O petelinu in pavu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O petelinu in pavu
Bina Štampe Žmavc
Spisano: Uredila Kristina Živic
Izdano: Štampe Žmavc, Bina (2001). O petelinu in pavu. Grosuplje: Mondena. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




Košata cvetoča pavlonija. Po poti, ki vodi mimo, pristopiclja pav, se ustavi in si ogleduje pavlonijo.

PAV:(navdušeno)Pavik! Kakšno prekrasno razpahljačeno drevo! Kaj drevo, prava palača! Prav pravšnja za pava, ki v soncu postava... Samovšečno odstopiclja pod drevo, razpre pahljačo, zapoje in zapleše.

PAV:(poje) Povsod, kjerkoli pav postava, ozaljša svet brokat peres, najelegantnejša pojava, ah, pavje čudo vseh čudes.

Ta s krono okrašena glava, v dragulje se pahljači rep, pavparada je predstava, pravi balet je pavji step!

Samovšečno pomrmrava, stopiclja in poplesuje, pozira, domišljavo vozi kočijo, oziraje se naokoli po morebitnih gledalcih. Po poti pride petelin, zadovoljno zakikirika in ne meneč se za pava, gre pod drevo ter začne razkopavati zemljo. Pav od ogorčenja utihne, se mu našopirjeno približa in ga skuša pregnati.PAV: Pavik! Kako si drzneš razkopavati pred mojo palačo!

PETELIN: Sem mislil, da je tole drevo pavlovnija, na palača! (brska dalje)

PAV: (skače okrog njega trmasto) Pavik! Pa je palača! Od zdaj naprej je pavja palača. Nikakršen kurnik! -

PETELIN: Nič zato. Črvi so črvi, čeprav pred palačo!

PAV: (ponori) Kako si upaš! - Kdo pa misliš da si...? Pavik, pavik...?

PETELIN: Kdo da sem? – Petelin. Kikiriki! Od zmeraj samo petelin. Kikiriki! (se našopiri , zapoje in zapleše)

PETELIN: (poje) Petelin kot se šika, pač ljubi petelinji stil, čigar naglavna je odlika frfot fokstrot ženitnih kril.

Petelin kot se šika, nikdar dvorišča ne preda, ubrani kurnik brez umika, za vsako kuro se zlasa.

PAV: (ponori) Pavik, ampak tole ni kurnik, cepec petelinasti…! In jaz nisem kura, da bi se petelinil pred mojo palačo!

PETELIN: (zmigne s perutmi) Samo odgovoril sem ti na vprašanje, kdo sem, kikiriki! Pa ti spet ne ustreza.

PAV: Seveda mi ne ustreza, ti smrdljivo kurniško petle, ko pa razkopavaš pred mojo palačo!

PETELIN: Kikiriki! Tvoja stvar, če misliš, da je palača. Meni se zdi, da je drevo.

PAV: Kaj pa ti veš?! Vsi s kurnika imajo kurje možgane! Možgane, pi-pi-pi-pijane!

PETELIN: (jezno) Ti pa pavje!

PAV: (besno) Pa kaj, so vsaj lepši!

PETELIN: Bolje bi bilo, da so pametnejši!

PAV: (odskoči) Pavik! Kakšna predrzna zalega si!

PETELIN: (se postavi v bojno držo)Ti pa pavja! Samo paviš se! (v bojni pripravljenosti, krožita drug okoli drugega kot rokoborca)

PAV: (besno) Pavi smo že od nekdaj pomembnejši od petelinov, pavik!

PETELIN: Kikiriki! To se vam le zdi!

PAV: Znaš morda voziti kočijo - !?

PETELIN: (sfrfota v pava) Znaš ti kikirikati za dobro jutro - !?

PAV:(se našopiri in paradira pred petelinom) Se lahkotvoja oguljena redkoperesnost primerja s tole lepo operjeno bleščavo? - (se nesramno pozibava pred petelinom)

PETELIN: (se zakadi proti pavu) Paversko, našopirjeno pave! Imaš ti morda na vsako pero pet kur?! - (se začneta lasati in mikastiti)

PAV: Pavik! Odpavil te bom v nič! -

PETELIN: Jaz pa te odpetelinim v kič! Kikiriki! Kikiriki! Pavikata, kikirikata in se lasata, da leti perje, zaškripljejo vrata in iz pavlonije se privrtinči drevesni duh.

DREVESNI DUH: Vuuups! Kakšen hruuups pa uganjata, rogovileža!? (petelin in pav prenehata s spopadom) Pa prav zdajle, ko drevesni duhovi spimo. Kaqj si le mislita?-

PETELIN: (srčno) Prepirava se. Kdo je pomembnejši! Kikiriki!

