O očetovi smrti
| O očetovi smrti neznan |
| |||||||||
Kadar zrem v samotnih jesenskih večerih skozi okno na sivo nebo in se spominjam prelepih pomladanskih noči; kadar upiram hrepeneče oko v mrzli, nešočutni pogled znancev; kadar hodim po tujini in mi pride na misel mala moja domovina: kolikrat, o kolikrat te zagledam pred seboj, kakor si živel in trpel, prijatelj moj!
Da si bil ti blaga duša, poln uzorov in nedosežnega hrepenenja, a človek, ki te niso razumeli ljudje kratkovidni in topi, to, ti samo to indi dokazval v teh vrsticah; da, samo o tem bodem jih izročam javnosti, a ne, da bi sebe hvalil, prijatelj moj.
Rekli so, da si brez čustva, brez srca — zato, ker se ti niso pojavljale solze v vsaki priliki; brez prijaznosti — zato, ker se nisi znal laskati; površen — zato, ker si ljubil pređnost in celokupnost. A, če so te drugi sodili napačno, jaz te gotovo nisem: morebiti jedina moja zasluga. Rekel si vedno, in vedel sem, kaj misliš:
»pogledi na te vlažne, mladeniške oči, in tam sem, kàk čustva te navdajejo ...«
Da, vi niste poznali mojega prijatelja. Bil je mladenič srednje postave, bolj slabotnega života, lepih modrih, neko notranjo togo izražajočih oči, visokega čela. Govoril je malo. Sploh bi ga kdo sodil na prvi pogled, da je to navaden slaboumnik, človek, dejal bi, brez pomena. Energije nima, pripomnil bi ali oni, a zopet drugi imel bi ga za sebičnega, samosvojega mračenca. Res, da ni vsakomur zaupal, a še pri onih se je večinoma varal, katerim je zaupal. Na meni bi bilo, prepričati čitatelje o ničevosti in neveljavnosti takih nazorov. Toda po znamenu »le styl' c'est l' homme« neizna, da ga bodo vsi najbolje spoznali iz njegovega lastnega spisa, ki mi je prišel slučajno v roko ... po njegovi smrti. Dala mi ga je njegova mati, hotoč, da tega prav kmalu zavrčim, ko sem prišel jaz k sreči še v pravem času tje in otel dragi mi spomin iz uničevalnih rok.
Bil je pesnik, in morebiti ne najslabši. Sledeči zapisek, v katerem je tako preprosto in žalostno opisana smrt njegovega očeta, kaže dovolj, da moja trditev ni napačna.
Moj oče je umrl!
Oni dan smo se pogovarjali o sanjah in spominih. Moja gospodična je rekla, da je ona slišala natančno trikrat udariti na okno tisto noč, ko so mi umrli njen stari mati. Tudi njena sestra je verovala in se spominja. Pripovedovala je, če se ne motim, o svoji ranjki sestrici, pa ne vem že gotovo, ali, da je slišala samo njen glas, ali, da si je v sanjah prikazala. Nu, vsi ti pogovori so obudili v meni žalostne spomine, kako je bilo takrat, ko je umrl moj dobri, ljubi oče. Da, tudi meni se je tisto noč nekaj sanjalo. Zdelo se mi je namreč, da sem v veliki, prostorni in mračni cerkvi. Niti živega človeka ni notri. Tam na obeh zadnjih klopéh pa leži mrtvaška, črno zagrnjena rakev. Jaz se vstrašim in hočem hitro ven iz cerkve, pa ... glej, nasproti mi pridejo črnobelečeni nosilci, zadaj rakev na rame in jo neso iz svetšča. Jaz hitim za njimi; toda kakor hitro sem prišel ven iz cerkve, izginili so pogrebci izpred mojih oči. »O, se je mi je sanjalo. Res, še tisti dan dobim pismo, naj pridem domu, ker je oče hudo bolan ... No, oče je bil takrat že umrl. Bili so to žalostni spomini! Zaspati nisem mogel nikakor. Premetaval sem se z jednoga kraja na drugega v postelji in se trudil otresti teh mislij, pa zastonj. Vedno in vedno se mi je prišel na misel moj oče. Začel sem se spominjati lepih dni, ki sem jih preživel nekdaj pri njem doma, njegovega prijaznega, dobrodušnega obraza, ljubeznivih, iskrečih se oči; njegovega debelega glasa, s katerim me je tolikrat poklical k sebi in mi ponudi piti:
