O žalostnem literatu in veseli gospodični

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O žalostnem literatu in veseli gospodični.
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 29. 5. 1909 (42/121)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»To je torej tisti znameniti dan, ko bo treba vstati s težko glavo in prigrizovati slabo voljo,« je pomislil Ivan Svetel in planil pokonci. »Ampak, vse še ni izgubljeno, zakaj, zdi se mi, da me čaka še danes nekaj veselega. Bogsigavedi, kaj! Morda zadenem glavni dobitek na srečko, ki je nimam, ali pa mi kak neznan mecen pokloni graščino in polno kad zlata. Bogme!«

Stopil je k umivalniku in natruhal za vrat mrzle vode, a v tem je Ivana Svetela potreslo sladko sladko čuvstvo. Zunaj v veži so se začuli koraki, in po njih je spoznal pismonošo. »Aha, mi je že pisala tista lepa neznanka! Je že gotovo,« je mislil in prejel pismo. »Glej, pa mi le ni! Če me ne motijo oči, in zakaj bi me motile, mi piše stric. Ampak njegovih pisem me obvaruj sam sveti Boštjan in njegov patron!«

Hrabro je raztrgal ovitek in začel slovkati:

»Ne vem, kako bi ti rekel!« je stalo na vrhu. »Začetek ni slab,« je pomislil, »zares ni slab. To da upati!« V naglici je letel z očmi po prijaznih vrsticah in le besede »ciganiš, zapravljaš, kvartopiriš, sprida« so mu ostale na prvi strani v spominu. Začel je čitati pozorneje: »Če se mi precej ne vrneš domov, ti obesim biriče na nos! Kaj bi lovil v mestu slepe miši, pridi polje orat.«

»Oho,« je dejal Ivan Svetel, »oho! Glejte si ga no! Če to ni aroganca, pa tudi osel ne laja! Zares, to je aroganca, ampak tale predobri stričko moj, naj si le zapomni! Še tožil ga bom nazadnje! No, da! Tisto ravno ne, da bi ga tožil, ampak eno mu bom zagodel! Pa ne na citre, in na klarinet tudi ne!«

Ivan Svetel se je oblekel in strmel predse.

»Torej tisti znameniti dan se je začel prav dobro. Na, mislil sem, da mi bo pisala kaka čudovita krasotka, kaka nepopisno zala zlatolaska, kaka neizrekljivo krasna plavica, da mi bo podala svojo ljubezen, svoje rožno srčece na zlatem krožniku. Namestu nje pa mi je pisal stric in me prav sirovo ozmerjal. — Na, mislil sem, da se me spomni ta ali oni mecen, ki jih imamo v obilici, in mi ponudi: »Gospod Svetel, morda vam je ljub tale gradič! Morda imate rajši kad cekinov, ali pa če hočete mojo hčerko in grad in kad povrhu? No, to bi bilo,« je rekel Ivan Svetel, »res, to bi bilo,« je pritrdil in zastrmel skozi okno v megleno, sivo jutro. »Namestu njega pa mi je pisal stric, da mi hoče obesiti na nos biriče.« Stopil je po sobi semintja in pogledal na steno, kjer je visela slika veselega starčka, ki igra zlatim ribicam na harmoniko.

»Dobro jutro bi ti voščil, ampak danes sem slabe volje. — Na, saj nazadnje bi vsega tega ne bilo treba. Nič čudovitih krasotk in zlatih gradov, ali da se me je vsaj kdo spomnil s prijaznim pismom, ljubim pozdravom, s srčno besedo. »Da bi mi kdo rekel: »No, kako ste spali, že tako zgodaj pokonci, ali že gnezdijo kosi?« Vesel bi bil in brž bi bila slaba volja v kraju. Ampak tako! Sploh pa gre meni vse narobe. Če rečem o stvari, da je bela, postane isti trenotek črna, če bi se rad zaljubil v kako gospodično, zbere že drugi dan drugega, če grem o polnoči kopat zaklad, mi ga je že drug tik pred nosom odnesel. Tako je z menoj, in res ne vem, če bi ne bilo bolje, da se obesim, ali pa vsaj na glavo postavim.«

Natihoma in nagloma je odšel od doma. Zunaj je bilo vse mesto v meglah, v gostem sivem zraku, v vlažnih dimih. Umazan sneg po ulicah, mrzka neprijaznost na obrazih, sitna hladnost v očeh.

