimi žarki obsevalo samotno pokrajino in lahen veter jima je vel nasproti. Vozila sta vštric in molčala. Kolikokrat nista izpregovorila po četrt ure ene besede in vendar sta mislila oba eno: Kako prijetno je bivati ob človeku, ki čuti in misli kot on, kateremu lahko zaupa vsako skrivnost ...

»Poglejte, gospodična, to večerno nebo, te oblačke, kopajoče se v zlatem morju zahajajočega solnca. Kako krasni so, dokler stoji še solnce nad gorami.« — »Da, prav kakor človeško srce, dokler mu sije še upanje ...«

In vozila sta se spet dalje skozi šepetajoče gozdove in osamele travnike.

Polagoma je začel nastopati mrak. Pred nima je ležal precejšen klanec. Nekaj časa sta peljala navkreber, a kmalu sta se obrnila nazaj proti domu.

Gospodična je izurjena kolesarica in vozila sta v najhujšem diru nazaj. Ivo jo je pustil, da ga je precej prehitela. Veselo se je ozirala nazaj po svojem tekmecu.

»Le počakajte, gotovo vas prehitim,« reče Ivo in napne vse svoje moči, da bi prišel prej do nje. Toda gospodična Julka se ni dala premagati. Dalja med njima se je le za spoznanje skrajšala. Prišlo je malo navzgor in takrat je Ivo precej napredoval. Gospodična je vozila že navzdol, on pa je bil na vrhuncu.

Enkrat se je še ozrla in poredno nasmejala, potem sta pa oba vozila v najhujšem diru navzdol. Že je bil Ivo blizu in hotel jo je presenečiti. Vozil je prav za njo in hotel smukniti prav tik nje. A v tistem hipu, ko ji hoče z eno roko vzeti nepritrjeno čepico z glave, omahne ona v stran, prvo kolo se zavije na desno in v hipu je ležala devojka pred njim na cesti. »Ivo« je še vzkliknila in pobledela kot zid. Ustavil je hitro kolo in jo dvignil. Poklical jo je nalahno po imenu — toda nobenega odgovora. Omahnila je kot odkošena bilka na njegove prsi. Stisnil jo je k sebi in mraz ga je stresel po vseh udih. Prijel jo je za roko, ki je bila gorka, in tudi srčna žila je utripala kot navadno. Zdaj se ji prikaže na glavi kri. Ivo vzame robec in jo obriše. Videl je, kako si je prebila kožo ravno nad senci, iz rane pa je počasi tekla kri in polzela po bledem obrazu.

Nič ni premišljeval kaj naj stori. Vzel jo je v naročje kot otroka in nesel do prve hiše. Doma pa ravno ni bilo nobenega človeka. Šel je k vodnjaku, zajel vodo in ji izmil rano. Drgnil jo je z mokrim robcem po sencih in ji obvezal rano. Božal jo je po licu, hoteč jo vzdramiti. Toda ni je mogel. Dihala je sicer ves čas enakomerno, toda oči je imela trdno zaprte. Mirno je ležala na travi, on je pa legel poleg nje in jo poljubil nalahno na ustnice. Prijel jo je spet za roko, a ona je odprla oči in ga milo pogledala.

Poklical jo je zoper po imenu in njena roka se je oklenila njegove. »Hvala vam, je že dobro,« je šepetala in se hotela dvigniti. Toda bila je preslabotna in moral ji je pomagati.

»Kaj je bilo pravzaprav«, ga vpraša.

»Ničesar hudega, gospodična. Oprostite mi, prosim, mojo nerodnost ... Jaz sem vsega kriv, da ste padli ...« — »Ne nikakor ne! Hotela sem zaviti, a pri tem mi je ušlo kolo.« — »Ali vam je boljše«, vpraša Ivo. »O čisto dobro, hvala vam lepa za pomoč ...«

Vzravnala se je in ga pogledala v oči. In v njih je brala tiho sočutje ...

Ivo je odšel po kolesi in odšla sta peš proti domu. Med potoma ga je izpraševala vse mogoče stvari, kot otrok in smejala se je spet kot bi se ne bilo ničesar zgodilo.

Prišla sta že blizu vasi. Kraj nje se je razprostiral majhen gozdiček. Ona je bila utrujena in želela si je počiti. Sedla sta kraj ceste v mehko mahovje.

»In jutri boste šli! O kako pusto bo v teh krajih ...« — »Tudi meni v tujini«, odgovori on tožno. »Spominjal se bom teh krajev in vas, gospodična ... Julči, ki sem vas videl tu in ki vas ... ljubim kot nikogar na svetu ...«

Ni se mogel več premagati. Prijel jo je nalahno čez pas, pritisnil na svoje prsi in dvoje sorodnih src se je topilo v vročih poljubih. Ona se ga je ovila z mehkimi rokami okrog vratu in položila glavico na njegove rame. Molčala sta, govorili so le pogledi, poljubi in srce ...

Zvečer se je poslavljal. Ona je jokala, kot mati, ko izgubi drago dete.

A Ivo še ni odšel drugi dan. Čakal je še nekaj časa, hoteč se naužiti prve ljubezni. A čas je bežal in moral je oditi proč od krajev, kjer ga je srečal prvič v življenju božji angel ljubezni.

Julči je ostala še dalje v onem kraju. Prav pogosto hodijo nanjo pisma in govori se, da pride kmalu Ivo ponjo in jo odvede s seboj v lepše kraje ...