»Na, sinko, pij!« — pa še glej, ako, no, glej ga marne!... Ti pa boš pravi!«
To je bilo jutro, to je bilo jutro! Ah, kako je bilo meni takrat pri srcu! Gospodična stopi z nekim drobnim pisemcem v roki sočutno k meni in mi pravi: »Vaš oče, dragi, je bolan, hudó bolan. Tukaj mi pišejo«, dejala je — in mi hotela dati pismo —, »da pridete nemudoma domu, ker je precej nevarno, ako hočete sploh še ...«, no, no, hotela sem reči, »da je hudó nevarno!« To sem jo pogledal! S takimi debelimi, začudenimi očmi, saj veste! Jel sem se obračati in ugibati, da li veljajo te besede meni ali kateremu drugemu. Ne, meni so bile namenjene. Moj oče bolan?! Kakó to? Saj sem ga zapustil pred nekoliko dnevi skoraj popolnoma ozdravelega in, in krepkega. In vendar! Strašna misel se je pojavila v mojih možganih, a jaz ne vem, kaj sem si to storil. Hitel sem menda, hitel kakor veter, kakor zla novica sama, na kolodvor in nisem se prej zavedel, kje sem, kaj delam, kam grem, nego, kar odhajal vlak proti domačemu kraju.
To je bila čudna vožnja! Ne taks, kakor sem jo imel prejšnje čase, ko sem kot mlad dijáček hitel domu na vesele praznike in počitnice. Ne, to je bilo nekaj, kar me je vndalih pritisnilo, ej, v prsih, in dušilo me je hotelo, kar zadúšiti me je hotelo; a letelo je še naprej k ustim, da so govorila prešerne, samosveste besede, jeess! da so pušila drobne, uboge svaličke brez pardona, uj, pa kakó! In pohitelo je še dalje v oči, da so se svetile in žarile kakor o jutru rmena zora, kakor same solnce nebeško. Jaz sem bil mali gospódek in zavriskal bi: jujujuuj! ... Toda zdaj! Crni dim puha jezni vlak iz sebe, a kolesa škripljejo, ropotajo, vozovi ječe; vsenaokoli, kamor se ozreš, takšna tema! A v kupeju samem tako slabo svetička bledi plamen sredi stropa, kakor bi hotel vsak čas ugasniti ... In zaduhlo je v vozu, in nobenega človeka notri! ... O pač! Tam v drugem predelu leži nekdo in smŕči ... Uj! Kakó je to pusto, dolgočasno! Sedem na klop in zrem na spredi viseči list: Auszug, Extratto, Kiowant. Crke mi jamejo plesati pred očmi, oči mi postanejo težke. Šipe pri oknih lepečéjo. Hočem se razvedriti in dihati hladni, sveži zrak; s težavo potegnem šipo doli in pogledam skozi. Sapa mrzla in jesenska, vlažna, neprijetna sapa poveja vame. Tam spredaj dalje drdra lokomotiva, silno obirač valila se iz dimá, oblak težki dim iz sebe, ruje, stoka, a vozovi zdej že roje, kolesa cvilijo ...; mi pa letimo poleg polj in gozdov, preko planjav, preko dolin, védno dalje, dalje. Oj, to čudna je to bila moč — preustvarjajoča moč človeška. Vse se ji mora upogniti, siloma tiras te meglečéč v neznano, v neznano ... Vse je le dim, samó meje tiste, kar je v njej, in človeštvu ni dobro vzlic gospodarske preustrojbe, vele strojne dobe, in mu ... ne bó, kajti le jeden je bil Krist, da se je daroval, a zdaj kliče egoizem: »Brate! Hitiva skupno naprej, naprej!« a misli: »Brate! Ti le pojdi lepo za menoj!«
Oj to ti je moč, velika moč!
Zaprem okno in zopet sedem.
Pomislim.
Moj oče je hudó bolan. Pa vendar ne za smrt!
