O naših priimkih
| O naših priimkih. Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine. Ivan Koštiál |
21. avg 2016 prestavil France Malešič.
| |||||||||||
Priimki so postali stalni (t. j. vsem članom iste rodbine skupni in dedni) šele v 14. stoletju. Pred tem časom pa so služili večjidel v razlikovanje posameznih oseb z enakim krstnim imenom. Če je bilo n. pr. v kaki vasi pet Kocijanov (Cantianus), tedaj so klicali z ozirom na razne lastnosti in posebnosti n. pr. prvega Kocijana Kržišnika (ker je imel hišo na križišču), drugega K. Pintarja (ker je bil sodar), tretjega K. Levičnika (ker ni imel prstov na desnici in je zato opravljal vsa dela z levico), četrtega K. Medveda (ker je imel gostilno »Pri medvedu«) in petega K. Vogrina (ker je bil prišel z Ogrskega). Sčasoma so pa ti priimki postali dedni in stalni ter se je pozabilo, zakaj je praded tega ali onega dobil svoj priimek. Pri mnogih priimkih se je pozabil celo njih pomen.
Vsi priimki se dajo razdeliti v šest skupin: 1. iz osebnih (krstnih) imen; 2. po telesnih in duševnih svojstvih; 3. po obrti, stanu in službi; 4. po prejšnjem bivališču; 5. po legi hiše ali posestva in 6. po hišnem znamenju.
Ker mi tukaj ni mogoče razpravljati o vseh slovenskih priimkih, se moram omejiti pri vsaki skupini na primeroma majhno število vzgledov; molčati mi je zlasti o tistih priimkih (in teh je precej), ki so mi ostali doslej uganke.
1. Priimki iz osebnih (krstnih) imen.[uredi]
Tukaj je treba ločiti priimke z obrazilom -ič (oziroma -ovič) od vseh drugih, ki so stvorjeni s kako drugo priponko ali nimajo nobene priponke. N. pr. Pavlovič in Pavlič označuje sina kakega Pavla; kdor pa je bil sam krščen za Pavla, tistemu so sosedje ali sorodniki lahko modificirali ime z raznimi obrazili, da bi ga razlikovali od drugih Pavlov, n. pr. Pavlin, Pavliha, Pavlica, Pavliček, Pavlinec, Pavle itd. Te priponke so imele vsaka svoj pomen: Blažon je bil neroden Blaž (Blasius), Blažej majhen, Blažina velik itd. Svoje preziranje so izražali sovaščani z raznimi sufiksi, ki se pritikajo tudi občnim imenom: M(a)rk-un, M(a)rt-un; Gal-un (od krstnega imena Gallus), Blaž-un, Petr-un (prim. voh-un, grd-un, liz-un ...); Lavr-iha, Urb-iha, Jur-iha, Jer-iha; Anž-ur, Janž-ur, Žig-ur (prim. nemč-ur; za ženski spol: bab-ura, glav-ura ...); Žig-on, Gabr-on (od Gabriel), Anž-on (prim. lah-on, madžar-on, hlač-on); menda tudi -ač, n. pr. Gregor-ač, Matij-ač, Mih-ač, Jur-ač (prim. pisač, pretepač).
Druga obrazila izražajo, da je bila oseba majhna ali sosedom draga: Tomaž-ej, Lip-ej (Filip), Petr-ej (prim. koroške oblike dedej = dedek, nožej = nožič, možej = možiček); Kob-è (Jakob), Koc-è (Kocijan), Janž-è, Matevž-è, Lavr-è (prim. dekl-è, otroč-è, fant-è); Len-če, Lin-če, Jernej-če (prim. živin-če, družin-če, golob-če); Petr-ica, Mihel-ica, Blaž-ica, Jur-ca (prim. shrv. Stipica, Ivica za moške osebe); Ferjan-ec (iz Florijan), Ivan-ec, Kocijan-ec, Klemen-ec, Lovrenč-ec (prim. bratec, zvonec); Matevž-ek, Janž-ek, Mat-ek; Lovr-ič-ek, Anž-ič-ek; Urban-č-ek, Andrej-č-ek, Gašper-č-ek; Mat-ko, Mohor-ko, Iv-ko, Štefan-ko itd.
