O pastirčku in debeli uši: slovenska ljudska pravljica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
O pastirčku in debeli uši
Slovenska ljudska pravljica
Anja Štefan
Vir: O pastirčku in debeli uši; zapisal Matija Valjavec, priredila in spremno besedo zapisala Anja Štefan; ilustriral Matjaž Schmidt. - Ljubljana : Slovenska knjiga, 2000
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Nekoč je živel grof, ki je bil res imeniten gospod. Pa se mu je vseeno pripetilo, da si je nekega dne iz las izčesal veliko uši. »Ti šment! Uš« se je glasno začudil grof. »In to velika uš! Kako velika bi postala šele, če bi jo še naprej redil!« 

Tako je razmišljal grof in se odločil, da bo svojo uš res redil. Dal jo je v veliko stekleno posodo in potem jo je hranil, dokler ni posoda nazadnje postala premajhna.

Takrat je mesarju ukazal, naj uš zakolje, njeno slaninico pa naj pripravi tako, kot se je pač pripravljala slanina. Sam pa je razglasil: »Imam slanino, kot je nima nihče! In če se najde kdo, ki bo uganil, kakšna slanina je to, potem mu takoj dam svojo hčer za ženo!« Tako je obljubljal grof, saj je bil prepričan, da ne bo uganil nihče. In res so na grad prihajali mnogi gospodje,a vsi zaman. Ogledovali so slanino, jo obračali in vohali, toda uganil ni nihče.

Pa je za grofovo uganko izvedel tudi reven pastirček. »Kaj ko bi še jaz odšel na grad? Morda se mi nasmehne sreča,« si je rekel in se odpravil na pot. S seboj je vzel le popotno palico, malo kruha in zdravilno olje.

Hodil je, hodil, kar naenkrat pa je ob poti zagledal čebelo z zlomljeno nožico. »Uboga žival,« si je mislil mladenič, »gotovo jo boli.« In ker je bil dobrega srca, je čebelico pobral in jo namazala s svojim zdravilnim oljem. Glej čudo – nožica se je v hipu zacelila, čebela pa je spregovorila: »Hvala, mladenič. Nekoč ti bom tudi jaz v pomoč.« »Že prav,« je odvrnil mladenič in se odpravil naprej.

A ni hodil dolgo, ko je na poti zagledal miško. Revico je tako bolela nožica, da ni mogla ne naprej ne nazaj. Spet se je sklonil, namazal je miškino nožico in glej – in glej tudi miška je ozdravela. »Hvala, mladenič,« je zaklicala s tenkim glasom. »Nekoč ti bom tudi jaz v pomoč.« »Že prav,« je odvrnil mladenič in se odpravil naprej.

A spet ni hodil dolgo, ko je sredi poti zagledal velikega volka. Revež je cvilil in lizal svojo ranjeno taco. »Kaj boš stokal, sivi volk,« ga je ogovoril mladenič, »raje stegni taco, da ti jo namažem!« Volk ga je ubogal. Stegnil je taco, pastirček jo je namazal in že je ozdravela. »Hvala, mladenič!« je tedaj rekel volk. »Vedi, nekoč ti bom tudi jaz v pomoč!« In je izginil med grmovjem.

Nazadnje pastirček le prišel do gradu. Velik in bleščeč grad je bil to, pastirček pa ves raztrgan in umazan. Reveža je postalo sram in tako se je ustavil pod grajskimi okni in čakal. Pa se je zgodilo, da se je ravno za enim od tistih oken mati grofica pogovarjala s svojo hčerko. »Veliko je gospodov, ki bi te radi imeli,« je rekla stara grofica. »Le kako, da ne more nihče uganiti, da je ta slanina ušja?« se je čudila hči.

In pastirček ju je slišal. Zdaj ni nič več okleval. Naravnost h grofu je pohitel, pogledal je slanino in rekel: »Jaz pa vem, kakšna slanina je to! Debelo uš ste zaklali, gospod grof!« Grof ga je začudeno pogledal, potem pa prikimal in rekel: »Uganil si mladenič. Ampak – hčere ti vseeno še ne dam. Če jo hočeš dobiti, potem čez noč omlati svojo pšenico, ves oves, vso ajdo in vso proso. Če to storiš, jo dobiš. Če ne, pa glej, da se pobereš in mi nikoli več ne prideš pred oči!« Pastirček je prav dobro razumel, kaj mu je grof ukazal, pa vendar ni vedel, kako naj se dela loti. Kako naj v eni noči omlati vso žito, ko ga je še za sto hlapcev preveč?!