Če bi umrl! Strah me je le pomisliti na kaj tacega. Ah! Čemu si pač puščam take misli v glavo. On, pa umrl! Morda res, da je še nekoliko bolan; zadnjič so mi celo pisali, da je jedernat kri bruhnil. Toda ... zdravnik je zadržno rekel, da ni nič nevarnega. V par tednih — rekel je zdravnik — bode zopet čil in zdrav, da bo veselej. To je le od prehlajenja, tako je rekel, a zdravnik mora že vedeti, varovati se mora, pa bo kmalu ukreval. Vina ne sme piti, napenjat se ne sme. Kaj, ko bi se pa zdravnik vendarle motil! Saj je človek! Morda pa je tudi kak slab mazák, Bog ve! Nič ni zaupati. Morda pa se tudi oče ni varoval ... Jaz bi prišel domú — in ga našel ... na odru ...
Eja! kakšne misli se polastujejo moje duše. Kje je to sploh mogoče. On, pa umrl! kaj še, kaj še! Mir, ubogo srce, ne straši se po nepotrebnem! ...
»Ten, ten!« oglasil se je hkrati zvon in me zbudi iz težke zamišljenosti. Prvo postajo imamo. Mladi železnični uradnik, postajni nadzornik z rdečo kapico — glej! nihe k tlaku, sprevodniki poskakujejo raz vože in jamejo klicati imé postaje.
Posamezni ljudje izstopajo, drugi se pehajo notri. Jedna minuta, dve! ... Končano! Zvon zasklenka, sprevodnik zatrobi, vlak zapíska, in vozovi se začnó zopet pomikati naprej.
Znova se vtopim v misli.
Tam zadaj je vstopil nek nov potovalec in se začel živo pogovarjati s človekom, ki je prej spal. Razsvetljeni kolodvor, živo gibanje ljudi in sedaj ta pogovor me nekoliko razvedri. V srcu mi so obudi upanje, da dobim očeta še živega in morebiti ne tako hudó bolnega, kakor je dejala gospodinja. Predstavljam si ga, kako leži bolan na postelji, bled, shujšan in tih. Jaz pridem k njemu. Žalosten mu podam roko in ga poljubim, o, o, on me je tako vesel! In zdaj mu strežem vse dneve, vse noči, tolažim ga in kratkočasim. A njemu je vedno bolje ... Neki dan pa — ah, to je prekrásni, dišeči, zlat majnikov dan — skoči on radosten iz postelje in me objame: »Sinko, danes pojdeva k Podlipniku!« »Ali, oče, vi ste niste popolnoma zdravi.« »Kakor riba!« odgovori on in se jame oblačiti ... Moje srce se topi v veselju, obraz moj je razjasni.
»Vinko! Vinko! ali si te vi?« zakliče hipoma za menoj novi dosleč.
Jaz se ozrem; glej — stari tovariš prekupčevalca Dleta, starega mi znanca še iz dijaških let. Roko stegni mi prijazno in močno, in jaz mu jo krepko stisnem.
»A kako je z mojim očetom?« hočem ga takoj vprašati, toda on me prehiti, rekoč:
»Tudi meni je hudó, da se je moralo nekaj tako zgoditi.«
»A kaj je, kaj je?« vprašam ga začuden.
Zmedel se je, uvidéši, da ne vem še ničesar pravega. Žalostno se je držal in nič prav se mi ni upal pogledati v oči; molčal je.
»Ali prijatelj,« silim jaz vanj,
»povejte vendar, povejte, kaj je z očetom, ker vi, prepričan sem, dobro veste, ali je res takó hudó bolan.«
Znapno so se zasvetile solze v očéh, a jaz sem ga gledal vedno bolj začuden in prestrašen: srce mi je začelo močno utripati, po hrbtu me je pretrelsa neka čudna mrazota, kolena so se mi tresla.
»Povejte, povejte«, ječjal sem, da se je komaj slišalo, »saj sem pripravljen na vse.«
»Vaš oče, no da, vaš oče«, dejal je pretgoma, nekako hropeče, pomilovalno in se obrnil z obrazom na drugo stran,
»je, bržkone že... mrtev...«
Hotel sem zakričati: »Ne, ni res, lažeš se, lažeš!« toda grlo mi je bilo stisnjeno, kakor bi ga držal kdo z železnimi kleščami. Stemnilo se mi je pred očmi, sluhnil, ostenkelenimi očmi. Nekaj me je grabilo za prsi... Stal sem nekaj trenutkov kakor okamenel, in nisem bil potem več mogel z mesta. Črne misli so se podile po razburjenih možganih. Gotovo mi je govoril znanec kake tolažilne besede, toda kdo ga je poslušal! Moje misli so bile zmedene, vse razne raztrgano. Tako sem v čudni in pred dolgim kupeju od okna do okna, a v želji, da bi oče še je jedernat vstavil, da, da bi še enkrat le mogel ga objeti, mu roko podati, in kraj, a doma večnosti, kjer zdaj prebiva moj oče...
