O lastnem mnenju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju
O lastnem mnenju
Slavko Pregl
Spisano: Maja Horvat, Katja Zevnik
Izdano: (COBISS)
Viri: Slavko Pregl. Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju. Mladinska knjiga. 1993.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


SEDMO POGLAVJE negotovo brska po literaturi

Prej ali slej se izkaže, da je dobro misliti s svojo glavo. Zelo dobro je, če je tudi kaj v njej. Do tega se pride na več načinov. V poštev pri­hajajo izkušnje, v poštev prihaja ustrezna literatura. Na tej osnovi osvetlimo srna sistem, pri katerem je treba vzeti svoje oči in z nji­mi gledati milo kot srna. Na tej osnovi se seznanimo tudi s pro­blematično igrico z naslovom »on nima karte«. Za vsak primer za­tem navedemo zelo strupena vprašanja kakor tudi nadvse tehtne odgovore. Najboljša je seveda lastna pot. Povsem nedvoumno je končno odstranjena tančica z vprašanja, kdaj lahko človek odide iz lokala z novim dežnikom. ' KAJ PIŠE V KNJIGAH

»Trenutek,« je rekel Klemen po kosilu, »rad bi govoril s teboj.« Ar­jan se je začudil. V Klemnovih besedah je bilo čutiti neko posebno prijaznost. Ta nikakor ni mogla obetati nič posebno dobrega. '

»Izvoli,« je negotovo obsedel. .

»Nekoč si mi rekel, naj berem knjige. Daje vse polno zelo zanimivih stvari. Da naj berem vse po vrsti, dokler imam še čas. Kasneje da mi ga bo zmanjkalo in da mi bo žal. Točno?«

»Točno,« je pokimal Arjan.

»Nekaj malega sem bral. Naletel sem na zelo zanimive podrob­nosti. Preden jih bom začel uporabljati, bi vseeno želel slišati tvo­je mnenje. Še posebej me zanima, če še vedno misliš, da se iz knjig lahko naučim kaj dobrega.e je nadaljeval Klemen. Povsem jasno je bilo, da razplet ne bo nadvse enostaven, če bo do njega sploh kdaj prišlo.

»Že, že, ... « je začel oklevati Arjan, »v določenih primerih, nam­reč, treba bi bilo videti, kajpak, pretehtati, kaj in kako, in potem glede na okoliščine, saj pravim ... «

»Ven se vlečeš. je odločno izjavil Klemen. »Hočeš mi povedati, da vse, kar mi govoriš, ni tako zelo res, kot mi zatrjuješ. Saj sem si mislil.«

Zdaj je Arjan videl, da si bo treba vse skupaj ogledati od blizu.

»0 čem torej govoriš?« je vprašal.

»Poglej si, prosim, tale dva primera. Potem bova govorila naprej,« je odgovoril Klemen in se pognal do bližnje knjižne police. Zgrabil je knjigo, ki si jo je očitno že prej pripravil, polistal po njej in jo zmagoslavno odprl:

»Tole!«

Prvi primer iz literature

Srna sistem in vstopnice za kino

Andrej je predlagal:

»Pojdimo v kino. Igrajo dirke v Monte Carlu.«

Dirke v Monte Carlu niso igrale. Igral je film o dirkah v Monte Carlu.

Fantje so šli tja do kinematografa, ampak ... saj to je kar težko verjeti. Pred kinomje bilo toliko ljudi, daje bilo drenjanje na vrtu slaščičarne v primerjavi s tem čisto majhen pljunček v največje možno morje.

Pipiju je šlo natančno na jok. Resje neverjetno, da takle mož, kot je Pipi, pomisli na jok. Kaj vse hudega je Pipi preživel in nikoli mis­lil na jok. Zdaj, ko je zagledal napis RAZPRODANO, on sicer tudi ni mislil na jok, je pa jok mislil nanj in se priglasil na obisk.

»Hladno kri, fantje,«je rekel Andrej. »Ukrepali bomo po srna sis­temu.«

Kdor tole bere, ima res srečo. Tako se bo lahko s srna sistemom seznanil od daleč, kar je veliko bolje, kot se seznaniti z njim od blizu.