DREVESNI DUH: Takšen huuups za prazen ništrc. Kdo je pomembnejši…? (lebdi in si ju z vseh strani ogleduje, zamišljeno) Vuuups… Vaju sploh ne gre jemati v obzir!

PETELIN: (protestira) Kikiriki!

DREVESNI DUH: Oba sta enako daleč od prozorne dimenzije. Oba enako za duhom! Nepomembna!

PAV: (užaljeno poskoči) Pavik, pavik!

PAV: (užaljeno poskoči) Pavik, pavik!

DREVESNI DUH: Vprašajte me spet, ko bosta prestopila v prozorno dimenzijo. Zdaj pa mir! Nič hrupsa! Vuuups... (se strese in se počasi odsuklja nazaj v pavlovnijo)

PETELIN: No, si slišal? - Oba sba enako ne-pomembna!

PAV: Pavik! Samo takle oleseneli drevesni duh lahko spregleda pomembnost pava!

PETELIN: Pa vprašajva... koga drugega!

PAV: Pavik! KOgar koli hočeš! Kajti zagotovo, kot sem pav, jih dobiš po kljunu, smrdljivo kurniško petle! Petelin se hoče zakaditi v pava, tedaj pribrenče tri čebele.

PAV: Pa čeprav od čebel!

ČEBELE: (pojejo) Zzum, zzum, zzum, zzum, zzum čebele, smo cvetove obletele, omedile si copatke, da smo zlate in vse sladke.

Vsak dan za enako ceno, Za pogačico medeno, Odbrenčimo v cvetne dalje, namedimo si med-alje!

PAV: Hej, vee… čebeleee!

ČEBELE: (ne slišijo, obletavajo cvetove) Zzzum, zzzum, zzzum, zzum, zzum čebele…

PETELIN: (poskoči) Kikiriki! Spoštovane čebele, bi hotele…

ČEBELE: Nas je kdo klical, zzzum?!

PAV: (hitro se razšopiri) Jaz… midva…

ČEBELE: (nestrpno) Hitro povejta, kaj bi rada! Zzuum… Mudi se nam nabirati med!

PETELIN: (korajžno) Prepirava se. Kdo je pomembnejši! Zato bi nama prav priščo mnenje…

PAV: (vskoči, priliznjeno) Takega, ki obleti veliko sveta, ki skoraj vsak cvet pozna…!

ČEBELE: (nestrpno poletavajo) Zzzum! Kdo od vaju zna bolje nabirati med?! -

PETELIN: Medu ne, znam pa nabirati črve. Kikiriki! Mastne, slastne črve…

PAV: Še posebej pred mojo palačo, pavik!

ČEBELE: Zzzum… Črvi ne pridejo v poštev. Samo med, zzzum…!

PAV: (ošabno) Saj sem vendar pav, in ne kakšna – čebelajsa!

PETELIN: (odločno) Še noben petelin pri pravi ni nabiral medu! Kikiriki!

ČEBELE: (nezainteresirano) Potlej vama ne moremo pomagati! ZZZum… Kdor ne zna nabirati medu, je pomota svojega stanu! Zzzum, zzzum, zzzum, zzzum, zzzum čebele…! (odidejo)

PETELIN: No, pa sem jih dobil po kljunu, sem jih…?!

PAV: (našopirjeno) Le kaj bi lahko vedele o pomembnosti pava takele… od medu z-medene čebelajse? -

PETELIN: Kikiriki! Stavim svojo petelinjo rožo, da bi bil za kaj takšnega komaj primeren kakšen pavji zmedenec.

PAV: (prezerljivo) Hočeš reči – izvedenec!

PETELIN: (trmasto) Hotel sem reči zmedenec! Prav to! Kikiriki!

PAV: (besno sfrfota proti petelinu) Pavik! Lažeš, da smrdi po gnilih jajcih! Ne poznaš pravih izrazov, to je! Petelin se zakadi v pava, ko prihrumijo sršeni.

SRŠENI: (hrumijo kot prava sršenja eskadrilja) Brrumdumdum sršenji roj, grre vstrrupen srršenji boj, v tisti krraj na tisto strran, kjerr čebel medi se panj…

Za sladak čebelji med bi oropali ves svet, brumdumdum le še nasvet- skrijte se globoko v klet…

Kot bombanderji hrumijo okrog petelina in pava; oba prestrašeno skrivata glavi, ju nižata in spet višata.