Toda vlak se je ustavil. Še jeden žvižg, še jeden zvonov udar, še jeden sunek, še jeden hip... in stal sem na domačem kolodvoru. Počasi je pohajal tam pred vrati stari, dolgočasni vratar z rmeno tablico na prsih. Hitro mu oddám listek in odhitim na cesto.
In zdaj naj vam popišem pot, najžalostnejšo svojega življenja? Zdaj naj vam pravim, kako sem dirjal brez pameti po razruti selski poti vedno bližje svojemu domu? Ves razpet, ne mareč ni za mraz, ni za burjo? Ko so mi oči temnile, zobje šklepetali mrazu in strahu, srce se krčilo? Ah! Na nebu je sijala pred hipom bleda luna takó lepo gotovo, tako veličastno. Toda, ko jo ugledala mene, bednega človeka, skrila se je za črni oblak, kakor se skrije bleda deklica v črnem pajčolanu, stopajoča za krsto matere svoje. Zdelo se mi je, da da tudi ona vzdihuje:
»Bedni, bedni mladenič!«
In vrbe poleg pota, one vrbe, ki so me nekdaj pozdravljale tako prijazno s svojim šumom in šepetanjem:
»Hiti, hiti, dete, tako te pričakuje tvoj oče!« šepetale so sedaj z žalostnim glasom:
»Obžaljujemo, obžaljujemo ti!«
In visôka jagnjeta ob poti kažejo proti nebu, tje gori, ti pravijo:
»Glej, tam je!«
A jaz hitim brez sape, brez upanja. O! Morebiti pa še vendarle dobim še živega, morebiti pa vendarle ni še konec, da bi me vsaj blagoslovil, vsaj blagoslovil, oče moj, oče!
Ovčica, mlada, bela živalica, priteče meketaje mimo. Kako žalosten je njen glas! Izgubila se je gotovo na paši. Brez skrbne ovce leta sedaj okoli, oj ti revše, revše! Ne, čakaj, sirotče, da te pogladim ... Toda ona beži naprej, kakor jaz, izgubljena ovčica ...
Tam daleč se svetlika luč. Moja vas je tam, moj oče je tam. Srce mi začne močno utripati. Še nekaj minut in pokazalo se bode, ali je res ali ne, česar se toli bojim, ali ga dobim še pri življenju ali ne. In jaz ne hitim že več tako, noge mi slabé, nekaj me pritiska pri srcu, telo mi tako vroče, ne, tako mrzlo, roke se mi tresejo ...
Luna se je skrila za oblake, tema je vse naokoli. Jaz pa hitim po temni dolini domače vasi, mimo zidanih kmečkih domov, nizkih hlevov in drugih gospodarskih poslopij proti očetovem domu. Tam-le od onega na pol razpelaga tila okna se že vidi luč, morda bo že videti. In potem? Slabo mi prihaja, komaj še se držim po koncu. Še jeden hip! Zdaj!
Tam v pritlični sobi sta razsvetljeni obe okni. Ali ne hodijo neke črne postave ivn in notri! Ali se mi samo tako zdi? Ne ... da! Hodijo! A tam skozi okno, ali se ne vidi, kako da goré bele sveče voščene? In neko mrmranje se sliši ...
»Zdaj vem!« vzdihnil sem, stopivši čez hišni prag. V veži je bilo temno. V nos mi je udarila vonjava po svežih cvetlicah, spojena z onim čudnim, težkim mrtvaškim duhom. Srce mi je začelo zopet močno utripati. Bila so to razna čustva, ki so napolnjevala mojo dušo: brezupnost, žalost, neko čudovito hrepenenje po njem, ki sem ga izgubil, nekov strah, ki me je zadrževal, pospešil svoje korake v zadnjih trenotkih. Konečno stopim na prag odprte sobe, kjer je ležal moj oče na visocem odru.
Glasen jok me je pozdravil iz kota.