Srna sistem deluje takole: vzameš svoje oči in z njimi gledaš milo kot srna. Obenem izvedeš kakšno vragolijo. Nato jo ucvreš s pri­zorišča kot srna.

Andrej se je šel srna sistem in kino karte.

Vzel je svoje oči in z njimi milo gledal. Zagledal je tri deklice. Milo

jim je rekel:

»Kaj se nič ne bojite iti v kino?«

Deklice so z nogami pisale po tleh in rekle »hm«, Andrej je milo nadaljeval:

»Ko sem bil jaz včeraj v tem kinu, so ženske omedlevale. Mrtvih

je na kupe. Krvi je blazno. Groza sem in groza tja. Za slabo srce je

to srčna kap.«

»Ampak, ampak, ampak,« so rekle deklice, »kaj naj vendar nare­dimo s kartami, ki smo jih kupile? Kdo je vedel, da je film tako grozen? V časopisu je pisalo, da film mladini ni primeren. Me smo mislile, da se bodo poljubljali. To je tako krasno. Ne pa mrtvi!«

»Ja,«je milo rekel Andrej, »ja, mogoče vam bi jaz pomagal. Tam­le sem videl tri moške, ki so iskali karte. Dajte jih sem, tule je denar, jaz jih bom prodal naprej.«

Andrej je milo vzel karte, milo dal denar in milo šel.Potem so An­drej, Miha in Pipi po srna sistemu šibnili v kino.

Drugi primer iz literature

On nima karte

Šli so na avtobus. Notri je bila strašna gneča.

»A smo za igrico 'on nima karte'?«je vprašal Pipi in Bob ter Miha sta morala prikimati.

»Jaz imam mesečno, pa zaradi gneče ne morem ponjo v žep,« je rekel Pipi in gledal sprevodniku v oči.

»Nikar mu ne verjemite,« je rekel Miha. »Poznam ga. Vedno se laže.«

»Oprostite, zakaj motite delo uradne osebe, v tem primeru spre­vodnika. Jaz se pogovarjam z njim, ne pa z vami,« je začel gobez­dati Pipi na Miho.

Sprevodnik je gledal z velikim zanimanjem.

»Oho, spet ta frkolin brez karte,« seje oglasil Bob, ki seje pri tem pririnil malo naprenj. »Stare finte stresa. Gospod sprevodnik, če resno opravljate svoje delo, ga boste privili.«

»Vas se vse to nič ne tiče,« je revsknil Pipi in strupeno gledal Boba.

»-Ia, kako je ta mule nesramen? Gospod sprevodnik, recite mu no, naj pokaže karto,« seje spet vmešal Miha »Kaj je zdaj to?«je grozeče pogledal sprevodnik.

»Nič ni,« je rekel Pipi. »Ta dva tipa vas provocirata.«

»Kaaaj?« je vprašal Miha in se delal, da bo zdaj zdaj tresnil Pi­pija po nosu.

»Kaaaj?«]e rekel Bob in se delal, kot da samo velika gneča rešuje

Pipija pred strašno klofuto.

Avtobus se je ustavil.

»Ven!« je zakričal sprevodnik, »ven vsi trije!«

Bob, Pipi in Miha so s sklonjenimi glavami šli ven. Ko je avtobus odpeljal, so bruhnili v smeh. Saj so bili vendar na svoji postaji, Pipi pa niti slučajno ni imel karte.

No, saj pravim.

Klemnova zelo strupena vprašanja

  • Ali je pravično izkoriščati neumnejše od sebe?
  • Ali se je lepo postavljati pred prijatelji in smešiti neznanca?
  • Ali je dovoljeno varati dekleta?
  • Ali je lažno dobrodelstvo v čast normalnemu človeku?
  • Ali je pogumno gledati v oči in lagati?
  • Ali je prijazno pomagati ljudem, ki tega ne potrebujejo?
  • Ali si lahko privoščiš življenje na tuj račun?
  • Ali je priporočljivo junačenje pred uradnimi osebami?
  • Ali je zaželeno javno stresati neslanosti?
  • Ali je opravičljivo kršiti pravila, ki veljajo za vse?
  • Ali je treba verjeti vse, kar piše, in se iz tega učiti?
  • Ali lahko domišljija počne vse, kar se ji zdi?
  • Ali nas pisatelji kvarijo?
  • Ali ima smisel za humor kakšno mejo?
  • Ali imaš še kaj živcev zame?