SRŠENI: Brrumdumdum! Vedve, kurri! Sta videli na katerro strran so odletele te trrapaste čenele? - (ju grozeče obletavajo)

PAV: (hitro, strahopetljivo pokaže) V tisto…

PETELIN: (hitro, srčno, pokaže na drugo stran) V tisto…

SRŠENI: (grozeče) Brrez trrikov, če nočeta okusiti rrazkačenih srršenjih pikov! (Krožijo okrog niju)

PETELIN: (hitro) V tisto… (pokaže še enkrat na isto stran)

PAV: (zmedeno, v strahu) V tisto… (pokaže na isto stran kot petelin)

SRŠENI: (se bučeče zakadijo v nakazano smer) Torrej v boj… Orropati čebelji rroj…! Brrez strrahu- to bo top rrop medu! (odsršijo)

PAV: Tvoja laž bi naju skoraj stala sršenjih zabhlin!

PETELIN: (ogorčeno) Tvoje pavoljubje pa čebele medu!

PAV: (zviška) Same so krive. Zakaj so pa tako z-medeno čebelajsaste! Ne ločijo pava od petelina.-

Se razšopiri v kočijo; na poti se prikaže potepuh, čevlje čez ramo, se žvižgaje približuje pavu in petelinu.

POTEPUH: (dobre volje) Poglej no, kako obljudeno drevo! Kar dve ptici za potepuški klepet. Samo… nekam čemerni sta videti!

PETELIN: (srčno) Prerivava se. Kdo je pomembnejši!

POTEPUH: (se zasmeje) Hihi, pa je vsaj vredno prepira?!

PAV: (ošabno) Še nisva našla pravega izvedenca.

PETELIN: (jezljivo) Kakšnega pavjega zmedenca! (pav skoraj poleti od besa)

POTEPUH: (pomirljivo) Lej no, tu gre pa za resno stvar. Če bi lahko jaz presojal…(utihne, skoči na noge in si ogleduje enega za drugim) Nooo…

PAV: (snubeče, se postavlja) Nooooo…

POTEPUH: (se zlekne nazaj pod drevo) No, bi se, kakor sem potepuh, nemudoma odločil… za petelina!

PAV: (besno) Pavik! Popolnoma prismuknja potepuška odločitev!

POTEPUH: (dobre volje) Seveda, saj sem potepuh! Potepuham se po svetu in se ravnam po soncu in zvezdah… in… po petelinih! Ko zakikirikajo, vem, da bo kmalu dan, ko gredo spat, grem spat tudi sam.

PETELIN: (pritrujajoče, zakikirika) Kikiriki, kikiriki!

POTEPUH: (se smeje) Hahaha! Res, lep si pav! A za potepuha neuporaben. (zapoje dobre volje)

POTEPUH: (poje)

Jaz sem popotnik, ne lenuh, popotopetni potepuh, od dolgih potovanj po svetu že skoraj čisto potouh.

Kikiriki je moja ura, potok vsa lepotna kura, petelin moj jutranji svat in pobratim, kadar grem spat…

Jaz sem popotnik, ne lenuh pod dežjem moker, v soncu suh, namesto masla si pogrinjam jutranjo zarjo na star kruh.

Petelin ponosno frfota in kikirika, pav potepuhu užaljeno obrne zadek; po poti prihaja pesnik in mrmra rime.

PESNIK: (odsotno, raztreseno) Rima, štima, kima, prima, nima… nima glave tale rima…

PAV: (poskoči) Tukaj prihaja se nekdo tretji… Upam, da je kaj boljši izvedenec za pave, kot tale… potepuh!

POTEPUH: (skoči pokonci, da čevlje na ramo) Kar povprašaj ga, pav! Jaz pa jo raje odpotepušim naprej. (se smeje) Tukajle postaja preveč prometno za potepuha… (izgine v travi za pavlovnijo)

PETELIN: (mu maha) Na svidenje,pobratim…!

POTEPUH: Na svidenje, petelin!

Pav osvajalsko poplesuje pred pesnikom, pesnik hodi kot začaran za njim.

PESNIK: (očarano) Kakšna prečudovita ptica! Pav pod pavlovnijo!-

PETELIN: (srčno) Kikiriki! Tudi jaz sem tukaj! (pofrfota)

PESNIK: (nejevoljno) Seveda… seveda… Tudi petelin. PAV: (priliznjeno) Potrebujeva izvedenca.

PETELIN: (porogljivo sfrfota) Pavjega zmedenca, da jih dobim po kljunu!

PAV: (zasika) Pavik! Vsaj pred tujci se ne obnašaj kot navadno smrdljivo kure! (petelin se zakadi v pava)

PESNIK: (ju potiska vsaksebi, pomirljivo) No, če vama lahko jaz kaj pomagam…

PAV: (se razkošati pred pesnikom) Ne moreva se zediniti – jaz in tale… petelin…

PETELIN: (predirljivo) Kdo je pomembnejši…!