»Vinko, Vinko!« zaklicala je mati s srce pretresujočo otožnostjo. Vzdignila je roke, kakor bi me hotela objeti, in opet sedši začela jokati. Čudno so se zabliskale oči v svečinem svitu. No jaz ... sem stal kakor pribit nekaj trenutkov in zrl v mrtvaškoobledi obraz umirajočega očeta. A jokal ... nisem. Kje, kako? Moja bolečina da bi bila prevelika. Počasi sem se približal črnemu odru in se naslonil s prsim očetovim na prsi. Ni se hitreje vzdihal s tako globoko vdihnjeno, bolečo, a očetovsko srce!
Oče moj, oče moj! A kako sem te zdaj izgubil, preljubo srce, da te ni več? Oče, oče! Kako je to, da me ne pozdraviš več, ne poljubiš več? Saj si to vendar vsikdar storil! Ali me ne poznaš več? Saj sem tvoj sin, poglej me, dobri oče moj! Toda ti že nič več ne gledaš. Zaprte so tvoje oči na veke, in zaprta so usta tvoja, katera si tolikrat, o tolikrat pritisnil na moje lice, s katerimi si tolikrat govoril: »Sinko moj!« A zdaj? Oče, oče! Ali res ne bodem slišal te sladke besede nikoli več iz tvojih ust? Oče! oglasi se, ah, samo še jedenkrat, prosim te, oglasi se! Ti nočeš, ... ti me ne ljubiš. Zakaj si me zapustil? Kaj bo z mamo, oče, brez tebe? ... Ah, vidiš ... Rekel si: »Sinko, le hitro študiraj, pa bodi priden; a na stare dni, ko ne bodem mogel jaz več delati, glej, pomagaj mi bodeš ti. Da, jaz bom na svoja stara leta pri tebi živel.« To bi bilo lepo! A zdaj, oče, šel si in nisi hotel počakati mene. Kako kmalu bi jaz prišel v službo in bi ti stanoval, živel pri meni. Zvečer bi hodili na sprehod in ti bi nam pravil kako zanimivo dogodbo iz svojega življenja, a jaz tudi. Pa bi se radovali in se smejali! ... Toda, toda! Zdaj je vse minilo! Nikdar se ne bode izpolnile prelepe sanje. Nikdar ne bova živela skupaj, skupaj se kratkočasila, skupaj se smejala. — Ti si mrtev ...
»Vinko!« zaklicala je zopet mati. In hitel sem k njej in se ji vrgel v naročje. Moja glava je počivala v tvojem naročju. In jaz sem čutil, kakto ti je vse trepetalo v prsih, a jaz sem čutil sam tvoje težke vzdihé, čutil sem tvojo žalost. Gledal sem ti v oči, zalite od solza, in poslušal žalostne besede: »Oj Vinko, Vinko! Kaj bo z nama?! Izgubila sva ...« A mati, jaz ti vendarle nisem mogel pomagati, oče je bil vendarle mrtev.
Ti si vedno znova začela jokati, kadar koli si me pogledala. Zdaj si vstala, šla k oknu, podrprla se za čélo in stresala z glavo, zdihujoč: »Oče, oče!« Potem si se zopet pomirila. A za hip si jela zopet jokati; dvigala roke na kvišku, sklepal jih in lomila in zdihovala: »Moj mož, moj mož!« Kako si bila shujšana! Kako so se ti lici svetili od samih solz! Zaman so se trudile sosede, da bi te potolažile. Zaman sem se jaz vzdrževal solz, da bi ne napravljal še večje žalosti.
Sedel sem končno v kot in zrl na mrtvaški oder sredi sobe. Med masivnimi svečniki je ležal oče v črni obleki, bled in trd in mrzel. Čudovito so se odsevale nemirno plapolanje belih, dolgih voščenih na njegovih upalih licih in delalo udrte oči še temnejše. Zdaj pa zdaj se mi je zazdelo, da se je desnica ganila; tresočimi trepalnicami in pogledal me okrog ... v srcu me je zatebelo. Krčevito je tiščal v rokah majhen, črn križec, a molek z rdečimi jagodami je ležal na njegovih odrtih prstih.