Arjanovi zelo tehtni odgovori

  • Ni, a je vzgojno. Izkoriščanci bodo to prej ali slej uvide1i, izko­riščevalci pa bodo prej ali slej naleteli na pametnejše od sebe in plačali vse za nazaj.
  • Ni, a tudi ne traja dolgo. Zelo hitro se bo našel neznanec, ki to počne bistveno bolje.
  • Ni, a tega sploh ni. Dekleta vedno vedo, kaj se godi, a ti včasih pustijo veselje.
  • Ni, a v bistvu ne gre za to. Normalni ljudje skušajo lažnivce

uničiti s prijaznostjo.

  • Ni, a zgodba je drugje. Sebi ne moreš lagati.
  • Ne. Je pa to ena lepših poti za umivanje lastne slabe vesti.
  • Ne. Računi vedno pridejo, le da jih plačaš tem teže, čim kasnejši so.
  • Ne. Uradne osebe imajo vedno zadnjo besedo, razen kadar praviš:

Da, prav imate.

  • Ne. Kadar to počneš dovolj dolgo, si opažen, in že ti pravijo: Poj-

di se solit!

  • Ne. V tem primeru vsi lahko delajo prekrške na tebi.
  • Nikakor. Vse, kar piše, je izziv tvoji presoji in oceni.
  • Lahko, kadar to deli s pravimi sodelavci.
  • Niti ne. Igrajo le po strun ah, ki smo si jih sami že prej pripra­vili.
  • Da. To je tam, kjer stvari niso več smešne.

15. Da. Dobri učitelji nikoli ne izgubijo upanja

VPRAŠALI STE- PREBERITE

Vprašanje: Ali je v življenju dovoljeno uporabljati zvijače Odgovor: To je odvisno od ciljev, kijih želiš doseči.

V: Deževnega dne me je popolnoma premočil avtobus, ki je z vso brzino zapeljal prek luže ob pločniku, po katerem sem šel v skladu s prometnimi predpisi. Ali imam pravico do odškodnine?

O: Ali je imel avtobus prosto cestišče, da bi se ti umaknil na drugo stran? Kadar dežuje in ob siceršnjih slabih vremenskih razme­rah je smotrno opazovati promet v celoti in ne le svojo pot. Sicer pa: si mislil odškodnino od šoferja avtobusa, ki je tako vozil; odškodnino od cestnega podjetja, ker je bila na cesti luknja; odškodnino od komunalnega podjetja, ker je bil cestni odtok zamašen; odškodnino od sončne uprave, ker je deževalo?

V: Starejši fantje včasih zahtevajo, naj jim nosim torbe. Kako naj se izmuznem?

O: S hitrimi nogami.

V: Kadar spremljam domov dekle, ki mi je všeč, vedno srečam ve­liko znancev. Ali jih moram pozdravljati ali naj se delam, kot da jih ne poznam?

O: Bodi ponosen, ker poznaš tako veliko ljudi. Ko pa prideta s pun­co domov, ji predlagaj, da bi jo pospremil še kam drugam, kjer bo promet malo manjši.

V: Tik pred pričetkom filma sem stekel na stranišče. Prepozno sem opazil, da ni papirja. Kaj je v takem primeru pametno storiti?

O: Meni se to še ni pripetilo. In kaj si storil ti?

V: V čakalnici pri zdravniku sem rekel prijatelju: »Glej no tistega tepca, kakšne rdeče skodrane lase ima!« - in ga tudi pokazal, da ne bi bilo pomote, koga mislim. Prijatelj ni rekel nič, samo dreg­nil me je. Ko sem ga glasno vprašal, zakaj me drega, je zavrtel oči, vzdihnil in pogledal stran. Zakaj?

o: Pri tako vrhunski predstavi dosledne neotesanosti bi lahko samo še vstal in šel. Pa je najbrž moral k zdravniku. Ti si čakal psihi­atra, kaj ne?