PESNIK: (z olajšanjem) Če je samo to… bomo kaj hitro narimali vse, kot je treba! – Za pesnika je pomembnejši tisti, ki se bolje, lepše in večkrat rima. Ali – se sploh rima…

PAV: (snubeče) Najprej rime na pava… (se postavi pred pesnika)

PESNIK: Naj poskusim: pav, širjav, dobrav… (zmeraj bolj očarano) planjav, sanjav, sončav…svečav… vonjav… višav… bleščav…

PETELIN: (ga prekine) Bahaav!

PESNIK: (nejevoljno, sitno, zaradi petelinovega vpada) No, pa dajmo še petelinaste rime. Petelin… cepetelin… trepetelin, repetelin, krepetelin… eeee (obupava) Pelin…! (pav kar frfota od privoščljivosti) Pelinasto grenka je tale rima na petelin. Pravi pelin petelin! -

PAV: (ošabno, vabeče) Rime na pava se pa kar same narimajo… (kar gruli)

PESNIK: (z olajšanjem, očarano poplesuje za pavom) Oooo, oooo, saj pravim, rime na pava so prava pavjepašna poplava poezije.

Pesnik se patetično prikloni, zapleše in zapoje, pav zmagoslavno pleše z njim.

PESNIK: (poje) Kaj vse se rima na pava – daljava, širjava, dobrava, vseh mavričnih sanj poslikava, ko pleše in v soncu postava.

Kraljevsko privzdignjena glava prelestnega princa med ptiči, pahljače očesc te bleščava z lepoto omami pri priči!

Pesnik se mahoma ustavi, se udari po glavi ter jo ubere po poti nazaj, od koder je bil prišel.

PESNIK: Zdaj pa brž domov. Zapisati prekrasne pavje stihe. (raztreseno) Pa hitro, dokler nosi pesmi plima, krasnoperesa pavja rima! Da česa ne izbrišem, preden ne zapišem. (odhaja)

PAV: (zmagoslavno petelinu) No, si jih dobil po kljunu? – Si jih?!

PETELIN: (korajžno) Pa kaj! – Saj si jih tudi ti, prejle. – Od potepuha!

PAV: (poplesuje, važno) Pavik! – Samo kurniško petle lahko primerja pesnika s popolnoma nepomembnim… pppp… otepuhom! Potepuškim slamouhom!

PETELIN: (se zakadi v pava) Ne boš zmerjal mojega pobratima! Kikiriki!

PAV: Še obregnem se ne ob potepuškega fakina!

PETELIN: Jaz pa še manj ob tvojega pavje zarimanega pesmorima…

Mikastita se kot v ringu. Blizu njiju začne rasti hrib, velika krtina in ven pokuka krtova glava.

KRT: (zacvili) Cvilili! Kaj pa, če smem vedeti? -

PAV: (škodoželjno) Kdo naj jih spet dobi po kljunu!

PETELIN: Tiho! Boš že vedel, ko jih dobiš! (krtu) Prepirava se. Kdo je pomembnejši!

PAV: Pa potrebujeva izvedenca.

KRT: Vidim, vidim! (si ju ogleduje) Hja, pri soncu bolj slabo vidim. Sploh tebe, ki si ves obleščičen! Počakajta, stopim po sončna očala. (zleze v odprtino in se vrne z očali)

PETELIN: (radovedno) No, se kaj bolje vidi? -

PAV: (važno) Lahko še bolj razprem pahljačo. Bo lepše vidna!

KRT: (hitro) Cvilili! Nikar – že tako se preveč leskeče! Tudi skozi očala. (si ju ogleduje) Jaaa… nobeden od vaju ni kaj prida.

PAV: (jezno) Pavik!

KRT: Nobeden od vaju ni primeren za pod zemljo. V takile baročni opravi z naborki, čopki, bleščicami, volančki in žaboji…

PAV: (ošabno) Pavik! Petelina vendar ne moreš primerjati z menoj! Njegova operjenost je naravnost puščobna. -

PETELIN: (užaljeno) Kikiriki!

KRT: (Zamajuje z glavo) Nianse ne spreminjajo dejstev. (prepričano) Ne, ne! Vidva sta bolj za parade… za maškarade…

PAV: (ošabno izziva petelina) Pavik! Petelin pa parada! (petelin se zakadi vanj)

KRT: (resno) Nimata nobene druge oprave? Kaj gladkega, črnega. Preprostega in primernega za kopanje? -

PETELIN: (ponosno) Prisegam, da je to, kar vidiš, edina in prava petelinja oprava!

PAV: (ošabno) Zagotovo nisi še nikoli videl pava v prepričljivejši pavji opravi, kot je moja! –

KRT: No, potem pač nista za nobeno rabo. Vidva sta za razkazovanje, ne za kopanje! (se strese) Ne, vidva bi bila v krtariji ne samo huda nadloga, ampak prava krtja smrt! (se umakne v krtino)

PETELIN: Kikiriki! No, kdo jih je dobil po kljunu?!