Na strani ob odru je klečala suha starka s svetlo, koščeno brado in dolgim tankim nosom. Ostalega obličja ni bilo videti, kajti zavito je bilo v staro, črnkasto ruto, na kateri so cvetele v nekdanjih časih lepe, živordeče rože, sedaj popolnoma ovenele. Hitro je premikala svoje ustnice in momljala neko staro molitev za mrtve. Nisem je dobro slišal, in le zdaj pa zdaj sem vjel kako besedico, kakor: »Te verne dušice ... k angeljcem in tem ljubim svetnikom božjim ... ino nas pripelji v sveti raj, ki ga nam vsem Bog daj in prečista.« — Zadaj so klečale druge ženske, klošasto stiskaje z glavam, druga drugi pošepetavale Bog zna kaj in molile. Vsak hip je prišla notri kaka nova oseba, stopila natihoma in resno in pokropila mrtvega z blagoslovljeno vodo, ležečo na krožniku. Nato je pokleknila, prekrižala se in molila za rajnega.
Ščasoma se je soba izpraznila.
Ostalo notri. Mi je bilo tišti, ki ne mislišli ostati pri mrliču čez noč. Starica se je vzdignila in prišla tiho za malo klopico blizu mene. Zdaj mi je bilo mogoče ogledati si natančno njeno obličje, obrano debelega sloja toli suhi vrati. Telo ji je bilo tiščano, prsi plitke in gladke. Zob ni imela več, kajti nekatere zmrvljene škrbine, ki so se tu pa tam zableščale v njenem govorjenju, bi se prav za prav ne smele imenovati zobje. Zato je bil njen glas nekako piskajoč, tenak in slab.
»Zdaj so gospod že v nebesih,« dejala je neka bledelična ženska poleg starke.
»Bog jim daj dobro!«
»Kaj govoriš Simonovka!« zavrnila jo je starka.
»Kaj ne veš, da je duša ranjega gospoda še mej nami! Ločila se bode šele takrat od zemlje, kadar poreče gospod župnik: in pace! ko bodo vrgli trikrat prsti v grob.« Vse navzoče ženske so se obrnile pozorno v bedo starico. Ta pa je nadaljevala:
»Duša se loči strašno težko od telesa, dušice moje krščanske. Zakaj duša ljubi telo, v katerem je dobro delala in grešila.«
»Potem pa bi ne smelo naše telo biti kaznovano, če greši duša,« opazila je bleda ženska.
»Duša sama,« nadaljevala je starka mirno,
»bi ne mogla grešiti, ako ne bi telesa. Kri naša je, kri, ki dušo drži in ne dovoli se ustavljati se hudemu nagnjenju. Če pa ona dovoli v greh, se pregreši; in zato bo naše telo še bolj kaznovano v nebeških ječah ljublim božjim dušicam, ker niso pokleknile in prečistiti Devici Mariji, ali pa bo vekomaj pogubljeno.«
Ženske so poslušale starko, da se niti dihati niso upale; v njihovih temnih očeh se je nabirala strah in groza.
»A kaj vi mislite, mati,« dejala je jedna izmed njih, »ali se nas ne bo Bog prav nič usmilil, kadar bo poslednja sodba?«
»O, Bog je neskončno usmiljen,« odgovorila je stara žena in nagubala nizko čelo, »on da človeku pripomočkov, da se obvaruje slabega, samo če se človek ne zoperstavlja milosti božji. O, nam je dobro! Mi se lahko spokorimo, če smo grešili, skušnjave niso tako velike, da jih ne bi mogli premagati. Seveda, kadar človek umre in se loči duša od telesa, takrat je prepozno delati pokoro. Pa vendar, še potem lahko molimo drug za drugega. Ali za tiste ljudi, ki pridejo za nami in ki bodo živeli v tistih strašnih časih, za tiste bode hudo-o-o!«
»Ali res?« zašepetale so poslušalke z zategnjenim glasom.
»Kdaj pa bodo prišli tisti časi, ali kmalu mati?« vprašala je bleda ženska. Starka jo je pogledala po strani kvisku, zmrajala z rameni in zgrbančila usta.
»V Sembilinjih knjigah se bere,« je dejala, »in jaz tega ne vem. No, kralj Matjaž takrat že ne bo več kraljeval. Tisti srečni časi bodo minuli.«
»A kdaj bo kraljeval ... ta kralj Matjaž?«
»Najprej pridejo časi, hudi časi: draginja, potresi, povodnji, vojski, kuga. Brat bo šel zoper brata, oče zoper sina, sin zoper očeta. Reke bodo krvave od prelite krvi. A takrat ... pride kralj Matjaž izpod gore, pogleda po kraljestvu, vidi, da še ni čas, in se vrne nazaj. Toda ljudjé bo takrat zelo malo na svetu. Da, celo do tega bo prišlo, da se bodo iskali z lučicami tisti, ki bodo še živeli. In tako bo prišlo, da bo zasvetila jedna lučica na Šmarni gori, a druga na Križu, kajti samo tisti bodo ostali še živi, ki se bodo pokrili v kakšnih velikih gozdovih, na visokih gorah ali drugih zapuščenih krajih. Vsi drugi bodejo pobiti ... In potem pa pridejo srečni časi ... Toda mi jih ne bomo dočakali, niti naši otroci, niti naših otrok otroci. To bo ... oh Bog ve kdaj!«
Starica je zopet pokimala z glavo.
