O fantu, ki je z mačkami oral

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kralj in pastirček O fantu, ki je z mačkami oral
neznan avtor
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekoč je živel oče, ki je imel tri sinove. Ko so nekoliko odrasli, jih je poslal v šolo. Najmlajši pa ni hotel hoditi v šolo in je rekel onima dvema: »Vidva, ki sta neumna, le hodita v šolo, jaz bom pa doma za pečjo z mačkami oral, pa mi bo zmeraj dobro.« Naredil si je ličen plug in jarem, zapregel je mačke in oral po peči. Onadva pa sta se mu smejala, pridno hodila v šolo in se prav dobro učila. Pri tej hiši so imeli travnik, toda kadar so podnevi mrvo spravili v kupe, je ponoči zmanjkalo. Nekoč je rekel oče najstarejšemu sinu, da mora iti ponoči stražit mrvo. Ti trije fantje pa so imeli mačeho. Najstarejšemu, ko je šel stražit, je mačeha dala v torbo namesto kruha gnilo klado in namesto vina vodo. Odnesel je s seboj, ker ni ničesar opazil. Ko pride na travnik, sede, hoče jesti in piti, pa najde namesto kruha gnilo klado in vodo namesto vina. Vse skupaj trešči v tla in gre domov leč na parmo. Zjutraj vstane, gre v hišo in oče ga vpraša: »Kako si stražil?« Sin mu odgovori: »Kar mačeha naj gre stražit; kakor mi je dala jesti, tako sem pa stražil.« Drugi večer je rekel oče srednjemu sinu, naj gre stražit na travnik. Mačeha mu je spet napravila kakor prvemu: namesto kruha gnilo klado, namesto vina vodo. Tudi ta doma ni nič pogledal v torbo. Ko pride na travnik, hoče jesti in piti, pa najde gnilo klado namesto kruha in vodo namesto vina. Vse skupaj trešči tja in gre domov leč na parmo. Zjutraj ga pride oče vprašat: »Kako si stražil?« Ta pa mu odgovori: »Naj le mačeha straži; kakor mi je dala jesti in piti, tako sem stražil.« Tretji večer reče oče najmlajšemu sinu, naj gre na travnik stražit mrvo. Mačeha mu napravi v torbo gnilo klado namesto kruha in vodo namesto vina. Ta pa je bil bolj prebrisan in je doma pogledal, kaj mu je dala mačeha v torbo. Ko najde gnilo klado namesto kruha in vodo namesto vina, trešči vse skupaj v babo in reče: »Sama pojdi stražit mrvo na travnik , da boš jedla gnilo klado namesto kruha in pila vodo namesto vina!« Potem mu je napravila v torbo kruha, mesa in vina. V drugo torbo je pobral svoje mačke in šel na travnik stražit mrvo. Ko pride na travnik, leže na suho kopico mrve. Kmalu pride bakreni konj in reče fantu: »Ali smem tukaj jesti malo mrve?« Fant odgovori: »Le jej jo, saj jo je dosti« Konj pravi: »Moraš iti s tega kupa, drugače ne smem jesti.« »No če je tako, grem pa na drugi kup,« reče fant. Ko se je konj najedel , je rekel: »Kaj ti bom dal zato, ker sem se najedel? Drugega ti nimam dati kakor to bakreno uzdo.« Fant jo je vzel in shranil. Čez nekaj časa pa je prišel drug, srebrn konj in rekel fantu: »Ali smem tukaj jesti malo mrve?« Fant je rekel naj le je, kolikor ga je volja. Konj mu je rekel: »Moraš iti s tega kupa, drugače ne smem jesti.« »No če je tako,« reče fant » bom šel pa na drugi kup leč.« Ko se je konj najedel, je rekel: »Za plačilo ti nimam drugega dati kot tole srebrno uzdo, pa jo dobro hrani!« Fant je vzel uzdo in jo shranil. Čez dalj časa pa pride čisto zlat konj in reče fantu: »Ali smem tukaj mrvo jesti?