PAV: (ošabno) Ti, pavik! Zaradi mene si je moral natakniti sončna očala, torej sem jaz pomembnejši.

PETELIN: (poskoči) Lažnivo pave ti! Rekel je, da sva oba enako brezvredna!

PAV: (vzvišeno) Pa kaj? – Krti so vsi ne samo za luno, ampak že kar pod zemljo! Pomembno je, da si je zaradi mene nataknil očala!

PETELIN: (poskakuje od jeze) Ta je pa res pavja! Zaradi tebe že ne, pavje one ti, zaradi sonca! S-o-n-c-a!

PAV: (vozi kočijo, samovšečno) Zaradi mojih bleščic na soncu! Brez bleščic ne bi bilo nič.

PETELIN: (se zakadi vanj) Ti domišljavo pave!

PAV: (ga kavsne) Bolje kot biti petelin in imeti manjvrednostne reflekse!

PETELIN: (besno, posmehljivo) Reče se – komplekse (se ravsata) Sicer pa, bolje komplekse, kot pavje reflekse! (se mikastita. Po poti pride mesar, ju zagleda in se ustavi.)

MESAR: (gleda boj, si mane roke) Kakšen vročekrven ravs! Še mesarsko tnalo bi komaj ugnalo vajino vročo kri! (petelin in pav skočita narazen, malce v strahu)

PETELIN: (sfrfota stran) Prepirava se. Kdo je pomembnejši?

MESAR: (si pomane roke) In? -

PAV: (važno) Potrebujeva izvedenca.

MESAR: Prmejkrač! Če nisem jaz ravno pravi za kaj takega, naj mi pri priči odteče vsa mast! No kdo bo prvi?

PAV: (zlagano velikodušno) Kar naj bo petelin…

MESAR: (si mane roke) No, dajmo, petelin! Prifrfotajmo že dol z veje. Mudi se mi v mesarijo. (Petelin obotavljivo sfrfota dol, previdno k mesarju, ta ga zgrabi.)

PETELIN: (z nelagodjem) Kikiriki! – Kikiriki! – Kakšni mesarski prijemi so pa to!? -

MESAR: (z užitkom tipa in težka peteina) Mmmm, mmmm, naj potipljem! Ahn kakšna lepa peresca in pod njim bedrca, bedresca… Ah, kaj – debela bedresa, bedrače debelače… Prave krače… (petelin mu sfrfota iz rok, razburjeno)

PETELIN: (se umika iz dosega mesarjevid mesarjevih rok, z olajšanjem) Zdaj pa še pava! Kikiriki!

MESAR (debelo) No, pa premerimo še pava. (pav obotavljivo k mesarju, ta ga otipava in s težavo razmika perje) Beeeh! – Pavje šavje. Naščeperjenost, spodaj pa nič!

PAV: (ogorčeno) Pavik, pavik!

MESAR: (kašlja) Perja toliko, da se zadušiš!

PAV: (ogorčeno sfrfota) Pavik, pavik!

MESAR: (debelo) Žal – mesa niti za zapik! Namesto bedres v masti, obilje peres na kosti. Pernat kič, spodaj pa nič Prmejkrač – tako malo »špeha« res ne bi bilo vredno mesarskega peha. Saj bi me izključili iz ceha!

PETELIN: (korajžno) Kikiriki, kikiriki!

PAV (ogorčeno odfrfota stran) Pavik, pavik!

MESAR: (debelo, kažoč na pava) Takle plehek špehek si ne zasluži, da storil bi nad njim mesarski grehek! (debelo zapoje)

MESAR: (poje) vsak mesar je raje sam zaklan, kot bi spustil mesarsko dlan, na prekoščeno hrbtno stran takele pavje kreature,

ki ni fazan in ne puran. Mesarski stan dopušča grehek, le tam, kjer sta meso in špehek in nožek v mehko naravnan.

PETELIN: (zadovoljno kikirika) Kikiriki, kikiriki!

MESAR: (debelo) Da zaključimo: petelin, če te je volja, bi te z veseljem povabil na svoje mesarsko tnalo!

PETELIN: (previdno, z veje) Tale veja mi čisto ustreza, kikiriki!

MESAR: (dobre volje) Pa kdaj drugič, petelin! – (se zakrohoče, debelo zapoje, navijajoč tranzistor z govejo glasbo odide)

PETELIN: (s polnimi pljuči) Kikiriki! Nič kaj ne zaupam mesarskim šalam.