Žalosten je odšel z gradu, takrat pa je predenj pridrobila miška. »Kaj ti je, ljubi moj mladenič? Kaj te teži?« ga je vprašala. »Kaj me teži?« je zastokal mladenič. »Rešil sem grofovo uganko, on pa mi ni hčere vseeno noče dati. Zdaj naj v eni noči omlatim vse njegovo žito, a kako naj ga omlatim sam?«

Miška ga posluša in reče: »Le molči in mirno zaspi. Jutri bo vse opravljeno.« Potem zacvili in glej – z vseh strani pritečejo miši. Spravijo se nad žito in že leti zrnje na eno stran, pleve na drugo stran, slama pa na tretjo. Preden je posijalo sonce, je bilo vse grofovo žito prečiščeno.

Grof je vso noč poslušal, če mladenič morda le ne mlati. A slišal ni ničesar. »Dobro,« si je mislil, »zdaj bom imel mir pred njim.« A kako se je začudil, ko je izvedel, da je delo opravljeno. Poklical je mladeniča predse in rekel: »Prav, žito si omlatil. Ampak – hčere ti vseeno še ne dam. Le čez noč postaviš ob mojem gradu še en grad, potem jo dobiš.«

Spet je odšel mladenič ves žalosten z gradu, pa je k njem priletela čebela. »Zakaj si tako žalosten, ljubi moj mladenič?« ga je vprašala. »Ah, kaj ne bom žalosten!« je zatarnal mladenič. »Že dvakrat sem prislužil grofovo hčer, pa mi je grof še zmeraj noče dati. Zdaj naj ob njegovem gradu postavim še en grad, a kako naj ga postavim sam in v eni noči?« »Le nič ne skrbi,« ga potolaži čebela. »Zjutraj bo vse nared.«

Potem glasno zabrenči in glej – od vseh strani se k njej zgrnejo čebele. S seboj prinašajo vosek in zidajo, zidajo, dokler ne sezidajo prečudovitega gradu. Kako se začudi grof, ko ga zjutraj zagleda! »Ti šment!« zmaje z glavo. »Pa je res sezidal cel grad! Le kaj naj mu naložim, da se ga znebim?«

In ker se ne domisli ničesar več, pokliče mladeniča predse in ga ozmerja: »Poberi se mi izpred oči! Poglej se, kako si razcapan! Taki niso za grajske gospode!«

Kaj je hotel naš pastirček? Zapustil je grad in se žalosten odpravil proti domu. Pa mu naproti priteče volk. »I, kaj pa je, pastirček, da si tako žalosten?« ga vpraša volk. »Kaj ne bom žalosten,« zatarna pastirček. »Trikrat sem prislužil grofovo hčer, pa mi je grof le še noče dati. Z gradu me je spodil.« »Nikar ne joči,« mu tedaj reče volk. »Raje odreži palico in sedi name.«

In mladenič res odreže palico in sede na volka. »Udari me z njo, močno me udari,« ukaže volk in mladenič ga uboga. Tedaj volk zatuli tako glasno, da odmeva čez ves gozd. Z vseh strani se k njemu zgrnejo volkovi in se skupaj poženejo proti gradu.

»Še me udari, še močneje,« ukaže volk še enkrat. Mladenič ga udari in volk zatuli tako glasno, da se zatrese ves grad. Zdajci grof priteče na najvišji stolp in zakliče: »Nikar, nikar mi ne goni tega sem! Ustavi se! Vse, kar imam, vse ti dam!«

Volk pa reče: »Le nič mu ne verjemi1 trikrat te je že nalagal, četrtič pa te ne bo! Še enkrat me udari!«

Mladenič ga je res udaril še tretjič in volk je zatulil tako glasno, da je grofa od samega strahu pobralo. Zdaj se je volk ustavil in rekel: »Naprej pojdi sam! grad je tvoj in vse, kar je v njem!«

In tako je mladenič volka razjahal, stopil je v grad in se preoblekel v gospodarsko obleko. Potem je zasnubil grofovo hčer in priredili so veliki in veselo svatbo. Tudi jaz sem bil tam in sem slišal, kako so ženinu in nevesti na čast s topovi streljali. Pa je eden tako počil, da sem skočil prav do sem in zato ne vem, kaj se je godilo potem.