« in fant mu reče: »Le jej jo kolikor hočeš! Saj je imam dosti.« Konj pa mu je rekel«Drugače ne smem jesti, edino, če greš s tega kupa.« Fant je rekel: »Saj grem lahko,« in je šel leč na tretji kup. Ko se je konj najedel, mu je rekel: »Drugega ti nimam dati kakor to zlato uzdo. Kadar ti bo šlo trdo, se spomni mene in mojih bratov.« Fant je vzel zlato uzdo, vtem pa mu je konj izginil izpred oči. Drugi dan, ko stopi v hišo, ga oče precej vpraša: »Kako si kaj opravil na travniku?« Sin pa mu odgovori: »Nič drugega, kakor trije konji so prišli jest mrvo.« Čez nekaj časa pa je bilo v bližnjem kraljestvu razglašeno, da dobi tisti kraljestvo in kraljično, ki v letu jezdeč ujame z drugega nadstropja prstan, ki ga bodo spustili skozi okno. Ko starejša brata to zvesta, pričneta prositi očeta, da bi vsakemu kupil konja, češ: »Tudi midva hočeva poskusiti srečo.« Oče je res kupil vsakemu konja, mlajši pa je na peči z mačkami oral, se jima smejal i in rekel: »Kako sta neumna, čeravno sta v šolo hodila, da gresta tja tekmovat.« Ko brata odideta, pobere najmlajši svoje mačke, vzame bakreno uzdo, gre tja na tisti travnik, potrese z uzdo in pride tisti bakreni konj ter prinese se seboj obleko in opravo za princa. Fant sleče navadno obleko in se preobleče v princa. Obleka je bila vsa z bakrom vezena. Nato sede na konja in jezdi proti tisti graščini. Ko ga zagledajo, ga kar od daleč vsi pozdravijo in žele, da bi najprej poizkusil on. Pa je rekel: »Le drugi naj prej poizkusijo, ki so že dalj časa tukaj. Jaz sem prišel zadnji, bom pa tudi zadnji tekmoval.« Tudi kraljična ga je od daleč videla in si mislila: »Ko bi vsaj ta dobil, kako bi bila potem srečna!« Vsi so poizkusili, a ni nihče ujel prstana. Prišla je vrsta na tega, ki je imel bakrenega konja. S konjem se zaleti okoli graščine, in ko v letu prijezdi pod okno, ki so z njega spustili prstan, kar seže z roko in že je imel prstan na prstu. Radi bi govorili z njim, a je kar zletel in izginil. Odšel je na travnik, urno slekel bakreno obleko in oblekel navadno, pobral mačke in ročno odšel domov za peč z mačkami orat. Ko prideta brata domov, ju precej vpraša, kdo je dobil stavo. Povedala sta mu: »Neki vrag je prišel, ki je bil ves v bakrenem oblačilu; tisti je dobil prstan.« Nihče pa ni vedel, kdo je bil, on pa je rekel: »Saj sem vama rekel, da sta neumna, če gresta. Jaz doma orjem z mačkami za pečjo in zmeraj mi je dobro.« Ker kralj ni vedel, kdo je dobil kraljestvo in kraljično, je še enkrat razglasil, da dobi kraljestvo in kraljično, kdor pri graščini na konju jezdeč ujame zlato jabolko, ki ga bodo spustili z najvišjega okna. Ko starejša brata zvesta, zopet prosita očeta, da bi smela iti poizkusit srečo; morebiti le kateri dobi zlato jabolko. Najmlajši brat pa, ki je na peči z mačkami oral, se jima je smejal in rekel: »Kako sta nespametna, saj ne bosta ničesar dobila. Jaz pa bom doma z mačkami oral in zmeraj mi bo dobro.« Ko brata odideta, pobere najmlajši svoje mačke v torbo, vzame srebrno uzdo in gre na travnik. Tam potrese z uzdo, pride srebrni konj in prinese obleko za princa. Bila je vsa s srebrom vezena. Zajezdi konja in zdirja proti graščini. Od daleč ga je že zagledajo in pozdravljajo. Vsi so hoteli, naj prvi poizkusi srečo, on pa jim je rekel: »Le drugi naj prej poizkusijo, ki so že dalj časa tukaj, potem bom pa jaz.