»Glej, glej, preteto babo! Da jo moram srečati! Namesto, da bi srečal prelepo in presrčkano gospodično, Mimico, mi prinese zlodej to babo z njeno neslanostjo.«

Res, nasproti mu je prišla zgrbljena starica ostrih oči in se priklonila pred njim:

»Dober dan, gospod profesor!«

»Sakrament,« je na tihem zaklel Ivan Svetel.

»Kaj pa kaj moji fantje, ali so kaj pridni?« Starica je imela študentke na stanovanju in je spraševala, kako jim gre v šoli.

»Vsi bodo najmanj škofje, če ne papeži,« je dejal Ivan Svetel in hitel dalje.

»Ti presneta baba,« se je jezil sam s seboj, »kakšen profesor sem jaz! Literat sem, ne pa profesor! Še biti ne maram kak zabit pikoder! Še enkrat naj me zmerja s profesorjem, pa jo grem tožit! Da, kaj res tako neumno izgledam, da me ima za profesorja?«

Ivan Svetel je v skrbeh stresel z glavo in se odpravil dalje.

»Saj sem rekel, to je bilo danes že v drugo! Namestu lepe Mimice, ki se mi tako prisrčno posmeje, da bi jo vselej najrajše poljubil za njen smeh, sem srečal babo! Bogsigavedi, kaj me še čaka!«

Žalostno je šel svojo pot, a polagoma se mu je nekoliko razvedril obraz, zakaj v spominu mu je ostalo drago lice lepe Mimice in v srcu je nesel s seboj njene mile oči. Spominjal se je, kako ji je pravil na sprehodu čudovito lepo historijo o zaljubljenem pastirju in prijazni pastirici, kako je lepi deklici blaženo sijalo obličje, kako je vzklikal njen jezik, kako je zvenel njen smeh. —

»Sapristi,« se je prestrašil Ivan Svetel. Strašno se je prestrašil, ves je pobledel in groza mu je sedla v pete. Tam mu je šel nasproti njegov krojač, kateremu je bil še dolžan za obleko. Mrzlo je gledal, zavijal nos v debelo suknjo in njegov obraz je bil poln jeze in kesa in neplačanih računov.

»Pozdravljeni, gospod mojster,« je navdušeno dejal Ivan Svetel in pristavil:

»Trikrat pozdravljeni!«

Gospod mojster je pokimal v pozdrav in se ustavil.

»Kako je vaše čestito zdravje, če je dovoljeno ponižno vprašanje,« je hitel Ivan Svetel.

»Tako, tako,« je odvrnil gospod mojster in se ni ganil naprej. »Po eni strani bo že, po drugi pa ne!«

»Vidite! Po eni strani bo že, po drugi pa ne! Kdo bi si mislil! Pa bo že tako res, kakor vi poveste.« Zmajal je z glavo, poln sožalja in usmiljenja.

»Nekateri gospodje mislijo, da so gospodje, pa niso gospodje, ker — —

»Že prav, to je res,« ga je brzo prekinil Ivan Svetel. »Me že ščiplje, ti pretetec ti, me že, me že striže, ampak danes, prijatelj, sem srečal babo in stric me je ozmerjal, danes dobiš po nosu,« je pomislil.