V: Zadnje čase me neki fant na dvorišču tako zelo izziva, da bi ga skoraj moral počiti po zobeh. Ga lahko?

O: Skoraj lahko. Kaj pa, če je Schwarzeneggerjev brat?

V: V časopisu sem prebral, daje za opero treba imeti večerno toale­ta. Jaz je nimam. Kaj zdaj?

O: Kupi karto za popoldansko predstavo.

V: Slaščičar mi vedno vrne premalo denarja. Ali se moti ali je bara­ba?

O: Baraba je. Sicer bi se kdaj zmotil tudi v lastno škodo.

V: Grdo pisavo imam, moje dekle pa želi, da ji nenehno pišem. Ali lahko preidem na tiskalnik?

O: Poskusi, če si upaš. Kaj pa, če bo dekle poslej zahtevalo, da gle­daš v ekran namesto v njene oči?

V: Moje dekle se noče poljubljati mi ulici. Ali me ne mara? O: Poskusi še kje drugje, pa boš videl.

V: V vrsti za karte se vedno vrinem, ker se mi zdi škoda časa za čakanje. Običajno se kdo usaja. Ali naj mu povem, kar mu gre,

ali naj grem dostojanstveno mimo?

O: Kadar ti samo govorijo, kar ti gre, pojdi zelo hitro mimo. Ko bodo prešli k dejanjem, ne boš mogel več.

V: Zadnjič sem na sprehodu pomotoma brcnil psa, ki me je želel nekaj ovohavati. Njegov lastnik je ponorel in sem mu komaj ušel. Kaj mu je bilo?

O: Nič posebnega, najbrž te je želel pomotoma malce sklofutati.

V: V bistroju sem pozabil dežnik, saj je sijalo sonce, ko sem odha­jal. Ko sem se naslednjega dne vrnil, dežnika ni bilo več. Ali lahko pričakujem novega?

O: Prihodnjič skušaj priti tja, ko bo sijalo sonce, in oditi, ko bo deže­valo. Zanesljivo boš odšel z novim dežnikom, če boš z novim tudi prišel tja.

V: Ali moram pozdraviti, ko pridem v kakšno trgovino? O: Pozdravljaš tam, kjer imaš koga pozdraviti.

V: Zadnjič sem strmel nekomu v zadek, ker mu je na hlačah pisa­lo: KVA BULŠ? Čez čas se je obrnil in me vprašal: Kva bulš? Kaj naj bi mu odgovoril?

O: Kva težiš?

Dodatna zelo težka vprašanja

(posebej za vse splošne zamudnike)

V: Ali lahko govorim s polnimi usti? O: Ne. S praznimi je laže.

  • * *

V: Ali si moram po čiščenju čevljev umiti roke? O: Ne, če jih čisti kdo drug.

  • * *

V: Punce hočejo biti enakopravne. Zakaj naj torej imajo pred­nost?

O: Zato, ker je tudi od zadaj pogled nanje zelo lep.

  • * *

V: Zakaj naj ne bom nesramen do drugih?

O: Drugih je več. Lahko jih premagaš s prijaznostjo.

  • * *

V: Kako pri mizi v restavraciji utišati prijatelja, ki zelo glasno

čveka neumnosti?

O: Kar najhitreje.

  • * *

V: Ali res moram hoditi na obiske k babici? O: Ne. Lahko se pelješ.

  • * *

V: Zakaj se ne sme poslušati z odprtimi usti?

O: Ker gre tisto, kar gre pri ušesih noter, lahko skozi usta ven.

  • * *

V: Zdi se mi, da juha nima pravega okusa, če je ne srebam.

Zakaj se to ne spodobi?

O: Pri nas se je večina odločila, da ima juha izvrsten okus, če jo ješ normalno.

  • * *

V: V našem razredu se nekdo usekuje, kot da bi igral trobento.

Kaj naj si mislim ob tem?

O: Da bi bilo zelo hudo, če bi se usekoval, kot da igra pozavno.

  • * *

V: Zelo rad imam roke v žepu. Zakaj naj bi bilo to grdo? O: Čigave roke v čigavih žepih?