« Vsi so poizkusili, a noben ni dobil jabolka. Zdaj je poizkusil on in ga je ročno ujel. Nato urno zleti, da niso vedeli kam. Na travniku sleče obleko in se preobleče v navadno, pobere svoje mačke v torbo in gre ročno domov za peč z mačkami orat. Brata prideta domov vsa žalostna, on pa jima reče: »Saj sem vama prej povedal, da sta neumna, če gresta. Jaz doma na peči z mačkami orjem in zmerom mi je dobro.« Kralj zopet ni vedel, kdo je dobil kraljestvo, kdo je dobil prstan in jabolko. Zopet je razglasil, da dobi kraljestvo in kraljično, kdor bo imel takega konja, da bo šel po stopnicah na vrh graščine, kjer bo lep venec. Kdor pride na vrh, bo dobil venec, potem pa mora s slemena jezdeč skočiti na tla. Spet zvesta o tem starejša brata in prosita očeta, da bi jima kupil prav živa konja. Oče jim res kupi, najmlajši pa se jima smeji: »Kako sta neumna, jaz doma na peči z mačkami orjem in zmerja mi je dobro.« Nato sta brata odšla, on pa je pobral svoje mačke in vzel zlato uzdo. Šel je na travnik, potresel z uzdo, prišel je zlati konj in prinesel prinčevsko obleko za princa. Fant sleče navadno obleko, se preobleče v prinčevsko ter zajezdi zlatega konja proti graščini. Kralj razglasi, če pride princ, naj ga ranijo, da ga bodo potem spoznali. Ko ga zagledajo, ga prično vsi pozdravljati, kraljična pa je tiho želela: » Da bi vsaj tale dobil venec, ki je tako zal kakor sonce!« Vsi so poizkusili, a nihče ni prišel gor. Nazadnje poizkusi zadnji. Tako hitro je bil zgoraj, kot bi mignil, in v trenutku je bil zopet na tleh kakor blisk. Nihče ga ni mogel raniti. Kraljična pa je bila močno žalostna, ker ni vedela, kdo je bil. Ko se mladenič vrne na travnik, ročno sleče prinčevsko obleko in obleče navadno, sname konju uzdo, pobere mačke in gre naglo domov za peč z mačkami orat. Ko brata prideta domov, sta bila žalostna, najmlajši pa ju vpraša: »Kako je bilo? Ali sta kaj dobila?« Odvrneta mu: » Takšen vrag je prišel, ki je bil ves zlat.« Brat jima reče: »Saj sem rekel, da sta nespametna, ko hodita tja. Jaz pa doma za pečjo z mačkami orjem in zmerom mi je dobro.« Nekaj časa je ogledoval zdaj prstan, zdaj jabolko, zdaj venec. Ko pride oče v hišo, vidi, da ima njegov najmlajši sin tiste reči, ki so zanje tekmovali. Ročno je šel povedat kralju, da ima njegov najmlajši sin prstan, zlato jabolko in venec. Kralj mu je naročil, naj pride njegov sin k njemu. Oče gre domov in pove sinu, naj gre h kralju, ta pa reče: »Le pojdite kralju povedat: Kakor je njemu daleč do mene, tako je meni daleč do njega.« Oče gre kralju povedat, kaj je rekel sin. Ko mu pove sinov odgovor, se kralj zavzame in zapove zapreči najlepšo kočijo. S seboj vzame tudi lepo prinčevsko obleko. Ko se kralj pripelje do hiše, je bil fant za pečjo in je z mačkami oral. Kralj vpraša očeta, kje je tisti fant, ki ima prstan, jabolko in venec. Oče pokaže za peč in kralj pravi: »Tako, ti imaš?« Fant odvrne: »Mislim, da imam,« in pokaže zlati prstan, zlato jabolko in zlati venec. Potem ga kralj obleče v lepo prinčevsko obleko, ki jo je bil prinesel s seboj, in mu reče: »Zdaj pojdeš z menoj!