»Kako pa, gospod mojster, ali je res, no, saj vem da ni res, ampak slišal sem, da je gospa mojstrica nadušljiva na jetrih. Vidite, kaj ne, kako so ljudje — —«

»Gospod,« je zavpil gospod mojster. »Gospod, ki niste gospod, mene ne boste, mene že ne. In pri priči mi plačajte, če ne vam drugi teden pošljem biriče za vrat!«

»Zdajle sem pa slišal, zdajle pa vem, bogsigavedi če ni slišala tistale bleda gospodična, ki gre na drugi strani! Morda je, morda pa ni! Babo sem srečal in stric me je ozmerjal, in zdaj me ščiplje gospod mojster. Ampak, vse še ni izgubljeno!«

»Oj-oj-oj-oj,« je vzdihnil Ivan Svetel, »torej vam še nisem plačal! Kako morem biti tako pozabljiv! Ali zdajle — je dejal Ivan Svetel in potegnil prazno listnico iz žepa, »zdaj-le —

No, seveda, kako je imel Ivan Svetel dobre oči! Lahko bi se čudili, na dolgo in široko bi se čudili. Še zmirom je zategoval »ali zdaj-le — « in kazal razigranemu gospodu mojstru varno zaprto listnico, v duši pa je iskal, kako bi se izmotal iz te zagate, v katero je zagazil po nesreči. No, in njegove vrle oči so bistro zagledale kosmatega psa, ki se je gnal od Šentpeterske cerkve po cesti uprav njima nasproti.

»Gospod mojster, gospod mojster,« je kriknil obupno Ivan Svetel, »rešite se, rešite se! Stekel pes! Glejte steklega psa!«

Skočil je dva koraka naprej, za njim gospod mojster, ga prehitel in odpetal po cesti. Ivan Svetel je stal sredi ceste, a pred njim je tekla in se tresla debela suknja, dokler se ni skrila za ovinkom.

»Presneto, sem ga že! Ampak vščipnil me je pa le, kar je naravnost — « Ivan Svetel ni mogel najti v hitrici primernega izraza opravičeni svoji nejevolji, in misli so mu zašle v drug tok.

»Saj sem rekel! Namesto da bi bil srečal blagohotnega gospoda urednika in ga malo potipal za srčno stran, da bi malo zasviral na srebrno stranico in bi on odprl srce, odprl roke, in bi mu jaz rekel tointo, a on bi mi potem posrebril, če ne celo pozlatil prstov — seveda, namesto njega sem moral videti gospoda mojstra! Fej, fej!«

Pljunil je, dvakrat, trikrat in šel svojo pot. Megla na hišah in na ulicah, vlažen mraz na kosteh, blato in sneg.

»Tako-le se godi torej poštenemu državljanu, in res ne vem, čemu ciganim po svetu. Hvala ti, stric, za dober svet! Polje pojdem orat in h kmečki hčeri pridem v svate — «

Blodil je po mestu naokoli, in čimdalje, tem težje mu je bilo pri srcu.

»Pridem v svate, seveda, a kaj bi pač rekla Mimica? Mala, drobna, srčkana Mimica?«

Skoro se je že nehalo mesto, obcestni kostanji so bili vsi zaviti v srež, in vrane so krakale po vejah.

»Kako je vse pusto in dolgočasno in mrtvo,« je mislil. Saj ni nikakega življenja — saj ni zraka, ne luči, ne radosti!«

Odkril se je:

»Pozdravljena, brata!«

Iz predmestne žganjarnice sta se primajala dva pijančka, gorečih lic, cvetočih nosov in plesočih korakov. Zasmejala sta se mu veselo in prijazno, se objela okoli vratu in odhajala proti mestu.

»To sem dobro napravil,« je pomislil, »zares«. Ampak, meni ni nič bolj veselo pri srcu. Jaz bi hotel danes slišati nekaj tako veselega, kot da bi vriskali škrjančki, nekaj tako rdečega bi rad videl, kot bi cvetele rože, in nekaj bi rad okusil tako sladkega kakor ne vem kaj — Ali saj vem, da vsega tega zame ni na svetu, da zame ni sreče, ne veselja!«

Obrnil se je proti mestu.

