O petelinu in zmaju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Nekoč so tam gori pod Ljubeljem živeli ljudje. Zemlje niso obdelovali, kopali so živo srebro. Na robu vasi je živel Jaka, ki je imel slabotnega petelina. Kadar so ga sosedje videli, so zmajevali z glavami in govorili: »Nič ne bo z njim.« »O, pa bo!« jim je veselo odgovarjal Jaka. A čeprav je Jaka svojega petelina dobro krmil, temu nobena hrana ni zalegla. Ostal je šibak, da ni bil ničemur podoben. Nekega popoldneva sta se Jaka in petelin grela na soncu pred hišo. Mimo je prineslo staro, grbasto babo. »To je zagotovo coprnica,« pomisli Jaka. »Njo bom poprosil za nasvet.« Pokliče jo in coprnica mu za drag denar pove, kako naj hrani petelina, da bo zrasel. Da mu tudi prašek, s katerim naj ga vsak dan popraši. Petelin je od takrat naprej hitro rasel in postajal čedalje bolj srborit. Nekega jutra, še preden ga je Jaka utegnil poprašiti in nahraniti, je odfrčal proti vrhu bližnje gore. Tam je sedel na skalo in glasno zapel. Nato je znesel jajce, iz katerega se je izvalil zmajček. Mladiček je iskal zavetje, zato se je zaril v goro. Tam je rasel in rasel, pa mu je kmalu začelo primanjkovati prostora. Ker mu v tesnem prebivališču ni bilo nič več udobno, se je hotel rešiti objema gore. Zbral je vso moč, da bi se preril na plano, in gora se je razklala. Kamenje se je začelo s silovitim bobnenjem valiti v dolino. Drevje se je lomilo pod ogromno težo skal in prestrašena divjad se je razkropila na vse strani. Ptiči zbrani v jate, so nekaj časa krožili nad oglušujočim pokanjem in proti nebu dvigajočim se prahom, kakor da bi jemali slovo, potem pa so odfrčali z velikim vriščem. Živina v hlevih je tulila in domače živali so se poskrile po kotih. Tudi bližnji prebivalci so bili silno prestrašeni. Mislili so, da je napočil sodni dan. Tisti, ki so se prej sovražili, so naenkrat postali prijatelji. Od samega strahu ljudje sprva sploh niso pomislili na beg. Bežati so začeli šele, ko so se mogočne skale, ki so pred seboj podirale velike smrekove gozdove, privalile prav do hiš. Na lepem pa se je odtrgala polovica gore. Na plan je prilomastila velikanska pošast s sedmimi glavami , iz katerih je švigal ogenj. Divje je bežala po dolini proti vasi, da bi ušla kamenju , ki se je kotalilo za njo. To bi ji tudi uspelo, če se ne bi s hriba nasproti Košute odtrgala velikanska skala. Ta je prigrmela nad bežečega zmaja s tako silo, da ga je pokopala pod seboj. Kamenje, ki se je privalilo za njo, pa je zasulo hiše. Gosta megla je zagrnila vso okolico in se razlezla daleč čez Ljubelj. Ljudje so bežali, kakor so jih nesle noge. Eni so jo ucvrli čez Ljubelj v koroške Borovlje, drugi v Kropo in Železnike. Da bi si opomogli od vsega hudega, se jih je kar nekaj ustavilo pod klancem. Kraj se jim je priljubil. Zavihali so rokave in gradili hiše in delavnice, dokler ni zraslo pravo majhno mesto. Poimenovali so ga Tržič.