Pripomniti moram, da nimamo priimkov iz krstnih imen Ignacij, Karel in Alojzij; nasprotno pa je mnogo priimkov iz imen, ki so dandanašnji med Slovenci zelo redka, n. pr. Adam-ec, Ajt-ič (Ajta = Agata), Abram-ič, Bester in Wester (Silvester), Afr-ič. Lekš-e (Alexius), Ahač-ič, Kuzm-ič (Kosmas), Daneu (Daniel), Fabjan-č-ič, Mohor-ič (Hermagoras), Pongrač-ič, (Pankratios), Primož-ič (Primus), Kršovan (Chrysogonos), Mavr-ič od Maurus, Ražem, Oražem, Orožen (Erasmus), Kurin-č-ič, Kerin, Kvarin (Quirinus, zaščitnik živine), Volbank (Wolf-gang), Iljaž, Ileš-ič (Elias), Moze-t-ič (Moses), Ažbe, Ožbe (Oswald), Bošte (Sebastianus), Marinko, -ček (Marinus), Bričko (Briccius), Munda (Raimund), Gerat-ič (Gerhart), Erhat-ič (Erhart) itd.
Poleg velikega števila t. zv. imen po očetu (Pavlič – Pavlov sin) jih je le prav malo po materi: Jerič, Špelič, Barborič, Jagič (Jaga Agata), Ajtič (isto), Polončič, Marušič, Uršič, Afrič, Brajdič, Marinič, Majdič, Klarič (spačeno Clarici), Jelušič, Lenkič ... Prvi nosivci teh imen so bili nezakonski otroci (nekateri pa morda le po očetovi smrti rojeni; primerjaj priimek Vdovič, spačeno Udovč = sin kake vdove).
V 27. letniku Doma in sveta (1904) je najti mnogo priimkov in krstnih imen (po abecedi).
2. Po telesnih in duševnih svojstvih.[uredi]
Naravno je, da so dajali v starih časih ljudem imena tudi po zunanjih in notranjih lastnostih, napakah in navadah, po obleki, obuvalu in pokrivalu, po priljubljenih jedeh itd. Zato je med priimki toliko pridevnikov: Brumen, Čuden, Droban, Fleten, Lačen, Majcen, Marn, Okorn, Prešeren, Truden, Čerin (t. j. črn), Pokoren, Pohleven, Varl = vrl; Krepek, Redek, Kregav, Grintav, Majav; Pernat , Bogat; Testén, Medén, Prosén, Strdén; Kisel,Vesel, Črnel (v starih časih = rdeč); Studen in Zelen; Bister, Isker, Moder; nadalje trpnih deležnikov: Obriven (= obrit), Okleščen, Ožgan, Obran, Zamujen, Zavržen, Znajden, Stresen, Poglajen, Požgan, Predan, Kupljen, Naužit, Popit, Preklet, Razpet; tvornih deležnikov na -l: Obrsnel (odebelel), Oprčkal, Pošebal, Prebil, Premrl in Premru, Zaletel, Zadrgal, Zavrl, Zavadlal, Zazijal, Mrzel, Pezdel i. dr.