»Saj res, obiskat grem znanca Stokarja,« je sklenil. »Gotovo ima polno mizo in srebrne žepe, saj je nekaj napredel in navezal za mesečnik. Ampak, fantek, to ti povem, danes boš umorjen! Začela bodeva s fiziko in nehala z metafiziko, in po Ciceru ti dokažem, da si osel — «

Sam s seboj se je pogovarjal in z rokami vihtel po zraku. In ko tako gre in gre, misli in misli, hud in zlovoljen, mrkega čela, srepih oči — o, kako je nenadoma zazvenelo poleg njega! Zapel je čist, srebrn glasek, zažgolel je jasen in svetel smeh, kakor bi se odprlo nebo, kakor bi se vlila zarja izza obzorja, kakor bi žarki, smehljajoči se solnčni plameni planili izza oblačnih gromad in bi se razprostiralo zeleno nepregledno polje na vse strani, in v zlatem zraku bi zavriskal in zažvrgolel škrjanček. — In smeh je zvenel in med smehom se je oglasil zvonki glasek.

»Klanjam se, gospod Svetel! Eej, ali mislite res zmrzniti danes, da se tako zavijate v suknjo in gledate, kot da so vas ravnokar potegnili s križa!«

Ivan Svetel se je ustavil in pogledal v okno nad seboj. Tam je stala in se nagibala v mrzlo zimsko jutro prelepa gospodična Mimica, tista Mimica, kateri je povedal nekoč povest o zaljubljenem pastirju. Gledala je skozi okno v ledeni mraz skoro goloroka, v lahni poletni bluzici in se smejala, smejala. Ivan Svetel se je nerodno odkril in priklonil.

»Se klanjam, sladka krasotka, kako ste spančkali? Ali vas ne zebe v tem mrazu,« se je hipoma prestrašil, »zakaj se ne zaprete v gorko sobo?«

Znova se je zasmejala lepa brinetka, drobna Mimica.

»Ali se ne bi potrudili k meni, gospod Svetel, da ne boste zmrznili? Čaj bi kuhala in rožice močila!«

Žalostni literat si tega ni dal dvakrat reči in je smuknil v njeno sobico.

»Ali ste sami doma? Kje pa je gospa mama?«

»Mama? Ah, ne vem! Ali je šla na Šmarno goro, če ni v Šenklavžu.«

»Če ni v Šenklavžu,« se je zaveselil gospod Svetel in se oddahnil. Obrnil je oči k devojčici in znova ostrmel. Kako je bila lepa in sladka gospodična Mimica! Temni oval se je obočil nad njenimi živimi, iskrečimi se očmi na vsaki strani jasnega čela, a njena lica! Ivan Svetel je skoro onemel, tako je bil očaran. Njena lica so bila vsa v rdečih rožah, kakor da je mlada pomlad dahnila nanje in je zaklil cvet pri cvetu.

»Kaj pa me tako gledate, gospod Svetel? Joj, nekaj vam imam povedati! Ne vem, ali sem zaljubljena ali kaj, srce mi ne da miru. Časih mi hoče kar v usta skočiti, in tako mi je gorko in prijetno; vi ne veste!«

»Res ne vem, Mimica, ali niste vame nič zaljubljeni? Jaz vas imam tako rad.«

O, kako je mehko govoril gospod Svetel! In ko je tako govoril na srce nič hudega sluteči Mimici, jo je ta pretetec nenadoma prijel za lica in jo poljubil prav na kipeče ustnice, ki so se mu zdele tako, kakor nevemkaj. In ker so se mu zdele taka sladke kakor nevemkaj, ni hotel odmakniti svojih ustnic od njenih. Mimica je stresala z glavo, a ker ni vse nič pomagalo, ga je ugriznila. No, seveda, žalostni literat se je brigal za to toliko, kakor medved, ki ga piči čebela v smrček, kadar ji liže med iz dupla, samo oblizal se je z jezikom in prešel na drugo pašo. Tam sta bili še dve neobdelani rožni polji, Mimičina lica, in ko jih je pokril s poljubi, je najdel, da je njena bradica, drobna in okrogla, vredna daljšega obiska. Potem je poiskal njene oči, njen vrat in še njen tilnik.

»Saj me boste še pojedli,« je vzkliknila Mimica in se zopet zasmejala.

Ivan Svetel je pokleknil prednjo in začel poljubljati njeno ročico, a ker je škrjanček nad njim vriskal in se smejal vedno radostneje, se je žalostni literat ozrl znova na rože njenih lic in se vrnil zopet k njenim ustnicam, ki so bile sladke kakor nevemkaj. —