»Ali ti srečni časi bodo le malo časa trpeli«, nadaljevala je, »in potem pa začne hoditi po zemlji Antikrist!«
»Bog nas varuj!« zaklicale so ženske prestrašene in se prekrižale. Tudi mene se je polastil nekak strah, da se bolje izrazim, neka čudna, temna čutíla so mi prevzela vso dušo, in gledal sem sključeno starost z neko praznoverno bojazljivostjo. Le mati moja se ni prav nič zanimala za starkino govorjenje. Sedela je pri mizi; mizi in si podpírala trudno glavo. Zdaj je vzdignila z globokim vzdihljajem, včasi so ji zalile zopet solze njene zardele oči.
»Vinko!« zaklicala je z slabim glasom.
»Kaj je, mama?« dejal sem in hitel k njej.
»Hitro, pojdi spat, sinko moj!«
»Ne, mati, jaz bom čul pri očetu to noč!«
Ona ni odgovorila. Zagledala se je vame in začela zopet jokati.
»Ah, mama!« zaklical sem ves potrť in žalosten,
»samo vi ste še ostali!«
Ona me je strastno pritisnila k sebi, poljubila me in močìla moje lice z grenkimi solzami, zdihujoč v jedrnó: »Samo ti mi si še ostal!«
»Mnogo, mnogo se jih bo dalo zapeljati od njega«, slišal se je od druge strani izbe starkin glas,
»in mu bodo verjeli, da je Kristus«.
Pripovedovala je dalje, kako da bode delal čudeže, kako da se bode vzdignil mej oblake in kako da bode sjal denar. Trdila je, da bode imel tudi svoje apostele in učence, pa da se bode vse to zgodilo z božjim pripuščenjem.
»Blagor, blagor tistemu!« končala je proročkinja,
»ki se ne bode dal zapeljati od njegovega denarja, a gorje, tisočkrat gorje pa onemu, ki bo pobiral stopinje za Antikristom. Kajti,« pošepetala je še dalje in vzdignivši košate obrvi, da so se ji zasvetlile drobne oči v tajinstvenem, fanatičnem blisku,
»kajti potem pride Sin božji sam in bo sodil žive in mrtve.«
Ženske so še dolgo gledale zamišljeno predse, a starka je začela zopet prebirati ržne jagode in moliti svoje starinske molitve
»... vse verne dušice, reši, o Gospod, iz večnih muk ...«, z zamolklim glason je zvenel zvonik je odbil ura dve po polnoči.
Tesno mi je bilo pri srcu in težko sem pričakoval belega jutra.
Zjutraj nas je obiskal župnik, človek srednje postave, a precej obilen, s prijaznim, rjavim očim, zabuhlim nosom — njuhal je rad — in s tolsto, dvogubo brado. Tolažil je mamico, kakor je vedel in znal. No — bil je sam vidno žalosten, kajti z mojim očetom sta bila velika prijatelja. Tudi njegova kuharica prikazala se je kmalu za njim pri nas in jela govoriti z mano o naši očetovi smrti. Pripovedovala mi je, kako da so se župnik prestrašili, ko so zvedeli žalostno vest. Stopil je v sobo tudi nek suh, a dolg človek v sivkuh dopetačih, velikih, ob včih in čeljustih sunknjih oblečilih, in se jela meniti z mojo mamo o blagem značaju njenega rdečelicasa soproga. In prišlo jih je še mnogo, mnogo drugih prijateljev in znancev, da izreko sožalje mamici in meni.