Osebna svojstva se pa izražajo tudi s samostalniki: Črne, Črnec in Črnugelj, Bele, Belec, Erjavec in Rijavic, Koder, Kosmač, Galjot, Ostrouška, Hohnjec, Šepec, Lajovec, Sajovec, Mesojedec, Mesosnel, Paglavec, Mrdavs, Robavs, Brdavs, Mezgec (smrkavec), Miglar (= mežikavec), Mlečnik (= človek z mladostnim, otroškim obličjem), Ošabnik, Štritar (= prepirljivec), Brljavec, Brglez (bebec), Blaznik (= bogokletnik), Bosjak, Bradač, Bedrač (ker je imel močna bedra), Glavač in Glavan (z veliko glavo), Golenač (ker je imel debele goleni), Nosan (z velikim nosom), Brezočnik (je imel samo eno oko ali pa je bil razposajen, »brezočen«, kot pravijo v Ziljski dolini), Burja (vihravec), Bučak (= tepec), Bun(je)c (= debeloličen človek, Čemérnik; Čampa (= počasna oseba), Čok (= čokat mož), Čuš in Čuž (= trap, norec); Darovec (nosil je obleko iz darovca = raševine), Dr(e)mota (= zaspanè), Dobrin, Dolgan in Dovgan, Postružnik (= zadnji otrok svojih roditeljev), Poznik (= pozno rojen), Pravhar (= kdor se rad pomenkuje); Prepeljuh (= potepuh, a tudi človek, ki rad druge z doma zvabi ter drugam prepelje, zlasti v krčmo); Prhavec (ki prha iz navade), Puntar (= upornik), Vodopivec, Zlobec, Trampuž (= debel, štorast mož), Šebat (bi lahko bil človek, ki ščebače kakor lastovka); Smole(j) (je imel roke umazane s smolo, kar je pri čevljarju pač naravno); Noč (ker je prišel ponoči na svet); Plohelj (= šušmar); Podmenik (= podtaknjen otrok); Razpotnik (= najdenec; na Koroškem pa kmet, ki ima hišo na razpotju); Kepec in Keše (= pritlikavec; Kešnar (= odlašavec); Lisec(= prismuknjenec); Lunder (= velik, suh mož); Gognjavec (= kdor govori skoz nos); Kačar (je lovil in pobijal kače); Zor (je bil rojen ob zoru); Veha (= nestanovitnež), Vehar (ker je nosil veho, t. j. klobuk s širokimi krajevci); Večaj (= otrok, ki vedno večí); Geba (= pokveka); Raznožnik (je bil krivonog); Raztočnik in Potrato (= zapravljivec); Skočir (= majhen, naglo jezen mož).
Priimki po kakem o r o d j u, kaki p r i p r a v i ali kakem oblačilu ali drugem p r e d m e t u, ki služi v katerikoli namen, so se dajali ljudem, kateri so prvi ali edini v svoji vasi imeli ali uporabljali one reči. N. pr. Ham (= konjska oprava iz samega jermenja, brez komata; tudi = naramnice ali oprta; h a m je pa tudi medmet v pomenu »primi ga!« in bi torej lahko služil za označbo človeka, ki je pogosto ščuval svojega psa na druge ljudi); Koželj je primeren vzdevek kmetu, ki je še rabil starodavni koželj, ko so sosedje že vsi predli na kolovrat; Trtnik, Kosér, Kosír in Krivec so dobili ime po znanem orodju; Punčuh, -oh, -ah je nosil »Bundschuhe«, podvezanke, medtem ko so njegovi sovaščani nosili drugačno obuvalo. Žar(e)k je žarko (neprijazno) gledal ali govoril itd.
Priimki, ki pomenijo majhne denarje, kot n. pr. Bajuk, Belič, Božjak, Škufca (= pol vinarja), Vinar, Grošelj ..., kažejo na ubožca ali pa na skopuha.
Če je kdo rad jedel kako jed ali rad pil kako pijačo, so mu dali ime tiste jedi ali pijače za priimek; n. pr. Mohot (sir iz zagrizenega mleka), Močnik, Klobasa, Česen, Štrukelj Špeh, Korun = krompir, Maslo, Kruh, Hleb, Žemlja in Shemua, Moškat, Ocvirek, Kuhelj (nekak flancat), Žmitek (skuta), Kukman (neka izvrstna goba), Marvin (vino iz Bele Krajine), Kapus ( zelje), Kumerca itd.
Srbi in Hrvati imajo mnogo občnih imen z obrazilom -onja: žderonja = požeruh, brkonja = brkač, glavonja = glavan, guzonja = mož z obilno zadnjico, krastonja = Krastavec, šaronja = pisan vol itd.
V slovenščini so nam ostali taki samostalniki samo kot priimki: Ritonja = mož z velikim sedalom, Tihonja = tih človek, Velikonja = dolgin, Sladkonja = sladek človek (ki zna sladko govoriti?), Blagonja = blaga duša, Dregonja = kdor druge rad drega (dreza), Grahonja (morda = mož z obleko grahaste barve), Letonja = kdor vedno leta sem in tja, Prvonja = prvak (ali prvi v svoji vasi), Špehonja = špehast človek (po mastnem obrazu ali obleki).