PAV: (pride iiza drevesa, privoščljivo) Takole bi prav zlahka prišel ob svoj kljun!

PETELIN: (korajžno) Bi, pa nisem – še ne! Si jih pa zato ti dobil po kljunu!

PAV: (prezirljivo) Mesarska pamet ne seže naprej od tnala!

PETELIN: (trmasto) Ampak, tja bi prignala mene, ne tebe.

PAV: (domišljavo ,besno) Saj za tja tudi si! Petelinje gobezdalo za mesarsko nabodalo!

PETELIN: Bolje zaželena pečenka, kot nekoristna, s perjem našopirjena koščenka!

PAV: (se razšopiri) Raje živa našopirjena koščenka, kot našopirjena pečenka!

Obrneta se drug proti drugemu in se znova zravsata; po poti prihaja slikar na svilo in med hojo vznemirjeno opleta s svilenimi svitki

SLIKAR: (se zadihano ustavi pred pavlovnijo) Našel sem! Za krščeno paleto vendar – našel sem…!

Pav se radovedno približa.

PAV: Kaj si našel?

SLIKAR: (razburjeno) Motiv vendar! Motiv.

Začne odlagati svitke in postavljati štafelaj, si ogleduje pavlovnijo iz vseh strani, pogleduje pava. Prekrasno! Pav, premakni se malce bližje k pavlovniji… (pav domišljavo odparadira mimo petelina) Takole, natančno takole… (ves iz sebe) Temu bi se lahko reklo popoln slikarski motiv… (petelinu) Ti, petelin, (petelin poskoči) umakni se no stran. Kvariš mi absolutno popolnost tegale motiva! (petelin užaljeno zakikirika)

PAV: (se domišljavo košati) Pavik! Si slišal, kaj pravi mojster slikar?! -

PETELIN: (užaljeno, trmasto) Slišal! Kikiriki! Videti je, da mu gre precej slabu, kar se motivov tiče!

SLIKAR: (nestrpno) Daj, petelin, sfrfotaj raje na drugo stran! Tjale… v travo! (petelin užaljeno odfrfota) Ne zameri, a res te ne vidim na svoji sliki. Tvoji kremplji so prenavadni za mojo svilo. Kvariš motiv!

PETELIN: (ogorčeno) Kikiriki! Kakšen pavji motiv!

SLIKAR: No ne razburjaj se! Če bi se potrudil, bi te morda lahko spravil na platno… (razvija svitek) Ali na steklo… (odmotava naprej) Toda na svilo, mehko, gladko svilo-tega res ni mogoče!

Začne hoditi okrog pava, ga namešča kot slikarski model, razmešča svitke, jih odvija in pomerja kot obleke.

SLIKAR: Ah, pav, pav! Ptič večnosti na svili za večnost! Ta neminljivo krasen portret v svili…

PETELIN: (divje kikirika) Kikiriki! Po večnem kiču smrdi!

Iz pavlovnije se prisuklja drevesni duh.

DREVESNI DUH: Je kdo govoril o večnosti? – (slikar obstane, od groze spusti svitek) O krasnem portretu v svili?! Vuuups, že nekaj časa potrebujem osebno izkaznico z novim portretom za večnost… (odlebdi proti slikarju) Bi morda hoteli…

Slikar pobira svitke, se v grozi zapleta vanje in podira štafelaj.

SLIKAR: (kot prestreljen) Nee… Rraje neee… Nisem še pripravljen… eee… na večnost take vrste… (izgine)

PETELIN: (se smeje) Kikiriki! Kikiriki! Prave motive pa zamudi!

DREVESNI DUH: Vuuups! Pa je mimo priložnost za portret večnosti. Kakšna škoda, da sem jo zastonj primolekulal iz spanja. Vuuups! (se odsuklja nazaj v drevo)

PETELIN: Kikiriki! Res prekrasen motiv… Samo… mojster je ušel!

PAV: (poskuša ohraniti dostojanstvo) Vsega je kriv ta prismuknjen oleseneli drevesni duh!

PETELIN: Za tak motiv je pa že treba malce potrpeti. Pa četudi z drevesnim duhom! (se smeje)

PAV: Važno je, da je hotel naslikati mene!

PETELIN: (smeje) Pa te ni!

PAV: (jezno) Pa bi me bil, če…

PETELIN: Če bi čebele ne imele be, bi bile bele!

PAV: (izziva): Priznaj, da si popetelinil, ker ni hotel naslikati tebe! Da sem bil jaz tisti pravi motiv!

PETELIN: (predirljivo) Pomembnejši od tebe pa drevesni duh! Pozabljaš, da je je mojster slikar ucvrl, ko ga je zagledal. Je kar pozabil na pr-ekrasen pavji motiv!