Ob treh popoludne so djali mrtvega očeta na nosila. Hitel sem k raki, da se poslovim in da ga zadnjič poljubim. Ležal je mož moj mrzel in miren in jaz sem se sklonil nad njega, in se sklonil čezénj. Celo usta in lica toli gladko, snežno bela in ličej pošešeni: to že ni bil več oče moj! Približal sem se njegovim ustnom. Njihova bledost se je izpreminjala že na črno. Na krajéh so stale male penice. »Ah! Ko bi jim mogel življenje udahniti, tem ustnicam!« vzdihnil sem in še jih dotaknil. Še jedenkrat sem jih poljubil in zbežal proč, a jokal nisem, da si me je srce trgalo. Takrat sem ga videl zadnjikrat.
Kmalu na to so ga zabili v črno krsto. A zdaj! Zdaj naj bi vam pravil, kako sem hodil za pogrebom, kako sem poslušal mrtvaške molitve in duhovnikove petje? Kaj sem čutil takrat, ko je ... rakev zdrsnila v globoko jamo? ... Tega ne pričakujte od mene!
- * *
Tu je končal moj prijatelj svoj zapisek, a povedal ni vsega. Sešel sem se nekoč slučajno na vlaku z onim suhim učiteljem, ki ga omenja prijatelj v svojem spisu. Začeva se meniti o tem in onem. Med pogovorom zvem, ko ga tam in tam in ga poprašam, ni li morda poznal pred dvema letoma umrlega učitelja iz te in te vasi.
»Kaj bi ga ne poznal,« vzklikne on veselo,
»jaz sem bil navzoč! Dosti žalosten dan! Ah! Škoda ga je bilo. Pregodaj nas je zapustil. Velik prijatelj sva bila. Spominjam se ga še imél neizrečeno rad. Vem, kaj so govorili ljudje, da se ni jokal niti takrat, ko ga je ugledal mrtvega na odru, niti potem, ko so ga deváli v rakev. Mogoče. Ali jaz sem ga videl, ko je stal ob grobu. Ko so pevci odpeli »Jamica tiha«, duhovniki izmrmrali svoj »Requiescant« in grobarji začeli zasipati jamo, zaihtel je s tako srce pretresujočim glasom, da bi se ga kamen usmilil. On je take vrste človek,« dejal je učitelj,
»ki se ne izraža precej, a trpi tem bolj v srcu. Revež, revež je bil po očetovi smrti. Saj veste, sam se šolati, to je že muka; a mati mu tudi ni mogla pomagati. A kakšni so sami ljudjé! Precej po pogrebu, ki je bil ob petih, grem v vaško gostilno in sedem v nek bolj temen kot. Ljudje so se seveda menili največ od umrlega učitelja in njegovega sina. Pa kaj vam pravi jeden, bolj gosposko oblečen človek: »Eh! Premajhna plača seveda! Še prevelika! Z vdovo nima nobene žalosti. In kaj pa imajo naše vdove? Sicer ne čemú se treba hčeri ženiti učiteljem. Kaj bi mi bili lahko kar tako? Veste, da me je speklo!«
Tako je dejal učitelj.
Rekel sem že v začetku te črtice, da se je bavil moj prijatelj tudi s pesmimi. Nekaj jih imam še in še od njega. Med njimi je jedna, ki jo je zložil na svojega očeta, s to naj končam svojo priprosto črtico:
S povešeno glavo bedni mladenič Grem v tiho šumico — v tujko In mislim na očeta, dobrega očta Ah! Zdaj že pod vrbo — žalujko.
Še vedno te zrem pred seboj, kakor včasih, Ko bil sem še dete poredno, Kako mi pretiš: »Ej, čakaj me, čakaj!« Kako me poljubljaš, še vedno!
Imel je črno brado moj otec In béléco, béléco roko, In mračne oči, a vendar prijazne, A čelo bilo je višoko.
Pa sva igrala kdaj na klavirji, Pri basu jaz, on pri tenorji, In pela: »Oj plavaj, barčica moja, Po tihem, po bisernem morji.«
Oj jadrelnica je bila to mogočna In bâla ni se viharja, A zdaj — res žalostna vožnja je moja Brez ljubega krmarja.
In če sem dobro zadel »tremolando« Hitečo šestnajstinko, Veselo me je poljubil moj otec: »Takó je dobro, moj sinko!«
Kaj videl sem, kaj čutil in slutil V teh prsih, čemú bi govoril! — Vse nade sladké, vse dobre sklêpke V teh prsih mi svet je umôril.
Da ti bi živel!... No, jaz potujem Potujem skoz šumico v tujko, Ni otec — dušica, da pel bi z mano, On večno molč pod žalujko.