Človek, ki je tresel glavo, je dobil ime Tresoglav; tistega, ki je namakal (močil) bob, se je prijel priimek Močibob; kdor je pogosto jedel pečene gosi, je bil nazvan Pecigos; priimek Poiščikruh se je menda dal kakemu siromaku, nasprotno pa kaže ime Obesiboh na premožnega kmetovavca, ki je imel v dimniku vedno cel boh slanine obešen; Strupikorec je gotovo kdaj kak korec strupil, t. j. zdrobil ali razbil; Kuripečič je kuril peč; Gazvoda je gazil vodo, Podražiga je bil nagajivec, Golihleb je gulil hleb kruha, Golibajs pa bajs, t. j. bas (velike gosli); ime Branisel lahko znači moža, ki je branil svoje selo (vas) ali pa sla, t. j. odposlanca (ko je bil sel napaden). Vsi tu navedeni zloženi priimki imajo glagol spredaj, v prvem delu besede; dosti več jih je pa, ki imajo glagol zadaj, v drugem delu. Baboder je babo ali babe drl, Babosek celo sekal; Capuder je drl (trgal) cape ali cunje, Dobrodel je nazvan po svojih dobrotah, Kolovrat je vrtel kolo; Mesesnel, Mesesnov, Mesojedec in Mesojednik se niso zadovoljevali z rastlinsko hrano, temveč so rajši jedli meso; Vodopivec ni maral alkohola, Repolusk je luščil repo, Samobor se je boril sam, brez tuje pomoči, Makoter je trl mak itd.
Precej malo je priimkov, zloženih iz pridevnika in samostalnika; n. pr.: Suhivamp = označba človeka, ki ni imel rejenega trebuščeka; Suhipetek je moral biti v kakem oziru podoben hrošču, ki mu pravijo v Vipavski dolini suhi petek; Hudimul je imel take lastnosti, da so ga sosedje primerjali hudemu mulu, t. j. volu z odbitimi rogovi; brez razlage so jasni priimki Krivonog, Krivonos, Golouh, Doberdrug, Dolganoč, Hudamisel, Rožnicvet, Kosirep, Malovrh, Ravnohrib, Velkovrh, Zlatolasec, Zlatoper i. dr., dasi pri nekaterih potrebujemo žive domišljije, da se domislimo, kakšni dogodki ali lastnosti so utegnile dati povod takim nazivom.
3. Po rokodelstvu, službi ali stanu.[uredi]
Če pomislimo, da so za večino obrti med ljudstvom v rabi nemški izrazi, se ne bomo čudili, da so tudi priimki slovanskega izvora v tej skupini mnogo redkejši od priimkov tujega izvora. Poleg Kovača, Lončarja, Pečarja, Zidarja, Tkalca (Kalca, Hkavca, Tekavčiča), Mesarja, Kopitarja, Sitarja, Rešetarja, Igrca in Godca, Zvonarja, Klobučarja, Kolarja, Brivca, Brodarja in Brodnika, Merčuna (= merosodnika) stoji večja množica priimkov tujega izvora: Birt, Bintar in Pintar, Bognar, Borštnar in Fošnar (štaj.), Cimperman, Colnar, Drakslar, Drukar, Furman, Glažar, Jagar, Fakin, Knap, Likeb in Ličof (n. Leitgeb = krčmar), Malnar in Mlinar, Mežnar, Oštir, Padar, Pajtlar. Fajfar, Šuštar, Tišlar, Žnidar, Šribar in Šlibar, Šloser, Tašner, Zalar (= vrvar), Zotlar, Piltaver (= podobar), Gortnar, Frbežar, Kramar, Štamcar (= kamnosek), Veberič, Brgant (= ropar), Domicelj (= mlad plemič).
K tem je še treba prišteti številne izvedenke (Kovač-ec, -ič; Žnidar-ko, -ič, -čič itd.).