Oponaša pava. B travi sumljivo zasušti in prikaže se lovec, ki se pritajeno plazi bliže.

PAV: (teče za drevo) Pšššt! Nekaj se premika v travi!

PETELIN: (pridušeno ko teče za njim)$ Nekaj, čemur se lovec pravi!

PAV: (histerično) Ššššt, stran se spravi, oviraš moj umik! – Saj nisem na razstavi!

PETELIN: (hudobno, med prerivanjem) Da nisi…?! – Za tja ste vedar pavi! Tak prvak, pa lovec ga ustavi! – Zakaj pa zdajle ne odstrahoperesiš svoje pahljače? –

PAV:(se preriva) Pavik! Kako si drzneš… (ga potiska predse, ko se prerivata za čimboljši zaklon) No, daj, daj ti kikrikavo kure…!

PETELIN: (ga odriva) Strahopetljivo pave ti!

PAV: Jaz sem vsaj elegantno tekel v zaklon, ti pa si sfrfotal kot sfižena kura!

PETELIN (porogljivo) Mi je res vseeno, kako izgledam, kadar tečem od strahu! Kot sfižena kura ali kot poparjeno pave! Glavno, da glava ostane tam, kjer je! Ti pa kar uganjaj svojo pavjo eleganco… (ga potiska izza drevesa) No, dajmo, odstopicljajmo že! Tam zunaj je več prostora za vaše razšopirjeno paverstvo! (ga potiska) Bo zame več prostora za kritje! (se prerivata)

PAV: Omedlel bom od tvojega smrdljivega kurjega primitivizma!

PETELIN: Kar daj! Te bo lovec bolj brez skrbi nabasal s patroni!

PAV: Predrzni kurji kralj s slinčkom in nagravžno rožo na glavi! (ga kavsne)

LOVEC: (stoji, ju gleda, se igra s puško) Lej no! Kako lepo operjen ptici! In kako srčno se petelinita…

Se sprehaja v polkrogu ter si ju ogleduje; petelin in pav se nervozno prerivata.

PAV: (pomoli glavo izza pavlovije) Ccenjeni… ggospod… lovec… ssamo mmajčken prepirček gglede ppomembnosti… Pavik… ppomembnosti… Če bi hoteli biti za razsodnika, bi naju zelo počastili… (poriva petelina izza drevesa) Kajneda gospod petelin?!

LOVEC: (se široko ustopi, samovšečno) Najboljši razsodnik za lovca je puška… (zgrabi puško) Ta bo z veseljem razsodila za oba enako! Od-strel…

Pomeri, petelin in pav brezglavo bežita, se panično prerivata, frfotata, lovec ju jemlje na muho.

LOVEC: Perjad, divjad in vse, kar zapusti kvartir gre po zakonu v jagrov repetir…No, ptička operjena, ne prerivajta se tako srdito! Saj prideta oba na vrsto – napnem petelina… in… buuum, v jagrovo krsto!

Ustreli, odpadeta dva cvetova pavlovnije, drevo srdito završi, prisuklja se drevesni duh

DREVESNI DUH: (jezno) Pri mojem pokojnem truplu! – (lovec odskoči, povesi puško) Tule je pa moj revir! (odlebdi proti lovcu) Moja jaga, vuups, moj repetir drevesni mir… (srdito maha) Odbiti pavlovniji dva cvetova s takole pušo, izgubljeno dušo…!

Veje pavlovnije začno neneadoma neusmiljeno klesti lovca. Ta odvrže puško in beži, kolikor ga neso noge.

LOVEC: Prmojlovskiduš! Huuuš, zajagal sem v revir pojaganih živalskih duš… (izgine, petelin in pav pretreseno prifrfotata izza pavlovnije)

PETELIN: (ogorčeno) Kar porepetirati oba! (hodi v krogih okrog puške) Kar od-streliti naju je hotel! S tole… rrepetirko, masakrirko… (zmeraj bolj jezno, tesneje krog puške) Zradirko… morilko…

PAV: (kljune puško) Pavik, okljuval jo bom! (besno kljuva) Tako jo bom okljuval…

PETELIN: (jezno) Kaj okljuval, kar pokakal jo bom, kikiriki! Da bo drugič repetirala kurje kakce… (Oba mikastita puško)

DREVESNI DUH: Vuuups, vuuups, si bil pa hiter s temile kakci! Vuuups, (previdno dviga puško) še dobro, da se ne prijemajo na prozorno dimenzijo…!

PETELIN: Kaj pa naj z brezdušo pušo?! -

PAV: (odločno) Pri priči ji spustimo dušo! -

PETELIN: (jezljivo) Od slej bo jagala pod rušo!