« Mladenič pa odgovori: »Že grem, toda drugače ne, da vzamem mačke s seboj. Mačk ne pustim, dokler bom na svetu.« Kralj mu reče, naj jih vzame. Mladenič je pobral mačke v torbo in jih vzel s seboj. Ko pridejo do graščine ga pelje kralj vanjo. Kraljična pa je bila hudo žalostna, ko je dobila tega tepca. Mladenič pa je rekel: »Tukaj imate tako robate peči; kako bom pa na peči z mačkami oral?« Naglo so mu morali postaviti ravno peč, da je potem z mačkami po nji oral. Drugi so se mu smejali in ga imeli za tepca. Sosednji kralji pa so bili jezni nanj, ker je dobil kraljestvo in kraljično. Povabili so ga, da bi se šel z njimi vojskovat. Fant pa je rekel: »Jaz že nikamor ne grem. Doma bom za pečjo z mačkami oral in zmerom mi bo dobro.« Zdaj je moral iti stari kralj namesto njega na vojsko, toda šlo mu je prav slabo, tako slabo, da je izgubil že dve deželi. Pisal je kraljični domov, kako slabo mu gre in naj mu pride mladi kralj na pomoč. Ko je kraljična nesla mlademu kralju jedi za peč, mu je rekla: »Ti se tukaj z mačkami pečaš, očetu pa gre tako slabo, da je izgubil že dve deželi.« Fant pa pravi: »Zdaj sem že jezen. Tri dni mi ni treba nositi nobene jedi, zaklenil se bom v sobo.« Vrata zaklene od znotraj, vzame bakreno uzdo, se splazi skozi okno in gre na tisti travnik. Tam potrese uzdo in takoj pride bakreni konj. Prinese opravo za princa in vse, kar je potrebno. Konja dobro osedla, sede nanj in zdirjata kot blisk. Prideta do vojske in se začneta s sovražnikom vojskovati. Tako jih je sekal, da je naenkrat dobil obe deželi nazaj in pribojeval še dve drugi. Nato je odšel na tisti travnik, se preoblekel in šel domov za peč z mačkami orat. Ko odpre vrata, mu tako pide kraljična povedat, kako dobro gre očetu v vojni, češ: »Ti se s temi mačkami tukaj pečaš, oče pa je že dve izgubljeni deželi dobil nazaj in pridobil še dve drugi.« On pa se je na tihem smejal. Zdaj je bil nekaj časa mir, toda kmalu so se zbrali drugi kralji in temu kralju napovedali vojno. Prav slabo mu je šlo, da je izgubil že tri dežele. Kralj je pisal kraljični domov, kako slabo mu gre, da je izgubil že tri dežele. Ko nekoč nese kraljična mlademu kralju jest za peč, mu reče: »Sem že jezen, imam že zadosti! Štiri dni mi ni treba prinesti nobene jedi.« Od znotraj zaklene vrata, vzame srebrno uzdo, skoči skozi okno in gre na tisti travnik. Tam potrese uzdo in takoj pride srebrni konj. Prinese mu obleko in opravo, in kar je treba za princa. Sleče svojo navadno obleko, obleče prinčevsko, osedla konja in ga zajezdi. Tako ročno sta bila pri vojski kot blisk. Pričel se je vojskovati s sovražnikom, da je kmalu dobil izgubljene tri dežele nazaj in pribojeval še tri druge. Nato je kar hitro izginil z bojišča, da niso vedeli kdaj. Ko pride spet na travnik, se preobleče in urno gre domov za peč z mačkami orat. Ko odpahne vrata, mu naglo prinese kraljična jedi. Bila je zelo vesela in mu je povedala: »O, kako dobro gre našemu očetu! Je že dobil tri izgubljene dežele nazaj in še tri druge je privojskoval. « Fant pa se je na tihem smejal. Potem je bil nekaj časa mir. Toda spet so kralji napovedali novemu kralju vojno, zakaj vsak novi kralj si mora zaslužiti krono z vojno, tako si jo mora tudi ta. Vsi sosednji kralji so se zbrali in šli z vojsko nadenj. Spet se je moral iti stari kralj vojskovat, z mladim ni bilo nič, kar na peči je z mačkami oral. Stari kralj se je hudo bojeval in mu je šlo prav slabo, kajti izgubil je že štiri dežele. Pa je prišla kraljična k fantu, ki je na peči z mačkami oral, in mu dejala: »Glej, ti se doma kar s temi mačkami pečaš, očetu gre pa tako slabo v vojski, da je izgubil že štiri dežele.