V priimkih se zrcali tudi a g r a r n a h i e r a r h i j a, t. j. vse stopnje kmetskega prebivavstva od najbogatejšega posestnika do zadnjega pastirčka: Gruntar, Kmet, Zemljak, Zemljan, Zemljarič; Osebek, Osebčič, Košan (= četrtnjak), Žalar, Kajžar, Kočar, Gostič; Kotar, Zakotnik ( preužitkar); Hlapčon, Hlapše; Rataj, Težak; Gmajnar, Kozar, Ovčar, Gosar; Čeh (na Murskem polju = govedar, kravar), Trtinek (= pomagač občinskega črednika), Poljak (poljski čuvaj); nadalje: Župan, Županè, -čič, -ič, -ek; Dežman (kdor je dajal desetino), Čižman in Zhishman (kdor je plačeval »činž« v gotovini); Sodja, Sodec, Sodnik, Rihtar (= občinski načelnik, obenem razsodnik med občani), Rihtarič, Rihtaršič; Šultes, Šulc in Šuntajs (= župan, občinski predstojnik); Valpotič in Vavpetič (valpot je bil nadzornik tlačanov, ponekod prvi hlapec), Pristav (-ov) in Majer (ki oskrbuje pristavo ali marof), Ketiš (na vzh. Štaj. = kdor stanuje v viničarski koči).
Posebno skupino tvorijo priimki, ki značijo posvetno ali duhovno (cerkveno) dostojanstvo: Cesar, Kralj, Knez, Vojvoda in Vivod, Papež, Škof, Glavar, Prošt i. dr.
Le v redkih primerih bomo smeli domnevati, da so nosivci takih priimkov potomci oseb, katere so imele tako dostojanstvo. Pač pa so nastali nekateri taki priimki iz hišnih imen (znamenj), drugi so vzdevki, ki jih je izumilo šegavo ljudstvo za posamezne osebe zaradi njihovih posebnosti (n. pr. čudnega vedenja), zopet drugi pa so sc dali osebam, ki so igrale razne vloge (cesarja, papeža i. dr.) pri ljudskih veselicah ali pri posvetnih in duhovnih igrah, ki so se prirejale v poznejšem srednjem veku malone povsod.
4. Po prejšnjem bivališču.[uredi]
Znatna je tudi množina priimkov, ki naznanjajo, odkod je prišel ta in oni v tisto vas, kjer so mu vzdeli ime. Pradedje, ki so prišli n. pr. z Ogrskega, iz Bosne, iz Čičarije, iz Furlanije, s Hrvaškega, iz Italije, iz Like, s Češkega, z Moravskega, iz Nemčije, s Poljskega, iz Rusije (tudi če niso bili tam rojeni), so dobili v novem bivališču priimke: (V)ogrin(ec), Bošnjak (spačeno Woschnagg!), Čič, Furlan in Ferlan, Horvat in Hrovat, Lah, Ličan, Pegam in Pem(ec), Moravec, Nemec, Poljak in Poljec, Rus itd.
Če se je kdo preselil n. pr. iz Stične na Bled, iz Bohinja v Ribnico, iz Vel. Lašč v Ptuj, iz Železne Kaple v Kamnik, se ga je kmalu prijel vzdevek Dolenjec, oziroma Gorenjec, Kranjec, Korošec.
Dokler je kdo prebival na Krasu, v okolici Kočevja ali med Bezjaki (t. j. v zagrebški, varaždinski ali križevški županiji ali pa na slov.-furlanski jezikovni meji), ni mogel dobiti priimka Kraševec, oziroma Kočevar ali Bezjak, dobil ga je šele v kraju, kamor se je bil preselil. A ne samo po pokrajinah, odkoder so ljudje kam prišli, marveč tudi po vaseh so dobivali priimke, ki spadajo v četrto skupino.
Končujejo se pa taki priimki na -an, -ar, -ec in -ski. Praded dr. J. Vošnjaka (bolje: Bošnjaka) je bil prišel iz Bosne; Dolžanov z Dovjega (vas se je imenovala Dolgo; kdor je bil doma na Dolgem, po tamkajšnji izreki »na Dovjem«, je bil Dolžan); Jančarjev z Jančega (občina Trebeljevo); Bohinjcev iz Bohinja; praded Kuželičkega pa iz Kuželjiča (občina Fara pri Kostelu).