DREVSENI DUH: (kot bbi odvijal ventil, puška se sviži kot predrt balon) Vuups… te puše, puše izgubljene duše… Za njih je najprimernejši okvir prozorna dimenzija – duhtljiv kvartir za večni mir…

PETELIN: (soglaša) Kikiriki! Kikiriki!

PAV: (soglaša) Pavik! Pavik!

DREVESNI DUH: Upam, da bo mir tudi z vama, rogovileža…?! Saj sta skorajda preselila tja, kamor se ne primejo kurji kakci! Vuuups…! (se odsuklja nazaj v pavlovnijo)

PETELIN: Zdajle se mi pa res prileže kaj sladkega, slastnega, mmmm, mastnega…!

PAV: Spet začenjaš!

PETELIN: (med brskanjem) kaj, kikiriki?!

PAV: Pobirati črve pred mojo palačo!

PETELIN: (začudeno) Je ravno toliko tvoja kot moja – rezultat je, kolikor vem, neodločen! Kikiriki!

PAV: To misliš ti! Pri tem pa lepo pozabljaš, da sta se za mojo pomembnost izrekla kar dva pomembneža: pesnik in slikar!

PETELIN: (ravnodušno) Zame pa potepuh in mesar…

PAV: (ponori) Pavik, kakšna popetelinjena primerjava! Mesar ne vidi dlje od tnala, potepuh pa komaj do naslednjega vogala!

PETELIN: (ogorčeno) Tvoj pesnik pa nič dlje od pavje zarimane rime in slikar komaj do motiva pava… brez duha!

PAV: (se zakadi vanj) Kurji primitivnež…

PETELIN (se našopiri) Pozersko pave ti…

SONCE: (močno zablešči, svetal zvezdni smeh) Zdaj vaju imam pa zadosti! Kdo je pomembnejši?! Hahahaha… Bi res rada vedela?! Pomembnejši je tisti, ki se ga bo bolj prijela tale ploha… hahahaha…

Sonce se v hipu skrije, zabliska se in zagrmi in iz mahoma črnega neba se ulije strašna ploha.

PAV: Hitro, da naju ne ubije strela! (jo naglo ubira na plano, za njim petelin)

PETELIN: Kikiriki, pod pavlovnijo strela preži!

Petelin in pav občepita na planem kot mokri kuri, bliska in grmi in lije kot iz škafa; čez nekaj časa dež nenadoma poneha, nebo se zvedri in skozi veje pavlovnije se zablešči Sonce.

SONCE: (v smehu) No, je kdo od vaju bolj moker kot drugi?! Sem komu poslalo premalo dežja…? Hahahahaha, hahahaha… Mar ne vidita – od tu zgoraj sta oba enako pomembna! Oba sem zmočilo in zdaj vaju bom spet oba posušilo… Hahahaha…

PAV: Moker sem kot kura. -

PETELIN: jaz pa kot podežan pav.

PAV: No, pa je šla vsa frizura

PETELIN: Kot bi mi perje ne bilo več prav (se smeje)

PAV: Res, mokra dezna politura!

PETELIN: (se ogleduje) Če bi se videl, se ne bi spoznal! PAV: (smeje) Saj pravim – čudna kreatura!

PETELIN: Še krake skoraj bi pognal!

PAV: Pa tista lovska avantura! (se spogledata kot stara bojna tovariša)

PETELIN: Lovec bi naju skoraj glave stal!

PAV: Pod to pavlovnijo!

PETELIN: pod to palačo!

PAV: Bi skoraj izgubila kračo!

PETELIN: Prepir je bil res brez pomena.

PAV: Še od lesenega duha sva bolj lesena!

PETELIN: Pomembno je le, da sva živa!

PAV: Četudi naju dež obliva… (počofota)

PETELIN: Četudi sem polita kura.

PAV: In tečem kakor dežna ura! (zliva vodo s perja)

PETELIN: Glavni je, da spet Sonce greje!

PAV: Da se nama nad glavama smeje! (mu pomahata)

PETELIN: Pod soncem sva oba enaka!

PAV: Čeprav drugačna sva junaka!

PETELIN:Sonce ima za vse svoj prav.

PAV: Če si petelin ali pav!

Petelin in pav se priklonita drug drugemu in zapojeta ter zaplešeta spravitveni ples, medtem ko ju Sonce žareče obliva z žarki.

PAV: (poje) ti si paj,

OBA: vsak ima svoj pavji (petelinji ) prav, če se boš kdaj preveč bahal, naj te pri priči dež z višav.

PETELIN: pav pavjepašno se pavi

PAV: petelin mojstri kikirkiki. OBA: Vsaka glava ima svoje oči, vsaka noga svoje poti, misel misli drugačna se zdi, drugačnost je krasna – naj živi! –


KONEC