« Fant pa pravi: »Zdaj sem spet jezen nate, pet dni mi ni treba prinesti jedi.« Od znotraj zaklene vrata, vzame zlato uzdo, skoči skozi okno in gre na tisti travnik. Tam potrese zlato uzdo, na kar pride zlati konj in prinese zlato obleko za kralja ter orožja, in kar je še treba. Osedla konja in ga zajezdi. Kakor blisk sta v hipu pri vojski. Ko prideta sovražnika, sta se tako hudo bojevala, da sta v kratkem priborila tiste štiri izgubljene dežele nazaj in še druge štiri pribojevala. Nato jim je zopet hotel kar na tihem pobegniti z bojišča, pa je rekel stari kralj: »Moramo ga dobiti, kdo je. Če drugače ne, ga skušajmo raniti.« Vojaki narede kolobar, da bi ga zajeli v sredo, on pa jim je pomahal z roko, naj mu narede prostor, a ga niso slušali. Zato požene konja, da bi preskočil kolobar, toda eden od vojakov ga z mečem udari po nogi, da ga je ranil. Stari kralj ročno priskoči in z vrata potegne robec, da princu obvežejo rano, princ pa naglo zajaše konja in tako izgineta vojakom in kralju izpred oči. Mladenič gre na tisti travnik , sleče prinčevsko obleko in obleče navadno, pobere svoje mačke v torbo in gre domov za peč z mačkami orat. Ko je vojska minila, pridejo vsi kralji in višja gospoda na kosilo k temu kralju, da mu čestitajo in voščijo srečo. Medtem so brili tudi vsemogoče burke, eden pa reče kralju: »Kje imate pa mladega kralja?« Stari kralj odgovori: »Pustimo ga, naj z mačkami orje.« Tedaj so vsi zaklicali: »Naj pride k nam, da bo tukaj z mačkami oral, da se mu bomo smejali.« Stari kralj gre ponj, toda mladi ni šel nič kaj rad. S seboj pripelje svoje mačke v sobo, kjer so bili kralji in višja gospoda, pa ga eden izmed njih vpraša: »Ali je kaj huda ta žival?« Mladi kralj pritrdi. Nekdo stisne eno mačko za rep, a je tako zamijavkala, da so se vsi zganili. Mladi kralj pa je nato začel orati z njimi. Pri tem pa se mu je zavila ena hlačnica, da so videli drugi kralji obvezano nogo. Stari kralj ga je vprašal: »Kaj si pa naredil na nogi?« »Tale žival me je ugriznila,« odvrne mladi kralj. Kralj je spoznal svoj robec in tudi drugi, ko so ga ranili v vojski, zato so ga posadili za mizo in spoznali za kralja. Sedaj jim je tudi povedal, kako se je vse to zgodilo, kako je dobil bakrenega, srebrnega in zlatega konja. Ko je to povedal, je vzel uzde in šel na dvorišče. Tukaj so ga že čakali vsi trije konji in mu rekli: »Zdaj moraš vsem trem posekati glave!« On pa jim je dejal: »Kako naj vam odsekam glave, ko ste mi toliko dobrega storili?« Konji so mu rekli: »Če nam ti glave ne odsekaš, bomo pa mi tebe umorili.« Nato je vsakemu posebej odsekal glavo in v hipu so se sprevrgli v tri kralje. Rekli so: » Zdaj si nas rešil.« Potem so odšli, da ni vedel kam. Fajt pa je ostal v graščini in tukaj kraljeval do smrti.
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
O fantu, ki je z mačkami oral