(Veliko takih priimkov, razvrščenih po obrazilih, sem naštel v XXVIII. letniku »Doma in sveta«, 1905, v spisu »Nekaj o naših imenih: Rodbinski priimki, napravljeni iz krajepisnih imen.«)
Čudno, da so v Sloveniji priimki s priponko -ski, ki so pri Poljakih in Čehih jako številni, omejeni na majhno ozemlje na vzhodu: v B a n j i L o k i in F a r i p r i K o s t e l u so rodbine Briški (= mož iz Brige pri Banji Loki), Rački (= z Rake pri B. L.), Celinski (iz Celin na Hrvaškem) in omenjeni Kuželički; v V e l. D o l i n i Cirnski (= mož iz Cirja pri Raki), Bukovinski (iz Bukovine pri Vel. Dolini), Gajski (iz Gaja pri Vel. Dol.), Lazanski (iz Laz pri Vel. Dolini; v L e s k o v c u Pisanski; v M e t l i k i Medvedovski; pri R o g a t c u Harinski, Kamenski, Klanški, Ledinski, Potočki, Cerovski; v jugovzhodnem kotu nekdanje Š t a j e r s k e: Gorički, Prašnički, Hrvatski, Oberski, Pleterski, Podvinski, Skalički, Strmecki, Staroveški. Osamljeni so: Žukovski v Križah pri Tržiču, Rovenski na Igu, Slanski v Šmihelu nad Pliberkom, Hriberski v Žalcu.
V Sloveniji so se napravili iz takih pridevnikov večinoma samostalniki: Kamenšček, Pleteršek ...
Zanimivo je, da nam nekatere stare listine jasno razodevajo, zakaj je ta ali oni dobil svoj priimek. N. pr. leta 1575 je omenjen neki Vulčakar s pristavkom »aus dem Dorfe (iz vasi) Vulčak«; leta 1802 Matija Vodušek iz Vodul (t. j. Vodolje pri Dramljah); v Orožnovi »Celjski kroniki«: Gabršek iz Gabrja; Avguštin Trzinar iz Jarš pri Trzinu; Znojilec v Znojilih; l. 1800 Slomšek na Slomu; Podmiljšak iz Podmilja; l. 1576: Štefan Šardinjšek iz Šardinj; l. 1575 Matjaž Samorglar v Samorgli; l. 1739 Juri Zagajšek iz Zagaja; Vatovec iz Vatovelj; l. 1737 Filip Prebolšek iz Prebolda; l. 1575 Prelesnik iz Prelesja pri Blagovici; Podrščak v Podrskah; Janez Megušar iz Megušnice itd.
5. Po legi in kakovosti hiše in posestva.[uredi]
Kmečki človek ima seveda boljše oko za take stvari kot pa meščan in zato je ustvaril mnogo priimkov za označbo svojih sovaščanov s tega vidika.
Skalar je imel hišo na skali, Pečnik na »peči«, t. j. na pečini, Potokar in Potočnik ob potoku, Klančnik na klancu, Zalokar za loko, Končnik, Končan, Končar, Konšek, Krajšek in Krajnik na koncu ali kraju vasi, Bregar, Brežnik in Breščak na bregu; Gradišnik in Gradišar na mestu, kjer je poprej stal kak grad, Jamnik ob jami, Rupnik pri rupi, Samec na samoti, Stegnar ob stegnih ali stegnah, t. j. ob gonjah (koder so gonili živino), Osojnik na severni strani gore, Podgorec, Podgornik in -šek pod goro, Orešnik blizu oreha, Resnik sredi (v)resja, Hostnik v hosti ali kraj hoste, Boltar ob boltu (= prepadu), Breznik poleg kake breze ali brezja, Drčar poleg drče (za les ali pesek), Ponikvar blizu ponikve (luknje, kjer se izgublja kaka tekoča voda pod zemljo), Praprotnik kraj praprotja; Pres(e)kar je imel okrog hiše pres(e)ko, t. j. živo mejo (ali pa je prišel iz Preske kam drugam); Britovšek je imel hišo poleg pokopališča, Vidmar in Videmšek je obdeloval cerkveno posestvo; Triplat je imel hišo na kraju, odkoder so držala pota na tri plati, Ul(i)čar pa ob »ulicah«, t. j. ob ozki, s sečjo ograjeni poti, koder so gonili živino na vodo ali na pašo; itd.
[uredi]
V starejših časih je imela skoraj vsaka hiša v trgu ali mestu kako znamenje (podobo), navadno žival ali rastlino ali kak drug predmet, po katerem se je potem hiša tudi imenovala. To je bilo namesto naših sedanjih hišnih (konskripcijskih) številk. Dandanašnji se je ohranila ta navada samo pri gostilnah in lekarnah (hotel ≫pri poštnem rogu≪, lekarna ≫pri jelenu≪ itd.). Taka hišna imena so se potem prenesla na gospodarje. Tako je treba razumeti n. pr. ≫botanične≪ priimke Levstik in Luštek (Levisticum officinale), Jeglič, Steklasa, Kokolj in Kokalj, Majaron, Češarek, Čebulec, Šmigovc (= trobentica, jeglič) i. dr., dalje Robida, Nadlišek (= mandragora), Detela, Ajdovec (= kislica), Božiček (= netresk), in ≫živalske≪ priimke, kakor Medved, Kos, Jelen, Murn in Čuren, Petel in, Rak, Piščanec, Voljč (= volič), Pajk, Cerar, Golob, Faganelj (= konopljiščica), Kobilica, Borovnik (= brinovka), Čriček, Čuk, Sova, Sokol, Strnad, Trtin (trtni zavijač) i. dr. (Nekaj stotin takih primerov najdeš v XXIX. letniku Doma in sveta, 1906, po alfabetu.)
Pri mnogih ≫živalskih≪ priimkih je pa tudi drugačna razlaga mogoča. Imena raznih živali so se namreč lahko prenesla na ljudi, ki so bili onim živalim v tem ali onem oziru podobni. N. pr.: Lesjak je imel rdeče lase ali je bil zelo premeten in zvit; Medved je bil jako močan ali je godrnjal ali rad jedel strd; Vouk je bil požeruh; Slavec je lepo pel; Povh je rad dolgo spal ali je bil jako rejen; Zajec je bil strahopeten ali izredno urnih nog ali dolgih uhljev ali je imel ≫zajčjo šobo≪; Oven, Bicman (= oven, bravec) trmast, Biček (= janjček) pa krotak; Bre(n)celj je bil nadležen in vsiljiv, Črmelj ali Čmrlj je brenčal, Sršen je bil nagle jeze, Pugelj (= oven, ki se kolje o veliki noči) je bil tolst, Žerjav je morda imel dolg vrat ali je kričal kakor žerjav; Legat (v Prekmurju Legen) je imel tak rezek in brneč glas kakor ptič legat, ki mu pravijo okrog Ribnice ležetrudnik ; Morak je imel tak glas kot puran (na Koroškem ≫morak≪); Mramor je vedno kaj glodal (ali pa je imel bolezen ≫mramor≪ = gnilobo kosti); Hrastar in Krevs sta pogrkovala ali hrestala kakor oni ptič, ki se zove hrastar, hrestač, kosec ali krevs; itd.
Kako so prišli razni ljudje do svojih priimkov, vzetih iz l j u d s k e g a p r a z n o v e r j a, je težko povedati. Sem spadajo: Gestrin = povodni mož, Kr(e)snik (to lahko pomeni tudi človeka, rojenega meseca kresnika = junija), Partelj, Malik, Kurent i. dr.
N a j k r a j š i priimki imajo le po dve črki (oziroma po dva glasova), n. pr. Aš na Dolenjskem, As in Of na Štajerskem. N a j d a l j š i imajo po dvanajst črk, oziroma po štiri zloge, n. pr, Šemprimožnik (iz Šent-Primoža), Pustoslemšek (s pustega slemena) ali Štamcalaznik i. dr.
Zanimivo je, da so nekateri priimki razširjeni po vsej Sloveniji, drugi pa nasprotno omejeni na eno samo pokrajino ali župnijo ali vas. Povsod se dobijo Mlakarji, Ravnikarji, Vidmarji, Zajci, Gorjupi i. dr.; toda priimek Šegula je samo štajerski, Sardoč samo primorski, Piškur samo dolenjski, Valjavec samo gorenjski, Pohleven samo notranjski, Vospernik samo koroški, Vučko samo prekmurski, Trinko samo beneški itd.
Skoro v vsaki župniji je kak z n a č i l e n p r i i m e k, ki ga nosi več ljudi kot druge. Tako prevladujejo na Trnovem Rijavci, v Srpenici Trebšeti, v Otaležu Magajneti, v Batujah Bavčarji, v Pevmi Primožiči, na Ravnici Pavlini, v Solkanu Jugi, v Kanalu Berloti, v Rojanu Piščanci, v Barkovljah Pertoti, v Lonjeru Čoki, na Opčinah Sosiči, v Tomaju Macaroli, v Povirju Kocjani, v Višnji gori Zupančiči, v Stični Kastelci, na Čatežu pri Vel. Loki Kamini, v Lipoglavu Brezovarji, pri Sv. Križu pri Litiji Resniki, na Vinici Flajniki, v Preloki pri Vinici Balkovci, na Radovici Bajuki, v Semiču Judniči, v Starem trgu Šterki, v Zagorju ob Savi Drnovšeki, v Metliki Nemaniči, v Črnomlju Jermani, v Dragatušu Štefaniči, v Podzemlju Tomci, v Št. Jerneju Zagorci in Luzarji itd.
V Sloveniji je veliko nemških priimkov; nekateri izmed njih so tako pretvorjeni, da se jim prvotni izvor skoraj več ne pozna. N. pr. Logonder iz Lang-Andree, Vilfan iz Wulfing (t. j. Wolfov sin), Brtoncelj iz Martantzl, Boncelj iz Wantzl, Kemperle in Jenšterle iz Gamperl in Gansterl, Finžgar iz Vintschgauer, Pegam iz Behaim(b) = mož s Češkega i. dr.
Ker smo začeli rabiti sedanji črkopis (g a j i c o), ki izraža šumnike s kljukami: č, š, ž, šele po letu 1840, se ne smemo čuditi, da so se pisali slovenski priimki poprej (in nekateri še zdaj) na jako neroden, nepraktičen način, bodisi po b o h o r i č i c i (ki je bila v rabi od l. 1550 do 1840 in še malo dalje), kakor n. pr. Ahazhizh, Shemua (beri Žemva, gorenjski = žemlja), Shkof (= Škof), ali po starem ali novem madžarskem pravopisu: Miklosich = Miklošič, Szmodics = Smodič, ali po nemški metodi: Suppantschitsch, Tschabuschnigg, ali na furlanski način: Cociancig = Kocijančič, Mahorcig = Mohorčič, Illig = Iljič, Chiades = Čadež, ali po italijanski ortografiji: Qualliza = Hvalica, Cherincich = Kerinčič (t. j. »mali ali mladi Kvirin«) itd.
- ↑ Kakor je vsem, ki se le količkaj ukvarjajo s peresom, A. Breznikov Slovenski pravopis vsakdanji kruh, tako bo Koštiálov Brus knjižica, brez katere gotovo ne bo nihče, ki želi pisati čisto slovenščino. Brus je abecedni zaznamek pogreškov v besedah, oblikah in konstrukcijah našega knjižnega jezika, ki so se vtihotapile v knjigo in časopis od l. 1880 do danes. Slovenci imamo med Jugoslovani brez dvoma že najbolj očiščen jezik. Brus bo pripomogel, da se še te napake in spake odpravijo. Knjižica v obliki žepne izdaje ima 80 strani in je lepo po abecedi urejena. Cena je izredno nizka. Družba je upoštevala zlasti dijaštvo, ki si bo zlahka nabavilo za tako ceno zlasti njej tako potrebno knjižico, da že v kali zatre vse, kar je tujega in nenašega v tisku.